Piše: Alja Mravljak
“Veš, na Škotsko sem prišel, ker bi rad končno enkrat slišal ta prave, škotske dude! Se pa tudi škotskega viskija ne bom branil.”
“Na Škotskem bi rada videla pravega Škota v kiltu … “
“Gradovi!”
To so samo nekateri od odgovorov, ki jih slišim na začetku potovanja, ko sopotnike vprašam, zakaj so se odločili priti na Škotsko na svoje počitnice. In se večinoma ponavljajo enaki odgovori. Očitno je nekaj na stvari.
Dude
Ah, te dude. Imajo zelo prodoren zvok, slišiš jih daleč naokoli. Enkrat smo v mestecu Aviemore po večerji pred restavracijo zaslišali dude in pohiteli za vogal puba, pa potem za še en vogal … in za tretjim, smo končno odkrili mladega Škota, oblečenega v kilt, ki je pred garažo vadil za večerni nastop. Zvok je prodoren in verjetno so jih prav zato Škoti zelo radi uporabljali v bitkah, za pogum in za moč. Za razliko od irskih dud (na katere komaj kdo še zna igrati in moraš imeti strašno srečo, da jih sploh še kje slišiš v živo), pa so na Škotskem dude naše spremljevalke skoraj od prvega momenta naprej. Slišimo jih ob sprehodu po parku Princess Street Garden v Edinburgu, ob potikanju po Kraljevi milji (tudi v Edinburgu), odmevajo po Style Mile v Glasgowu, ter vse naokoli po deželi. Ob čemer so seveda najlepše slišati prav v naravi, še najbolj idealno visoko nad kakšnim jezerom. Nikar jih ne poslušajte preblizu!
Kilt
Praktično nikoli ne boste srečali dudarja v navadnem vsakdanjem oblačilu. Kilt je nekaj, kar nas (predvsem ženske) na Škotskem strašno zanima in je predmet marsikaterega večernega pogovora v pubu. Tukaj ugotoviš, da za Škote velja malo predrzno: “Able to wear skirts and still look sexy” (“Lahko nosi krilo in vseeno izgleda seksi”). Škotska narodna noša pa ni sestavljena le iz dolgih metrov nabranega krila (kilt), ampak ima kar nekaj drugih dodatkov. Od obveznih visokih volnenih nogavic, usnjenih čevljev, bele srajce in temnega telovnika, vse do modnih dodatkov – torbice za potrebščine, pipca, broške z grbom klana, sponke za krilo in podobno …
Da je škotska družba tradicionalno zelo moška, se vidi tudi pri noši – ženska noša je, čeprav narejena iz istega materiala kot kilt sam, imenovanega tartan, v resnici zelo zadržana, sestavljena zgolj iz obleke z bogato nabranim krilom in nakita s keltskimi vzorci, ki spominjajo na grb njenega klana. Ker se mi to zdi – estetsko gledano – nepošteno, sem si zase omislila svojo škotsko nošo, ki kombinira najboljše obeh “svetov”: nekaj od kilta (brez vseh obveznih 7 metrov blaga je to moje volneno krilo), čevlje, podobne moški noši (no, nekakšni robustni usnjeni gležnarji), ter značilen ženski nakit (s keltskimi vzorci) z broško. V tem me sicer Škoti ne bi vzeli za svojo, a se sama tako dobro počutim.
Whisky
Whisky se pravilno imenuje škotska pijača (za razliko od irskega, ki je whiskey). Če smo pri nas ponosni na vino (in pivo), pa na Škotskem niso imeli priložnosti gojiti vinske trte in so se tam zato razvile oblike alkoholnih pijač, ki ne potrebujejo nujno toplega vremena in toliko sonca, ampak predvsem prijeten hlad, dobro vodo, marljive ljudi, pa seveda potrpljenje in ljubezen do tradicije. In vsega tega je na Škotskem res v izobilju! Destilarne s postopkom, ki ga pri nas pozna vsakdo, ki je kdaj pripravljal šnops, že od nekdaj potrpežljivo in z ljubeznijo rokujejo z domačim ječmenom iz katerega s tradicionalnim postopkom nastaja bogata alkoholna tekočina. Da bi ta postala pravi whisky, jo je potrebno pretočiti v sod in pustiti dolga leta brez premikanja, da iz soda potegne najboljše, torej okus in barvo. Za premožne Škote, ki nekaj dajo nase in na svojo tradicijo, se whisky kupuje po visokih cenah in hrani za posebne priložnosti. Tak whisky lahko doseže vrtoglave cene vse tja do 30.000 funtov na liter! Pri tem bodo znali ljubitelji našteti vse odtenke različnih okusov, podtone vonjev in različne barvne nianse, ki se spreminjajo glede na destilarno, od koder tekočina prihaja, glede na leta staranja v sodu, na različne vrste sodov, čisto izvirsko vodo, ter celo na leto ječmenovega pridelka. Poznavanje whiskyja je podobno zapleteno kot poznavanje vina.
Gradovi
Stereotipno torej si pravega Škota predstavljamo v kiltu, ob spremljavi že prej omenjenih dud, sedečega v naslanjaču (ki je seveda tudi oblečen v cenjeni tartan material) z lepim kristalnim kozarcem, v njem pa drag whisky. In ta Škot sedi v gradu! Grad je seveda zelo star, po možnosti še iz časov, ko se je skozi deželo rada premikala angleška vojska kralja Edwarda, torej nekje iz 13. stoletja.
Čeprav je v resnici tako starih gradov ohranjenih bolj malo, pa ostaja dejstvo, da je Škotska dežela gradov in da kamorkoli po deželi zajadra oko, kmalu naletiš na ruševino, na pol porušen ali pa na cel grad. Število Škotskih gradov je podobno številu cerkva na Slovenskem (za oboje pravijo, da jih je več kot 3000). Najbolj zanimivi so gradovi, v katerih še vedno živijo vojvode, grofi in podobna aristokracija. Tam ima naša domišljija prosto pot … in v mislih se pletejo drzne zgodbe, podobne starim sagam o graščakih iz srednjega veka. Vzeti si čas in videti škotski grad ni le ogled še ene znamenitosti. Grad na Škotskem uteleša duha njihove bogate zgodovine, tradicije, ponosa in včasih tudi upora. Niti en grad ni enak drugemu.
In ko vse zgornje omeniš Škotu, po navadi malo zavije z očmi, potem pa ti (prav po škotsko, izzivalno in malo predrzno) nameni malce naveličan pogled. Če imaš srečo, si bo Škot vzel čas in ti povedal, da je Škotska veliko več, kot le dude, whisky, kilt, gradovi (in narava) …
Se nadaljuje … Škotska kot jo poznam(o) na Škotskem – 2. del