Piše: sopotnica Olga Pust
Na potovanje me je potegnila neka nevidna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Vedela sem, da moram na pot, da bom nekaj doživela, a tudi v najbolj barvitih sanjah si ne bi mogla naslikati tega, kar sem doživljala.
Šrilanka je prekrasna tropska dežela prijaznih ljudi, dobre hrane, ostanki starih kultur so pravo doživetje. Vse to je dodatno prispevalo k še intenzivnejšemu doživljanju vsega, kar se je dogajalo v skupini in med meditacijami, ki jih je vodil Marjan.
Na pot sem šla z željo, da se prepustim dogajanju, da se znebim neke zamere. Do tedaj je moja glava “dobro opravljala svoje delo”, prepuščanje pa mi nikoli ni prav uspelo. Tokrat je bilo drugače. Že med prvo meditacijo sem padla noter, zamera se je razrešila, začutila sem veliko olajšanje. Vsaka naslednja je prinesla globlji stik same s seboj in z vsem, kar je. Tudi Marjanova predavanja in pomoč pri razreševanju odnosov na podzavestni ravni so pomenila pravo olajšanje. Prav čutiš, kako odpade neko breme. Posebna izkušnja zame je bil vzpon na Adamov vrh. Na vrh me niso ponesle le noge, ampak še neka nevidna sila. Čutila nisem nobene fizične utrujenosti, brez težav sem premagala 5000 stopnic in se na vrhu povsem stopila z univerzumom. Neverjetna izkušnja, ko SAMO SI.
V naslednjih dneh in še doma sem prav rabila počitek, občutek imam, da so se zgodile spremembe na vseh ravneh mojega bitja. Še posebno vidna je ta na fizični ravni, nič več ne jem mesa, telo ga zavrača.
Na takem potovanju dobiš toliko, kolikor zmoreš, kolikor si se pripravljen prepustiti. Pripravljena sem bila za nov skok in ta se je tudi zgodil. Seveda vsega tega ne bi bilo brez Marjana. Že tretji dan potovanja sem v dnevnik zapisala: “Marjan, hvaležna sem ti za vodenje, sebi sem hvaležna za pogum.” Hvala tudi Agenciji Oskar za organizacijo takih potovanj, res so nekaj posebnega.
