Piše: Oskar Savarin
Vedno znova se veselim potovanj na Šrilanko ker vem, da bom s sopotniki lahko ustvaril vrhunsko zgodbo, v kateri bom kot vodnik na polno lahko uresničil tudi sebe. Naj bo Klasična ali Doživeta Šrilanka – ta dežela je kot naročena za tankočutno vrvohodenje med izzivom preseganja na eni strani in pričakovanim udobjem na drugi; med tistim kar plačamo in tistim, zaradi česar potujemo.
V zadnjih letih sem užival v vodenju mnogih “Klasičnih Šrilank” brez samobitnosti osrednjega višavja in Adamovega vrha. Čez dan smo vsak dan vrvohodili in na polno doživljali, zvečer pa smo se umirili in odpočili v bolj turističnemu udobju prijetnih hotelov, bolj mednarodni hrani in “klasičnemu turističnemu razvajanju” z bazenom in izbranimi jedmi; da smo potem naslednji dan spet lahko na polno vstopili v novo zgodbo. In res, na Šrilanki je vsak dan nova zgodba!
Najboljša stvar pa so potovanja z vključenim Adamovim vrhom – to je kot sol na najboljši hrani ali kot smetana na torti. Adamov vrh ustvari povsem nov moment, ki potovanje nadgradi v povsem novo celoto. Prej klasično potovanje zdaj postane “priprava na Adamov vrh”, sam vzpon pa je višek in pravo duhovno dejanje, dokaz samemu sebi in ne poznam ga, ki se mu ne bi na njem zgodil vzdušni presežek! Zato sem Klasični Šrilanki dodal Adamov vrh in nekaj tropske samobitnosti in jo poimenoval kot je prav – Oskarjeva Šrilanka; tista, ki jo priporočam VSAKEMU. Pri tem pa nekaj potovalne moči zajamemo tudi med bivanjem v penzionih, ko se za kratek čas prizemljimo na šrilanški standard, da potem toliko bolje razumemo domačine in je poslej domače udobje pravo “holivudsko razkošje”, le da tega prej nismo vedeli …
Ljubim potovanja po Šrilanki in vsako leto se tja odpravim enkrat ali dvakrat; le ta s šolsko preprostostjo žarijo mojo potovalno filozofijo in sopotniki se kar nalezejo mojega sonca, dokler sami ne začno sijati; in vseeno postane ali z roko jemo pekoči curry v lokalni restavraciji ali zvečer v mondenem hotelu; ali zunaj sije sonce ali pada dež; ali se do kože premočeni vračamo v avtobus po doživetju viharnega vzdušja na hribčku Mihinitale. Da le ne pada sneg, ker potem pa bi bilo nekaj hudo narobe …
Ko sem izbiral deželo za prvo celostno potovanje, v katerem bom prvič nastopil v vseh vlogah, sem se z lahkoto odločil za Šrilanko. Zatorej vam iskreno pravim – pojdite tja in jo doživite, in če se odločite za Adamov vrh, ne rabite nobenih Maldivov … Le te boste našli v sebi, da se boste v to blagoslovljeno deželo želeli vrniti. Meni se to stalno dogaja. Temu pravim “vertikalno potovanje”. A je to že druga zgodba, o kateri enkrat naslednjič, morda prav na Budini solzici Indijskega ocena.
Pridružite se nam na katerem izmed potovanj, jaz bom gotovo tam na Celostni Šrilanki 26. januarja.
Vas zanima, kje je pri vodenju na Šrilanki moje srce? Preverite tukaj.
Ayubowan, Oskar
