Pišejo sopotniki: Vlasta in Frenk
Portugalski kalejdoskop, ki ga je organizirala potovalna Agencija Oskar bi najbrž v nama ostal kot prijetno potovanje na Portugalsko, dobro organizirano, vsebinsko bogato in v prijetni družbi. Brez posebnosti. Tako, kot je bilo napovedano tudi s stopnjo potovanja 2. In tako je tudi bilo do trenutka, ko naj bi se na letališču poslovili od Lizbone in se po prevozu iz Benetk vrnili vsak na svoj dom.
Pa ni bilo tako! Tik pred vstopom na letalo so nam sporočili, da je let odpovedan. Vsak, ki je že bil kdaj v takem položaju ve, da ni prav nič prijetno. Če ob tem veš, da piloti družbe, ki naj bi te peljali domov, stavkajo, je zaskrbljenost še večja. Vsak od nas je začel razmišljati, kaj pa sedaj; prvomajski prazniki, letala zasedena, hoteli polni, na letališču kaos, ljudje na polete čakajo že drugi dan. Prav nič prijetno.
In tu in v tem trenutku se začne zgodba, ki jo je napisala naša sicer skromna, vendar izjemna vodnica Sara s svojimi sodelavci v domovini. Kaj se je njej takrat “podilo po glavi”, ve samo ona. Midva sva opazila mirnost, zbranost, željo po tem, da nas spravi srečno in čim prej domov. V tistem trenutku sva bila prepričana, da imava s seboj pravega človeka, človeka, ki mu lahko zaupava. In to je bil najin trenutek odločitve! In nisva se zmotila. V vsakem trenutku so bile njene odločitve jasne, nedvoumne in izredno ciljno usmerjene. Kot sva videla, je imela izjemno podporo tudi v sodelavcih in to ne samo tisti trenutek, pač pa ves čas.
Skupina se je utaborila nekje na letališču in potrpežljivo čakala, kaj se bo zgodilo. Dlje ko Sare ni bilo, večja je bila verjetnost, da bodo s sodelavci kaj našli. Pričakovati hitro rešitev je bilo ob upoštevanju vseh že naštetih okoliščin iluzorno. Prva rešitev je prišla že po nekaj urah in skupina se je razdelila na dva dela; prva je imela let že po nekaj urah, druga zvečer. Že misel, da je potrebno skupino razdeliti, je neprijetna, kaj šele kako in po katerih kriterijih. Vsak ima svojo idejo. In tudi tu je Sara našla odlično rešitev, na katero ni bilo niti ene pripombe. Ko je prva skupina srečno zapustila Lizbono, smo ostali upali, da bomo imeli tudi mi nekaj sreče in se zvečer odpravili domov. Opravili smo zopet vse formalnosti in tudi v tem primeru tik pred odhodom na letalo dobili podatek, da je polet odpovedan. To pa ni več tako preprosto. Nasprotno. Po celodnevnem čakanju na let, po vseh dogodkih smo bili že precej “načeti”. Spogledovali smo se in vsak si je lahko po svoje zamislil nadaljevanje. Razen Sare. Kljub utrujenosti ob celodnevni kombinatoriki in iskanju rešitev skupaj s sodelavci, je bila videti utrujena, vendar odločna. Kako je prijetno videti, v takem stanju kot sva bila midva in ostali, nekoga, ki se tako trudi, da bi ti pomagal iz zagate. Ja. Odpeljali smo se v hotel, nekaj malega pojedli in vsak pri sebi razmišljali, kako bo naslednji dan. Vedeli smo le to, da nas bo Sara obvestila, ko bo kaj novega in da njenega dela in dela njenih sodelavcev za tisti dan še ni konec.
In to se je zgodilo še isti večer. Zelo pozno, ko smo se utrujeni že pripravljali na počitek, je Sara sporočila, da odhajamo naslednji dan zelo zgodaj. Tudi v tem primeru ne skupaj, pač pa v dveh skupinah. In tako se je naslednji dan tudi zgodilo. V večernih urah smo se vrnili domov.
Danes, ko to piševa, so dogodki, ki smo jih preživeli že manj dramatični. Kar pa bo nama ostalo v spominu kot posebnost tega potovanja, je spoznanje, da obstajajo ljudje, ki jim lahko zaupamo, ki korektno, odgovorno in z veseljem opravljajo svoje delo in nič, prav nič jim ni težko narediti, da bi bili mi zadovoljni. Včasih tudi na račun njih samih. In Saro sva spoznala v njeni najplemenitejši podobi.
Hvala Sara, hvala sodelavci. Se vidimo na naslednjih potovanjih!
Ribnica 04. maj 2015
