Ko vidim 70-letno sopotnico
s komaj kaj kondicije dneve in dneve hoditi po puščavi se zavem, da sem priča čudežu.
Ko se ozrem naokrog v iskanju čudežev in jih iz trenutka v trenutek opazim več in več … Spoznam, da sem največji čudež SAM, ki mi je dano čudeže doživljati!
Nikoli več ne more biti tako, kot je (še pred odhodom) bilo! Smrk
Z Marjanom Ogorevcem v Jordansko veličastje
Jordansko veličastje 11 dni
Enkratno je potovati z zavestjo, da se nahajaš na pravemkraju in so trenutki, ki jih doživljaš nesporen vrhunec … Neverjetni so občutki, ko se okoli tebe dogajajo čudeži, čisto pravi čudeži, ki pa so v jordanskem “tukaj in zdaj” tako preprosto samoumevni kot puščavski dež, ki nas je presenetil na poti. Hvaležen sem Marjanu, ki mi je omogočil, da lahko na celostnih potovanjih odslej klatimo tudi zvezde z neba!
Prvo potovanje v Jordansko veličastje sva z Marjanom doživljala še posebej močno, saj sva s 45-imi sopotniki pionirsko orala ledino, povezovala trenutek za trenutkom potovalne sedanjosti ter jima vdihovala smisel in zaporedje. Razburljiv je občutek, da utiraš pot potovanjem nove dobe s 
presežno dodano vrednostjo za sopotnika v 21. stoletju. Tudi midva sva, skupaj s sopotniki, presegala meje najinega pojmovnega sveta!
Tudi nam, ki smo bili z duhom in telesom globoko v zgodbi, se lahko dozdeva, da to ni bil isti svet, v katerem smo vajeni živeti. Le dan po vrnitvi se v domačem svetu že lahko vprašam – je bilo to sploh resnično? Kaj od vsega je sploh pametno povedati prijateljem, sodelavcem … Tako neverjetno pravljično lahkotno in preprosto je bilo, pa čeprav kateremu morda najtežja preizkušnja v življenju!
Morda je lepše verjeti, da so bile najlepše sanje. Kajti je bilo vse tisto na potovanju RES, si to želim tudi v domačem življenju? Od tu pa, dragi sopotniki, se lahko začne velik izziv, vreden priložnosti, ki ji rečemo življenje!
KDO SEM, KI SEM?
“Celostno” se vedno začne pri telesu. Spodbuditi telo in ga nagnati v napor. Izzvati naša bitja iz opazovalcev v glavno igro! 
Pohod po rajskem kanjonu in veličastni Petri, izgubljanje v negibnosti rožne puščave … Meditacija v hoji, hoja v meditaciji? Saj je vseeno. Važno je, da telo začutimo, da se nam začneupirati, mi pa se imamo SUPER! Potem se zavemo, da vendar nismo telo, ga pa živimo! Veliko več smo kot fizična pojava, saj smo vendar LJUDJE!
Ko se upre telo, se predramijo čustva – ta doma v vzorčnihkrogotokih ujeta energija, ki jo želimo živeti drugače – ne tako kot ona hoče, temveč kot si mi želimo! Marjan še posebej poskrbi za to – dviga energije in vibracije, da začnovzorčki in predsodki sekati na površje. Potem vstopimo v proces – in se jih znebimo. Tako preprosto je to v Jordanskem veličastju! Zavemo se, da vendar nismo naša čustva, jih pa živimo! Veliko več smo kot pogojni refleks, saj smo vendar LJUDJE!
Zdaj se nam, izzvan od vse norejše zgodbe, upre razum! Resničnost vsakega med nami začenja kipeti čez pojmovne meje! Saj to vendar ni mogoče! Kaj takega se v resničnosti vendar ne more zgoditi! Naš opičji um nam govori tisoč 
razlogov zakaj NE naprej in ne najde enega samega, ki bi veleval NAPREJ! Ego nas želi držati v “majhnosti” znane percepcije.
Sami smo si ustvarili to kletko, ki je zdaj sami ne zmoremo preseči. V Jordanskem veličastju pa se dogajajo čudeži lahkotno kot mana, ki pada z jasnega neba! Kot pravi Marjan, so čudeži zgolj PRESEGANJE LASTNIH POJMOVNIH MEJA! Ne moremo verjeti, dokler se nam ne zgodi! Ko pa se nam zgodi, ne moremo več dvomiti, da je to mogoče!
Zato je tukaj PUŠČAVA, letenje na potovalni skakalnici velikanki! Veliki mistiki, mesije in največji igralci večine ver so v njej presegali sebe. Tudi mi smo v puščavi presegli lastne resničnosti. V hoji, tišini, negibnosti, vročini, prahu in pesku, stalnemu Marjanovemu spodbujanju in mešanju energij, meditaciji v hoji in počitku, posebnim tehnikam ozaveščanja in preseganja …
V tem vrtincu so se dogajali čudeži; najprej vsakemu posebej, 
enemu za drugim, potem v snopih in na koncu smo se združili v en sam skupinski čudež – nas same! Zavemo se še zadnje, v današnjem času najbolj trdovratne skušnjave – da bi se poistovetili s tem opičjim umom! Saj vendar nismo razum, čeprav ga mislimo. Smo vendar veliko več kot umsko mletje. Smo vendar LJUDJE!
Povratek domov nas je “prizemljil”. Že dan po vrnitvi se sprašujemo – je sploh mogoče dragocena spoznanja Jordanskega veličastja uresničiti v domači resničnosti? Odgovor je vedno le eden – SEVEDA, to je vendar cilj vseh potovanj, cilj vsakega življenja, da z lastno nadgradnjo oplemenitimo domači kraj.
NAUK JORDANSKEGA VELIČASTJA
To je pot, po kateri spreminjamo svet! Za to so nam dana tri neverjetna orodja – imamo svoje telo, energijo in razum. Imamo lopato, generator in računalnik. Mi pa nismo nič od tega! Ljudje smo zavest, ki se učimo uporabljati orodja, da z njimi izkopljemo vodnjak in pridemo do vode!
* * *
Hvala sopotniki, Marjan, lokalni sodelavci in vodniki, da ste mi na Jordanskem veličastju pomagali klatiti zvezde z neba. Vsakdo med nami danes VE, da je prej čudež zdaj del njegove resničnosti. Zato POVEJTE NAPREJ, pripeljite prijatelje in znance, tašče in sovražnike, dajte vašim dragim doživeti presežno zgodbo, s katero potem skupaj še lažje spremenimo domačo resničnost!
Premagajmo zadnjega skušnjavca v nas, ki nam govori:”Ha ha, kdo ti bo pa vse to verjel!?”. Odgovorite mu, kot mu je odgovoril Buda:”Nekateri bodo razumeli!” Danes je čas, ko se tudi o čudežih da govoriti!
Oskar
Z Marjanom Ogorevcem v Jordansko veličastje
Jordansko veličastje 11 dni
