(Celostna potovanja v Sinajsko puščavo)
Nekega dne se je skupina ljudi, ki navzven delujejo sicer povsem običajno, odpravila na nenavadno potovanje. Zakaj so se za tako potovanje odločili, pravzaprav še sami niso najbolje vedeli. Pred odhodom se je v njihovih glavah večkrat pojavila misel »Halooo, kaj pa počneš!« Še bolj pa so se o njihovi zdravi pameti spraševali prijatelji in znanci, ko so izvedeli, kako bo potovanje potekalo. Vse, kar so vedeli, je bilo to, da gredo v puščavo, da bodo veliko hodili, da bodo spali pod milim nebom, da vode za umivanje ne bo in da bo hrana dokaj skromna. Pa so kljub vsemu globoko v sebi čutili, da na tem potovanju morajo biti.
Ob vstopu v puščavo je se marsikdo z vzdihom obrnil za odhajajočim avtobusom. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudežnega – skupina ljudi se je prelevila v 
pisano živalsko druščino. Zastopane so bile tako velike kot tudi najmanjše živali, v druščini so bili tako žirafa in slon kot bolha in uš, tako kača in komar kot papiga in veverica, in še vrsta drugih. Nekaj časa so se presenečeno opazovali, nekaterim so se smejali, nekaterim so privoščili, spet drugim zavidali. Prav vsak se je vprašal, kako to, da je postal prav ta žival, nekateri pa so ob tem občutili tudi kanček nezadovoljstva.
Med zbranimi je bil le en mladiček – teliček, ki je bil celo vodja potovanja. Res je zato občasno zamujala večerja, 7 minut je lahko pomenilo karkoli in štetje prisotnih tudi ni bila njegova vrlina. Vendar pa je v skupino vnesel otroškega duha in kdor je želel, se je lahko temu 
popolnoma prepustil in ponovno začutil otroka v sebi. Sršen pa je skrbel za to, da so člani živalske druščine vztrajno razbijali svoje omejitve in da niso nikoli zamudili ne sončnega vzhoda ne sončnega zahoda.
Puran je ob pomoči krta, polha, vrabčka in še koga pridno kuril ogenj in pri tem računal na to, da med vegetarijanci ni kakšnih prikritih mesojedcev. Lisica in pav nista prenesla puščavskega peska, zato sta se vsako noč pridno zabubila v šotor. Žirafa in papiga sta popestrili dogajanje s prekrasnimi živimi barvami, ki so v puščavi še posebej prišle do izraza. Belouška in želva pa sta se pešačenju včasih odpovedali in se raje popeljali z beduini. Kamela in bolha pa sta se v tem okolju počutili mogoče malo preveč domače in se zato izgubili. Pa so jih našli prijazni beduini in vse se je srečno končalo.
Ubogi komar
Dogajalo pa se je tudi kaj krutega. 
Tako je skupina zadnji dan pod vodstvom sršena naredila zaščito proti komarjem. Pri tem pa pozabila (ali pa tudi ne), da je eden od članov druščine prav komar. Zaščito pred komarji je naredila tudi komarjeva žena. In še huje, zaščito pred komarji je naredil tudi komar sam. Kako se je vse skupaj zaključilo, si lahko sami predstavljate.
Zgodba neke muhe
Ko je muha ugotovila, da je samo muha, je bila kar malo razočarana. Najprej je pravzaprav vse skupaj zanikala: »To pa res nisem jaz. Nekdo se je zmotil. Jaz bi bila kaj drugega.«
Potem počasi sprejela realnost tako kot je. »OK, sem pač muha. Kaj to pomeni? Ali sem res zgolj nadležen mrčes?«
Nato je začela gledati okoli sebe in se primerjati z drugimi. »Pravzaprav je kar dobro, da sem muha. Lahko bi bilo še precej slabše. Kaj pa, če bi bila
recimo kača, uš ali bolha, ali celo ščurek? Vsaj pol živali je slabših kot jaz. Jaz vsaj ne pikam in ljudje se me ne bojijo.«
Potem je skušala resničnost oblikovati v svoj prid: »OK, sem muha. Ampak kakšna muha? Obstaja veliko vrst muh. In nekatere so zelo prijetne in koristne živalce.«
In potem se je zgodilo. Dojela je, da ni slabih ne dobrih živali in da ima prav vsaka svojo vlogo na tem svetu. Takrat je prišlo sporočilo: »Muha ti sporoča, da je prišla točka v življenju, v kateri si pomembna samo ti in tvoje sanje, ne glede na to, kaj rečejo ali si mislijo ostali.« In muha je bila hvaležna za to sporočilo in za to, da je muha.
Muha
(s potovanja Z Marjanom Ogorevcem v sinajsko puščavo)
Več … OSKAR CELOSTNO
