Piše: vodnica Alja Mravljak
… in Škot si je vzel čas in razložil še vse ostalo. Ko mi razlaga o simbolih, ki njega spominjajo na lastno preteklost, ponosno zgodovino in neverjetno lepo naravo, si ne morem pomagati, da ga ne bi poslušala z odprtimi usti, kajti oni znajo povedati reči tako, da z veseljem poslušaš; nekateri bi rekli, da so zelo dobri retoriki.
Izvem o mali rozasti rožici, pravzaprav plevelu, ki raste vse naokoli po podeželju. Thistle oz. škrlatni osat je gorska roža (nekakšna njihova planika), ki naj bi v zgodovini rešila vojsko spečih Škotov pred vikinškimi zavojevalci. Ti so prišli na Škotsko nepripravljeni in se že na prvem pohodu čez polje zelo glasno najavili Škotom, ko so se glasno preklinjajoč spotikali čez trnje osata in zbudili celo škotsko vojsko. Škoti so jih brez večjih težav kar tam, na škrlatnem osatu, tudi premagali. Od takrat naprej je rožica simbol Škotske.
Mene to ne prepriča v celoti. Sem namreč mnenja, da mora biti povezava med Škoti in osatom še globlja od te zgodbe in raziskujem naprej. V opisu te drobne trnjeve lepotice – “delikatno lep rožni cvet, strupeno ostri trni, trmoglavo vztrajanje v negostoljubni zemlji, kljubovalna sposobnost, da cveti, kljub trudu, da bi jo iztrebili …” – najdem svoj odgovor; vse to, se mi zdi, zelo lepo opiše tudi Škote same.
Moja omemba filma Braveheart (Pogumno srce) je še ena priložnost za tisti poznani škotski pogled izpod obrvi. Spoznam, da je bolje, da s pogovori o filmu rajši počakam na Slovence in se več ne izpostavljam med domačini. Po dolgem opisu vseh napak in poveličevanj in sploh vsega slabega, kar je Mel Gibson naredil v filmu, nekje zadaj vseeno uspem začutiti tudi čisto malo ponosa, ker si je lahko cel svet ogledal film in spoznal škotskega nacionalnega heroja številka ena, William Wallace-a. No, seveda izvem tudi to, da je William v resnici izgledal še veliko bolje kot Mel Gibson v svojem filmu, da o njegovem pogumu niti ne pišem. Spet si zaželim, da bi imela časovni stroj.
Ko pogovor zajadra v popoldan, sem že kar lačna in zanima me, kaj dobrega lahko na Škotskem pojem. V upanju, da se bo pred mano razodela paleta možnosti, se razočarano opomnim, da sem na Škotskem (in ne ob Sredozemlju), zato potrpežljivo počakam na nasvet. In nasvet je, če hočeš jesti dobro in pristno škotsko, potem se boš težko izognila ovčetini in svinjini. Haggis so najbolj priljubljene “krvavice”, ki so sestavljene iz vsega tega, kar bi človek pri ovci v resnici rajši zavrgel po tem, ko si je že odrezal kos ali dva čistega mesa. A ko poizkusim to, v želodec natlačeno drobovino ene pošteno velike in obilne ovce, sem presenečena sama nad sabo. Okus je odličen! Ravno prav začinjen in ravno prav ovsen (v brozgo za nadev dodajo tudi oves, čebulo in dobre začimbe). To zagotovo ne bo moj zadnji haggis! Okusen simbol Škotske so te krvavice …
Poleg haggisa pijeva Irn Bru, strupeno oranžno kokakolo domače proizvodnje. Tako umetnemu okusu te gazirane pijače še Coca-Cola težko konkurira, a Škoti ga obožujejo. Ob tem se spomnim na našo Cockto in v sebi globoko požrem očitek, ki se je že pripravljal, da bruhne na plano. Baje je še boljši z whiskyjem, a meni se zdi kriminal uničiti tako žlahtno pijačo s to oranžado. Ne glede na to, da alkohola sploh ne maram mislim, da imam rajši čisti whisky.
Škot razlaga in razlaga, jaz pa počasi izgubljam zanimanje za škotske simbole. Vleče me naprej in kar sem izvedela, si želim uporabiti v resničnem življenju … komaj čakam, da iz Slovenije pride moja skupina. Marsikaj jih čaka.
Škotska, kot jo poznamo (že od doma) – 1. del
