Za zaključek leta 2019 po Jordaniji
Piše sopotnica: Olga Paušič
Mark Twain je zapisal: »Odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra!« Preprosto povedano, potuj in življenje bo oplemeniteno s premnogimi novimi spoznanji, izkušnjami, občutji … spoznal boš kraje, ljudi, njihove običaje, kulturo in zgodovino. Potovanje nas naredi skromne, uvidimo namreč, kako majhen del sveta zasedamo. Zame so potovanja od nekdaj sol življenja. Posebno december me potisne v svet, če je le mogoče. Prvega januarja namreč praznujem rojstni dan, in če se želim obdariti, je najimenitnejše darilo potovanje.
Tokrat sem izbrala Jordanijo, in sicer iz dveh razlogov: prvi je bil ta, da sem pred dvema letoma popotovala po Izraelu in tam izvedela veliko o Jordaniji, drugi pa dejstvo, da imata deželi veliko skupnega (zgodovino, Mrtvo morje, košček Rdečega morja, reko Jordan, številne biblijske zgodbe …). Menim, da bi ju bilo najbolje obiskati v paketu – a ne le osemdnevnem, ampak vsaj dvotedenskem. In ker je Oskar razpisal potovanje od 27. decembra do 3. januarja, je bil termin ravno pravšnji. Še moža sem nagovorila, kar ni bilo pretežko, in tako sva se podala na pot v družbi še 42 potnikov in vodnika BRANKA STRUGE. Ta nam je že med vožnjo proti Gradcu pojasnil svoj pogled na skupinska potovanja: v skupini nisi pomemben kot posameznik, ampak kot del ekipe, razmišljati in delovati moraš, kot je koristno za skupino. Odmisli, da se ti bo kdo posebej posvečal, si le enak med enakimi. Hm, zelo strogo je zvenelo, zelo resno in odločno – za premisliti. Ko sem ga poslušala, kako je stresal iz rokava zgodbe, letnice, imena, milijon dejstev, sem res osupnila. Pravi leksikon na dveh nogah! Saj v bistvu ni tako resen, nedovzeten in strog, kot so zvenele njegove besede; v naslednjih dneh smo spoznali, da ima veliko smisla za humor, da se dá z njim dogovoriti o tem in onem – da le ni v škodo programa, ki ga moramo realizirati. Potihoma smo mu zaradi goste bele brade nadeli vzdevek dedek Mraz – no, saj smo bili tik pred silvestrovim. Prav lahko bi si v hotelu v Akabi pripravili svoj silvestrski večer z dedkom Mrazom. Po mojem bi bilo super!
No, ker je bila naša skupina res številčna, bi se v osmih dneh težko stkala prava prijateljstva. Oblikovale so se skupinice, spoznavali smo se v glavnem skozi pripovedi o preteklih potovalnih izkušnjah, kakšni bolj prisrčni medsebojni odnosi pa se po mojem niso rodili. Z možem veliko potujeva in rada zavijeva proč od skupine, greva raziskovat po svoje. Upam, da nama Branko ni zameril. Mislim, da bi bilo treba dati popotnikom več prostega časa za koriščenje »po svoje«.
V večernih urah smo poleteli z graškega letališča do Istanbula, od tam pa v Aman. Bila je dolga in utrudljiva noč, še napornejši pa dan, ki je sledil, saj smo se neprespani kar takoj odpravili na teren. Vse bi bilo v redu, če nas v Amanu ne bi pričakali hlad, gosta megla in rosenje. V takem vremenu navdušenje hitro uplahne, a Branko nas je s spodbudnimi besedami in gostobesednimi razlagami zgodovine Amana, Ajlouna in Jeraša držal pokonci, čeprav smo postajali – z nogami v blatnih lužah – kar malodušni. Menda ne bo tudi jutri tako, sem razmišljala. Popoldne pa je le prikukalo sonce in razsvetlilo nebo, tako da smo si oddahnili.
Naslednji dan se je rodil v blagi toploti in čudovitem sončnem siju! Pravo božje darilo! Sprehodili smo se do krstnega kraja ob reki Jordan, kjer je Janez Krstnik krstil Jezusa. Tu sem že bila, a na drugi strani reke. Preplavili so me spomini na doživetja v Izraelu. Blatna reka, ki se ne zdi nič posebnega, je vendar zelo pomemben biblijski kraj. V gornjem toku je čudovito zeleno modra in krst poteka tam v bistvu vse dni v letu, a tega nismo mogli videti. Je pa Jordan jabolko spora med Izraelom in Jordanijo, saj gre za vodo, Jordanija pa živi v nenehnem pomanjkanju vode. Dežela, ki je v 70 % puščava, težko shaja, vsaka kaplja pomeni življenje, zato tudi turistom polagajo na srce, da je treba z vodo ravnati skrajno varčno. Po sprehodu ob Jordanu smo ser odpeljali na kopanje v Mrtvem morju. Prvovrstno doživetje! Plavati ni mogoče, lebdeti v mlačni vodi je pa res krasen občutek. Je najbolj slano morje na planetu in leži na najnižji točki na Zemlji – 420 metrov pod morsko gladino. Nekateri so si privoščili tudi mazanje z zdravilnim blatom, ki so ga zelo cenili že stari Egipčani. Po kopanju smo se povzpeli na znamenito goro Nebo, kjer je bilo Mojzesu dano ugledati obljubljeno deželo, vanjo stopiti pa ni mogel. Vse naokoli čudoviti razgledi, pokrajina obarvana v vseh odtenkih rjave, nič zelenja, samo goli griči, hribi in gore. In še Madaba je bila naš cilj ta dan – znamenit svetopisemski kraj, kjer so že v davnini izdelovali čudovite mozaike in to počno še danes. Največja znamenitost kraja je veliki mozaični zemljevid Svete dežele iz 6. stol., ki je na ogled v cerkvi svetega Jurija.
Naslednji dan smo si med vožnjo na jug po Kraljevi cesti, nekoč pomembni karavanski poti, ogledovali gradove: biblijsko trdnjavo Mkaver, kamor je Herod Antipa zaprl Janeza Krstnika in ga kasneje obglavil, nato trdnjavo Kerak, ki je bil močna utrdba vitezov križarjev, ki so od tukaj varovali najpomembnejši dostop do Jeruzalema. Osupli smo zrli v mogočni Wadi Mujib, najgloblji vadi v Jordaniji, ki mu pravijo tudi »Veliki kanjon«. Pravi čudež narave. Vzeli smo si čas in visoko gori spili odlično kavo s kardamomom, kakršna se pije po Jordaniji. Zvečer smo prispeli v kraj Wadi Musa, ki je odskočna deska za ogled Petre.
Vznemirjenje pred ogledom Petre je bilo res veliko. Toliko sem slišala o njej, gledala dokumentarne oddaje, brala, a videti in doživeti ta čudež v živo je res prvovrstno doživetje! Razmišljala sem tudi o tem, ali bo vsaj približno tako, kot je Petro doživela avtorica Marguerite van Geldermalsen, ki je prav v Petri spoznala svojega moža – beduina – in preživela kot beduinska ženska v soteski lep kos svojega življenja. Svoja doživetja je zapisala v romanu Poročena z beduinom. Pomislila sem na Nino Mavrič (Oskarjeva vodnica), ki je tudi poročena z beduinom in živi, ko ne vodi skupin po svetu, v kraju Sveta Katarina blizu istoimenskega znamenitega samostana na Sinaju. Spoznala sem jo, ko sem potovala po Egiptu.
Imeli smo veliko srečo: vreme je bilo odlično, na razpolago pa smo imeli kar ves dan! Priznam, da mi je kar nekajkrat vzelo sapo! Neverjetne naravne tvorbe iz rdečega peščenjaka, pogled na votline v mestu mrtvih, sprehod skozi Sotesko, prvi pogled na Zakladnico, nato pa sprehod po dolini, po mestu živih, kjer je posejanih na stotine mojstrsko izklesanih pročelij stavb … Prečudovito! Nabatejci so bili fantastični mojstri graditelji, odlični strategi, saj so ustvarili ta rdeči čudež na kraju, kjer jim noben sovražnik ni mogel priti do živega. Res, vsa moja pričakovanja so se izpolnila, zame je bila Petra popolno rojstnodnevno darilo.
Zvečer so šli nekateri sopotniki v Akabi silvestrovat na plažo ob Rdečem morju, z možem pa sva preživela večer ob odličnem mansafu (jagnjetina v omaki iz jogurta, z rižem in bulgurjem) in knafehu (zdrobovo testo, namočeno v sladkem sirupu). Falaflov, rib, šavarme smo se najedli že minule dni! Opolnoči se je promet v mestu ustavil, vozniki so hupali kot zmešani, nato pa je nebo razsvetlil razkošen ognjemet. Bila sva pošteno presenečena, saj je Jordanija islamska država in muslimani bodo praznovali novo leto šele ob sončnem zahodu 30. januarja. Ne bi pričakovala, da bodo popraznovali tudi »naše« novo leto. Verjetno je bilo to predvsem zaradi številnih tujih turistov.
Zadnji načrtovan cilj je bila rožnata puščava Wadi Rum, ki nas je vse zanimala. Čeprav sem doživela že številne puščave (V Egiptu, Turkmenistanu, Uzbekistanu, Maroku, v Pamirju …) je bil Wadi Rum res vreden obiska. S petimi džipi smo se podali v puščavo, se prepustili vetru in soncu in preprosto uživali v lepoti okoli nas. Čudovit roza rdeč pesek v hamadi se je neverjetno lepo podal k modrini neba in rjavim odtenkom okoliških vzpetin. Seveda smo srečali tudi beduine, popili čaj v njihovem šotoru in kupili kaj od tega, kar se je ponujalo na stojnicah.
Zadnji dan smo se sprehodili po starem delu Akabe. Najbolj nas je pritegnila tržnica s številnimi prodajalnami začimb, čajev in izdelkov ročne obrti. Kupovali smo seveda tudi rdeče-bele naglavne rute, kakršne nosijo jordanski moški, pa kozmetične izdelke iz vode Mrtvega morja in še marsikaj. Seveda smo si privoščili tudi kopanje v Rdečem morju. Nekateri so se odpeljali na imenitno plažo izven mesta, mene je pa zanimalo predvsem to, kako se kopajo domačini. Res presenetljivo! Ženske v dolgih ogrinjalih ali celo burkah niso šle v vodo. Sedele so pod baldahinom in klepetale, matere pa so postopale na obali in kriče usmerjale otročad, ki je čofotala v plitvini, oblečena od nog do glave! Ne moreš verjeti, da je res – pa je! Še huje je denimo v Iranu. Ko smo se odpravili kopat v Kaspijsko jezero/morje, smo ugotovili, da so kopališča za moške in ženske nekako 200-300 metrov narazen. To nas je hitro odvrnilo od prijetne misli, da bi se šli kopat.
Akaba je edino jordansko obmorsko mesto na 26 kilometrov obale ob Rdečem morju. Ima poseben status: nižji davki, ni dajatev, zato so cene tam občutno nižje kot v severnih krajih. To seveda močno privlači turiste, predvsem Izraelce, ki imajo le nekaj več kot kilometer rdečemorske obale. Akaba se namreč spogleduje z izraelskim Eilatom, ki leži na drugi strani zaliva in je seveda mnogo razkošnejše letovišče; ima kar 458 hotelov!
O zadnjem dnevu, ki smo ga bili primorani preživeti v Istanbulu, ker smo prileteli tja v zgodnjih jutranjih urah, let domov pa imeli šele ob pol sedmih zvečer, ne bom govorila. V turški prestolnici sem bila že večkrat, torej tam ni bilo zame ničesar novega. Jordanija mi bo pa vsekakor ostala v spominu kot očarljiva dežela številnih presenečenj, kamor bi se bilo čez nekaj let zanimivo spet vrniti.