{"id":836,"date":"2009-03-02T10:15:00","date_gmt":"2009-03-02T09:15:00","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=836"},"modified":"2009-03-02T10:15:00","modified_gmt":"2009-03-02T09:15:00","slug":"v-zavetju-neba","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/v-zavetju-neba\/","title":{"rendered":"V zavetju neba"},"content":{"rendered":"

Na poti skozi iransko pu\u0161\u010davo smo enkrat spali v neki oazi. Stran od ceste, na robu sipin. Na pesku, pod tamariskami. V bli\u017eini je bilo eno polje in ena hi\u0161a. Ni\u010d drugega. Bila je to majhna oaza.
\n

\"Do\u017eiveti<\/a>

Do\u017eiveti pu\u0161\u010davo<\/p><\/div>
\nRevna doma\u010dija za kmeta in njegovo dru\u017eino. Prijazni ljudje. Njihov dom je na\u0161 dom, so nam ponujali preno\u010di\u0161\u010de. A smo se odlo\u010dili prespati na prostem, kar tako, na blazinah. Do\u017eiveti pu\u0161\u010davo.
\nSmejali so se nam. Se \u010dudili. Pu\u0161\u010davo?
\nOni so se \u010dez dan zadr\u017eevali v hi\u0161i. Zunaj, v senci, je bilo blizu petdeset stopinj.
\nSonce je \u017egalo do nezavesti. Pono\u010di se je za malenkost osve\u017eilo. Toliko, da se je dalo spati.
\n

\"Kmet\"<\/a>

Kmet<\/p><\/div>
\nSredi no\u010di sem se zbudil. Na polju je nekdo pel. Prepeval enoli\u010dno pesem. Ne veselo, ne \u017ealostno. Enoli\u010dna melodija. Bil je kmet. Pono\u010di je obdeloval svojo njivo. On in njegova dru\u017eina. Bogve o \u010dem je pel.
\n\"Mo\u0161eja\"<\/a>
\nNekaj \u010dasa sem ga poslu\u0161al. Premi\u0161ljeval o njegovem \u017eivljenju. O pu\u0161\u010davi. Oazi. O nas, ki smo samo potovali mimo. Drugo no\u010d bomo spali v mestu, v hotelih. V sobah s klimo, s kopalnicami in z mrzlo pija\u010do v hladilniku. Samo eno no\u010d. Potem spet gremo dalje, dokler…
\nZaspal sem. Mirno. Spokojno. Vse je bilo v redu. Nekdo je bedel nad nami. Kmet na polju. Najprej on. In potem ves nebesni svod z vsemi zvezdami nad pu\u0161\u010davo.
\nOd takrat je minilo kar nekaj \u010dasa. Leta. Pozabil sem marsikaj s tiste poti skozi pu\u0161\u010davo.
\n\"<br>\"<\/a>
\nNe spomnim se ve\u010d vseh ljudi, ki so bili z mano, ne obraza kmeta iz oaze, niti \u017eeje in vro\u010dine, ki sta nas takrat zdelovali. Da je bilo naporno, to verjamem, spomnim pa se ne.
\nKar mi je ostalo v spominu, pa je zvezdno nebo nad pu\u0161\u010davo, ki si nas je ogledovalo skozi kro\u0161nje tamarisk. In enoli\u010dna melodija kmetove pesmi, ki sem jo poslu\u0161al tisto no\u010d v oazi. Gola melodija. Ne vesela, ne \u017ealostna. \u0160e danes jo imam v glavi. \u010ce \u017eelite, vam jo zapojem – ?
\nMilan Petek<\/strong>
\nIranska pustolov\u0161\u010dina 2001 (prvo Neznano!)<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Na poti skozi iransko pu\u0161\u010davo smo enkrat spali v neki oazi. Stran od ceste, na robu sipin. Na pesku, pod tamariskami. V bli\u017eini je bilo eno polje in ena hi\u0161a. Ni\u010d drugega. Bila je to majhna oaza. Revna doma\u010dija za kmeta in njegovo dru\u017eino. Prijazni ljudje. Njihov dom je na\u0161 dom, so nam ponujali preno\u010di\u0161\u010de. A smo se odlo\u010dili prespati na prostem, kar tako, na blazinah. Do\u017eiveti pu\u0161\u010davo. Smejali so se nam. Se \u010dudili. Pu\u0161\u010davo? […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[20],"tags":[],"class_list":["post-836","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-iran"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t