{"id":76,"date":"2008-09-22T09:58:51","date_gmt":"2008-09-22T08:58:51","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=76"},"modified":"2008-09-22T09:58:51","modified_gmt":"2008-09-22T08:58:51","slug":"nedeljsko-pismo-iz-laosa","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/nedeljsko-pismo-iz-laosa\/","title":{"rendered":"Nedeljsko pismo iz Laosa"},"content":{"rendered":"

Pi\u0161e. sopotnica Lu\u010dka<\/strong>
\nMekong je dale\u010d, ve\u0161. In ogromen je tudi. Kjer je naj\u0161ir\u0161i, ima v de\u017eevni sezoni kar 14 kilometrov. In tam – torej tu, na jugu Laosa, na meji s Kambod\u017eo –\u00a0 je po njem posejanih kar \u0161tiri tiso\u010d oto\u010dkov! Nepojmljivo, kajne. Na enem teh se zdaj potepam jaz.\u00a0 Pijem lao\u0161ko kavo. Mislim nate, nizam dogodke minulih tednov … Ni ti jasno, kako sem se zna\u0161la v Laosu. Tudi meni ni bilo, a zdaj, ko sem tu, je vse zelo samoumevno.
\n((((Laos – eden zadnjih mirnih koti\u010dkov na zemlji. Zelo prvinski, neraziskan, marsikje te\u017eko dostopen ali sploh ne. Zelo gorat. Obdan je s Tajsko, Burmo, Vietnamom, Kambod\u017eo in Kitajsko.\u00a0 250.000 kvadratnih kilometrov, pet milijonov prebivalcev. Le 22 odstotkov jih \u017eivi v mestih. Tu je \u0161e zmeraj komunizem in v marsikaterem ve\u010djem kraju so jutranja budnica razni govori in kora\u010dnice, ki donijo iz zvo\u010dnikov, napeljanih po\u00a0 glavni cesti. Nekaj ve\u010d kot polovica je pismenih, od tega 70 odstotkov mo\u0161kih in 30 odstotkov \u017eensk. V \u0161olah se u\u010dijo lao\u0161\u010dino, obvezna je petletna osnovna \u0161ola, vendar je mnogi nikdar ne kon\u010dajo.)))
\n

\"Slika<\/a>

Pred hi\u0161o<\/p><\/div>
\nV Laosu je pribli\u017eno 6.500 kilometrov cest, od tega le tiso\u010d asfaltiranih. Vendar tudi ta asfalt ni tak, kot smo ga vajeni doma – do tebe zdrsnem po avtocesti v nekaj ve\u010d kot pol ure; v tukaj bi za to razdaljo potrebovala po asfaltu vsaj \u0161e dvakrat toliko \u010dasa; po makadamu, ki je tukaj izvirno luknjast, \u0161e nekajkrat toliko; po reki\u00a0 s \u010dolnom, zbitim z desk, skoraj ves dan; z bambusovim splavom \u0161e dlje … \u010ce bi \u017eivela v Laosu, bi redkeje skupaj pila kavo. Morda pa bi jo ves \u010das, ker takole \u017eivljenje \u00bbna pol\u00ab … v to de\u017eelo pa\u010d ne sodi.
\nSkoraj mesec dni \u017eivim brez elektrike. Le ve\u010dja mesta jo imajo po nekaj ur na dan (Oudom xay, Phonsali, Phonsavan) in le redka ves dan (nekdanja prestolnica ob soto\u010dju Mekonga in Khana Luang Probang, zdaj mesto pod za\u0161\u010dito Unesca, z ve\u010d kot 30 budisti\u010dnimi templji, in zdaj\u0161nje glavno mesto Vientiane; morda \u0161e katero). Si predstavlja\u0161, da sem ve\u010dino tega \u010dasa pre\u017eivela v d\u017eungli, po skoraj nedotaknjenih rekah, med plemeni na severu Laosa …
\n

\"Makovo<\/a>

Makovo polje<\/p><\/div>
\nNih\u010de ne ve, kako raz\u0161irjeno je tu plemensko \u017eivljenje. Uradniki ga niti ne priznavajo, poznavalci pa menijo, da jih tako \u017eivi nekaj tiso\u010d do nekaj deset tiso\u010d. Razli\u010dnih plemen je pribli\u017eno trideset, ta pa se zdru\u017eujejo v tri osnovne skupine glede na lego, kjer prebivajo: v ni\u017einah, vi\u0161je in najvi\u0161je (Lao Loum, Lao Theung, Lao Sung).
\n 
\n…Vse se dogaja na tleh. V temi, ob soju sve\u010d, z veliko ma\u010deto sekljam zelenjavo, s sopotniki pripravljamo ve\u010derjo za vse nas in gostitelje. Ken, na\u0161 lao\u0161ki prijatelj in vodnik, sumljivo pogleduje. Ne zaupa? Povsem druga\u010de in nespretno se lotevamo kuhe. Bo ostal la\u010den? Ga bomo spravili v zadrego pred temi sr\u010dnimi ljudmi, ki so nam odprli vrata, nam zaupali vse, kar imajo … Po\u010dutim se kot v stari \u010drni kuhinji z muzejskih razglednic. Svetlana z ustekleni\u010deno vodo, ki smo jo v nahrbtnikih prinesli iz doline, umiva surovine in kuhinjske pripomo\u010dke. Pazi na vsako kapljico. Silvo v velikem voku me\u0161a in pra\u017ei vse, kar mu zre\u017eem. Pome\u0161ano z ri\u017eem in obilico ingverja ter sojine omake bo zelo slastno! Del zelenjavne me\u0161anice odstopi Darji, ki v drugem voku vre vodo za juho. \u0160e poparjeni ri\u017eevi rezanci in … Odli\u010dno. Soba (30m2) se v trenutku spremeni v jedilnico. Pribli\u017eno petdeset jedcev nas je z doma\u010dini vred in vsaj \u0161e toliko jih opazuje. Ne le, da smo med njimi Slovenci prvi\u010d; tudi sicer skoraj nih\u010de ne zaide k njim. Kar nekaj dni smo z ladjicami pluli po d\u017eungelski reki Nam Tha in se s tovornjaki prebijali v ta del de\u017eele, nedale\u010d od meje s Kitajsko. Po treh urah hoje po strmem gozdu – spremljal jo je mo\u010dan in trajajo\u010d naliv – je bil sprejem v vasi plemena akha najlep\u0161e darilo. Povsem premo\u010deni smo se zatekli v hi\u0161o, kjer zdaj tako slavnostno ve\u010derjamo. Po tramovih visijo na\u0161a obla\u010dila, slastno ve\u010derjo pa \u017ee zalivamo s priljubljeno doma\u010do pija\u010do laolao – z ri\u017eevim \u017eganjem. Plemenski poglavar ima \u00bbslavnostni govor\u00ab, potem pa nam v \u010dast zapoje. Zapeti mora tudi na\u0161 \u00bbpoglavar\u00ab. Oskarju se pesem po navadi zatika, zato mu pomagamo. Slovenska pesem se vse glasneje razlega na drugem koncu sveta. <\/em>
\n 
\n

\"Jutro<\/a>

Jutro po de\u017eevni no\u010di<\/p><\/div>
\nPlemena so ve\u010dinoma samozadostna. Sama pridelajo, kar potrebujejo, sicer pa med njimi poteka izmenjava. Denar si postopno utira pot tudi k njim. Prirejajo tr\u017ene dneve. To so pravi prazniki. Pridejo bli\u017enji in daljni, s hribov, z druge strani reke … Nikdar ne bom pozabila, kako so nas pri\u010dakali, nas, zanje druga\u010dne, ko smo se izkrcali na nabre\u017eju. Po\u010dutila sem se kot v dokumentarcu.
\n 
\n…Otroci so skakali, stegovali ro\u010dice, njihovi obrazi so bili sam smeh in \u017eare\u010de temne o\u010di. Zvedavo so opazovali, kako se nerodno spravljamo s \u010dolna in s sandali v rokah bosi brodimo po kalni vodi. Ove\u0161eni z obla\u010dil, fotoaparti, nahrbtniki smo bili zanje najbr\u017e zanimivi. Po\u010dutila sem se kot tujek v d\u017eungli, \u010deprav vem, da sem bila sprejeta morda bolj kot marsikdaj doma; doma\u010dini so nam bili naklonjeni in zelo \u0161irokosr\u010dni. Za\u017eelela sem si, da bi bila kot oni. Pobo\u017ena \u017eelja. \u017denske so povsem druga\u010dne. Gibke, vitke, mile in divje obenem. Kar koli delajo, po\u010dno to elegantno: nosijo tovor na obeh straneh palice, ki varno sloni na njihovih ramenih; sklonjene ali sede pripravljajo hrano; ovite v saronge se umivajo v reki, s prsti \u010de\u0161ejo in ovijajo dolge temne lase. Zelo lepe so. Kdo ve, kako vidijo ti ljudje nas. Najbr\u017e se jim zdimo vsi enaki in to, da imam pole\u017eane lase, pogri\u017eene nohte in zme\u010dkano majico na sebi, vem le jaz. Sprehajam se med stojnicami, navdu\u0161eni so, ko se zanimam za njihovo doma\u010de platno. \u010cudovito tkejo te \u017eenske. Temno blago z izstopajo\u010dimi pisanimi vzorci. Lepo se jim podajo krila, ki jih nosijo – niso za\u0161ita, le blago spretno preganejo in si ga opasajo. Veliko je izdelkov iz bambusa: ko\u0161are, v katerih prena\u0161ajo kure ali pujske, nekak\u0161ne pletene polkrogle – pokrovi, pod katerimi se varno pasejo pi\u0161\u010danci, podstavki za kozarce, pladnji, torbe … Veliko pletenja je tudi iz palmovih listov: od embala\u017ee, do okraskov in raznih uporabnih ko\u0161ar. Bosi otroci v \u010distih, a v\u010dasih razcefranih majicah se zbirajo v gru\u010de in se igrajo. Podobno kot smo se mi v\u010dasih s frnikolami, le da imajo plodove raznih dreves. \u017dve\u010dijo sladkorni trs. Na obrobju tr\u017enice prijetno di\u0161i in v pisana obla\u010dila odeta \u017eenska z otrokom, povezanim \u010dez ramena, spretno pe\u010de bananine cvrtke. V veliki ponvi, oprti na dva kamna, med katerima je zakurila. Privo\u0161\u010dim si slasten obrok …<\/em>
\n

\"Ko<\/a>

Ko na pot pride reka<\/p><\/div>
\nMed plemeni vlada animizem, svet \u0161amanov, duhov, vra\u017e. Na hitro vsega tega ni mogo\u010de spoznati. Seveda pazimo, da se pri vstopu v vas ne dotaknemo vrat. Ta imajo simboli\u010dni pomen. Verjamejo, da v vasi domujejo le dobri duhovi, onstran vrat, torej v d\u017eungli, so pa vsi, tudi slabi. \u010ce bi se kdo dotaknil vrat, morda ne bi bili ve\u010d varni pred slabimi in morali bi postaviti nov vhod … Spet pri drugem plemenu zelo spo\u0161tljivo zremo v papir, pribit na steno,\u00a0 z zlatim kvadratom na sredi. Nih\u010de se ga ne sme dotakniti. Razlogi so podobni kot pri vratih.
\n… Vstajajo zgodaj. \u017dene nahranijo \u017eivali, pripravijo zajtrk za dru\u017eino. Po navadi skledo \u017ee znane juhe – z rezanci, veliko zelenjave in mo\u010dno za\u010dinjeno. Mo\u0161ki gredo na delo (razen pri mongih, kjer se mo\u0161ki ukvarjajo predvsem s svojimi \u0161tirimi \u017eenami in otroki, \u017eene pa opravljajo domala vse in za mo\u017eevo pozornost krepko garajo). Opravil ne zmanjka. Sekajo bambus, delajo na polju, \u00bbzidajo\u00ab hi\u0161e. Lesene hi\u0161e \u00bbpre\u017eivijo\u00ab nekaj let, potem postavijo nove. Po navadi drugje, saj se selijo, ko se zemlja, na kateri pridelujejo zlasti ri\u017e, iz\u010drpa. Posekajo gozd, ga po\u017eigajo in tako pripravljajo nove terene za polja in naselje. Ri\u017e je zahtevna kultura, potrebujejo dobro zemljo in jo tudi zelo iz\u010drpa. Je pa tudi osnovna hrana. Kako slasten je pravzaprav! In koliko vrst ga je. Najbolj v\u0161e\u010d mi je tisti, ki ga grabi\u0161 v velikih kepah kar z roko in ga namaka\u0161 v razne pikantne omake (sticky rice). Otroci ga v posebnih pletenih ko\u0161aricah nosijo za malico v \u0161olo, odrasli na polje. Hi\u0161e imajo tudi svoje priro\u010dne vrti\u010dke, na katerih raste vse tisto, kar mora biti gospodinji pri roki. V\u010dasih so ti vrti\u010dki na visokem, na posebnih nosilcih (palicah), da so na varnem pred kurami. Najbolj nenavadni so pujsi. Ti so \u0161\u010detinasti, \u010drni. Ja, pa tudi rjave sem videla. Bili so mladi\u010di in \u010de ne bi imeli zna\u010dilnih u\u0161es, bi mislila, da so psi\u010dki …Pujsev je v vaseh veliko. S\u010dasoma se navadi\u0161, da ti opletajo med nogami. Kak\u0161ne bi bile te vasi, \u010de jih ne bi bilo … Pujsi namre\u010d pojedo vse ostanke hrane, \u010dlove\u0161ke iztrebke in \u0161e marsikaj. Kar pripodijo se za teboj, ko se sku\u0161a\u0161 malo umakniti in opraviti eno temeljnih \u010dlove\u0161kih potreb…<\/em>
\n

\"Lao\u0161ka<\/a>

Lao\u0161ka podoba<\/p><\/div>
\n\u017divljenje tukaj te\u010de po\u010dasneje. Tako je kot v\u010dasih ob najinih nedeljah. To pismo ti pi\u0161em na eni od teras, nagnjenih nad Mekong. Vsa dru\u017eina je zbrana naokrog. V pleteni ko\u0161ari \u017ee debelo uro spi dojen\u010dek, v kotu terase se igrata njegova brat in sestra. O\u010de ima svoje trenutke ob pipi, stara mama sedi, opazuje dogajanje in se smehlja. Brklja po kuhinji, skuhala mi je kavo, ponuja mi ri\u017e z zelenjavo, a sem \u017ee zelo sita. Ker ni\u010d drugega ne naro\u010dim, mi nosi naravne poslastice. Pravkar nekak\u0161en strok, v njem pa so temno rjave ko\u0161\u010dice, obdane z okusnim mesom. To me spominja na d\u017eem iz fig in sliv. Makhamvan se imenuje, \u010de sem razumela prav. Okus mi je v\u0161e\u010d, gospa me zalaga. Prinesla bom ko\u0161\u010dice, torej semena. Morda bodo uspevale na tvoji gredi – ti ima\u0161 zmeraj roko za cvetje, za vrt.
\n

\"Med<\/a>

Med bambusi<\/p><\/div>
\n\u010cez nekaj ur se bo za\u010delo mra\u010diti. Va\u0161ki utrip bo zaokro\u017eilo obi\u010dajno umivanje v reki. Ko sem se sino\u010di tudi sama umivala v njej, sem sku\u0161ala zaplavati proti toku. Zamahovala sem in zamahovala, a ostajala na mestu. Tudi dana\u0161njo nedeljo bom zaokro\u017eila v Mekongu. Zadnja nedelja v tem koncu sveta. Za zdaj. Dobro se po\u010dutim tukaj. Vse je tako preprosto, naravno. Potrebovala sem drsenje s \u010dolni\u010di po rekah, grizenje kolen v strmine, poskakujo\u010de potovanje s tovornjaki po poteh visoko v hribih, pri\u017eiganje sve\u010d, spanje na trdih tleh, v\u010dasih v mre\u017eah proti komarjem … Prihodnjo nedeljo bom – doma. Pripovedovala ti bom lao\u0161ke zgodbe.
\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e. sopotnica Lu\u010dka Mekong je dale\u010d, ve\u0161. In ogromen je tudi. Kjer je naj\u0161ir\u0161i, ima v de\u017eevni sezoni kar 14 kilometrov. In tam – torej tu, na jugu Laosa, na meji s Kambod\u017eo –\u00a0 je po njem posejanih kar \u0161tiri tiso\u010d oto\u010dkov! Nepojmljivo, kajne. Na enem teh se zdaj potepam jaz.\u00a0 Pijem lao\u0161ko kavo. Mislim nate, nizam dogodke minulih tednov … Ni ti jasno, kako sem se zna\u0161la v Laosu. Tudi meni ni bilo, a […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7,46,48],"tags":[47,49,50],"class_list":["post-76","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-clani-pisejo","category-indokina","category-laos","tag-kitajska","tag-laos","tag-mekong"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t