Beseda Mongolija se sliši precej skrivnostno in ponudi človeku predvsem občutenje o oddaljenem, stran od vsakdanjega, o pobegu iz urejenega v širno prostranstvo. Dežela je posebna že zaradi celinskega podnebja, kjer so zime ekstremne, tudi temperaturna razlika med jutrom in dnevom, poletja pa so vroča, poživljajoča in precej kratka. Dobra stran je, da sonce ogreje deželo kar 250 krat na leto. Zato o Mongoliji govorimo kot o deželi modrega neba in srčnih nomadov.
Na potepanju po Mongoliji intenzivno
doživiš stepo, polstepo, puščavo na jugu in tajgo na severu države. Dodobra lahko okusiš nomadsko življenje, se “zliješ” z domačini, prepustiš skopi nomadski kuhinji in se naužiješ skromnosti. Je predvsem zahodnemu človeku prijazna dežela z blago obliko budizma, s številnimi samostani in vsakodnevno molitvijo v družbi plapolajočih modrih zastavic. Mongoli so ponosni potomci velikega Džingiskhana, ki ga častijo na vsakem koraku. Predvsem tisti na podeželju živijo v tesnem sožitju z naravo, številčno živino ter konji, ki za domačine pomenijo sveto stvar.
Potovanje v Mongolijo v poletnem času, ko je dan najdaljši in sonce visoko na obzorju, je za avanturiste, ki so pripravljeni na največ doživetja in »nomadskega« užitka. Takrat je pašni čas, ko je moč videti živino in konje vsenaokrog, ko je pri ljudeh največ življenja. Je tudi čas za praznik Nadam, ki ga Mongoli proslavijo bučno; s številnimi proslavami in tekmovanji. Obiskovalcu te čudovite dežele pa se ponuja jahanje na konjih, kar lahko pomeni večdnevno avanturo, kot jo bomo doživeli tudi na našem potovanju.
Predvsem drži, da je potovanje v Mongolijo izkušnja za življenje.
