Piše sopotnica: Marinka Vehar

Seveda doživeta Šrilanka, doživeta ‘v nulo’, kot bi rekel naš Jure. Ne vem, kaj to točno pomeni – nekaj okroglega, popolnega, neomejenega prav gotovo! Pot do tja in nazaj so popestrili postanki v Istanbulu (kar dvakrat!) in v Ammanu nazajgrede. Tako da nismo preveč hitro skočili iz toplega morja in tropske klime v naš mrzli vsakdan…

Prvi stik z novo deželo

Nepozaben topel sprejem že v Colombu na letališču, ki se je nadgrajeval sleherni dan tudi v avtobusu z dobro voljo in pozitivno energijo naše mlade vodičke Ajde, pa s prijaznimi lokalnim vodičem Mahom, šoferjem in njegovim pomočnikom Douglasom, ki nam je vsako jutro nabral rožice, ki so skrbeli za naše varno potovanje po tej nenavadno zeleni deželi. Kljub številnim umetnim jezerom, namakalnim napravam izpred 2000 let, ki so zeleni pokrajini pridali svež videz in skoraj alpsko doživljanje tam nekoliko bolj visoko, ni bilo nobenega boja s komarji. Edini, ki sem jih zagledala v velikem številu, so ležali mrtvi na površini hotelskega bazena v Anuradhapuri! Hotelski uslužbenec jih je z mrežico pridno pobiral, sama pa sem se jim izognila s pospešenim plavanjem. Zmahani po treh dolgih poletih smo se resnično razveselili velikega šopa banan, tistih z okusom limete in malo manjših, ko jih je Douglas razdeljeval po avtobusu. Še nikoli se nisem z bananami tako nabasala, lakota in žeja sta povsem izginili. Prvi postanek je prinesel nova presenečenja – nasade manga in kokosovih orehov, pripravljenih za poseben napitek domačinov – toddy. Mladeniči plezajo s pomočjo visoko napetih žic med drevesi do sladkih sadežev, jih obrežejo in naslonijo na posebne posode, v katero tako ponoči pricurlja sladek sok, ki na zraku hitro fermentira v bolj kiselkast alkoholni napitek. Nekaj podobnega kot perujska koruzna ‘čiča’. Veliko ga je potrebno spiti za boljše počutje…, kar pa nam ni bilo potrebno, saj je naša radovednost in veselje nad odkrivanjem novega premagala zaspanost, k čemer pa je gotovo pomagala tudi zelo luknjasta cesta. Že sem pomislila, da bi menjala svojo avtobusno razkošje na zadnjem delu, a je bilo v naslednjih dneh precej bolje. Avtocest res ni, je pa v glavnem asfalt in seveda vožnja po levi in prehitevanje po desni, pa še kakšna krava na cesti, ki ima v tej budistični deželi vsekakor prednost!

Postanek na tržnici s sadjem in ribami je bilo pravcato odkritje. Poceni in okusno tropsko sadje, narezano po želji! Medtem je ribja tržnica že daleč zaudarjala, kar pa domačinov ne moti pri veselem nakupovanju najrazličnejših rib, od majhnih do ogromnih. Šrilančanov je kar veliko, če pomislim, da je dežela velika za tri Slovenije, prebivalcev pa je za več kot deset Slovenij! Nekoč je bila del Indije, pripeta pa je še zdaj nanjo z majhnimi sipinami in otoki, imenovanimi Adamov most, pa seveda z neizbrisnim zgodovinskim in verskim izročilom – hinduizmom! Kljub svarilom o nevarnih Tamilskih tigrih se nisem počutila nikjer ogroženo, prav nasprotno, sprejeta z nasmehom in prijazno radovednostjo. Spori s med Tamilci in Sinhalci, ki se vlečejo že iz 3.stoletja pr.n.št., v novejši zgodovini pa od osamosvojitve izpod angleške vlade leta  1948, so dobesedno ohromili turizem, ki ga je pred nekaj leti porušilo tudi divjanje morja – cunami. Da je dežela tudi zgodovinsko zanimiva, nam je prikazalo naše naslednje potepanje po t.im. ‘zlatem trikotniku’.
Zlati trikotnik
Imenovan tudi kulturni trikotnik v osrednjem nižavju Dežele kraljev, saj zajema najstarejše 1500 let stare namakalne civilizacije s središčem v Anuradhapurni, srednjeveško prestolnico Polonnaruwo in v osrednjem višavju novejši Kandy, ki je po 300-letni prestolnici sinhalskega kraljestva padel v roke Angležem. Lotili smo se vseh treh prestolnic lepo po vrsti in jim vmes dodali še nekaj izjemnih kulturnih spomenikov – budističnih templjev znotraj tega trikotnika.

Anuradhapurna, starodavna prestolnica, nas je pričakala že popoldan s takojšnjim vzponom po 500 stopnicah na vzpetino Mihinitale – romarsko središče, kjer se začenja zgodovina šrilanškega budizma. Indijski misijonar Mahinda je na tem hribu po nenavadnem srečanju tedanjemu kralju, ki je zasledoval divjad, sporočil budizem in ga uspel spreobrniti. Po 50 letih se je budizem na ŠriLanki močno prijel, medtem ko je v izvorni Indiji slabel. Ker smo bili na vzpetini edini turisti, so nas množično oblegali domači spremljevalci in prodajalci spominkov. Še posebno eden z razbrazdanim obrazom je bil naravnost oduren, ko mi je hotel pomagati po stopnicah in mi iz nekega cveta celo naredil prstan! Prilagodil se je potrebam redkega turizma, kar mi je tudi nazadnje zaupal. Niso mi bili všeč v svoji vsiljivosti, raje sem se zagledala v prijazne opice na bližnjem drevju. Sicer pa so posebnost tega kraja pagode, ali dagobe, ali stupe, ki ponavadi nosijo pod vršno kupolo kakšno dragocenost – tako kot Thuparama Budovo ključnico. Največja Ruvenwelli, zgrajena pred 2.200 leti, meri 90 m v premeru in je visoka 55 m. Celo najstarejše drevo Bodhi, pod katerim je Buda doživel razsvetljenje, ima tu svoj poganjek in je najsvetejše drevo na ŠriLanki, zato tudi primerno varovano. Tudi Mesečev kamen pri vstopu v svetišče ima svoje sporočilo – ko že pred samim vhodom očisti obiskovalca želja in mu pokaže duhovno pot od samsare (večnega kroga življenja, smrti in rojstev) do nirvane, kar predstavljajo tudi zašiljeni vrhovi pagod. A vsi ti ogledi prvega dne so odbrzeli mimo kot v sanjah, kar se je tudi nadaljevalo v naslednjem dnevu ob številnih Budah v paranirvani, v stanju globoke meditacije, tik pred doseženo nirvano. So Bude tudi v nas prebudile neko drugo energijo, zaznavo časa? Budov nauk mi je blizu, kot od nekdaj že znan. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prebrala njegov življenjepis in se poenotila z resnicami, ki so pisane na kožo slehernemu, če naj živi pošteno do sebe in drugih. Ni vsemogočnega boga, ki te popelje v nebesa, tja se moraš povzpeti sam! Življenje je trpljenje – tako se začenjajo mnoge novodobne knjige za duhovno prebujanje! In še res je tako – v izogib trpljenju pa je veliko zdravil, ki jih vsak preskuša na svoji koži, če se seveda upa, če se ne pomiluje in tolaži na napačen način. Več kot pol življenja tega nisem vedela in trpela, ne da bi vedela, zakaj. A pot iz tega ni lahka, ni kratka, a je zanimiva, ko povežeš vse niti skupaj. In razumeš. In veselo sporočiš naprej z odprtimi rokami, očmi in srcem.

Polonnaruwa je srednjeveška prestolnica, ki so jo prav tako kot Anuradhapuro našli povsem preraslo z drevjem. Najbolj je blestela v 12.stoletju in je prava mešanica budistične sinhalske in hindujske tamilske umetnosti. Zavarovana je z obrambnim zidom na eni strani in velikim umetnim jezom, imenovanim kar Parakrambahovo morje, po tedanjem velikem monarhu. Nažalost se je vreme  obrnilo na dež, sicer topel za pod noge, ki so morale biti pri templjih vedno bose, a moteč pri pogledih na veličastne ostanke svetega štirikotnika s templjema, kjer so nekoč hranili Budin zob. Notranjost manjšega hindujskega svetišča je razkrila, zakaj je ta tempelj tako pomemben neplodnim parom – saj je na sredini prikazano najbolj potrebno orodje za spočetje, moški in ženski spolni organ!! To sem si pa res dobro zapomnila, ker nas je Ajda poslala tja, da sami raziščemo…Tudi Gal Vihara je nepozabno svetišče treh Bud, vklesanih iz granitne skale. Hoja po mokrem skalovju pa le ni bila primerna za vsako ravnotežje, tudi za ceno lepšega posnetka ne!

Sigiriya – Levja skala je eden najlepših pogledov in doživetih vzponov po drzno speljanih 1200 stopnicah na tem potovanju. Predpriprava na Adamov vrh, ki je štirikrat daljši in na katerega sem v naslednjih dneh večkrat zaskrbljeno pomislila… Ne le pogled z vrha, na katerem je bila v 5.st.n.št. osemnajst let celo prestolnica, na katero se je umaknil princ Kašjap, potem ko je umoril svojega očeta, tudi lepo ohranjene freske ‘Lepotice iz Sigiriya’ na enem od stopnišč, ki vodijo na vrh, je bilo vredno našega občudovanja.  Malopridnega princa je doletela zaslužena kazen, a še po petnajstih stoletjih ostajajo njegovi dosežki neverjetni, tako v živo skalo vklesane stopnice, galerija fresk, bazeni na vrhu pečine.

Tudi največji jamski tempelj Dambulla nas je pričakal s številnimi stopnicami, ki so nas pripeljale do petih jam s freskami in kipi verskih podob – tako  Bude kot starejših hindujskih bogov. Mimo zlatega templja so nas spremljalie tudi opice, ki jih je v ta namen postavljeni čuvaj odganjal s fračo. Zanimiv pogled na košaro  s strupeno kobro, je hipoma izginil, ko je lastnik kobro pokril, ker se pač nismo ustavili, da bi si ogledali, kako se bo kobrina glava zazibala v transu!

Preostal nam je le še južni kot našega ‘zlatega trikotnika’  Kandy, ki je kakih tristo let predstavljal prestolnico sinhalskega kraljestva, vse do prihoda Angležev leta 1815. Nekje sem prebrala, da je res ‘candy’- bonbonček! Tržnica sama je seveda daleč od sladkorčka, ker vlada v njej velika gneča in prava zmešnjava pridelkov in tekstila. Vtis popravi šele slikovito umetno jezero z obalnimi hoteli in vilami, ter seveda  kraljeva palača s templjem in relikvijo Budinega zoba, ki se je sem preselil iz prejšnjih prestolnic. Je tako dobro zavarovan, da se ga sploh ne more videti. Pa je res tam? Velika gneča pred tem svetim prostorom ni dovolila ne prostora in ne želje po nadaljnjem premišljevanju. Ga pa v avgustu prinesejo na svetlo – v največji budistični procesiji Esala Perahera!

V bližnji Peradenyi, kjer je tudi univerzitetno mesto,  je velik in lepo urejen botanični vrt z največjim drevesom na svetu, pa z bolj klavrnim dreveščkom našega nekdanjega maršala Tita v spominskem parku, ki ga je tja posadil v znak prijateljstva že davnega leta 1959. Prav tako zanimivo je slonje zatočišče v Pinavelli, ki gosti zapuščene in poškodovane živali. Možno je po steklenički nahraniti slončka, bolj prijetno pa jih je opazovati v široki reki, kamor jih pripeljejo na kopanje dvakrat dnevno. Z neverjetno proizvodnjo papirja iz slonjih iztrebkov so popestrili nakupovalno mrzlico, saj so beležke, zvezki, albumi nadvse primerno darilo. Moja vnukinja je sicer zavihala nos, ko sem ji povedala, iz česa je to narejeno. Najbrž bo njena beležka ostala  zavita v celofan.

Kittulgala  in Adamov vrh


Zgodovinski ogledi so za nami, začenja se pravo ‘doživeto’ popotovanje. Kittulgala je za ta namen nadvse primerna napol zapuščena, od turizma skoraj povsem odrezana džungelska vas, ob deroči reki, ki vabi na rafting. Mene je namesto na raft zvabila med valove, iz katerih sem komaj ušla! Tik ob reki sem se ponoči soočila spanjem skoraj na prostem, sicer pod posteljno mrežo, ki pa mi v prepišni kolibi ni ponudila nobenega zavetja. Saj še komarji ne marajo prepiha! S pomočjo baterije sem uspela izbrskati s prepolnega kovčka vsaj nogavice in jakno. Potem sem štela ure do jutra, do belega dne, ki je tudi tu dolg samo dvanajst ur, od šestih zjutraj do šestih zvečer. Kopanje na  nekoliko širšem delu reke med domačini mi je približalo njihove kopalne navade, saj so se namilili in oprali od nog do glave! Tudi riž in curry so v glavnem imeli s seboj, v oskrbi starejših žensk, najbrž mater ali babic. Pa še muziko za ples med bližnjim grmovjem. Res veselo, tako zelo veselo, da kljub prijaznim vabilom, naj se jim pridružim, nisem ostala na obali dolgo. Pobegnila sem v vsakdan, na travo pred bližnjim hotelom, od koder sem lahko poslušala samo reko in čebljanje ptic. Popoldanski sprehod do predzgodovinskih ostankov civilizacije Balangoda je bilo eno samo srečevanje s Tamilci, njihovim praznikom in slikovitimi prebivališči. Otroci zavidljive čokoladne barve so nas pozdravljali na cesti in se veselili drobnih daril. Malo večji so na dvorišču igrali kriket, ki je tu narodni šport. Le zakaj nas tuk-tuki niso peljali tudi domov, sem se spraševala. Zdaj vem – rabili smo trening pred največjim podvigom po 4.800 stopnicah naslednjega dne, naskokom na Adamov vrh!

Adamov vrh, lahko bi se imenoval tudi Budin, Krišnin, Alahov, kajti vsak Šrilančan vidi na njegovem vrhu odtis pomembnega stopala. Sicer pa je  imenovan tudi Sri Pada – ali blagoslovljena noga! Je največja romarska božja pot po 4.800 stopnicah do 2.243 m visokega vrha, markantnega stožca, ki sem ga že dan poprej ujela v objektiv iz precejšnje razdalje. Odločitev, da se nanj povzpnem, je padla v slonjem zatočišču, saj sem poslala domov razglednico tega še nepremaganega in strah vzbujajočega očaka s pripombo, da bo v najslednjih dneh zagotovo na vrsti. In ker obljubo vedno držim, sem se tudi tokrat odločila iti do začrtanega cilja. Po strmih, neenakomernih stopnicah, ponekod že na novo postavljenih, ob srečevanju s ponudbami tako duhovnih kot telesnih dobrin, le brez spodobnega WC-ja, sem po treh urah dosegla večino ‘naših’, ki so bili že tam. Dvanajst vseh skupaj. Bila sem tako zaposlena s preoblačenjem prepotene majice, z zapenjanjem vetrovke, s  sezuvanjem pred vstopom v svetišče in fotografiranjem, da sem enostavno pozabila poiskati Budin odtis stopala! Se bom morala še kdaj vrniti? Zakaj pa ne? Znane stvari so mnogo lažje, odločitve hitrejše! Pot navzdol je bila bolj prijetna, a mnogo bolj previdna, saj je v somraku in kasnejši temi kljub osvetljeni poti (je namreč obdobje množičnega romanja na vrh!) vse prej kot enostavna. Z Ajdo sva srečevali mnoge, ki so se podajali na vrh v pričakovanju sončnega vzhoda, pa tiste, ki so si želeli le pogovora in kakšne slike z mojo mlajšo spremljevalko. Jaz sem bila zanimiva le kot ‘njena mama’… Pa tako zelo dobro in mlado sem se počutila po tem kratkem dosežku,  kot da ne bi bilo na mojem hrbtu že skoraj sedem križev!
Nuwara Eliya, Ella in Yalla

Dan brez večjih naporov, zato pa nič manj lepih razgledov po višinski pokrajini s slapovi, nasadi čaja, dokler se pred nami ni pokazalo veliko lepo obdelanih njivih, brez vsakega plevela, na katerih so se pokončno bohotile čebule, pori, česen, glavnate solate, korenčki, peteršilj, pa tudi jagode in gomoljnice. Res pravi vrtnarski čudež na ‘strehi’ ŠriLanke, imenovan tudi ‘Mala Anglija’, okoli najvišje ležečega mesta Nuwara Eliya, 1884 m, pod vznožjem najvišje šrilanške gore Pidurutalagale, 2.524 m, ki pa se po videzu nikakor ne more primerjati z Adamovim vrhom – saj ne raste iz tisoč metrov nižjega podstavka! Mesto z velikim golf igriščem, hipodromom, ter viktorijanski in tudorski stil počitniških rezidenc priča o angleškem duhu, ki je še pred nekaj desetletji vladal tu okoli. Jezera kot v Lake Districtu, ljubezen do konj, golfa, lepo urejenih vrtov, parkov – vse to je tu na enem mestu. Prav nič angleške pa niso kramarske stojnice v središču mesta – bazar s športnimi izdelki znanih mark šrilanške proizvodnje, prinešenimi s Colomba in zelo poceni. Kupila sem dve lahki vetrovki, ki bodo morale počakati na toplejše vetrove. Cena je res nesramno nizka, mislim da sem za vsako plačala po 800 šrilanških rupij, kar je okoli 5 evrov.
Ella je poleg Kandyja edino ime mesta na naši poti, ki gre zlahka v slovensko uho. Manjše naselje, a povezano z Nuwaro Eliyo in Colombom tudi po železni cesti. Triurna vožnja v prepolnem vlaku je bila del naše ‘doživete’ ŠriLanke. Že na peronu v Nuwari Eliyi, kjer smo dolgo čakali, medtem nas je na nasprotni strani železniških tirov spremljalo budno oko našega avtobusa, za primer, če se ne bi uspeli vkrcati, je bilo na pretek zanimivih srečanj. Tamilske družine z neverjetno lepimi otročički, oblečenimi v angleško govoreča oblačila, so z zanimanjem spremljale naše fotografiranje in se z veseljem ogledovale v majhnih ekranih na fotoaparatu. Ko je vlak prisopihal, smo urno skočili nanj in se uspeli posesti. Najbolj čudno je bilo, da so mladeniči lahko stali pri odprtih vratih in se le z eno roko držali za kljuko, tako da so dobesedno viseli iz vlaka, ki je vijugal med gozdovi in skozi številne tunele. V tunelih pa vreščanje, kot na loopingih v luna parku! V Elli sem si privoščila ayurvedsko masažo v nastajajočem masažnem centru ob vaški poti, kjer so nas najprej s pomočjo pulsa in nekaj vprašanj razvrstili v prevladajočo ‘došo’ – vato, pitto ali kapho! Meni so dodelili vato in me opremili z zapisi sadja in zelenjave, ki naj bi mi koristilo in tistimi, ki jih naj ne bi uživala. Živim torej zelo narobe, saj imam zelo rada surova jabolka, tista kuhana pa precej manj. Ničesar pa ni bilo napisanega o pijači in ostali hrani, o maščobah, beljakovinah, vrstah mesa, če ga sploh še lahko jem. Se vidi, da je klinika  bolj v povojih. Zato pa imajo veliko maserjev, tudi moških in tako imenovano parno in navadno savno. Moj moški maser Sawantha me je neprestano spraševal le, če je preveč ‘hard’ (močen ali trd!), saj očitno kaj več angleščine ni znal. Razen številk, seveda, ko je pričakoval veliko napitnino. Parna kopel je bila lesena truga, s katere je gledala le glava, in moj obraz je bil deležen debele plati rjave pomade, medtem ko se je telo ogrevalo nad plinskimi gorilniki. Po desetih minutah, ko seveda ni bilo preveč ‘hot’ (vroče), me je zaprl za naslednjih deset minut v glinen iglu, v katerem sta bili sključeni že dve sotrpinki. Mislim, da je minute kar odšteval, saj je čakal pred vrati, da me bo pravi čas odrešil. Masko z obraza sem morala umiti sama, tisto olje na telesu pa se je vpijalo še naslednji dve uri. Zanimiva je res, takšna ayurvedska masaža, za katero je značilno, da se prične z glavo, v samem lasišču. Počutje po masaži – nič posebnega! A vem, da ayurvedska znanost ni trenutna, da je potrebno veliko časa, več mesecev, da se pokažejo učinki. Torej ravno prav, da mi bo kmalu zmanjkalo domačih jabolk!

Mali Adamov vrh

 nas je spet pričakal s stopnicami, ki pa so na vrhu čudežno izginile, se pomešale med visoko travo in smešno okrašene palice na vršnem grebenu, od koder se je odprl pogled  na naše nadaljnje potovanje po serpentinasti cesti v nižino! Spotoma smo srečali prodajalce spominkov z izvirnimi obeski iz velikega zrna nekega stroka, torej svež nakup, ki je premamil naše popotnice, inje bil gotovo vreden 100 rupij (60 centov). Ravanin slap nižje ob cesti je mogočen, zato je bilo pod njim veliko ljudi, predvsem domačinov, v bližnjem grmovju pa tudi kopalcev, ki se tu lahko umijejo in stuširajo.Vse vodovje ŠriLanke je pravzaprav tudi namenjeno domačinom za vzdrževanje higijene. Ker je vedno toplo, ne potrebujejo zaprtih kopalnic, pa tudi ne pralnih strojev za pranje perila! Perejo pa kar veliko, o čemer so me prepričali kosi opranega perila, razprostrtega po strehah in travi, kjerkoli smo se peljali. V Budinem svetišču Maligawilla smo se dokončno poslovili od stopnic – vsega skupaj jih je bilo okoli 20 000, če štejem tudi sestope! Tamkajšnji vodič nam je zelo nazorno razložil pomen znakov na zanimivi dagobi, pa večne kolobarje samsare kot samo konico, ki pomeni najvišje sporočilo – nirvano! Popoldanski izlet z džipi nas je popeljal v narodni park Yala, kjer so nas sicer legitimirali, in nam dodelili ‘paznika’, ki pa je bil zelo zgovoren in prijazen. Povedal nam je, da so sicer možna videnja leoparda, ki je najdragocenejši prebivalec tega velikanskega parka, a ne v popoldanskih urah in ne vedno. Tako smo se morali zadovoljiti z lepimi posnetki slonov, jelenjadi, bivolov, pavov, dveh krokodilov,  črnega divjega prašiča, nekaj opic, belih ibisev in celo beloglavega orla. Pa še nekaj – v živo smo se lahko dotaknili Indijskega oceana , sicer močno valovitega, in se prepričali o toplih počitniških dneh na zaključku našega potovanja.

Nazadnje še južna obala in dvodnevni počitek na plaži

Spust do morja in postanek ob solinah, hitra vožnja do  Hambatote, kjer smo se ustavili v samem središču – ob ribji tržnici in avtobusni postaji. Ribe so prodajali na tleh in jih ‘hladili’ s peskom! Kislo mleko – ‘curd’ so prodajali na dveh mestih, malo dražji je bil tisti, ki ni bil v sicer lepi glineni posodi pokrit le z navadnim časopisnim papirjem. Zraven sodi tekoč temen med divjih čebel, ki ga pa v avtobusu nisem mogla preliti prek ‘curda’, tako da je v smešni ploščati steklenički pripotoval celo do doma! Zato pa sem s sposojeno hotelsko žlico (vrnila sem jo v naslednjem hotelu!) med vožnjo do kratkega postanka v Matari pomlaskala vso vsebino iz moje glinene posodice, saj bi mi bila zaradi teže gotovo odveč. Priznam, da sem imela okusa po skisanem mleku dovolj za vse naslednje dni.
Še pri znamenitih ribičih, ki lovijo s palico medtem ko ‘jahajo’ na visokem kolu, smo se ustavili. Videlo se je, da za turiste tudi brez pričakovanja ulova namočijo trnek v morje. Pri našem obisku jih je bilo preveč, zato marsikateri ni ‘ujel’ ničesar.
Presenečenje je pomenil obisk želvje valilnice, kjer posadijo jajca morskih želv v za to  določeno gredo s peskom, da se iz njih po nekaj tednih izležejo želvice. Na ta način obvarujejo jajca pred apetiti domačinov, od njih jih namreč odkupijo. Pet vrst morskih želv od šestih živi na tem področju, slikali smo se že tudi pri malo večjih, in pri odraslih, ki počakajo v bazenih, da odrastejo. Sicer se jim pa nikamor ne mudi – 200 let življenja je pred njimi, tako da vseeno večino časa prežive v morju, kamor jih po določenem času izpustijo.

Priznam, da sem si mestece Galle z veliko holandsko trdnjavo predstavljala drugače –  bolj kot utrdbo, višjo, ne pa razpotegnjeno ob navadni cesti, ki mestece obkroža. Bila pa je tista prava šele na koncu, kjer je bilo na manjši ploščadi visoko nad oceanom res živahno. Prodajalci vezenih prtov in pa dolgolasi in zelo temnopolti mladeniči, ki so z razširjenimi rokami natančno in pogumno skakali v  najglobji tolmun med skalami. So bili bolj podobni smučarskim skakalcem ali kormoranom? Potem so prav  tako hitro zlezli iz vode v pričakovanju nagrade. V mestecu Galle se ponovno pomešajo vere – Buda je skoraj pozabljen, na vidnih mestih je mošeja s polmescem in pa krščanska cerkev s križem! Zgodovina je neizbrisna, doselitev enih in drugih očitna!

Unawatuna Beach Resort je kraj našega kratega oddiha na valovih Indijskega oceana. Veličastno ime za bolj skrito prebivališče, z glavne ceste po prašni poti še mimo dveh ovinkov – a do lepe plaže in urejene jedilnice nad morjem, kjer se je prvega dne veliko dogajajo – ne samo happy hour, tudi folklorni nastop in krajša hoja po žerjavici! Mi smo že to vse videli v Kandyju in v večjem obsegu. Mene je bolj zanimalo plavanje v mlečni modrini oceana, ki je z nabrežja po nekaj korakih ‘padel’ v globino. Predstavljala sem si lahko leto 2005, ko je tod gospodaril cunami in podrl lesene lope na obrežju. Naš hotel je menda zrasel pozneje, saj cunamija ne bi preživel. Je preblizu in prenizek. Nekaj lesenih lop v bližini so obnovili, veliko pa je še nepopravljenega, in trgovci s sadjem in spominki so mi povedali žalostne zgodbe o tistem dnevu, o izgubi svojcev, o pohabljenosti. In tako veseli so vsakega najmanjšega nakupa! Potrudijo se, da prinesejo blago na plažo, tudi večkrat na dan se sprehodijo med bolj redkimi kopalci, ko ponujajo svoje izdelke in usluge. Lahko bi se dala spet ajurvedsko masirati… Obiskala sem jih tudi v majhnih delavnicah, kjer mimogrede popravijo obleko, izrezljajo slončka, odrežejo kokosov oreh, ko popiješ tekočino, te opremijo z majhno žličico iz kokosovega ‘olupka’ za postrganje sladke notranjosti. Ali pa mi, kot moj zgovorni trgovec v majavi trgovini z mešanim blagom, odpre steklenico ginger beera, ter ponudi slamico in sedež na preprosti deski! Prijaznost na vsakem koraku. Naučila sem se celo nekaj sinhalskih besed, da sem dobila še več  prijaznih nasmehov. ‘Istutij’ ŠriLanka, bilo je ‘lasanaj’!!