Za potovanja po svileni cesti – kliknite tukaj
Ne vzemi zlata, vzemi modrost; modrost je zlato. (uzbekistanski pregovor)
Že nekaj časa sem se klatila po daljnih deželah in odročnih krajih, ko me je nekega dne doletela prav posebna čast. Spoznala sem Ali Babo. Ali Baba je star gospod, vitkega telesa in neustavljivo čarobnega duha. Njegove oči izžarevajo prav posebno magijo: nepričakovan 
prodoren in nežen pogled, kot močan objem, božajoč in nagajiv, porogljiv, tako blizu in tako daleč. Tudi danes sediva po turško v Alijevi kočici, na gosti, kosmati preprogi polni neresničnih, kalejdoskopskih vzorcev. Pred nama pa je neskončen večer zanimivih zgodb iz daljnih krajev, polen legend in dogodivščin.
Med mano in Alijem se nahaja mala šesterokotna medeninasta posoda na nožicah, ki me spominjajo na zmajeve šape z dolgimi kremplji. V posodi Ali razpihuje žareče oglje, odstavi čajnika in nama nalije čaj. V usta denem košček sladkorja in pijem čaj. Ob vsakem požirku čaja me vedno bolj objema prijetna toplina. Tu se počutim doma. Ob tem ognju in ob zgovornih očeh Ali Babe, ki žarijo, kot dva safirja sredi njegovega zgubanega starega obraza polnega življenja, ki ga osvetljuje medla luč sveč in oglja pred njim.
Ana, sem ti že pravil o mojem potovanju v Samarkand? me vpraša Ali, med tem ko si pripravlja pipo. Glineno dno pipe segreva na žarečem oglju
in počasi vdihava opojen dim, ki prihaja iz nje. Z užitkom prične izdihavati goste oblake dima. Pogleda me globoko v oči in mi prične pripovedovati.
Veš Ana, Samarkand je prav poseben kraj, kraj na koncu in hkrati v središču sveta. Velja za eno najstarejših mest na svetu in še danes očara vsakega popotnika z sovjimi brezčasnimi bazarji, mogočno Islamsko arhitekturo in prijaznimi smejočimi domačini.
Spomladi je okolica mesta obarvana v neskončno reko energično zelene barve. Sprehajaš se po zelenem travniku posejanim z cvetjem živo rdečega maka. Makove cvetlice se pozibavajo v vetru, mehka tla imaš pod nogami, okrog tebe pa samo neskončne pisane gore rumene, sive, temno rdeče, zelene in vijolične barve. Splezaš na bližnji hrib in s pobočja vidiš prostrano mesto. Obdaja te neverjetna tišina, ti pa opazuješ, kaj se dogaja pod tabo. Prva stvar 
ki jo opaziš, so gobaste kupole prekrasnih in mogočnih stavb, ki so jih v mestu zgradile mogočne civilizacije.
Timurlenk, šepajoči železni mož, krut a hkrati pobožen vladar, velik osvajalec in ljubitelj umetnosti je za prestolnico imperija, ki se je raztezal od Indije do Turčije izbral ravno Samarkand. Tu je Timurlenk tudi pokopan v mogočnem kompleksu Gur-i Amir. Ta stavba je nekaj posebnega, od pisanih temno modrih in nebesno modrih ploščic se ti v glavi zavrti, kmalu ne čutiš tal pod nogami in že letiš proti nebu z pogledom, kamor ga usmerjajo minareti in kupola te ogromne grobnice. Sediš na tleh, v dvorišču stavbe. Tišina, popolna tišina. Tvoj pogled potuje preko stiliziranih kaligrafskih okrasij in nepoznanih cvetličnih vzorcev nekam daleč, v neskončnost, v božje kraje in v neskončno morje turkizne barve. Opazovanje teh vzorcev je prava meditacija, ki te umiri in napolni z prav posebno energijo.
Petkovo mošejo v Samarkandu, je Timur posvetil svoji ženi, zato se danes imenuje mošeja Bibi-Khanum. Legende govorijo o tem, da ko je Timur 
osvojil Indijo, je na 90 slonih pritovoril v Samarkand drage in poldrage kamne za izgradnjo te mošeje. Če tudi marsikdo o tem dvomi, je mošeja brez dvoma ena lepših daleč okoli. Če želiš še več čarovnije, pa se odpraviš na sprehod do Shah-i Zinde, do ogromne nekropole Islamskih grobnic. Sprehajaš se med tortastimi zgradbami, raziskuješ notranjosti grobnic in si veselo žvižgaš. Prevzema te nepopisno veselje in navdušenje, ob vsakem novem odkritju. Nov vzorček na keramični ploščici, drugačna krivulja, makov cvet in vaški otroci, ki te radovedno opazujejo ob tvojem navdušenem odkrivanju skrivnostnih poti.
Samarkand, je tudi eden zgodovinsko najpomembnejših centrov astronomije in teoloških ved. Že v osmem stoletju, so prebivalci tega mesta znali proizvajati papir. To znanje so v ta kraj prinesli 
pobegli zaporniki z daljnega vzhoda. V srednjem veku pa je bil tu zgrajen eden najpomembnejših observatorijev v celotni Aziji. Da ne govorim o neštetih teoloških šolah, mošejah, kopališčih in bazarjih, ki krasijo mesto.
Samarkand je eden in edini. Čarobno, skrivnostno in bogato mesto, v srcu Azije in eno glavnih mest na Svileni Cesti. Pomemben trgovski in kulturni center, o tem nam priča mesto samo. To je kraj kjer se srečujeta vzhod in zahod že tisočletja, mesto pa je na račun tega postalo skoraj neprekosljivo pomemben center kulture, umetnosti, astronomije in drugih znanosti. Popolnoma magično, nepozabno je potovati tja…
Največji zaklad, ki ga prineseš domov pa so spomini na ljudi, ki si jih na potovanju srečal in spoznanja do katerih si prišel! dodam.
Za potovanja po svileni cesti – kliknite tukaj
Ana Marija Grbanović
