Kdaj pridemo v Asuan? Inshallah, ko pridemo!
Ko se z nočnim vlakom iz Kaira odpravljamo v Asuan, vedno znova od potnikov dobivam kopico takšnih in drugačnih vprašanj. Skoraj na vsa vprašanja mi nekako uspe odgovoriti, le na enega ne. In to je, koliko časa se bomo vozili? Hmmm. Ja, po moje to ve le ’tisti zgoraj’. Mislim, da še voznik vlaka ne bi vedel odgovora na to dotično vprašanje.
Vse se začne že pri tem, kdaj naj bi vlak prišel na železniško postajo v Gizah? Če na karti piše ob 22.uri, je to le predviden čas. Zgodilo se je, da smo šli 
že 20 minut prej, ali pa tri ure kasneje. Moram priznati, da vlak v zadnjem času pride skoraj da točno, s kakšno petnajst do dvajset minutno zamudo. Torej po egiptovskem času bi lahko rekli, da pride točno. In če smo včasih vedeli, da bomo do Asuana, ki je približno 890 kilometrov oddaljen od Kaira, vozili 12 ali 13 ur, zdaj temu ni več tako. Vozili smo se tudi že sedemnajst ur! Zato, res ne vem, kakšen naj bi bil odgovor na vprašanje, koliko časa se bomo vozili do Asuana. Včasih sem potnikom na to vprašanje še odgovarjala s številkami, zdaj pa le preprosto odgovorim tako, da skomignem z rameni in pojasnim, da smo v preteklosti za to razdaljo potrebovali od dvanajst do sedemnajst ur.
Kje naberemo toliko zamude, je težko reči. Ker prvi dve uri, ko smo vsi še budni, se lepo vozimo, brez kakšnega ustavljanja na različnih postajah. Misterioznost dolge vožnje, se pojavi medtem ko mi spimo, tam nekje med prvo in peto uro zjutraj. Takrat se očitno dogajajo nam neznani postanki. Zanimivo pa je tudi, da se to dogaja
le na vlaku s tako imenovanimi letalskimi sedeži. Misterioznost dolge vožnje se na spalnem vlaku ne dogaja. Le-ta vlak vedno vozi 12 ur.
Ni pa ta vožnja z nočnim vlakom na ‘letalskih sedežih’ razburljiva le zaradi skrivnostnega nabiranja zamude. Tu je še klima, ki je ponavadi prižgana do konca in včasih dobimo občutek, da se vozimo po Sibiriji, ne pa po Egiptu. A kot pravi eden od oskarizmov: bolje zmrzniti na potovanju, kot zgniti domaJ. Vagoni so tudi celo noč razsvetljeni, tako da tisti ki ne morejo spati lahko berejo, štrikajo, kvačkajo ali kartajo celo noč. Če nas slučajno ponoči zagrabi žeja tudi ni nobenega problema, saj gospod ki prodaja čaj in kavo celo noč hodi naokoli in ponuja vroča napitka. Tudi za glasbo je poskrbljeno, in to za zelo raznovrstno glasbo. Lahko poslušate več glasno smrčanje v najrazličnejših variantah. Ali pa arabsko muziko, ki se oglaša iz telefonov vsakega drugega domačina, če s tem niste
zadovoljni pa lahko prisluhnete neskončno dolgim mobilnim pogovorom domačih potnikov. S tistim, na oni strani telefona so se zmožni pogovarjati ure in ure dolgo. Ko pa jim zmanjka štrene, pokličejo nekoga drugega in tako znova mine kakšna urica.
Res je pestro na teh nočnih vožnjah proti Asuanu. Včasih mi je kar malo žal, ker sama ponavadi vse vedno prespim. In kakšen je recept za dobro spanje? Spalka, čepki za ušesa in ruta za čez oči. Seveda malo boli križ in noge, ker človek ne ve, kam naj jih vtakne in kako naj se najbolj udobno namesti na sedežu. A hvala bogu za čepke, spalko in dobro voljo. Tako počasi mine čas in nekako le pridemo do čudovitega nubijskega mesta Asuan.
Kdaj pa torej pridemo do Asuana? Pojma nimam, ko pridemo in inshallah pridemo.
Nina Mavrič
