V KRASNEM gorskem kraju Ifrane, pravi maroški Švici, je tretji večer Senad kupil nekaj vrečk različnih arašidov, pistacije in drugih oreščkov. Namenjeni so bili opicam, ki smo jih srečali naslednje dopoldne v Cedrovem gozdu.
Po deževni noči, hladnem zajtrku in z upanjem v očeh smo se povzpeli 
kar visoko v Srednji Atlas. Pojem AFRIKA je bil do zdaj pri meni povezan samo s soncem, vročino, sušo, včasih visoko vlago … Nikakor pa ne z mrazom. Ampak tale Atlas! Ta pa ni kar tako … Zjutraj prav vsi oblečemo vse, kar imamo s seboj … Moje nove kopalke žalostno čepijo v kotu popotniškega nahrbtnika, zato pa se toliko bolj veseli topli velur, ki me spremlja skozi potovanje po Srednjem in Visokem atlasu.
Po slabi uri vožnje se ustavimo na prelepem kraju. Okoli nas je krasen cedrov gozd, ki je zaščiten kot narodni park. Sprehodili se bomo po lepi naravi, dihali svež gorski zrak, se sprostili, razgibali, vsrkavali glasove gozda in … srečali opice makako … S Senadom razdeliva potnikom oreščke, da jih bodo lahko ponudili opicam, ki so tu skoraj udomačene, navajene popotnikov in zelo prijazne.
In se lepo odpravimo. Malce dežuje, malce prav nerodno piha hladen veter, ampak prav nič nas ne moti, saj smo vendar na pohajkovanju. Prav kmalu dobimo družbo. Sprva hodijo v varni razdalji in si nas 
ogledujejo. Ko prvi sopotnik iztegne roko z oreščkom, smo takoj prijatelji. Opice prav dobro vedo, kaj imamo. In začne se naše druženje.
Ampak mene mikajo oreščki …Poskusim enega. O, ni slabo!! Dajmo še enega, saj ne bo nič narobe, poleg tega pa danes ne bomo edini popotniki tu … se tolažim … Mlajša samička opazuje moje početje. Pomislite!! Nič ji ni prav! Oreščki so namreč kupljeni zanje, ne pa za človeška bitja, ki so pravkar pozajtrkovala … Z gibkim skokom je pri meni in … na meni!!! Kar malo se ustrašim. Pogleda me s svetlimi očmi, tako zelo modro, da me razoroži … No, prav, pa naj bo zate, se vdam. Skupaj sedeva na vlažno cedrino deblo in si prijateljsko podeliva preostale oreščke …
Daša
