Piše: vodnica Ana Marija Grbanović
Kuba je edina država pod mogočnim soncem, katere konstitucijo sestavlja tudi pravica vseh prebivalcev dežele do zdrave narave in čistega okolja. Ob prihodu Španskih kolonizatorjev proti koncu petnajstega stoletja, sta bili kar dve tretjini otoka prekriti z gozdom. 
Iz kapitalističnih in egoističnih razlogov je bil gozd izkoriščan in izsekan do te mere, da je ob Kubanski revoluciji gozd prekrival le še dobro desetino otočja. Nova oblika vladavine je predvidela skrb za naravo in tako je danes Kuba verjetno edina dežela na svetu, kjer se odstotek pokritosti njene površine z gozdom viša iz leta v leto, ne pa krči. A to še ni vse. Ustanovljenih je bilo mnogo nacionalnih parkov, kjer lahko občudujemo zanimive živalce in čarobne rastline.
Na severozahodnem delu otoka, na predelu poznanim pod vzdevkom »Mavrica Kube« se nahaja vrt orhidej. V katerem koli letnem času je ta vrt poln pisanih orhidej. Sprehajam se po vrtu in opazim orhidejo, ki oddaja opojen vonj po vanilji. To je hobotničina orhideja, katere cvetovi spominjajo na prave male hobotnice z dolgimi lovkami. Moje oči uživajo v psihedeličnem plesu barv in oblik: vijolična, rožnata, temno rdeča, zelena, popolnoma bela, črno temno modra, rumena, pikčasta, oranžna in še in še. Mati narava je največja in radodarna umetnica, kaj vse nam je pričarala… Ko se utrudim ogledovanja čudnih rastlin, katere pri nas domujejo v lončkih, na Kubi pa dosegajo dimenzije dreves in podivjane vesele džungle, se odpravim na sprehod. Na koncu sprehajalne poti pa presenečenje: Slap! Že frčijo po gozdnih tleh majica, hlače, sončna očala in torbica. Še trenutek ali dva in že uživam na ogromni skali pod slapom, katerega voda nežno in ljubeče 
boža moje rame, glavo, moči lase in preostanek telesa. Voda, sonce, mavrica in narava so moja ljubezen.
Vinales – Kubanski kras, je moj najljubši predel Kube. Zjutraj se zbudim in z balkona ob krikih petelinov opazujem mogočno in tiho pokrajino. Meglica se vleče preko doline in poljublja palme, objema ogromne speče mogote, sonce pa počasi, počasi vzhaja. Nov dan se je rodil! Sprehod po dolini je brezčasen. Srečujem domačine, ki obdelujejo polja. Orjejo tobačna polja z volovskimi vpregami. Ti kubanski voli so res posebne živali. Ogromni in tihi z dolgimi, zašiljenimi rogovi ter železnimi rinkami pod smrčki. Včasih ob volovih s temi piercingi v šali pomislim na rokovske in punkovske super zvezde. V Vinalesu so volovi prave super zvezde, ker so nujno potrebni domačinom. Domačini z njimi orjejo, jih uporabljajo kot prevozna sredstva in jih vprežejo za prevoz večjih in težjih tovorov. Traktor, motokultivator, osebno vozilo in manjši tovornjak – vse v enem! A vol je več kot to. Najbolj me vedno preseneča dejstvo, da te živali tako mirno sodelujejo pri delu in da so tako lepo počesane in čiste, kljub ogromnim naporom, ki jih prenašajo. Verjetno je vol najboljši prijatelj kubanskega kmeta.
Kuba se ponaša tudi s kubanskim krokodilom, 
a o njem ste že veliko prebrali. Verjetno pa niste slišali legende o malem pisanem kubanskem polžku. Pod ogromnim drevesom je na zemlji sedel in jokal mlad Indijanec. Do njega je prišel majhen, bel polžek in milo se mu je storilo, ko je videl, da deček joče. Vprašal ga je, zakaj tako milo joče in čemu vsa ta skrb? Deček razloži polžku, da se je zaljubil v prelepo dekle iz sosednjega plemena in da jo je poprosil za roko, a ga je zavrnilo, ker zanjo ni imel zaročnega prstana. Polžek za trenutek premisli, začne tolažiti dečka in mu svetuje, da naj preneha jokati in skrbeti. Naj poišče barve in z njimi pobarva hišico polžka, da bo pisana. Pobarvano hišico naj potem podari dekletu kot poročno darilo. In res, deček je obarval hišico polžka s tem čimer je našel in uspešno zasnubil prelepo deklico, s katero sta živela srečno in zaljubljeno do konca svojih dni. Od takrat dalje je hišica polžka (Polymita Picta) vedno obarvana v rumeno, temno rdečo, rjavo in črno barvo.
Neskončno morje, modro, azurno, petrolejsko zeleno, temno modro in temno modro-zeleno, pesek pa popolnoma bel. Nikjer nikogar, bosih nog se sprehajam po plaži in raziskujem naplavine. Plaža je polna školjk, odmrlih koral, hišic od ježkov in vej. Vsaka naplavina je umetnina zase. Sedim na pesku in gledam v neskončno kubansko morje … Narava na Kubi je res super !
