Tipična pijača Madeire. No, več jih je. A poncha je prav gotovo najbolj simpatična! Zelo pitna, zelo osvežilna in zelo hitro zadane. Potem je vse bolj zabavno. Že njena izgovorjava privabi širok nasmeh na ustnice. Ne, ni pončo, pač pa ponša.
Najboljša je tista, sveže pripravljena. Potrebujemo le tri sestavine in tri pripomočke. Rum iz sladkornega trsa, med iz sladkornega trsa in sveže stisnjen sok limone zlijemo v vrč, dobro “šprudlamo” s posebej za to izdelanim lesenim pripomočkom, “šprudlom”, in natočimo v kozarec. Namesto limone lahko uporabimo katerikoli drug sadež, na primer pomarančo ali na Madeiri nadvse priljubljeno marakujo.
Vse sestavine so tipični proizvodi Madeire. Otok je v 15. stoletju neverjetno obogatel zaradi trgovine s sladkorjem, “stranska” proizvoda pri pridelovanju sladkorja iz sladkornega trsa pa sta med iz sladkornega trsa, bolj podoben sirupu, in rum iz sladkornega trsa, ki ga na otoku imenujejo Aguardente ali ognjena voda. Dodajmo še dejstvo, da na otoku obilno uspeva razno subtropsko sadje in poncha je rojena!
Danes jo točijo povsod po otoku, bolj ali manj sveže pripravljeno, bolj ali manj avtentično, v nočnih lokalih pa lahko naročite kar meter ponche! 
Prav ste prebrali, meter. Gre za meter dolg leseni podstavek, v katerega točaj vstavi deset kozarčkov opojne pijače. Najboljša pa je prav gotovo v stari Taberni da Poncha v kraju Serra d’Agua.
Z zadnjo skupino smo jo obiskali po daljšem pohodu ob levadi skozi lovorov pragozd. Rahlo je deževalo vso pot in nam dajalo občutek raziskovanja pravega deževnega pragozda, tako da smo se vračali nekoliko mokri in premraženi proti hotelu.
Zato je bil postanek za poncho nujno potreben, kajti vsi vedo, da je to najboljše zdravilo proti prehladu. Takoj ko smo prestopili prag taverne, smo začutili, da smo prestopili mejo med turisti in domačini. Sredi sobotnega dneva nas je objela temačnost taverne, v kateri sta postopala dva pijančka in peščica domačih izletnikov. 
Tla so bila posuta z odvrženimi arašidovimi lupinami, stene oblepljene z listki s sporočilci gostov in vizitkami. Mlada “kelnarca” pa nas je samo vprašala, kateri okus si želimo. Saj je vedela, po kaj smo prišli! Hja, limono smo poskusili že oni dan, dajmo danes pomarančo. Natočila je kozarce in z obema rokama nametala arašidov na pult. Že po prvem požirku smo se strinjali, da je to najboljša poncha, kar smo jo okusili na otoku, tako da smo hitro naročili še eno. Marakujo! Najboljše se vedno prihrani za konec!
Saude!
vodnica Ana Hočevar
