Kubansko doživetje

Živeti ta trenutek in se uskladiti z deželo in ljudmi. Življenje Kubancev, kot je bilo pri nas pred desetletji (trgovine ipd.), nas navdaja z mislijo, da ni vse v materialnem standardu, navdušenje, nj...ihova radoživost, toplina, ki nam ob vseh dobrinah tako zelo manjka. Na tem potovanju sem spoznala, da je treba bolj ceniti kar imamo. Povsod je lepo, a najlepše je doma.

Dežela, ki se dobesedno koplje v naravnih bogastvih, od za nas eksotičnega sadja do prelepih plaž, mest. Razvidno je, da so nekoč tu živeli ne samo bogati po srcu, ampak tudi v materialnem smislu, saj... so gradili v takratnem slogu objekte, ki danes, res žal, samo spominjajo na tisti čas. Žal propadajo stavbe, v katerih seveda ljudje živijo. Ljudje, ki nimajo sredstev niti za osnovne vsakodnevne potrebe. A kljub temu takih nasmehov in srčnih pogledov ljudi ne vidiš prav pogosto po deželah, kjer je standard na nivoju. Po srčnosti se bom vedno spominjala dežele, ki me je za vedno zaznamovala. Kot me zaznamuje vsak obisk dežel, kamorkoli grem. Vsaka dežela pusti pečat, Kuba pa, lahko povem, največjega. Ni potrebe omenjati nepretočnosti (oziroma logističnih težav), ki smo je bili večinoma deležni. Da smo čakali na bencin na črpalkah, dobili celo 20 litrov za avtobus. Morda je absurd to, da ljudje ne morejo kupiti osnovnih živil, saj smo po celi državi iskali sladkor, ki ga niti v eni trgovini ni bilo. Saj ne, da smo ga potrebovali; želeli smo se prepričati, da tega ni, kljub temu da je ta največji karibski otok poln sladkornega trsa. Sedaj, ko sem doma, jo pogrešam, Kubo, in to prisrčnost, toplino, človeškost in ne nazadnje tudi strast do plesa in glasbe. - Sopotnica Irena

Na Kubi se živi, kot bi bili v dveh različnih časovnih obdobjih hkrati.