Piše: vodnik Nejc Bratuša
Vodniško uvajanje na Portugalskem je prišlo tako “na hitro”, da niti nisem imel preveč časa za razmišljanje, kar je bilo dobro. Zakopal sem se v knjige in en teden študiral. Ugotovil sem, da ima bogato in dolgo zgodovino. Želel sem prebrati vso snov, a vsega mi ni uspelo. Čudil sem se svoji sproščenosti, ker sem na potovanje odšel brez treme in zadovoljen s sabo. Glede na to, da sem šel prvič v deželo in da me je čakalo 50 sopotnikov z direktorjem na čelu, sem bil res neverjetno miren. Mislil sem pozitivno in se v bistvu veselil uvajanja, kljub temu da sem vedel, kako zna biti naporno.
Seveda je bilo težje in bolj naporno, kot sem pričakoval pred potovanjem. Imel sem dovolj znanja, a prve dni sem ga sopotnikom posredoval na poslušalcu neprijazen način in pod svojimi pričakovanji. To so mi povedali tudi sopotniki in želel sem si boljših predavanj, več sproščenosti. Bilo mi je težko in bili so trenutki, ko bi bil rajši doma z družino ali pa v naravi z možgani na “off”. Kljub vsemu sem imel v sebi željo po več in sem bil odločen vztrajati in trdo delati. Z dušo in srcem sem bil vsak dan bolj na potovanju in bližje Portugalski, vse bolj sem razumel in čutil deželo ter prebivalce. Več kot sem dobil nalog, bolj je bilo moje telo utrujeno in se je že počasi upiralo matranju, moja duša pa že dolgo ni bila tako srečna. Ponovno sem storil nekaj več, presegel samega sebe, ker nisem bil povsem prepričan vase. Zato so mi bili zadnji dnevi potovanja najlepši. Tako sem se navadil na ta ultra ritem, da me je osrečeval in bi z veseljem ostal še kak dan dlje. Želja po presežku samega sebe te žene, ko ti je težko, ti ne gre najbolje in kar nimaš moči da bi nadaljeval. Ne bom pozabil spodbudnih besed in kritik sopotnikov, ki so me gnale k izboljšanju sebe in predavanj.
Torej, tako dežela kot uvajanje samo je bilo eno veliko doživetje. Menim, da je bilo moje uvajanje naporno in težko, a še bolj čudovito in nepozabno. Veliko sem se naučil o deželi, o vodenju velike skupine, komunikaciji s sopotniki, kaj je moteče za sopotnike … Bolj se zavedam svojih slabosti, bolje se poznam in vem kakšen želim biti. Seveda pa se hkrati zavedam, da vem veliko o Portugalski in da lahko to povem tudi na preprost in zanimiv način. Zavedam se, da so sopotniki lahko na potovanju z dobrim vodenjem zadovoljni in da se to zgodi samo, ko vodnik “pade noter” v potovanje in deželo.
Hvala Oskar! Za energijo, čas, kritike in pohvale, za nepozabno uvajanje na Portugalsko!