Piše: Vesna Savarin
“Narava, narava, narava!”
Res je osupljiva, veličastna, drugačna, unikatna. Osvežujoča, sproščujoča, navdihujoča. Islandska narava nikogar ne pusti ravnodušnega in je razlog, zakaj se mnogi na Islandijo z veseljem vračamo. Poleg narave me pritegnejo tudi njeni prebivalci, Islandci in njihovo soočanje z življenjem.
Slapovi, vseh oblik in neverjetnih razsežnosti. Obilje vode, ki šumi, buči, klokota, se preliva in ko skozi pršeče vodne kapljice posije sonce, se izriše mavrica. Ko stojim ob slapovih, začutim moč narave, ki skozi tisočletja silovito preoblikuje površje, v vulkansko pokrajino vreže kanjone, doline in soteske.
Ognjeniki. Vročina Zemlje utekočini kamnine in jih skupaj z vulkanskim pepelom izbruha na površje. Tako je nastala cela vrsta otokov ob vulkanskih prelomnicah vsepovsod po svetu. Živo ustvarjalnost islandske Zemlje občudujem na geotermalnih poljih, ob kotanjah brbotajočega blata, smrdečih sulfatarah, kadečih se fumarolah in ob gejzirju, ki me vsake toliko preseneti. Kot da bi opazovala stvarjenje sveta.
Ledeniki. Belina ledu je obarvana s črnino vulkanskega pepela, jeziki največjega evropskega ledenika segajo vse do oceana, ob ledeniški laguni pa smo priča topljenju in krušenju ledenih plošč. Na diamantni plaži se slikam ob naplavljenih kosih ledu na črnih kamenčkih. Osupljivo. Kaj pa tjulnji, kje so?
Na svežem severu občutim ponižnost do moči narave, ki daje dom živim bitjem. Globoki fjordi so zatočišče delfinov in raznovrstnih kitov, ki jih z malo sreče vidim z ladjice. Na prostranstvu travnikov uzrem mnoge košate ovce in prijazne konje. Na pobočjih črne plaže se čudim koloniji njork, ki s svojimi pisanimi kljuni in racajočo hojo spominjajo na male klovne. Kako drugače kot doma.
V izraznosti islandske narave so našli svoje mesto njeni prebivalci. Islandsko identiteto prežema vikinška preteklost in mnoga soočanja z izgubami zaradi izbruhov vulkanov, vpadov, bolezni in lakote. Islandci so že stoletja izpostavljeni trdim življenjskim pogojem: polovico leta živijo v polmraku, polovico pa pod svetlikajočem se nebom. Najkrajši zimski dan je namreč dolg tri ure in najdaljši poletni kar 21 ur. Prilagodili so se naravnim pogojem in kleno se soočajo z vsem, kar življenje prinese. Vse to jih je oblikovalo v skromne, preproste, pokončne in samosvoje ljudi.
Odgovore na bivanjska vprašanja in temne občutke iščejo v umetnosti. Vsak tretji Islandec piše pesmi ali zgodbe, slika, fotografira in tako izraža sebe, svoje občutenje življenja in razumevanje sveta. Starodavne sage, pravljične bajke, še vedno živijo v njih in iz njih.
Z nevidnim svetom Islandci ne le sobivajo, ampak sodelujejo, kar je za naš pojmovni sistem popolnoma neverjetno. Resni ljudje resnih poklicev povedo, da troli, škrati, vile in druga nevidna bitja zares obstajajo, zato se, preden posežejo v naravo z gradbenimi deli, pogovorijo z njimi in skupaj najdejo rešitev za njihovo novo prebivališče.
Kultura islandskega bivanja se odraža v skromnih in preprostih domovanjih. Razvili so pravo umetnost preprostosti oblik: nič preveč, nič odveč – vsega ravno prav, točno tako in tisto, kar zares potrebujejo. V takem okolju se duša spočije in nahrani, tam občutim prijetnost, toplino in domačnost.
Potem so tu še njihovi tipični volneni puloverji, tople kape, pletene rokavice in nogavice, mavrične pelerine, podloženi škornji – vse kar potrebuješ, da se v ostrih vremenskih pogojih vseh letnih časov počutiš prijetno. Pa topli napitki, ki si jih lahko za isto ceno znova natočiš, in ribje, ovčje, zelenjavne juhe, ki me prijetno pogrejejo.
Kaj pa najmočnejši potovalni moment? Huh, za piko na i, čofotanje v čarobni, vroči, magični Modri laguni, v kontrastu beline in vulkanske črnine. To je to. 😊
