Zgodnja jutranja ura in počasi se prebujam v nov dan. Prvi žarki sramežljivo oblizujejo vrhove peščenih sipin. Zavit kot gosenica v toplo spalno vrečo opazujem sopotnike, ki mirno leže levo in desno poleg mene. Še malo in sonce me bo vsega polizalo in spodbudilo, da se izmotam iz spalke in zvalim v nov dan …
Bos zakorakam po drobnem pesku, ki so ga sile narave dolga leta drobile. Ni ga lepšega občutka, kot je jutranji sprehod po peščeni preprogi. Prepustim se popolni masaži stopal in uživam. Uživam v opazovanju rojstva novega dne in gledam žarečo kroglo, ki se počasi vali po nebesnem svodu. Sončev objem postaja močnejši in topli žarki me ližejo po celem telesu.
Sinajska puščava se kaže v vsej svoji lepoti. Že dolgo se ne ubadam več s tem kaj je pod peskom in kakšne zverinice me lahko ogrožajo.
Zaupam silam dobrega, da bo vse v redu in kakor mora biti, pa naj se zgodi karkoli.
Za bližnjo skalo opravim klic narave. V roke zajamem morje peska in se umijem. Ni ga boljšega pilinga, kakor je umivanje z najfinejšim peskom.
Naši puščavski prijatelji so medtem skuhali čaj in svež kruh se peče. Tabor počasi oživlja in popotna druščina se prebuja v nov dan. Pred nami so vse lepote sveta. 
GVIDO PEVEC
