Mislim, da je to težko opisati, morate iti tja, VIDETI, VOHATI, OKUŠATI, … Pravijo, da je portugalščina težka, ma kaki, v Funšalu jo govorijo že 5 letni otroci!
Bom pa malo poizkusil strniti moje vtise: 
že nastanek Madeire je zavit v legendo: nekoč, v davni časih, za 7 gorami in 7 vodami, pred 777 slovenskimi vladami, sta na Portugalskem živela dva brata, strašna velikana, Mujoao in Hasoao do Bilbao. Zaljubljena sta bila v prelepo, 100% nedolžno krasotico Donjo Fatto do Šanta Kur-pardon-Kruc. Mujoao je v dvoboju, v katerem se je tresla zemlja, nastalo je tudi par potresov in cunamijev, premagal Hasoaota in ga pregnal na konec sveta. Ko pa sta se s Fatto ljubila na poročno noč, je Mujoao na svojo grozo ugotovil, da Fatta ni več nedolžna. Hudo se je razjezil in začel lomiti cele gore in jih metati v Fatto. Na srečo mu je Fatta ušla, so pa tam, kjer so padle gore v morje, nastali otoki, Kanarski otoki, Madeira itd. No, še dandanes je na Madeiri težko najti nedolžno žensko, staro nad 80 let!
Zelo radi in z nostalgijo pa Portugalci in Madeirčani obujajo spomine na predsednika, g. Salazarja, saj je zapovedal strogi “3 K” za ženske, in sicer: Kinder, Kuche, Kirche – otroci, kuhinja, cerkev. Ni kaj, zlati časi …
Cel otok je prepreden z levadami za umetno namakanje. Ker so levade iz železobetona, si težko zamišljamo uboge sužnje, ki so jih morali štemati.
Smo se tudi povzpeli na najvišji vrh, 7.500 m visoki Piču Macho, kjer je nad 1.000 m večni led in sneg. Na srečo imajo tam izposojo derez, cepinov in kožuhov, sicer bi nam trda predla, saj je otok znan po tem, da se v momentu spreminja temperatura od – 30o pa celo do + 47o C. Je pa vzpon poplačal vse naše napore, saj so na vrhu prekrasni razgledi. Če pa stopiš še na stol, pa vidiš skoraj do obzorja! Neverjetno! Se je pa masikomu od nas orosilo oko, ko smo v daljavi ugledali naš Triglav.
Smo pa bili tudi zelo veseli, saj so povsod viseli plakati naše, slovenske stranke. Pa da nismo prepoznavni v svetu?!
Na Madeiri je polno vetrnic in fotovoltaičnih celic. Vetrnice na dan pobijejo na stotine ptic, ki jih spretni Madeirčani polagajo na fotovoltaične celice in jih lepo zapečejo, nato pa jih prodajajo po celem svetu, kot specialiteto: “Los ptičos du energiju elektrikos”.
Ogledali smo si tudi ribiško vasico Kamara do Lobos. Poimenovali so jo po slovenski besedi “lobirati”. Pred 100 leti je bilo tam polno velikih, 3 metre visokih pingvinov, ki so na morju napadali ribiče, jih pretepli in pobrali ulov. Kralj vseh ribičev Matjažao do Pecao, ki je imel sivo brado 9 krat ovito okoli mize in zalepljeno z istant lepilom, da, kadar se ga je napil, ni padel s stola, ampak se je elegantno zleknil na mizo, je obljubil svojo prelestno hčer z imenom Donja Ismetaa-Mjerdaa in pol kraljevstva tistemu, ki bi jih rešil te nadloge. Pa se je ponujalo mnogo mladeničev, dokler ni prišel Mehoao du Lobotomijao, naredil magično piščal iz sredice banane, se vsedel na čoln in zaigral našo “Golico”. In glej čudo, vsi pingvini so plavali za njim, dokler niso prišli do Ilha do Porto Santo – otok smo si ogledali 3 krat – in se tam za vedno naselili. Ko so pojedli vse ribe, so pojedli še vse rastline, zato je otok gol. Na srečo pa so jim na občini ponudili službe, stanovanja, vrtce, šole, … 
Seveda je kralj Matjažao držal besedo, kraljična in Mehoao se nista poročila in sta srečno živela do konca življenja! Pol kraljestva pa sta razdelila v dobrodelne namene ubogim slovenskim tajkunom.
Na Madeiri živi tudi ptič žvižgač. Prehranjeval se je z malimi delfinčki, ki so se pravkar izvalili iz jačec. Ko so ti skakali iz vode, je odprl kljun, hop in večerja je tu! Pa so mame delfinke to opazile in se zmenile, da bodo kotile žive in velike delfinčke, zato žvižgaču grozi izumrtje.
Smo si v pristanišču v Funšalu ogledali 27 vrst kitov in delfinov, saj ti na žvižg kapitana skačejo v zrak in uganjajo neverjetne vragolije. Še najbolj všeč pa mi je bila salama iz zelo mladih delfinčkov, ki pa jo, seveda, prodajajo pod pultom.
Madeirčani nosijo na glavi zelo visoke kapice, na vrhu pa imajo čopiče, s katerimi oprašujejo banane, saj so vse čebele naščuvali na turiste. Le-ti, prepolni pikov, nenehno iščejo zdravniško pomoč. Tako poleg turizma zaslužijo še zdravstvo, farmacija, bolnice, … Po uradnih podatkih jih 30 % umre kar tam, in situ, ostalih 70 % pa jih prepeljejo v Klinični center v Ljubljani, kjer se za mnogimi izgubi vsaka sled. Seveda pa to NE velja za Oskarjevce!!!
Funšalski aerodrom stoji na splavih na morju. Že veliki valovi onemogočajo polete, orkanski veter, ki tam stalno piha, pa na kupe letal pomeče v morje. Pa nič panike, letala so prav zato grajena waterproof, na koncu piste pa dežura na stotine ladij in potapljačev, ki potnike in letala takoj rešijo iz morja, jih prepeljejo v velikanske sušilnice, kjer jih, za silo, posušijo. 
Mi smo, na srečo, prišli suhi domov, saj sem že prej kupil zlato Mao de Fatima, na kateri piše “Original orro do klukao – China” in nas je obvarovala vsega hudega. Let domov je potekal v redu, tudi prestop v zraku iz letala, ki je letelo v Maribor, na letalo za novi aerodrom v predoru pod Markovcem.
Povsod je lepo, doma pa najlepše, pač odvisno od tega, kakšne volje je tvoja žena!
Da je vse to res, lahko prisežem (glej fotke), minister Gregor pa nič.
Zahvaljujemo se, za to nepozabno potovanje g. Ani za res strokovno in simpatično vodstvo po otoku, pa tudi Sonji in Jerneju, ki sta nam polepšala dneve. Upam, da se kmalu še kaj vidimo.
S tiho mislijo na Majo v srcu …
Tekst in fotografije : Saša Merkandel
