Pustolovščina za vsakim ovinkom
Potovanje po tem velikem indonezijskem otoku se ne imenuje kar tako Neukrotljiva Sumatra. Otok je namreč popolnoma nepredvidljiv z vseh mogočih vidikov. Tukaj je povsem samosvoja narava, ki poskrbi za prenekatera presenečenja, so dogodki, ki obrnejo potek potovalnega načrta, ljudje, ki ti prekrižajo pot in se ustaviš. Tudi to je eden od razlogov, zakaj je potovanje po Sumatri tako zanimivo, drugačno in nenazadnje vedno zabavno! Kakor si zamisliš dan, vedno se lahko zgodijo spremembe in načrt je zgolj načrt, ki ga prilagajaš trenutku. Dogaja se pri povsem vsakodnevnih opravilih, kot so prehranjevanje in tuširanje ter pri ključnih dogodkih, kot so urniki javnih prevoznih sredstev. In prav te začimbe, ki popestrijo popotovanje po Sumatri, so tiste, ki naredijo iz vsakega dne pustolovščino.
Srečanja z živalmi v narodnem parku Gunung Leuser
Namenjeni, da vidimo nam podobne primate v džungli narodnega parka Gunung Leuser, orangutani, se v park vedno podamo kar peš. Vedno si vzamemo dovolj časa za dovolj priložnosti za srečanja s temi izjemnimi bitji. In vedno so tam nekje. V parku sicer žive tudi druge živali, nekaj izjemno redkih in endemičnih le na Sumatri (sumatrijski tiger, nosorog, slon), a poleg orangutanov večje živali težko opaziš. So izjemno plahe in se skrivajo globoko v džungli. Nekoč smo prve ure pohajanja po džungli srečali kar nekaj orangutanov in bili neskončno veseli teh srečanj, možnosti opazovanja velikih primatov. In se podali čez drn in strn že bolj v pričakovanju cilja kot še kakšnih srečanj. Spuščali smo se po zelo strmem hribu navzdol proti reki in se kar naenkrat znašli iz oči v oči s črno gibonko. Redka vrsta opic in prav tako plaha, je skoraj neopažena v gosti džungli. A ta pogumna gospodična je sedela na nizki veji tik pred nami. S široko odprtimi očmi smo se kar nekaj časa opazovali, dokler ni imela gibonka dovolj ter odšla svojim opravkom naproti. Mi pa v naše džungelsko zatočišče in si rekli, ko že misliš, da ne bo več živali,… Narava poskrbi za ta prijetna presenečenja!
Večer ob jezeru Toba se zavleče pozno v noč
Toplo je in piha rahel vetrič, ko se peš odpravimo preko polotočka Tuk Tuk na jezeru Toba v našo restavracijo na večerjo. Na nebu ni niti enega oblačka, odsev zvezdic se vidi na gladini jezera in luna nam razsvetljuje pot kjer je to potrebno. Lepo in romantično. Veselo klepetamo in pol urice hitro mine, ko nas že pozdravi gostitelj, gospod Bloom. Okusna večerja, nadvse prijetno vzdušje in gospod Bloom prinese stekleničko lokalnega tuwaka, nekakšnega palmovega vina za pokušino. Skupaj nazdravimo in gospod Bloom že zagrabi svojo kitaro in začne s svojo priredbo pesmi hotel California, ki postane hotel Samosir. Samosir se imenuje večji polotok, katerega del je tudi Tuk Tuk, na tem velikem jezeru Toba. Hitro se mu pridružimo in še hitreje sami izbiramo pesmi in pomagamo pri petju. Pridruži se nam skupina indonezijskih turistov iz Medana, skupaj pojemo in plešemo, se veselimo. Večer se prevesi noč in pozabimo na zgodnjo uro za vstajanje, saj so trenutki z družbo in gospodom Bloomom na čelu neprecenljivi. Le kdo bi vedel, da bo večerja postala zabava in da se bo zabava zavlekla v začetek naslednjega dne? Ampak, na jezeru Toba smo med domačini Bataki, velikimi ljubitelji glasbe in plesa ter vedno pripravljenimi na druženje in zabavo!
Robinzonske sanje izpolnjene na majhnem otočku zahodne Sumatre
Načrtovan je bil dnevni obisk otočka Pagang, tam nekje debelo uro vožnje s čolnom iz obale plaže Bungus v zahodni Sumatri. A že prej smo se zmenili, da vzamemo s sabo vse, potrebno za to, da lahko eno noč na otočku tudi prespimo. Če bo slučajno tako lepo, da ne bomo hoteli nazaj. Točno tako je bilo. Utaborili smo se vsak na svojem koščku plaže, nekateri tudi v preprostih hiškah in si privoščili dva robinzonska dneva na takrat samo našem otočku. Čez dan turkizno morje, bela mivka, sveži kokos za gašenje žeje. Zvečer kitara, petje in morski pes na žaru. Nismo našli razloga, zakaj bi šli nazaj in prespali na obali. Na otočku je bilo to to. Brez prometa, mnogih luči, zvokov, vrveža. Samo mi in šumenje morja. Naslednji dan raziskovanje otočka in ugotavljanje, kako bi ga kupili in živeli tam ter uživali to spokojnost daleč stran od ponorelega sveta.
Ko prazniki spremenijo urnik trajektov in poskrbijo za več dogajanja
Zgodilo se je ob našem vračanju iz otoka Siberuta, ob katerem smo računali na kar udoben javni trajekt, kjer smo naprej grede tako dobro prespali tistih 12 ur vožnje. Tisti večer, ko smo prispeli v pristanišče iz divjine in spet dobili telefonski signal, mi pove Ed, da trajekta ne bo. Namreč, bil je začetek avgusta in en dan nazaj se je začel eden od večjih muslimanskih praznikov, mesec posta Ramadan. Zahodna Sumatra je skoraj popolnoma muslimanska in Ramadan je zelo pomemben praznik, ki obrne svet na glavo za tisti mesec. Zato so se tudi pri ladijski družbi odločili, da tisti dan ne bodo vozili, pač pa nekaj dni kasneje. Eda vprašam, kdaj bo naslednji trajekt. Nihče ne ve, mi odgovori in predlaga možnosti. Skupaj se odločiva za najem ladjice, ki nas bo odpeljala čez razburkano morje nazaj na »kopno«. Kdo bi si lahko predstavljal, kakšna ladjica to je. In bila je najboljša. Majhna, z lesenimi klopicami in komaj dovolj prostora za vse nas, a z dobrimi in močnimi motorji, ki so skrajšali čas potovanja trajekta na polovico. Smo pa štartali sredi noči in precej bolj čutili valove ter seveda plovbo vpisali med najbolj nepozabne dogodke potovanja po Sumatri. Ramadan pa nas je presenetil še večkrat z čez dan zaprtimi restavracijami in ko smo prigrizke jedli na skrivaj v avtomobilih…
Čar nepredvidljivosti
Ko na Sumatri kdaj želim natančno izdelati načrt kakega od potovalnih dni, mi domači sodelavci vedno rečejo enako. Prepusti se in uživaj trenutek. Nekako se bo zgodilo točno tako, kot bo za nas najbolje in najbolj zanimivo. Seveda, saj so navajeni svojega domačega okolja, kjer nič ni gotovo in so dogodki težko predvidljivi. Ko se prepustiš in pustiš dogodkom, da pridejo, so prav ti tako posebni. Kakršnikoli že so. Tukaj se je treba naučiti še tega, da so vedno najboljši, če jih kot takšne vzamemo. Tako se mi smejijo sodelavci in kmalu se vsi smejimo z njimi, ko se znajdemo pred manjkajočim odsekom ceste, uberemo novo in ob tej novi najprej naletimo na nadvse zanimivo tedensko vaško tržnico…
Ajda Šter