Piše: vodnik Matjaž Rajh
Že nekaj časa zahajam v ta konec sveta in čeprav po navadi hodim po istih krajih, sem vedno znova prijetno presenečen. Ne nad deželo kot tako, pač pa nad ljudmi, ki jo naredijo takšno, kot je.
Čeprav spada Nepal med najrevnejše države sveta, se to na prvi pogled sploh ne vidi. Prvi razlog je seveda ta, da ljudje pač ne hodijo prav dosti ven iz uhojenih poti, drugi pa je zagotovo samo obnašanje človeka. Skratka, ne glede na to da ljudstvo živi v hudem pomanjkanju, so vedno dobro razpoloženi. Ne samo to, obnašajo se, kot da jim nič ne manjka. Tega sem veliko videl po Indiji in drugih državah sveta, a nikoli do take mere kot v Nepalu.
Tu ljudje vedo nekaj, kar je Zahodni človek že davno pozabil in to je ljubezen do življenja, ki izvira iz duhovnosti. Čeprav po naših standardih slabo izobraženi, pa razumejo osnovne stvari (kar izhaja iz duhovne narave). Znajo se obnašati, imajo spoštovanje, lepo se izražajo in so poleg vsega še zelo nezahtevni, skromni, nevsiljivi in pa zmeraj pozitivni. Je, kot bi naj bilo, in dan je pač potrebno izkoristiti ne glede na včeraj ali jutri, kajti le danes obstaja. No in tu smo potlej mi, izobraženi, preskrbljeni, radovedni iskalci, ki ravno v teh koncih sveta naletimo na mnoge preproste posameznike, ki nas lahko učijo o življenju samem. Kljub temu da človek tu ne zna ne brati in ne pisati, pa o življenju ve povedati velike modrosti in to mu daje smisel. To Nepalce naredi Ljudi. Skrb drug za drugega, uživanje življenja, ne glede na to, kaj pač imajo in kakšen bo jutri, so nam večkrat prav za vzgled.
Je že tako, da moramo daleč stran od doma, v tako imenovan nerazviti svet, zato da lahko spoznamo enostavne življenjske resnice, ki pa so temelj modrega življenja.
