Piše: vodnik Roman Požeg – Che
… in prišel je dan 2. julij, ko Ernest zgodaj zjutraj vstane in odide v
kletne prostore, pograbi puško in se sprehodi do glavnih vrat, kjer še zadnjič zazre tja v svet, njegove glavo spreletijo spomini na bogato, polno življenje, nakar puško pristavi na usta in pritisne na petelina … in odšel je, še eden največjih romanopiscev v svetovni literaturi, ki nam je zapustil neprecenljivo zapuščino. Ernesto, hvala ti!
Življenje Ernesta je bilo močno povezano s Kubo, kjer je preživel skoraj polovico svojega življenja, življenja, ki je bilo polno rajskih in peklenskih občutkov. Zadnje desetletje ali 50. leta prejšnega stoletja je bilo prepredeno z vzponi, saj je v tem času napisal znani 
roman Starec in Morje za katero dobi Nobelovo nagrado za književnost, katero medaljo daruje kubanskemu narodu, predvsem domačinom-ribičem iz vasice Cojimar, ki so bili njegova isnpiracija za nastalo delo in koder je imel zasidrano svojo jahto Pilar, s katero je odhajal na lov za mečaricami, eden izmed hobijev, ki so močno zaznamovali njegovo življenje. A ko ni bil na morju, je na svojem posestvu Finca la Vigia živel življenjskega sopotnika Mary Walsh-zadnja izmed njegovih štirih žena in nešteto ljubic, ki so oplemenitila njegovo življenje; prirejal hedonistične zabave za ameriško bogato srenjo, saj naj bi se Ava Gardner gola kopala v bazenu na njegovem raskošnem posestvu, ki je še danes popolnoma tako, kot je bilo za časa njegovega bivanja. A bili so tudi peklenski časi in dogodki prepredeni z notranjimi strahovi in depresijo, ko je v 40. letih, za časa druge svetovne vojne s svojo predelano jahto lovil nemške podmornice, eno skoraj zasačil, a se 
je le-ta pred njim potopila v globoko karibsko morje. Preživel je tudi hudo prometno nesrečo v Londonu, kjer je deloval kot vojni poročevalec, da niti ne omenjamo letalske nesreče v Afriki, kamor je rad hodil na lov … Vse te peklenske trenutke pa je zdravil s šilcem domačega kubanskega rujnega rumčka zmešanega v mojitu, katerega je najraje pil v svojem priljubljenem baru Bodeguita del Medio v Havani, ki je v tistem času veljel za bar bohemov in intelektualcev, a ni bil samo mojito njegov dnevni spremljevalec, tudi daiquirija si je rad privoščil v baru El Floridita, kjer je ob njegovi obilici časa sodeloval pri iznajdbi tega svetovno znanega koktejla, kjer še danes lahko v njegovi prisotnosti enega zvrneš. Kar predstavljam si ga, kako je v 
opitem stanju in ob njegovem polno bogatem besednem zakladu polemiziral z znanci in neznaci, ki so radi prisedli k njem, a se je večkrat zgodilo, da ti je Papa (kot so go klicali domačini) brez opozorila eno prisolil namesto pozdravil, čeprav se je za svoje dejanje vedno opravičil. Seveda pa so bila 30. leta tisti čas, ko je Hamingway sploh spoznal in se zaljubil v to prečudovito karibsko državico, kamor se je zatekel s svojo drugo ženo Pauline Pfeiffer, s katero sta živela v hotelu Ambos Mundos (Dvojni Svet) v Havani in katerega mestna atmosfera lahkotnega življenja in senzaualnosti je kot protistrup deloval na težko protestantsko mladost, čas ko je z očetom rad hodil na ribolov, mati pa ga je učila petja, saj je bila talentirana pevka, vendar na njeno žalost mali fantič ni imel prav veliko posluha. Starša sta ga vzgajala na tipičen konservativni način srednjega zahoda – stroga verska vzgoja in naporno delo, v kraju Oak Parku v zvezni državi Illanois, katero opisuje kot kraj širokih travnikov in ozkih pogledov na svet …
… 21. julija so male, temne očke uzrle ta svet in kot drugi se je rodil Ernest Miller Hemingway, mami in očetu …
In kako fajn bo spet v jesenskih mesecih oditi v te tople kubanske-karibske kraje, kjer se bo domača gruda ovela s turobnimi občutki hladu, kjer bo megla prekrila sonce in narava odšla na zaslužen počitek, a nekateri bomo z malo sreče zaživeli vsaj delček polnega, norega Ernestovega življenja, predvsem zaznamovanega s čim več rajskimi in čim manj peklenskimi očutki. Upam, da se nas zbere čim več, saj veste kako pravijo: “Več nas bo, noro, lepše bo”!
Salud!