Piše: Vanesa Abraham
Potovanja na Zelenortske otoke >>
Zelenortski otoki so otoška država v Atlantskem oceanu, približno 500 km zahodno od obale Senegala v Zahodni Afriki. Državo sestavlja deset večjih otokov in več manjših otočkov. Arhipelag je razdeljen na dva dela: severne otoke, ki jim pravimo Barlavento (privetrni), in južne otoke, ki jim pravimo Sotavento (zavetrni). Na naši nagajivščini smo raziskali tri otoke iz severne skupine. Vsak od njih ima svojo posebno energijo, svoj tempo in svoj način življenja.
Pristali smo na otoku São Vicente, kjer se puščava dotakne oceana in kjer veter nikoli ne miruje. To smo že občutili na našem prvem pohodu do svetilnika Dona Amélie. Okoli nas je bila suha pokrajina in malo nizkih rastlin. Veter nam je nosil pesek v obraz, valovi pa so močno butali ob obalo. Vmes smo se še pošalili, da smo dobili brezplačen naravni piling. Na São Vicenteju je narava suha in preprosta, brez dreves. Potem pa pride najvišji vrh otoka Monte Verde (744 m), ki v dobesednem prevodu pomeni zelena gora. Bolj smo šli proti vrhu, bolj je postajalo vse zeleno. Na poti smo srečali domačina, ki je okopaval krompir. Med njegovimi pridelki smo se sprehajali in naš sopotnik je rekel: »Glej, pa jim vseeno uspeva krompir in koruza, kljub suhi zemlji in vetru.« Ko smo prišli na vrh, se nam je odprl svet. Spodaj puščava, zgoraj zelenje, z vrha smo pa videli cel otok in neskončen ocean.
V Mindelu, ko sonce zaide, se začne zabava, in to vsak dan v tednu. Glasba prihaja iz lokalov, ljudje sedijo zunaj, se smejijo in uživajo. Tu se je rodila slavna bosonoga diva Cesária Évora, njena glasba pa je še vedno povsod. Večeri so topli in sproščeni, kot da bi bil vsak večer majhen praznik.
S trajektom smo prišli na Santo Antão, kjer je pristanišče Porto Novo, ki je hkrati tudi glavno mesto otoka. Na začetku je jug otoka še precej pust in suh. Vendar kmalu, ko smo se odpravili proti sredini in severnemu delu otoka, smo začutili, da je tukaj popolnoma druga pesem, kot na São Vicenteju. Santo Antão je zelen in hribovit. Tukaj vse raste: sladkorni trs, banane, papaje, mangovci, kruhovci, maniok, zelje, kava in še veliko drugega. Vreme je toplo in vlažno, zato je vse še bolj bujno. Sprehajali smo se po ozkih poteh, kamor avtomobili ne morejo. Domačini uporabljajo osle, da nosijo težje stvari, mi pa smo hodili med bananovci in mangovci, ki so nam dajali senco. Ogledali smo si tudi krater de Cova, veliko vulkansko razpoko, obdano z zelenjem, hodili po dolini Paul, najbolj rodovitni dolini otoka. Povsod so terase s sadjem in zelenjavo, poti pa so ozke in zavite. Na tem otoku se vidi, kako močno so ljudje povezani z zemljo, in vsak korak po njem je pravo doživetje.
Naše potovanje smo zaključili, tako da smo prileteli na otok Sal. Že iz letala smo lahko videli, da nas čaka nekaj povsem drugačnega kot na São Vicenteju in Santo Antão. Če sta prva dva otoka bolj zelena in hribovita, je Sal skoraj puščavski – raven, s peščeno pokrajino, neskončnimi plažami in turkiznim morjem. Tu skoraj ni hribov, veter piha stalno, sol pa je del zgodovine in vsakdanjega življenja na otoku. Ime otoka Sal pomeni sol. V preteklosti je bila sol ena glavnih blagovnih artiklov otoka in je prinašala bogastvo ter delo prebivalcem. Mi smo si soline tudi ogledali in se še posebej zabavali v slanem jezeru Pedra de Lume, kjer smo zaradi močne slanosti lebdeli na vodi. Otok je precej suh, rastja je malo, a plaže in morje dajejo poseben čar. Ljudje preživljajo dneve ob vodi, surfajo ali se sprehajajo po pesku.
Potovanje po Zelenortskih otokih je bilo polno pohodništva, narave in srečanj z domačini. Vsak otok je svoj svet. São Vicente z glasbo in vetrom, Santo Antão z zelenimi dolinami, Sal s peščenimi plažami in sproščenim vzdušjem. Vse otoke pa povezuje eno: sproščeno življenje in državni moto »No stress«.
