Zakaj potujem? (1.del)

Lastna raziskovanja in odkritja

Drugi del – Oskarjeva potovalna resničnost >>

Ko sem v svojih poznih tridesetih spoznal, da so potovanja moje življenje, sem se začel spraševati, ZAKAJ potujem. Razmišljanje o tem vprašanju mi je pomagalo osmisliti življenje in razumeti sebe kot človeka, ki ga vleče v različne svetove. Zakaj me je življenje pognalo na tako bogato pot, v kateri sem vsaj četrtino življenja preživel v raziskovanju drugačnih resničnosti?

Že v zgodnjih letih me je vleklo v raziskovanje odmaknjenih krajev, v vsakem sem iskal »značilno drugačnost«. Privlačilo me je vse, kar je bilo drugačno od domačega življenja, mišljenja in običajev. Privlačilo me je NEZNANO, ki sem ga odkrival in vedno znova preizkušal njegove meje, se razširjal čeznje.

Sprva so bili to odmaknjeni in »odštekani« kotički Evrope, potem omamna različnost Bližnjega vzhoda in Severne Afrike, nakar se mi je odprla še izjemna drugačnost osrednje Azije, prek Irana in Pakistana do Indije in dalje, vse do zadnje točke – Indonezije. Tam je drugačnost dosegla svoj ekstrem, saj v tej deželi življenje hkrati poteka od aboridžinskih do sodobnih načinov, v vseh oblikah in odtenkih med tema skrajnostma. Tu sem doživel razvoj človeštva.

Po svetu z Oskarjem: z ladjo, vlakom, avtobusom ali letalom.

Prva štoparska potovalna leta so bila iskanje SVOBODE, ko sem brez predhodnega načrta mesece preživljal v »tukaj in zdaj«. Preprosto sem na Dolgem mostu dvignil palec in avantura se je začela. Vsak avto, ki mi je ustavil, je zakoličil mojo usodo. »Grem, kamor me pelje.« In potem sem spet dvignil palec, da me je naslednji voznik odpeljal, kamor je potoval. Tako so minevali meseci življenja brez destinacijskega  cilja – cilj je bila pot sama, nikoli nisem vedel, kje bom zvečer ali kam me bo neslo naslednji dan. Čista spontanost življenja, le veter v laseh in zvezdice v očeh. Prepuščati se naključjem in znajti se v tisočerih nepredvidljivih položajih, krajih in vedno z novimi, neznanimi ljudmi. Vsak štop je prinesel novo presenečenje, vznemirjenje in nova doživetja, ki so me najprej popeljala po Evropi, nato v drugačnost Maroka in Turčije, ki sta kmalu postali del mene. Turčija je postala ena od mojih domovin.

Na teh potovanjih sem pozabil na sebe, kakršen sem bil doma. Spremenil sem se v gibanje, bilo je zgolj valovanje mojih odzivov na zunanje pripetljaje, strastno sem raziskoval življenje in svoje občutke v njem. Bil sem v čistem „flowu“ – zgolj nepomemben štopar na evropskih cestah, prepuščen usodi brez želje po vplivanju nanjo. Vse bolj sem bil opazovalec dogajanja med zunanjostjo gostujočih dežel na eni strani in mojo notranjostjo na drugi. To je ustvarjalo divji ples občutkov, vrhunski prostor za soočanje s strahovi, predsodki in prepričanji. V tem stanju nebogljenosti in ponižnosti sem želel le živeti in preživeti vsak trenutek, dan, teden in mesec. Za vse ostalo je poskrbela usoda, Bog ali kdorkoli že.

S potovalno globino kot novo razsežnostjo se mi je ustvaril nov PROSTOR. Ta prostor je v meni, obarvan in omejen je z mojo čustveno in mentalno strukturo, prepričanji in predsodki, ki jih zavedno ali nezavedno nosim globoko v sebi. V ta prostor vstopajo zunanji dražljaji značilne drugačnosti, ki izzivajo mojo notranjo postavitev. Večja kot je drugačnost gostujoče dežele, večji je izziv, močnejše je doživetje. Potovanje po Pakistanu, odmaknjeni Indoneziji ali saharski Mavretaniji je neprimerljivo močnejše kot potovanje po Avstriji ali Hrvaški.

Življenje v Indiji se zelo razlikuje od našega.

S tem se je mehčal moj ego – z vsako potjo se je manjšala pomembnost mojih domačih prepričanj, predsodkov in mene samega. Prepuščen usodi se spremeniš v odziv, s tem pa se pozornost vse bolj usmeri v sebe samega. Ko na zunanjost ne moreš vplivati, se začneš avtomatsko spraševati – zakaj se tako odzivam? In želiš si še več drugačnosti, ki doseže vse globlje, še speče delčke sebe, da se presenečaš z vedno novimi odzivi. Postal sem raziskovalec vidnih in nevidnih svetov.

Ključno potovanje pa je bila moja »utopitev« v odmaknjenih kotičkih Indonezije, kjer sem se razširil tudi čez civilizacijski ego naše civilizacije in vstopil v nevidni svet potovalnih globin in moči. Indonezija je postala moja tretja domača dežela.

Aboridžinsko pleme na Irian Jayi.

Ključ teh potovanj je bilo sprejemanje vsake resničnosti in prilagajanje nanjo. Vsak voznik je bil edinstven, v intimnem okolju avtomobila je iz neznanca postajal vse večji znanec, in tako vedno znova, stotine in stotine novih znancev na vsakem potovanju. Preživetveni nagon me je navajal na prilagajanje, pri čemer pozabiš nase in pozornost usmeriš na drugačnost okrog sebe. Sprejeti sem moral okolico takšno, kakršna je bila, se ji prilagoditi, šele nato sem jo začel spoznavati, razumeti njeno logiko in njene zakonitosti. Ni bilo torej pomembno, kaj jaz mislim in vrednotim, temveč zakaj je tako, kot je v nekih okoliščinah najbolj prav.

Tako sem imel že kot mladinec izjemno priložnost vživljati se v drugačne dežele in ljudi, presegati lastna merila in razumevati drugačne logike življenja. V skromnih razmerah štoparskega življenja sem bil ponižen in hvaležen za vsak priboljšek ali dobroto, ki mi jo je poklonila usoda. Naj bo to podarjena kavica ali sendvič, dolg štop ali prijaznost ljudi ob poti. Ponižnost in hvaležnost sta postali del mojega življenja in prav za to sem morda še najbolj hvaležen.

Potovanje je postalo trojno potovanje – po deželi, v deželo in vase. Ustvarjala se je nova razsežnost – globina. NOVI JAZ. Zunanje potovanje je bilo le vzvod za vstopanje v logiko dežele in samega sebe. Gostujoča drugačnost je postala sredstvo odkrivanja sebe. To je postala glavna potovalna igra, zunanji dražljaj in moj odziv nanj, moje doživetje tega dražljaja. Zunanjost se dogaja, kot se dogaja, in nanjo nimam vpliva, ključ moje ustvarjalnosti pa leži v mojem doživetju in odzivu nanjo.

Zajemanje posebnih trenutkov je velikokrat del potovanja.

To je bilo moje mladostno spoznanje, ki ga takrat še nisem znal ubesediti, a se je vame posedlo in ga živim še danes. Odkril sem svoj »notranji prostor« in dogajanje v njem. S tem je življenje dobilo dodatno razsežnost, potovanja pa svoj ključni smisel – skozi spoznavanje drugačnosti do spoznavanja sebe, širjenje in poglabljanje notranjega prostora, ter večje zaobjemanje življenja takšnega, kot je. Iz tega izhaja tudi moja ustvarjalnost v notranjem procesu spletanja drugačnosti in iz tega izhajajočih spoznanj, ki jih nato uresničujem v zunanjem življenju. To je danes temelj mojega delovanja, od tu se je rodila tudi ideja za Oskarjeva potovanja.

Potem sem ustanovil Agencijo Oskar z namenom, da vsakemu, ki me želi poslušati, povem svoja odkritja in spoznanja in mu omogočim, da tudi on vstopi v ta prelestni svet odkrivanja in razširjanja svojega notranjega prostora in s tem ustvarjanje novega jaz.

Vse je izšlo iz iskanja lastnega smisla, brez njega pa ni smiselno živeti. Kajti potovanje/življenje brez smisla je nesmiselno. (temeljni Oskarizem)

Oskar

Drugi del – Oskarjeva potovalna resničnost >>

Manj sledi kot sopotnik pušča v deželi, večje brazde pušča dežela v njem (Oskarizem).