ŽIVETI POČASI IN UŽIVATI V ŽIVLJENJU KOT PORTUGALEC
Piše: Julija Pečjak Ferlež
Živeti počasi lahko pomeni različne stvari, na splošno pa se nanaša na način ali tempo življenja, ki je sproščen in pozoren. Gre za način življenja, ki ceni preprostost, naravo, povezanost med ljudmi in osebno rast pred materialnimi dobrinami in dosežki. V našem hitrem in natrpanem sodobnem svetu se veliko ljudi počuti preobremenjene, pod stresom ter ločene od sebe in drugih. Počasno življenje ponuja bolj drugačen pristop k življenju, ki lahko v vsakdan vnese več smisla, veselja in izpopolnitve.
Portugalska je država, ki pooseblja številne vidike počasnosti življenja. Tam čas preprosto teče počasneje. V njihovi kulturi je pomembno, da si ljudje vzamejo čas za uživanje, povezovanje z naravo in drugimi ter uživajo v preprostih užitkih. Ena od takih stvari je obedovanje. Obroki so družabno srečanje in pogosto trajajo več ur. Čas kosila je še posebej pomemben del dneva, saj se številna podjetja za nekaj ur zaprejo, da se ljudje lahko vrnejo domov in uživajo v sproščenem kosilu z družino in prijatelji.
Portugalska kultura močno poudarja družino in skupnost, ljudje pa si vzamejo čas za osebne stike. Na javnih trgih in v kavarnah je pogosto videti ljudi, ki se zbirajo, pogovarjajo in družijo. Ob večerih se zdi, kot da je cela Lizbona na ulicah. Mesto zaživi v vseh svojih barvah. Prebivalci se družijo v uličnih barih in restavracijah. Prav tako napolnijo nabrežje reke Tejo, od koder vsak dan spremlja na tisoče ljudi prelep sončni zahod. Zdi se, kot da se čas v mestu ustavi. Vsi prebivalci skupaj dihajo za tistih nekaj trenutkov oranžno obarvane Lizbone.
Veliko narave in blago podnebje zagotavljata veliko priložnosti za uživanje na prostem. Proste popoldneve ljudje preživljajo v zelenih parkih, imajo piknike ob reki, ali se podajo na bližnjo plažo. V vsakem primeru radi preživljajo čas zunaj in s svojimi bližnjimi.
Obiskovalci se morajo počasnejšega tempa navaditi. Še posebej, če prihajajo iz države, kjer vse poteka hitro. Prvi stik s počasnostjo je definitivno v restavracijah. Dalj časa čakaš, da ti natakar vzame naročilo in še dalj časa, da ti hrano tudi postreže. Da čakanja na račun sploh ne omenjam. Enako je v kavarnah. Z lahkoto na kavo čakaš pol ure, kar je lahko za hiteče turiste sprva šok. Podobna zgodba je v trgovinah, muzejih in vsepovsod drugod. A vse to je del Portugalske, ki jo želiš sprejeti v polnosti. A ravno to je moj najljubši del te dežele. Duh, ki te spodbuja, da živiš v polnosti, počasi, kakor želiš in s komer želiš. Daje ti svobodo, da svoje življenje izkoristiš do konca, pri tem pa uživaš vsako sekundo.
Pred enim letom sem se preselila v Lizbono in doživela šok. Iz države, kjer stalno hitimo, preživimo večino časa v službi ter si premalo časa vzamemo zase in svoje najbližje, sem vstopila v popolnoma drugo resničnost. Prvi šok je bila počasnost zdravstvenega sistema. Takoj po prihodu sem zbolela in porabila en dan, da sem dobila zdravstveno pomoč. Po celem dnevu pogovarjanja z bolnicami in pešačenja po mestu, da bi dobila zdravnika, sem prišla domov. Izčrpana in malce jezna sem klicala domače v Slovenijo. Povedala sem jim, da nikoli ne bom v Lizboni dolgoročno živela, čeprav je bil to vedno moj cilj. Rekla sem, da je zdravstveni sistem preveč počasen in neučinkovit v primerjavi z našim, na drugi strani linije pa so se le zasmejali moji dramatičnosti. A seveda dokler portugalske počasnosti ne izkusiš, je ne razumeš.
Kmalu je prišlo drugo presenečenje. Začela sem opažati, da zjutraj ni ljudi na ulicah. Ko sem odprla okno ob sedmih ali osmih zjutraj, sem videla mogoče dva domačina. Kako je to možno? V Sloveniji smo do te ure že vsi v službi, če ne že na prvem odmoru in kavi. Sčasoma sem ugotovila, da ljudje hodijo v službo okoli devete ali desete ure, tudi kavarne in trgovine se odprejo kasneje. Predavanja na fakulteti so se začenjala po deveti uri, pri nas pa z lahkoto začnemo že ob sedmih. Sprva je bil to velik šok, a odločila sem se prepustiti toku.
Zbujati sem se začela kasneje, odprla sem okno s pogledom na reko Tejo in na sončno Lizbono, si naredila kavo in v miru pojedla zajtrk. Sprehodila sem se do vlaka in se za nekaj ur odpeljala na fakulteto. Če nisem imela predavanj, smo s prijatelji radi delali iz kavarn, v parkih ali pa ob reki. Delali smo v sencah velikih dreves, na sončnih ulicah Lizbone ali pa ob pridušenem zvenu fada.
Življenje je bilo sončno, počasnejše in srečnejše. Poleti smo po predavanjih hodili na plažo in na soncu preživljali proste popoldneve. Kmalu je postalo vroče in vsi Lizbončani so preživljali vikende na plaži. Dnevi so bili sproščeni, lepi in brez skrbi. Z domačini smo zvečer tudi mi napolnili ulice mesta, se družili ob reki in opazovali sončne zahode. Zdelo se je, kot da imamo ves čas na svetu in da lahko drug z drugim živimo do konca. Tak občutek ti da počasen način življenja. Da ti možnost, da dodobra spoznaš bližnje, jim posvečaš veliko časa, prav tako pa živiš z razlogom.
V nekaj mesecih sem se popolnoma navadila na portugalsko počasnejše življenje. Kar naenkrat sem živela kot prava Portugalka in v tem neizmerno uživala. Užila sem lahko vsak dan, si vzela čas zase in kvaliteten čas za bližnje. Vse to poleg študiranja. A že ko sem spoznala, da mi tak slog življenja odgovarja in želim tako živeti še naprej, je prišel čas vrnitve v Slovenijo. Ob vrnitvi sem spet doživela šok. Tempo je bil prehiter in vsi so govorili le o službi. Spet je bilo potrebno privajanje, a vseeno sem obdržala nekaj navad s Portugalske. Seveda se bom v prihodnosti tja vrnila.
Če boste obiskali Portugalsko, vedite, da je tempo tam počasnejši, a bolj ko se mu prepustiš, bolj začneš uživati v vsakdanu in življenju. To je to, kar šteje!
