{"id":585,"date":"2008-12-08T12:16:33","date_gmt":"2008-12-08T11:16:33","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=585"},"modified":"2008-12-08T12:16:33","modified_gmt":"2008-12-08T11:16:33","slug":"peru-po-sledeh-inkov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/peru-po-sledeh-inkov\/","title":{"rendered":"Peru, po sledeh Inkov"},"content":{"rendered":"

Pi\u0161e: sopotnica\u00a0Marinka Vehar<\/strong>
\nZAKAJ PA NE V\u00a0 PERU, PO SLEDEH INKOV?<\/strong><\/p>\n

Po skoraj dvanajstih urah leta iz Madrida smo pristali v ve\u010derni Limi, ko je bilo pri nas \u017ee krepko \u010dez polno\u010d. \u0160est ur torej hitrej\u0161i! Lima je postala glavno mesto \u0161ele po prihodu \u0160pancev, ki so zaradi trgovanja potrebovali pristani\u0161\u010de in niso niti pomislili na potresno podro\u010dje, ki je to mesto \u017ee ve\u010dkrat po\u0161teno streslo. Je pa ime Lima popa\u010dena oblika imena reke Rimac, ki te\u010de tod mimo z Andov v Tihi ocean. In res je prav ob tej reki, ki je bila ob mojem obisku bolj podobna praznemu koritu kot teko\u010di vodi, zraslo staro jedro, obdano z debelimi zidovi. A nas je zanimalo predvsem poslanstvo Inkov, njihov razcvet v 14. in 15. stoletju, njihova mo\u010d, ki je izvirala iz voja\u0161ke izurjenosti in razvejanega sistema poti, ki so zdru\u017eevale pokrajine. Zato smo takoj sko\u010dili (po zraku prek Andov!) v Cusco.<\/p>\n

<\/p>\n

Cusco – inkovska prestolnica
\n<\/strong>
\nInki so \u017eiveli dale\u010d od morja in od nerodovitne pu\u0161\u010dave, s stalno potresno nevarnostjo. Vi\u0161je v hribe so pomaknili svoj ‘popek sveta’, inkovsko mesto Huacaypata, kar je danes Cusco, prestolnica na 3.400 metrih, kjer smo se prvi\u010d spopadli z vi\u0161insko boleznijo – soroche<\/em> in se tola\u017eili z ‘mate coco’, kokinim \u010dajem, brez strahu pred kokainom, ki je kemi\u010dni derivat kokinih listov, in ki ga doma\u010dini tod ne u\u017eivajo. Kokin \u010daj pa je podoben na\u0161emu ne prav mo\u010dnemu \u017eajblju. Je pa turisti\u010dni ‘boom’ v najrazli\u010dnej\u0161ih oblikah, kot so bomboni, posu\u0161eni listi, kozmetika. Ozemlje med visoko le\u017ee\u010dimi gri\u010di je bilo sicer naseljeno \u017ee 1000 let pr.n.\u0161t. preden so se tod naselili Inki okoli leta 1200. Legenda pravi, da sta Manco Capac in Mama Ocllo, mo\u017e in \u017eena ter hkrati brat in sestra, prilezla iz jezera Titicaca, da bi odkrila kraljestvo s skritim Mancovim zakladom. Iskala sta ga s palico in ta se je res pogreznila na bli\u017enjem hribu, prav blizu dana\u0161njega Cusca. Ker je Cusco na samih strminah, na s kamni oblo\u017eenih uli\u010dicah z vmesnim jarkom, po katerih lahko vozijo le taksiji, je bila moja sapa bolj kratka, tudi vrtelo se je v glavi, \u010de sem hotela biti preve\u010d ‘gibajo\u010da’. Pri poku\u0161nji jedi v lepo urejeni restavraciji, ki je ponujala veliko nepoznanega, od mesa alpake, kreolske juhe, morskih sade\u017eev in kosov rib na hitro pokuhanih in prelitih z limonovim sokom –\u00a0 ceviche, do najve\u010dje perujske specialitete – morskega pra\u0161i\u010dka, imenovanega ‘cuy’, po glasovih, ki jih ta \u017eivalca spu\u0161\u010da. Videla sem jih na de\u017eeli, kjer smo se ustavili, da bi poskusili ‘\u010di\u010do’, nekoliko zavret koruzni napitek v dveh okusih in barvah. Svetel kot koruza in ro\u017enat z dodatkom jagod in nekoliko bolj sladek. Alkohola vsebuje malo, vendar so ga inkovski vojaki u\u017eivali v zelo velikih koli\u010dinah, za juna\u0161tvo in potrebno mo\u010d, pa morda tudi nekolik\u0161no ‘zamegljenost’ svojih dejanj. Ko sem stopila proti ka\u0161\u010di, kjer je bil velik kup bele koruze \u0161e v stor\u017eih z zrni velikimi kot fi\u017eol, sem zasli\u0161ala ‘cuy, cuy’ v manj\u0161em hlevu, in prikazali so se progasti pra\u0161i\u010dki s svojimi dru\u017einicami. Na kro\u017eniku je menda odrasel ‘cuy’ le za enega! Inki so pustili v Cuscu \u0161tevilne dokaze svojih graditeljskih sposobnosti, saj so temelji starih hi\u0161 \u0161e vedno inkovski. Sestavljanje kamnitih blokov je ostala skrivnost, eden med njimi na glavni uli\u010dici je kar dvanajsterokoten, in vendar se lepo ujema med druge. Na teh temeljih so kasneje \u0160panci postavili svoje hi\u0161e, jim dodali kamnite oboke ter jih okrasili s pisanimi balkoni, kar je videz dana\u0161njega Cusca.<\/p>\n

\"Katedrala<\/a>

Katedrala v Cuscu<\/p><\/div>\n

Podoba je res enkratna, nobene visoke hi\u0161e, razen katedrale in \u0161tevilnih cerkva. Na glavnem trgu, na Plazi de Armas<\/em>, stoji mogo\u010dna katedrala, katere en del je na temeljih starega templja Suntur Wasi – bo\u017eje hi\u0161e. Vsebuje \u0161tevilna platna kuskuanske \u0161ole, kar pomeni, da so se slikarji pribli\u017eali temu delu sveta, tako je npr. zadnja ve\u010derja zanimiva z morskim pra\u0161i\u010dkom na mizi in ju\u017enim sadjem, ki ga v Evropi ne najdemo. Tudi Kristusi so druga\u010dni, temnej\u0161i ali pa v belem ogrinjalu, kri\u017ei pa manj vidni, nekje od zadaj prekri\u017eani, tako da je\u00a0 kri\u017e bolj podoben debeli palici na rami. \u0160panci so katedralo gradili ve\u010d kot sto let, predvsem\u00a0 zaradi \u0161tevilnih potresov, dokon\u010dana je bila \u0161ele sredi 17. stoletja. Medtem pa so Jezuiti v bli\u017eini postavili svojo cerkev, ki naj bi bila lep\u0161a, La Compania de Jesus. Menda je notranjost res vsa zlata, kar najlep\u0161a v celotnem Peruju, a tistega dne ni bila na ogled. Mrzel ve\u010der z obilnimi padavinami in grmenjem me je spomnil, da smo ne le nekje na ju\u017eni polobli, temve\u010d tudi precej visoko. Kakor hitro so se oblaki pripodili, tako hitro so se tudi porazgubili in v jasnem dopoldnevu smo si ogledali inkovski Tempelj Sonca – Coricancho,<\/em> zgrajen okoli leta 1400, ki naj bi predstavljal sredi\u0161\u010de sveta in vesolja, kjer so vsako leto 24. junija praznovali zimski solsticij in pripravili veliko slavje. V ni\u0161e templjev so postavili prazni\u010dno odete mumije svojih umrlih son\u010dnih bogov, na vrt pa zlate kipe bojevnikov, \u017eivali in rastlin. Po zasedbi mesta so \u0160panci na temeljih sveti\u0161\u010da postavili cerkev in samostan svetega Dominika.<\/p>\n

\"Tempelj<\/a>

Tempelj sonca<\/p><\/div>\n

Sprehod po bujno rasto\u010dem vrtu grmovnic, ki so pri nas doma obi\u010dajno tako majhne, da uspevajo kar v cvetli\u010dnih lon\u010dkih, mi je pri\u010daral zlato inkovsko dobo, tako kot tudi njihovo vero v tri simbole – kondorja na nebu, pumo na zemlji in ka\u010do v vodi. Da tega ne pozabim, sem si kupila tovrstno T-shirt. Sicer pa je tudi zemljevid Peru simbolna puma, \u010de ga pogleda\u0161 s prave strani – obrnjeno! Rep je na severu, z glavo pa sega v \u010cile, katerega velik kos je pripadal Peruju v zlati dobi inkovske nadvlade. Ko je po prvem velikem Inku Pachacutequ<\/em>, ki je vladal od 1438 do 1471, zavladal njegov vnuk Huayno Capac<\/em> (1493-1524), je inkovsko kraljestvo zajemalo \u017ee vse Ande in obalo od Ekvadorja do Santiaga v \u010cilu! Z organizirano proizvodnjo hrane na namakanih dolinah in prostranih terasah nad vasmi, gojenjem lam in alpak, ter s svojim jezikom ke\u010dua <\/em>kot uradnim v vsem\u00a0 kraljestvu, jim je uspelo centralno in u\u010dinkovito vladanje. Zgradili so ceste v vse dele svojega kraljestva, po katerih so sli prena\u0161ali sporo\u010dila iz najbolj oddaljenih krajev v Cusco. Niso poznali pisave kot jo razumemo danes, imeli pa so u\u010dinkovit sistem vozlov na vrvici – kipu<\/em>, ki jo je sel skrbno prinesel na pravo mesto. Sli so bili neverjetni teka\u010di, ki so se menjavali na razdaljah – bili bi konkuren\u010dni vsem dana\u0161njim maratoncem! Kipujev je zelo malo ohranjenih, saj so jih \u0160panci na\u010drtno uni\u010devali.<\/p>\n

\"Kipu\"<\/a>

Kipu<\/p><\/div>\n

Mimo inkovskih utrdb v Valle Sagrado – Sveto Dolino<\/strong><\/p>\n

Le dva kilometra zunaj sredi\u0161\u010da mesta le\u017ei ena najbolj osupljivih gradbenih mojstrovin Inkov, trdnjava Sacsayhuaman<\/em> v obliki treh vzporednih terasastih cikcakastih zidov. Pet metrov visoki kamniti bloki stojijo do 18 metrov visoko in najve\u010dji tehta kar 70 ton. Znanstveniki dokazujejo teorijo postavljanja tak\u0161nih utrdb, ki bi jih danes tudi z moderno tehnologijo te\u017eko spravili skupaj. Tod so Inki leta 1536 bojevali eno zadnjih bitk proti \u0160pancem. Malo dlje se nahaja Q’Enqo, <\/em>labirint, posve\u010den plodnosti. Je v obliki amfiteatra z ogromnim monolitom, ki bi lahko predstavljal falus. \u0160e nekaj kilometrov dlje nas je v velikega voditelja Pachakutequa oble\u010den Peruanec pozdravil pred rde\u010do utrdbo Puka Pukara<\/em>, ki naj bi predstavljala voja\u0161ko postojanko, da bi lahko varovala trdnjavo Tambomachay,<\/em> postavljeno precej navkreber na vi\u0161ini 3.800 m z dvema vodnima izviroma, kjer so se Inki stalno zadr\u017eevali.<\/p>\n

Ob zgornjem delu rodovitne Svete Doline le\u017ei \u0161e najbolj ohranjeno inkovsko mestece Pisaq.<\/em> Ko smo pri\u0161li, se je ravno mo\u010dno vlilo in nam prepre\u010dilo ceneno nakupovanje na tr\u017enici s pleteninami, kapami, spominki. Za hip sem vedrila pri starej\u0161em prodajalcu kovanih izdelkov, tako starih novcev kot podobic v zanimivih okvirjih. Pokazal mi je nizko hi\u0161ico prek blatnega dvori\u0161\u010da, kjer \u017eivi z \u017eeno, materjo, tremi otroci, medtem ko so najstarej\u0161i \u017ee zdoma.<\/p>\n

Velika dru\u017eina in veliko zadovoljstvo je sijalo z njegovega obraza. Moje zadovoljstvo pa je bilo, da sem se lahko sporazumela tudi v \u0161panskem jeziku in mimogrede ponovila vse pomembne sorodstvene vezi! Kako smo si razli\u010dni, kako v Evropi druga\u010de sprejemamo preprostost! Po kraj\u0161em kosilu v preprosti gostilnici z vsemi posebnostmi inkovske prehrane, tudi slavno juho iz kinue (inkovskega ri\u017ea), ki se je prilegla v hladnem dnevu, smo odpotovali mo\u010dno navkreber do arheolo\u0161kega najdi\u0161\u010da Pisaq,<\/em> do katerega smo se po\u0161teno utrudili po sloviti Inka trail<\/em>, turisti\u010dni inkovski poti, tudi nekoliko plezanja je bilo vmes. Ker so se \u0161e vedno valili bliskajo\u010di temni oblaki nad \u010dudovitimi terasastimi polji v dnu doline in na pobo\u010djih, sem morala po\u0161teno pohiteti, saj sem bila brez de\u017enika in moj anorak bi naliva ne prenesel. Imeli smo sre\u010do, da so se oblaki odmaknili v drugo smer, vendar se \u0161e vedno spominjam neskon\u010dne \u017eeje, ki me je pri\u010dakala na cilju. K temu je pripomogla tudi vi\u0161ina z redkim zrakom na tem dolgem pohodu.<\/p>\n

\"Sveta<\/a>

Sveta dolina<\/p><\/div>\n

Po sredini Svete Doline <\/em>vijuga reka Vikanota, ki malo ni\u017ee dobi ime Urubamba in ki nas je spremljala vse do Ollantaytambe<\/em> in naprej proti Machu Picchuju. Nad slikovitim mestecem, ki nosi ime po inkovskem vojskovodji Ollanti, smo se po strmih kamnitih terasah povzpeli do ru\u0161evin inkovske trdnjave, kjer je leta 1536 Manco Inca<\/em> slavil eno najve\u010djih zmag nad \u0160panci, ko jih je z zvija\u010do premagal, tako da je podrl vnaprej pripravljene jezove nad dolino in reka je odnesla mnogo bolje oboro\u017eene \u0161panske konjenike.<\/p>\n

Aquas Calientes in ‘izgubljeno inkovsko mesto’ – Machu Picchu<\/strong><\/p>\n

Od Ollantaytambe dalje se dolina mo\u010dno zo\u017ei. Prostora je le za divjo reko Urubambo in \u017eeleznico. Izbrali smo seveda \u017eeleznico, ki nas je varno in udobno pripeljala v Aquas Calientes,<\/em> mesteca pod slavnim Machu Picchujem. Kot \u017ee ime kraja pove, so tu topli vodni vrelci, katere sem seveda okusila od blizu. Spet je bilo potrebno navkreber ob \u0161tevilnih gostilnicah in trgovcih, ki so, bolj ko sem se bli\u017eala kopali\u0161\u010du, bolj vneto ponujali kopalke in celo brisa\u010de ‘v najem’. Slikovita pot, \u0161e posebej ob pogledih na globoko sotesko dero\u010de rjavo obarvane reke, ki me je spominjala na reke v \u0160kotskem vi\u0161avju. Tam sem si predstavljala, da imajo barvo viskija, tu pa gotovo kamenin, ki zna\u010dilno rjavo obarvajo skoraj ves Peru, predvsem zemljo in hi\u0161e na njej, ki so enake barve, iz rjavih zidakov.
\nTudi kopali\u0161\u010de je nekam postrani, stisnjeno ob re\u010dno strugo in \u0161tevilne mosti\u010de. Sestavlja ga pet manj\u0161ih bazen\u010dkov, bolj za sedenje kot plavanje. Pri prvem se je grupa Francozov opogumljala, kdo bo prvi stopil v temno rjavo vodo, za katero sem bila prepri\u010dana, da je zelo vro\u010da. Sledilo je presene\u010denje – res so mi zaploskali, ko sem se pogumno spustila vanjo, bila je namre\u010d ledeno mrzla voda naravnost iz struge Urubambe! Ostali bazeni so bili ve\u010d ali manj topli, le v najtoplej\u0161em in najve\u010djem so tudi stregli pija\u010do, zato se je tam gnetlo veliko mladih, ki bili preglasni za moja u\u0161esa. Sami tujci, morda tudi na skupinskem izletu do najve\u010dje znamenitosti, v skrivnostni Machu Picchu<\/em>.<\/p>\n

\"Machu<\/a>

Machu Picchu<\/p><\/div>\n

Zelo zgodaj zjutraj smo se s posebnim avtobusom odpeljali po \u0161tevilnih serpentinah proti Machu Picchuju. Med potjo sem na\u0161tela okoli dvajset tovrstnih avtobusov, ki so me spominjali na gondolski kro\u017eni promet na kak\u0161nem zelo obiskanem smu\u010di\u0161\u010du. Sicer pa je bilo tokrat zaradi de\u017eevnega tedna obiskovalcev nekoliko manj, je zatrdil na\u0161 lokalni vodi\u010d. A imeli smo sre\u010do – po dolgem de\u017eevju se je zgoraj kmalu zjasnilo, \u010deprav je bil prvi pogled na sveti\u0161\u010de resni\u010dno misti\u010den. Meglice okoli vseh treh vrhov, od katerih mi je tisti ‘happy mountain’, ki je tudi najbli\u017eji, najbolj pri srcu. Ker je v sredini, ker ima tako lep naziv, ali ker sem tudi sama v takih trenutkih tako zelo rada sre\u010dna? Medtem ko Machu Picchu v jeziku ke\u010dua pomeni ‘Stari vrh’, njegov nasproti le\u017ee\u010di hrib Huayna Picchu pa ‘Mladi vrh’. Najpogumnej\u0161i se nanj povzpnejo, a je \u0161tevilo plezalcev omejeno, ker je pot ozka in mestoma nevarna. Dopu\u0161\u010dena sta le dva vzpona dnevno, dopoldan in popoldan. \u010ceprav je tu vi\u0161ina znosnej\u0161a, najdi\u0161\u010de le\u017ei na 2.400 metrih, je mno\u017eica ljudi toliko bolj neznosna, kajti vsepovsod jih je polno – tako pred monumentalnim Templjem treh oken,<\/em>, okoli Son\u010dnega templja, <\/em>kjer so Inki \u010dastili son\u010dni obrat, ko narava spet o\u017eivi in obdari,<\/em> in pa nad najvi\u0161jo to\u010dko mesta, kjer izstopa iz svetlega granita izklesan kamen Intihuata – Kamen za privez sonca,<\/em> ki iz\u017eareva posebno energijo in predstavlja son\u010dno uro. Dotikanje kamna prepovedano! Sprehod proti terasam in pogled na zelenico pod ru\u0161evinami, kjer se je paslo nekaj lam, nam je prikazal uni\u010den prostor, kjer so neko\u010d pristajali helikopterji in tako \u0161e pove\u010dali obleganje turistov. Zdaj je zelenica zavarovana in spet se lahko pasejo lame in alpake. Morda se vrnejo tudi kondorji?<\/p>\n

\"Tr\u017enica<\/a>

Tr\u017enica v Andih<\/p><\/div>\n

Samo mesto je odkril Hiram Bingham z Yale univerze, kateremu je pomagal kmet Melchor Artega, ki je iskal primerna obdelovalna zemlji\u0161\u010da visoko pod hribovjem in zagledal zara\u0161\u010deno in deloma poru\u0161eno mesto, grajeno v skladnih terasah in postavljeno na osupljivo lepem mestu. Najdi\u0161\u010de se sestoji iz dveh razli\u010dnih segmentov – urbanega s prebivali\u0161\u010di, templji, vodnjaki, ter poljedelskega s \u0161tevilnimi terasastimi polji. Verjetno so se na to skrito podro\u010dje umaknili najbolj premo\u017eni in ugledni Inki, potem ko so jih \u0160panci dokon\u010dno porazili. Kam je izginilo vse njihovo bogastvo? Od leta 1983 je Machu Picchu pod Unescovo za\u0161\u010dito kot svetovna kulturna in naravna dedi\u0161\u010dina. Na izhodu nisem pozabila na velik \u017eig, ki ga lahko pritisne\u0161 v svoj potni list. Seveda ne na prvo stran!<\/p>\n

Altiplana in jezero Titicaca<\/strong><\/p>\n

Mimo gorskega prelaza Abra la Raya na 4.312 m, ves \u010das ob spremljanju zgornjega toka reke Urubambe, smo se spustili na Altiplano – visoko andsko planoto, preko katere danes pelje udobna cesta, medtem ko so neko\u010d potovali na strehah vagonov in v klance hodili pe\u0161! Na vse strani pa\u0161niki z lamani, alpakami in napol posu\u0161eno ‘i\u010du’ travo, tu in tam poto\u010dki, v ozadju pa \u017ee nekoliko zasne\u017eeni \u0161esttiso\u010daki. Planota le\u017ei v osrednjem delu Andov in se razteza prek Bolivije do Argentine z najve\u010djim mestom La Paz in jezerom Titikaka.<\/p>\n

\"Otoki<\/a>

Otoki Uros Titicaca<\/p><\/div>\n

Tudi v Peruju se zno\u010di dokaj zgodaj, tako smo komaj \u0161e ujeli son\u010dni zahod nad jezercem Umayo. \u010ce na\u0161 \u0161ofer ne bi tako spretno vijugal po ozki cesti, ne bi prilezli pravo\u010dasno po kamniti strmi poti do predinkovskega sveti\u0161\u010da Sillustani<\/em> – nenavadnih kamnitih okroglih stolpov, kjer so \u017ee pred Inki pripadniki ljudstva Collao <\/em>pokopavali svoje umrle sve\u010denike. Pogled na zahajajo\u010de sonce, ki je moji kameri skoraj u\u0161lo, saj me vi\u0161inska bolezen \u0161e ni ‘pozabila’, je res enkraten – v odsevu rjavkaste pokrajine in jezerca na drugi strani, ki je nekak\u0161en predhodnik velikega jezera Titicace, oddaljenega od tod 30 km.<\/p>\n

No\u010d smo pre\u017eiveli sredi mesta Puno, ki je bilo kljub pozni ve\u010derni uri izredno \u017eivahno. Mlado in staro se je sprehajalo po dveh velikih avenijah med dvema najpomembnej\u0161ima trgoma, pri\u0161la sem le do Plaze de Armas, ki ima seveda katedralo in lep park z umetelno postri\u017eenimi drevesi. Ker je bil prazni\u010dni Halloween tudi tu, so bile na cesti \u0161tevilne ma\u0161kare, ne samo \u010darovnice in mrtvaki, ampak tudi \u017eivalske maske in nasploh veseli otro\u010daji s plasti\u010dnimi posodicami v obliki bu\u010d, v katere so nabirali poleg denarja tudi sladkarije. Vi\u0161inska bolezen se me je tudi tu lotila po polurnem sprehodu, ko sem \u017ee mislila, da je nimam ve\u010d. A je Puno \u0161e vedno zelo visoko, tako kot jezero Titicaca, do katerega smo se zjutraj odpeljali z rik\u0161ami! Titicaca je v svojimi 3.800 m najvi\u0161je plovno jezero na svetu! Meri kar 8.300 km\u00b2 in si ga Peru deli z Bolivijo pribli\u017eno na polovico. Kak\u0161ne posebne gne\u010de na vodi ni, le turisti\u010dne ladjice in kak osamljen ribi\u010d. Znane so rde\u010de postrvi, ki so jih prinesli iz Kanade, in ki so zelo pogosto na jedilniku.<\/p>\n

\"Plovba<\/a>

Plovba po jezeru Titikaka<\/p><\/div>\n

Toliko postrvi ne pojem doma celo leto kot sem jih tu v dveh tednih. Lokalni vodi\u010d, ki nas je spremljal po jezeru, se je nau\u010dil angle\u0161ko v dobrem letu in pol, najprej v turisti\u010dni srednji \u0161oli in predvsem v stalnem stiku s turisti. Dobro izdelan \u0161olski sistem jih \u017ee do 16 leta lahko pripelje iz obvezne osnovne \u0161ole, \u0161estletne gimnazije do univerze, na katero je precej\u0161en naval in pokriva vsa osnovna \u0161tudijska podro\u010dja. Ladjica nas je po dobri uri vo\u017enje odlo\u017eila na umetno izdelanih oto\u010dkih Uros<\/em>, pravzaprav na enem od njih, kjer smo pozorno sledili razlagi, kako se tak\u0161ni plavajo\u010di oto\u010dki iz ‘slame’ – vodnega trsti\u010dja totore – <\/em>sploh naredijo in kako se obnavljajo, tudi pritrdijo na jezersko dno, da jih ne odnese. Iz trsti\u010dja potem izdelajo svoje hi\u0161ke, \u010dolne, z njim tudi kurijo, zgornji vr\u0161i\u010dki pa so tudi okusna hrana. Na enem od teh 40 otokov stoji celo osnovna \u0161ola, da se otrokom ni potrebno voziti v Puno! Prijazni doma\u010dini so nas popeljali na svojih \u010dolnih na kraj\u0161i izlet med oto\u010dki in nazadnje so mladenke v pisanih rde\u010de zelenih obla\u010dilih zapele nekaj pesmi v svojem jeziku ajmara<\/em>, pa tudi angle\u0161ko bo\u017ei\u010dno “Twinkle, twinkle little star”!<\/p>\n

\"Otroci<\/a>

Otroci iz Taquile<\/p><\/div>\n

Pot po jezeru smo nadaljevali do otoka Taquile<\/em>, tri ure dale\u010d, ki je nekdaj pripadal inkovskemu imperiju, zdaj pa so v tradicionalna obla\u010dila odeti doma\u010dini uspeli obdr\u017eati mo\u010d nad upravljanjem otoka. \u010ceprav so \u0161ele pred nekaj leti dobili skromen vodovod, nekaj son\u010dnih celic (pa ne vsi!), se turisti\u010dno zelo potrudijo in vsakodnevno sprejemajo ‘goste’, bodisi le na kosilo ali pa kar na kompleten penzion. Mi smo bili tam prek no\u010di, imeli kosilo, ve\u010derjo in zajtrk, ki so ga pripravile doma\u010de kuharice, po ve\u010derji pa smo se \u0161e zavrteli ob pravem tabornem ognju, ki se je prilegel v mrzlem ve\u010deru. Preno\u010dili smo pri razli\u010dnih dru\u017einah, raztepenih po celem otoku, na katerem seveda ni cest, so le steze, ki jih pono\u010di ne vidi\u0161…<\/p>\n

\"Titikaka<\/a>

Titikaka jutro z dru\u017eino<\/p><\/div>\n

Na\u0161 gospodar je bil silno ponosen na svojo hi\u0161o, ki je bila kot vse druge iz blata, po tleh seno, postelja prekrita s te\u017ekimi tepihi. Predstavil je \u017eeno, ki je govorila samo jezik ke\u010dua, medtem ko je on kar dobro obvladal \u0161pan\u0161\u010dino, \u010desar sem bila res vesela, saj sem lahko ponovila tudi svoje najnovej\u0161e znanje. Mislim, da sem spala v otro\u0161ki sobi, moji sosedje pa v zakonski postelji, saj mi je svetila le sve\u010da, medtem ko so se doma\u010di stisnili kar v kuhinji, v kateri je brlela ena sama \u017earnica iz son\u010dnega kolektorja. Strani\u0161\u010de na \u0161trbunk (brez vrat!) in kopalnica (meh z vodo in ko\u0161\u010dek \u017ee zelo obrabljenega mila ob napol umazani brisa\u010di) je bilo na drugem koncu dvori\u0161\u010da. \u010ce me ne bi prijazni gospodar, ki je ves \u010das pletel rokavico (menda ro\u010dna dela prodajajo zadrugi, \u010desar ne pokupijo turisti), spremljal tako do jedilnice na vrhu hriba in zjutraj do obale jezera, v katerem sem se okopala kljub nizki temperaturi (in pomislila na Grada\u0161\u010dico!), ne bi znala priti nikamor. Obljubila sem mu slike, ki sem jih \u017ee poslala po elektronski po\u0161ti lokalnemu vodi\u010du. Na poti nazaj proti celini sem razmi\u0161ljala, kako sre\u010dni so ljudje na tem otoku, ponosni na svoje korenine in skromno imetje. Saj res, kaj pa nujno potrebujem razen zdravja, poguma, dobre volje? Denar ni sveta vladar, prej sovra\u017enik. Imeti ga ravno prav in potro\u0161iti za \u017eivljenje, ki je lahko najbolj zanimivo potovanje, \u010de ga le dobro usmeri\u0161.<\/p>\n

Kanjon Colca in vzpon na <\/strong>5.000 m<\/strong>!<\/strong><\/p>\n

Iz pristani\u0161\u010da v Punu smo krenili prek Visokih Andov po slikoviti pokrajini, kjer so se pasle vitke vikunje in v jezercih domovali ro\u017enati flamingi, do mesteca Chivay<\/em> v dolini reke Colce<\/em>. Mimogrede smo si ogledali \u0161e njihov Dan mrtvih, ki je 2. novembra, medtem ko je 1. november Dan vseh Svetih. Oba sta narodna praznika. S ceste smo jo mahnili pe\u0161 \u010dez velik travnik, za katerim se je skrivalo pokopali\u0161\u010de. Dogajanje je bilo bolj podobno veselici in otro\u0161ki zabavi, kar je nazadnje prav – zakaj bi mrtve objokovali, lep\u0161e se je ob njih veseliti. Niti na enem grobu pa ni bilo imena, kar pomeni, da se vsi dobro poznajo… Dolina nas je spremljala globoko spodaj, saj smo sledili prelazu med vulkanoma Mismi<\/em> na eni strani, ter Ampatom<\/em> na drugi. Nekaj kilometrov ni\u017ee tvori reka Colca enega najglobljih kanjonov na svetu.<\/p>\n

\"Andaluzijska<\/a>

Andaluzijska no\u0161a<\/p><\/div>\n

Ve\u010dkrat smo se ustavili na ‘miradorjih’ – razgledi\u0161\u010dih, na katerih so \u017eenske povsem oble\u010dene v andaluzijske no\u0161e, katere so se tu ohranile od prihoda \u0160pancev, ponujale najrazli\u010dnej\u0161e pletenine. Tudi velike torbe z inkovskimi motivi; moja predstavlja samega Intija – boga sonca, ki smo si jih nekatere turistke morale kupiti, da smo lahko spravile vanje vse nakupljeno. Bo sploh komu v\u0161e\u010d ‘baby alpaka’ pulover? Pa jopice, rokavice, nogavice – vse skoraj zastonj, a v veliko veselje mene kot kupca in \u0161e ve\u010dje veselje, ki je odsevalo iz prodajal\u010devih o\u010di. Na razgledi\u0161\u010dih, ki so ponujala poglede na zasne\u017eene slapove \u0161esttiso\u010dakov, obdelane terasaste njive okoli vi\u0161je postavljenih naselij, smo lahko globoko spodaj le slutili\u00a0 3.191 m globoko sotesko. ‘El condor pasa’ je bila \u017eelja, vendar ga zaradi mno\u017eice turistov ni bilo, vsaj tisti \u010das ne. Na sprehodu med ogromnimi kaktusi in po lepo urejeni okolici tega narodnega parka tudi vi\u0161inske bolezni nisem ve\u010d \u010dutila. Prav tako ne na najvi\u0161jem prelazu Visokih Andov na 4.910 m, na\u00a0 vulkanskem pobo\u010dju, kjer nam je do bli\u017enjega pettiso\u010daka zelo malo manjkalo. Po pra\u0161nih skalah in mo\u010dnem vetru smo se pognali na to posebno ‘trofejo’ in jo ovekove\u010dili \u0161e z izjemno redko rastlino teh vi\u0161in – yareta<\/em>, podobno mahu, a na dotik trdo kot guma, ki je dobesedno prilepljena na\u00a0 kamenje. Povsem drug svet – mrzel, pra\u0161en, napol mrtev, skoraj res vulkanski.<\/p>\n

Pot nas je vodila navzdol in po izjemno slabi cesti do presene\u010denja, ki ni bilo v programu, v kakih deset kilometrov oddaljeno mestece duhov – opu\u0161\u010deno po izgradnji \u017eeleznice, v katerem \u017eivi le ena \u017eenska in nekaj zapitih mo\u017e, in kjer je shranjen klju\u010d do narodnega zaklada – podzemne jame s predzgodovinskimi risbami. Po polurnem strahu, da bomo zgrmeli s ceste, ki so jo ponekod prekinjali poto\u010dki, smo pri\u0161li do rampe in nadaljevali pot do velike table, ki nam je sporo\u010dala, da smo v narodnem parku Salinas y Aguada Bianca, <\/em>in po kraj\u0161em spustu smo zagledali \u017eelezno ograjo, ki jo je na\u0161 klju\u010d seveda odprl. V velikosti na\u0161e Poto\u010dke zijalke se je pred nami odprla jama z dobro vidnimi stenskimi poslikavami, izdolbenimi pred 8.000 leti, ki so predstavljale \u017eivali tiste dobe, tako lov na vikunje in gvanake, ki je pomenil za\u010detek procesa udoma\u010devanja teh gozdnih kamelidov. Spomnila sem se na podobne risbe v \u0161panski Altamiri, kjer lahko popotnik vidi samo kopije, pa \u0161e te po predhodnem naro\u010dilu. Tu pa je vse na razpolago, celo klju\u010d so nam zaupali za malenkostno pla\u010dilo!<\/p>\n

Pot po serpentinasti cesti, ki se je nazadnje le za\u010dela spu\u0161\u010dati, nas je \u017ee pozno zve\u010der pripeljala v ‘belo mesto’, ki je najbolj \u0161pansko, v Arequipo, na skoraj ‘normalni’ vi\u0161ini 2.200 m.<\/p>\n

Arequipa – samostan svete Kataline in Ledena\u00a0 nevesta Juanita<\/strong><\/p>\n

Na\u0161 hotel v sredi\u0161\u010du starega mesta nas je pri\u010dakal v popolni temi – elektri\u010dni ‘black out’. Kje so kov\u010dki, torbe, klju\u010d sobe, po napornem dnevu pri\u010dakovana kopel? A vse se je uredilo – prinesli so sve\u010de! Moja soba je bila samostanska – v lepem atriju, s \u010drno kuhinjo, zakrito omaro v nekdanjem oknu, ogromno posteljo in celo TV sprejemnikom, ki pa ni deloval, tako kot razsvetljava ne, do sredine no\u010di, ko me je zbudila svetloba v kopalnici. Naslednjega ve\u010dera se je vse ponovilo – pravega razloga ni bilo… Morda dotrajane napeljave? Dvesto let stara stavba, ki ponuja vzdu\u0161je starega. Pomembna pa je bila bli\u017eina \u010dudovitega, s palmami obra\u0161\u010denega osrednjega trga –\u00a0 Plaza de Armas<\/em> z mogo\u010dno katedralo, ki z zasne\u017eenim vulkanom Mistijem tvori nepozaben pogled. \u010cudno ime Arequipa ima svojo zgodbo: ko je Mayta Capac tu hodil s svojo vojsko, je dejal: ‘Ari guipay’, kar pomeni, ‘Da, ostani.’ Tako se je glasil odgovor na vpra\u0161anje, \u010de naj se tu utaborijo. Arequipa je belo mesto zaradi belega vulkanskega kamenja, iz katerega je zgrajena ve\u010dina hi\u0161 in je danes univerzitetno mesto, ki se bli\u017ea milijonu prebivalcev. Prebivalci se imajo za druga\u010dne od ostalih Peruancev in so \u017ee posku\u0161ali ustanoviti svojo republiko, mo\u010d je kupiti celo ‘arekipenski’ potni list! Utrip mesta je res druga\u010den, \u017ee kar evropski. Na na\u0161i ulici sem na\u0161tela poleg butikov deset razli\u010dnih turisti\u010dnih agencij, ki so ponujale izlete na vse strani, vse \u017ee meni poznane razen Nasze in Pacifika, kjer bomo kmalu! Najbolj pogosto prevozno sredstvo je taksi in imajo celo dva semaforja za pe\u0161ce na glavnem trgu! Mogo\u010dne arkade zaokro\u017eujejo trg na treh straneh, na \u010detrti pa se \u0161opiri katedrala z dvema stolpoma. Ve\u010derni ogled mi je pokazal prostrano notranjost, ki jo na eni strani obnavljajo, in ma\u0161o v manj\u0161i kapeli, kjer so sodelovali tudi dojen\u010dki v varnem naro\u010dju mamic!<\/p>\n

Samostan Santa Catalina <\/em>je pravcato mesto z ulicami, imenovanimi po najlep\u0161ih andaluzijskih mestih: Cordoba, Sevilla, Granada… Sprehod po samostanu me je o\u010daral zaradi barvitih stavb, mogo\u010dnih dreves, zanimivo opremljenih domovanj, lepih vodnjakov in miru, ki ga tudi skupine turistov niso naru\u0161ile. Razteza se na dveh hektarih in je obdan z visokim obzidjem. Ustanovljen leta 1580 je nudil premo\u017enim \u0161panskim dru\u017einam mo\u017enost, da so drugorojeno h\u010di (prvorojena se je lahko poro\u010dila) poslali v samostan, kjer je \u017eivela od svojega dvanajstega leta pa vse do smrti. Ogledali smo si tudi mrtva\u0161ki oder, na katerem naj bi po smrti le\u017eale, in njihove slike na steni, vse v tej tema\u010dni sobani. Ena med njimi je imela \u0161e odprte o\u010di! \u017divljenje jim je potekalo v lastnem apartmaju, v lepem okolju vrtov, s slu\u017eabnicami seveda. Ob zgodbah iz Svetega pisma so se deklice nau\u010dile brati in pisati, stroga pravila so jim narekovala vsakodnevni urnik.<\/p>\n

\"Kanjon<\/a>

Kanjon Colca<\/p><\/div>\n

Na\u0161 naslednji pomembni postanek je muzej Juanite – ledene neveste, <\/em>ki je tako zelo varovana, da se ji tudi fotografski aparati ne smejo pribli\u017eati, saj je spravljena v posebni komori, da se ne bi ‘raztopila’. Na 6.288 m visokem vulkanu Ampato, na poti do kanjona Colca, sta leta 1995 doma\u010di gorski vodnik in ameri\u0161ki raziskovalec Johan Reinhard odkrila 500 let staro vulkanovo skrivnost. Malo pod vrhom sta namre\u010d na\u0161la skoraj popolnoma ohranjeno mumificirano truplo 12 – 14 let stare deklice, s katero so sve\u010deniki prepe\u0161a\u010dili dolgo pot s Cusca do Ampata. Deklico so namre\u010d sve\u010dano oblekli, omamili in \u017ertvovali bogu Apuju, ki je gora sama. Juanita je dobila ime po svojem najditelju – Johanu in je \u0161e vedno izredno lepa, zavita v volnena obla\u010dila iz alpake, zato ime ‘ledena nevesta’. Te\u017eko verjamem, da je niso \u0161e posebej olep\u0161ali za nas, turiste z vseh vetrov!<\/p>\n

Spust do Pacifica, pu\u0161\u010dava Atacama, skrivnostna Nasza<\/strong><\/p>\n

Zapustili smo de\u017eelo vulkanov in se spustili v suh, pu\u0161\u010davski pas Atacamo,<\/em> ki se razteza med Andi in obalo Tihega oceana, in ki ozeleni le tam, kjer se kak\u0161na reka prebije skozenj do izliva v morje. Razteza se od \u010dilske meje na jugu pa vse do glavnega mesta Lime in naprej. Sre\u010danje s Tihim oceanom je bilo nenavadno. V meglice odeta pla\u017ea, \u0161e brez turistov, saj je tu \u0161ele nekak\u0161na pomlad, nas je pozdravila z nenavadnim pobegom oran\u017enih rakovic z varnega peska v pe\u0161\u010dene luknje! Tudi morske ptice so zavr\u0161ale in odletele od nenapovedanih dogodkov, ki bi jih lahko povzro\u010dilo na\u0161e gostovanje na njihovem terenu, pa \u010deravno le za kratek \u010das, toliko da smo pomo\u010dili noge v morje, ki nas je hotelo zaliti, \u010dim smo stopili predale\u010d. Najve\u010dje svetovno vodovje, Pacifik <\/em>– je kaj druga\u010den od bolj poznanega Atlantika? Ferdinand Magellan ga je imenoval za ‘mirno morje’. Humboldtov tok ga ohlaja z juga, zato skoraj ni padavin, nudi pa izredne pogoje morskemu \u017eivlju in prebivalcem dober ribolov. Pu\u0161\u010dava tik ob morju je res nenavadna podoba, ko ob cesti raste le kak\u0161en osameli kaktus, medtem ko na pu\u0161\u010davskih predelih revni Peruanci kupujejo zemlji\u0161\u010da in jih zaznamujejo s preprostimi \u0161katlastimi okvirji, ki ponavadi nosijo napis lastnika. V Naszo smo prispeli pozno, in v hotelu Allegra prespali, mene pa je bolj razveselil manj\u0161i bazen, kjer sem si lahko pretegnila zasedene ude. Pridru\u017eil se mi ni nih\u010de, tudi zjutraj ne. Po zajtrku sem si ogledala nekdanje zanikrno mestece, v katerem se prebuja turizem le zaradi skrivnostnih pu\u0161\u010davskih \u010drt v bli\u017eini. Da bi jih narisali vesoljci, kot je sporo\u010dal Erich von D\u00e4niken, je malo verjetno!<\/p>\n

\"Vra\u010d\"<\/a>

Vra\u010d<\/p><\/div>\n

Saj je tu dokazano \u017eivelo ljudstvo Nasza \u017ee pred 2.500 leti, ki so poznali umetnost lon\u010darstva, tkanja, in se ukvarjali z ribolovom in nabiranjem \u0161koljk v bli\u017enjem morju. Skoraj je za verjeti, da so s \u010drtami in liki v pesku ozna\u010dili svoje verovanje, morda celo svoj koledar, ki ga zdaj tudi uspe\u0161no tr\u017eijo. Tako je znamenje Strelca kolibri, moja Tehtnica je kondor! Vsi znaki so seveda dobro vidni v pesku iz dvokrilnega letala, kar je tu najve\u010dja atrakcija! Po \u0161tiri do pet se nas je vkrcalo na ta polurni let nad pu\u0161\u010davo in pilot je glasno opozarjal na slike pod nami! Ko je imenoval ‘kita’, sem videla skalnate kup\u010dke prej kot majhno podobo kita nekje vmes. Zelo dobro pa je viden papagaj, tudi opica, medtem ko se \u010dlovek – vesoljec bolj srame\u017eljivo skriva na ve\u010dji vzpetini. Uganka nastanka pa \u0161e vedno ni re\u0161ena. Vemo le, da so morali odgrniti zgornjo plast kamenja, da so pri\u0161li do svetlej\u0161e notranjosti. Zakaj so jih vrisali, \u0161e ni jasno, saj so vidne le iz zraka. Morda pa so celo znali leteti?? Povsem slu\u010dajno smo odkrili muzej v bli\u017eini, kamor nas je povabil pravi inkovski vra\u010d!<\/p>\n

Ko smo si ogledali ostanke lobanj, naga\u010denega kondorja, fosilne ostanke morskih in kopenskih \u017eivali, nam je vra\u010d pokazal nekaj svojih ve\u0161\u010din. Ne vem, zakaj je za poskusnega zaj\u010dka izbral prav mene. Po\u0161kropil me je s posebnim oljem, masiral po vratu in nazadnje z usti povlekel hudobce iz moje glave! Potem je seveda ponudil \u010dude\u017eni zvarek tudi v nakup, za katerega pa se ni nih\u010de odlo\u010dil.<\/p>\n

\"Pokopali\u0161\u010de<\/a>

Pokopali\u0161\u010de v Chauchilli<\/p><\/div>\n

V precej toplem popoldnevu, ki ga v Andih nismo bili vajeni, smo si pod strokovnim vodstvom precej va\u017enega kustosa ogledali grobi\u0161\u010da Chauchilla<\/em> iz obdobja pred prihodom \u0160pancev.<\/p>\n

Po \u0161irokem pu\u0161\u010davskem pasu jih je kar veliko, pa \u0161e vedno arheologi marljivo kopljejo! Ostanki kosti in obla\u010dil so vidni vsepovsod, tudi na povr\u0161ju. Sicer pa so pokojni lepo name\u0161\u010deni v jamah, nekateri imajo le glave in ob straneh polo\u017eene kosti, mnogi pa so v mumificiranem stanju, lepo \u017ede\u010di v pisanih cunjah. Meni bi zado\u0161\u010dal pogled v eno samo grobnico, kajti zelo so si podobne. Je bilo neko\u010d morje bli\u017ee, sem se spra\u0161evala, saj so bile prisotne tudi \u0161koljke. Prebivali so nedale\u010d stran, kjer je zemlja malo bolj zelena, kjer je poto\u010dek, ki oznanja \u017eivljenje, tako danes kot neko\u010d.<\/p>\n

Paracas in Islas Ballestras
\n<\/strong>
\n<\/strong>Ves \u010das nas je spremljala pu\u0161\u010dava, v kateri se je le tu in tam prikazalo kak\u0161no drevo, ukrivljeno v vetru, ali pa silno preproste doma\u010dije doma\u010dinov v manj\u0161ih zaselkih. Pokrajina se je spremenila le v okolici Ice, ki je vinorodni okoli\u0161 in kjer smo tudi obiskali najpomembnej\u0161o destilacijo peruanskega grozdnega \u017eganja Pisco. <\/em>Poku\u0161nja je bila res pestra, od najbla\u017ejega do mo\u010dnega, pa takega s sadjem – za ne\u017enej\u0161i spol. Na \u017ealost se je \u017ee stemnilo, tako da same pokrajine nisem videla kaj dosti – le priprave za proizvodnjo, tudi tiste najstarej\u0161e, ko so grozdje \u0161e ‘mleli’ s stopali! Je pa zgovorni demonstrator v lepi prodajalni odli\u010dno opravil svoje delo. Le \u0161koda, da se steklenic s teko\u010dino ne sme ve\u010d nositi v letalu kot ro\u010dno prtljago. V Paracasu nas je pri\u010dakala megla, ki je menda zna\u010dilna za ta predel ob Tihem oceanu. Prav ni\u010d podobno moji predstavi o morskem zraku!<\/p>\n

\"Prebivalci<\/a>

Prebivalci oto\u010dja Ballestas<\/p><\/div>\n

Zgodaj zjutraj, po zajtrku ob dolgi mizi na prostem v lepem atriju, smo krenili do pristani\u0161\u010da, turisti\u010dno povsem spremenjenega, tako da je skoraj ve\u010d prodajalcev spominkov v napol pokritih stojnicah kot ribi\u0161kih ladjic in onih malo ve\u010djih za prevoz na oto\u010dje Ballestras,<\/em> namenjenih radovednim obiskovalcem. Dobro smo se morali privezati in si nadeti re\u0161ilne jopi\u010de, preden smo krenili proti meglenemu oceanu. Podobno kot v Nasci, smo tudi tu ozrli na bli\u017enjem hribu vdolbeno zanimivo znamenje Candelabro<\/em>, ki spominja na velikanski \u017eidovski sve\u010dnik, in pazili, da se \u010doln ne bi prevrnil zaradi na\u0161e te\u017ee, ko smo ga vsi hoteli \u010dim lep\u0161e in bli\u017eje fotografirati. Kmalu so se prikazali \u0161tevilni skalnati oto\u010dki \u010dudovitih oblik in mosti\u010dev pod njimi, iz katerih sem nenadoma zasli\u0161ala \u010dudno ‘petje’.<\/p>\n

\"Morski<\/a>

Morski levi<\/p><\/div>\n

Pomislila sem \u017ee na kak pevski zbor, ki se ugla\u0161uje, ko sem uzrla vsaj petdeset morskih levov v kotanji pod skalnim mosti\u010dem, ki so zadovoljno ‘prepevali’. Na vi\u0161jem le\u017ee\u010dem skalovju pa so se pokazali galebi, strmoglavci, pingvini, kormorani – vsi pome\u0161ani med seboj, a vendar tudi po parih! Pod njimi so se nabirale ogromne koli\u010dine dragocenega belkastega ‘guana<\/em>‘, najbolj\u0161ega gnojila na svetu, ki je menda \u017ee tudi re\u0161ilo perujsko gospodarstvo, pa tudi skoraj zanetilo vojno s \u010cilom! Kake pol ure dolga plovba med oto\u010dki, ki so bili \u0161e vedno zaviti v megleno jutro, mi je pribli\u017eala morske leve in pti\u010de v najrazli\u010dnej\u0161ih polo\u017eajih, tudi tistih najbolj lenobnih, ko so se veliki morski sesalci kar prilepili na skale in le tu in tam radovedno obrnili glave proti nam. Oto\u010dje so pred nekaj leti za\u0161\u010ditili in je dostopno le v jutranjih urah s \u010dolna. Tudi \u017eivali potrebujejo svoj mir!<\/p>\n

Avtobus nas je ve\u0161\u010de popeljal po polotoku, grajenem ve\u010dinoma iz soli, pravzaprav po najo\u017ejem delu, ki povezuje obe morski strani in ki je videti kot nedotaknjena pu\u0161\u010dava. Ogledali smo si rde\u010do pla\u017eo in tudi nekaj belih, predvsem pa visoke klife z znamenito podobo ‘katedrale’ v sami vodi. Na \u017ealost jo je potres pred par leti mo\u010dno po\u0161kodoval, tako da ji manjka prednji stolp.<\/p>\n

\"Razpoka<\/a>

Razpoka po potresu<\/p><\/div>\n

Tudi na plo\u0161\u010dadi visoko nad njo je dobro vidna skalna razpoka, ki lo\u010di velik del skalovja od kopnega. Brez strahu, da se odlomi, smo se posamezniki na tem previsu tudi ovekove\u010dili! \u010ce bi ne imeli s seboj\u00a0 vodnika, ki je nenehno svetoval \u0161oferju, kam mora zaviti, ne bi na\u0161li prave pe\u0161\u010dene smeri do idili\u010dne vasice na drugi strani manj\u0161ega zaliva, kjer smo ugledali gostilnico El Che, ki je potres pre\u017eivela, stavbe poleg njene so namre\u010d kazale \u017ealostno podobo: razbite stene, polomljene pohi\u0161tvo, udrti stropi… Bili smo \u017ee po\u0161teno la\u010dni in v tej majhni vasici so imeli prav vse, kar smo si po\u017eeleli. Najve\u010d so prodali rib in \u0161koljk, naravnost iz morja, in pripravljene zelo okusno. Morska obala je bila tu res morska, obsijana s soncem, s \u0161tevilnimi pticami na bli\u017enjih skalah, mislim, da sem v morju manjkala samo jaz! A kaj, ko vsega ne morem vedno imeti!<\/p>\n

Za slovo \u0161e Lima!<\/strong><\/p>\n

\u017de ob prihodu v Peru smo v Limi samo preno\u010dili, a \u010dasa je bilo ravno dovolj za kratek utrip no\u010dne Lime, ki me je o\u010darala s prekrasnim Plaza de Armas in lepo osvetljeno katedralo. Naslednji, tokrat jutranji obisk zadnjega dne v Peruju, je bil gotovo bogatej\u0161i. Na glavnem trgu sem poleg katedrale lahko ob\u010dudovala kolonijalno arhitekturo s podalj\u0161animi umetelno izrezljanimi lesenimi balkoni. Ker je bilo \u0161e zelo zgodaj, ko so trgovine zaprte, je bila tudi glavna ulica brez obi\u010dajne mno\u017eice pe\u0161cev, in prodajalec zemljevidov mi je kar dvakrat ponudil svoje usluge. Povedal je, da je ob dvanajstih menjava stra\u017ee pred predsedni\u0161ko pala\u010do, ki prav tako kot katedrala meji na glavni trg. \u0160tevilne zastave so opozarjale na to pomembno zgradbo, ki je poznana z imenom Pizzarova hi\u0161a po ustanovitelju Lime Franciscu Pizzaru. Pot me je peljala \u0161e dlje, do Desamparadosa, stare \u017eelezni\u0161ke postaje, in do samostana Sv. Fran\u010di\u0161ka, ki je v zelo slabem stanju, a ga \u017ee popravljajo. Parque de <\/em>la Muralla<\/em> – park ob starem mestnem zidu je silno zanimiv, saj zdru\u017euje moderen svet z najstarej\u0161imi utrdbami. Veliko je lepih nasadov, dreves, stojnic z zanimivimi izdelki, pa tudi igral za otroke. Z mostu se\u017ee pogled na drugo stran, na slikovito mestece, ki je videti kot prilepljeno na sosednji hrib, ki na vrhu nosi velik kri\u017e. \u010ce se ne bi mudilo naprej, bi se tja z veseljem povzpela.<\/p>\n

\"Lima\"<\/a>

Lima<\/p><\/div>\n

Tako pa je ostalo \u0161e nekaj \u010dasa za ogled druga\u010dne Lime – predela Miraflores, do koder nas je prepeljal taksi v dvajsetih minutah in za deset solov, kar je okoli 3 evre za \u0161tiri osebe! Tako smo se pribli\u017eali tudi meglenemu morju, v katerem so se borili z valovi le redki surferji. Opazovali smo jih z vi\u0161ine, z bli\u017eine svetilnika, nakar smo ob lepem parku za\u0161li v veliko nakupovalno in zabavno sredi\u0161\u010de. Cene so znatno vi\u0161je kot po inkovskih vaseh, ponudba podobna kot povsod v Evropi, z izjemo zlatarne, kjer so vsi obeski v obliki Intijev in drugih inkovskih simbolov. Cena veri\u017eice s son\u010dnim bo\u017eanstvom je tiso\u010d tristo dolarjev. Sprejemajo vse kreditne kartice! Tudi tu so \u017ee novembra izlo\u017ebe okra\u0161ene v pri\u010dakovanju bo\u017ei\u010dnih praznikov, raznobarvne smre\u010dice in ofertas pre-navidenas, <\/em>predbo\u017ei\u010dni popusti! Trgovci imajo povsod enake cilje – prodati \u010dim prej in \u010dim ve\u010d. Opazila sem napis Teden kitajske imigracije v Peruju – 160 let<\/em>, ki je vabil na uli\u010dno razstavo moderne likovne umetnosti. Tudi srbski slikar Vladimir Stankovski je prispeval sliko ‘Srbija’, ki prikazuje razcapanega Srba na samotnem otoku. Ker je bila sobota, smo lahko videli tudi v belo oble\u010deno nevesto in elegantnega \u017eenina, ko sta se v idili\u010dnem parku nastavljala fotografu, da bi bila slika \u010dim lep\u0161a. Na drugi strani so visoke stavbe opozarjale na velemesten utrip tega osem milijonskega, vsak dan ve\u010djega mesta. In ker mi tak\u0161ni pogledi niso pri srcu, sem se vrnila v staro Limo in poskusila poiskati \u0161e kaj zanimivega. Mimo dale\u010d vidne rde\u010de cerkve in samostana Sv. Dominga me je pot\u00a0 pripeljala do cerkve in samostana, kjer je prebivala in umrla svetnica iz 16. stoletja Santa Rosa de Lima, po kateri tudi jaz nosim prvi del uradnega imena. Kupila sem skromno bro\u0161uro o njenem \u017eivljenju in misti\u010dnem do\u017eivljanju. O misti\u010dnem zdravljenju perujskih vra\u010dev sem \u017ee veliko sli\u0161ala in tudi\u00a0 prebrala, v muzeju sem videla kaktus San Pedro<\/em>, ne nazadnje smo \u017ee tudi poskusili kokine liste,<\/em> na\u0161 vodi\u010d mi je povedal o vra\u010du iz Amazonije, ki zdravi z napitkom iz ayahuasce, <\/em>in kdo ve, \u010de se ne bom nekega dne, ko mi bo zelo hudo, odlo\u010dila za ponovno, bolj poglobljeno potovanje v Peru.<\/p>\n

 
\n <\/p>\n

<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: sopotnica\u00a0Marinka Vehar ZAKAJ PA NE V\u00a0 PERU, PO SLEDEH INKOV? Po skoraj dvanajstih urah leta iz Madrida smo pristali v ve\u010derni Limi, ko je bilo pri nas \u017ee krepko \u010dez polno\u010d. \u0160est ur torej hitrej\u0161i! Lima je postala glavno mesto \u0161ele po prihodu \u0160pancev, ki so zaradi trgovanja potrebovali pristani\u0161\u010de in niso niti pomislili na potresno podro\u010dje, ki je to mesto \u017ee ve\u010dkrat po\u0161teno streslo. Je pa ime Lima popa\u010dena oblika imena reke Rimac, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,7,12],"tags":[160,161,162,163,144,146,164,165,166],"class_list":["post-585","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-agencija-oskar","category-clani-pisejo","category-peru","tag-inki","tag-kipu","tag-kondor","tag-lima","tag-machu-picchu","tag-peru","tag-titikaka","tag-uros","tag-vrac"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t