{"id":5816,"date":"2011-01-05T08:48:59","date_gmt":"2011-01-05T07:48:59","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=5816"},"modified":"2011-01-05T08:48:59","modified_gmt":"2011-01-05T07:48:59","slug":"myanmar-novemberdecember-2010","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/myanmar-novemberdecember-2010\/","title":{"rendered":"Myanmar – november\/december 2010"},"content":{"rendered":"

Pi\u0161e: vodnica Ajda<\/strong><\/p>\n

Prihod ali od kod ves tisti smeh<\/strong><\/p>\n

Za\u010delo se je v Benetkah, ko smo \u017eeleli \u00bb\u010dekirati\u00ab na\u0161o prtljago vse do Yangona in so zahtevali potrdilo o pridobitvi vize na prihodu v Mjanmar. Prijaznim dekletom sem izro\u010dila tiste uradne papirje, vse v burmanski pisavi, za nas torej prava \u00bb\u0161panska vas\u00ab. Edina stvar, ki jo je bilo mogo\u010de razbrati, so bila na\u0161a imena. Kar tri so gledale \"\"<\/a>v tiste papirje in ko so \u017eelele poklicati \u0161e eno osebo za pomo\u010d, smo vsi skupaj bruhnili v smeh. Bilo je dovolj in na\u0161a prtljaga je \u0161la naravnost v Yangon! Tukaj se je za\u010delo z na\u0161im smehom, nadaljevalo pa naslednji dan v Bangkoku, ko smo za las ustavili letalo in po spletu neverjetnih ne \u2013 naklju\u010dij re\u0161ili na prvi pogled nere\u0161ljivo situacijo. Smeh je odmeval po letalu \u0161e dolgo po vzletu in pomislila sem, to pa je res de\u017eela smejo\u010dih ljudi<\/strong>. \u0160e preden pride\u0161 na cilj, poskrbi za toliko smeha. Le kaj bi lahko bilo lep\u0161e, kot s \u0161irokim nasmehom po tako dolgi prepotovani poti prispeti na cilj?<\/p>\n

Ko smo pristajali nad Yangonom, sem razmi\u0161ljala o tistem \u010dasu, ko sem prvi\u010d iz zraka gledala na Mjanmar in bila prav tako kot sedaj brez pravih pri\u010dakovanj. Toliko razli\u010dnih informacij, izku\u0161enj\u2026 Brez prave trdne podlage. Pri\u010dakovanja je enostavno te\u017eko sploh imeti. Tako je izolirana in skrita med svoje velike in znane sosede, ki jo povsem zasen\u010dijo, ta neverjetna de\u017eela. Zanimalo me je, koliko se je spremenilo v \u010dasu, ko me ni bilo. Spet sem \u010dutila tiste prijetne metulj\u010dke v trebuhu, ki se sicer pojavijo v stiku s kak\u0161no novo de\u017eelo. O Mjanmar, kako sem vesela, da prihajamo, sem si mislila in \u017ee so me v o\u010di zbodli vrhovi vseh tistih \u0161tevilnih zlatih pagod, posejanih prav povsod v bli\u017eini kateregakoli naselja. Tukaj smo!<\/p>\n

Naslednji val smeha je\"\"<\/a> pri\u0161el ob prihodu in vsemu obveznemu kaosu, ki ga je spremljal. Od hrustljavih dolarskih bankovcev do avtobusa brez mikrofona, kjer sem preizku\u0161ala svoje glasilke. \u017de smo se ustavili pred mogo\u010dno Shwedagonsko pagodo s skoraj 100 m vi\u0161ine, pravo identiteto vseh prebivalcev Mjanmara in njihov ponos! Kdo bi si mislil, da smo prepotovali pol sveta, ko pa smo s takim navdu\u0161enjem bosi zaokro\u017eili v smeri urinega kazalca okrog te izjemne stvaritve \u010dlove\u0161kih rok. Je bila to pagoda s svojo mo\u010dno energijo in osmimi lasmi Bude, skrbno zaprtimi v skrinjico nekje pod vso tisto zlato gmoto? Ali pa enostavno energija ljudi, ki so skupaj z nami kro\u017eili in se izgubljali med vsemi tistimi oltar\u010dki, kipci, tempelj\u010dki? Kakorkoli \u017ee, utrujenost je pri\u0161la \u0161ele z vselitvijo v hotelske sobe in po odlo\u010ditvi, da naslednji dan nadaljujemo \u017ee pred son\u010dnim vzhodom. In le \u2013 ta ni bil prvi in zadnji, pa\u010d pa le prvi v vrsti mnogih na na\u0161em potovanju!<\/p>\n

Nati <\/em><\/strong>ali kako pripraviti prebivalstvo k temu, da preneha na \u010drno sekati drevesa<\/strong><\/p>\n

Zgodnje jutro nas je popeljalo proti gori z imenom Popa. Nemogo\u010de je bilo pot izpeljati v enem kosu. Najprej nas je zaustavila glasna poroka in mladoporo\u010denca sta nas povabila, da se jima pridru\u017eimo pri zajtrku. Zagrabili smo vsak svoj kro\u017enik in ga napolnili z ri\u017eevimi rezanci in pikantno omakico. Seveda ni \u0161lo brez obveznega fotografiranja. Vsak posebej z mladim parom in na koncu \u0161e skupinska fotka. Naslednji postanek je zagre\u0161il vol, ki je vztrajno gonil neko napravo v majhnem krogu, vodil pa ga je nek doma\u010din. Prizor, da kar sam zaustavi avtobus. Le kdo bi uganil, vol je gonil stiskalnico za ara\u0161idovo olje. \"\"<\/a>Tudi mi smo lahko poizkusili in spet je smeh odzvanjal dale\u010d naokrog. Nati<\/strong> <\/em>so se o\u010ditno odlo\u010dili, da moramo do njihovega prebivali\u0161\u010da prispeti ob to\u010dno dolo\u010deni uri.<\/p>\n

Mjanmar je seveda budisti\u010dna de\u017eela in budizem narekuje na\u010din \u017eivljenja tukaj. Pravijo, da je v de\u017eeli vsaj milijon pagod oz. templjev. In vsaj \u0161e enkrat toliko kipov Bude. Kljub vsemu budizem ne pre\u017eivi brez natov.<\/em> Gre za ostanek starodavnih verovanj v duhove, bitja z nadnaravnimi mo\u010dmi. 37 jih je, tistih Velikih in \u0161e precej ostalih. Verovanje v nate<\/em> je izjemno mo\u010dno prisotno v vsakodnevnem \u017eivljenju vsakega prebivalca Mjanmara. Vsaka \u0161e tako majhna vas ima vedno tudi majhno sveti\u0161\u010de, posve\u010deno natom<\/em>. Spo\u0161tovanje natov<\/em> je zelo pomembno in treba je paziti, da so vedno zadovoljni. \u0160e posebej nati<\/em> ne marajo, da bi mislili slabo drug o drugem ali jedli preve\u010d mesa, \u0161e posebej svinjskega. Prav posebni darovi so namenjeni samo natom<\/em> v njihovih sveti\u0161\u010dih in so povezani z zgodbo vsakega nata<\/em> posebej. Recimo nat Ko-d\u017ei-d\u017eo<\/em> vedno dobi v dar steklenice \u017eganih pija\u010d, saj zgodbe govore, da je \u017ee v \u010dasu \u017eivljenja na zemlji rad spil kak kozar\u010dek! Seveda je zato dobro tudi sem in tja spiti kozar\u010dek ognjene vode v \u010dast Ko-d\u017ei-d\u017eoju<\/em>, kateri to vedno podpira! Vse v dolo\u010deni meri, seveda!<\/p>\n

Prav na vrhu gore Pope, kjer nati<\/em> tudi \u017eivijo, je v enem od sveti\u0161\u010d celo postelja nata<\/em>, ki je \u017eivel v 20.stoletju. Gora Popa velja za originalno prebivali\u0161\u010de vseh natov<\/em> in je zato tudi \u010disto poseben kraj. Gora je v bistvu vulkanski bazaltni monolit, ki je prav zaradi izjemne lege ob vzno\u017eju davno ugaslega ognjenika postal tako priljubljen in svet. Danes je velik kompleks mnogih sveti\u0161\u010d, pagod, jam,\u2026 \u017divi in diha, predstavlja tudi pomemben romarski kraj za vse prebivalce Mjanmara, tako budiste kot preostale. Saj verovanje v nate<\/em> je starej\u0161e od budizma v Mjanmaru. \u0160e ena zgodbica pa govori o tem, kako doma\u010dini resni\u010dno spo\u0161tujejo nate.<\/em> Ko so v Mjanmaru prepovedali nelegalno sekanje dreves v gozdovih, so ta obmo\u010dja tudi opremili s tablami o prepovedi. Nih\u010de ni spo\u0161toval prepovedi in oblasti so si razbijale glavo, kaj narediti. Nekdo je predlagal dobro idejo: na table so napisali, da \u010de bodo ljudje sekali drevesa, se bodo s tem zamerili natom. Nelegalno sekanje dreves se je takoj prenehalo!<\/em><\/p>\n

\u00a0<\/em>Pot v Mandalay<\/strong><\/p>\n

O njej je pisal \u017ee Rudyard Kipling in kasneje \u0161e Robbie Williams. Danes je poti v Mandalay precej. Ena najlep\u0161ih je tista, ki vodi z ladjo po slavnem Irrawaddyu v to mesto z zvene\u010dim\"\"<\/a> imenom. Tudi mi smo jo ubrali. Po dveh \u010dudovitih dneh v mestu tiso\u010dih templjev, Baganu. In mesto \u0161e enkrat videli prav iz ladje, v prelepi svetlobi\u2026 Ja, uganili ste, son\u010dnega vzhoda! Vse tiste \u0161pi\u010dke \u010dudovitih templjev, katere je za\u010del graditi slavni kralj Anawratha v 11. Stoletju. In \u017ee smo pluli v Mandalay, kot v \u010dasu kolonialne Burme. Po\u010dasi smo drseli mimo vsakodnevnega obre\u010dnega \u017eivljenja, ki je mirno potekalo ob nas ter nas poneslo v prijetno po\u010ditni\u0161ko vzdu\u0161je. Mandalay smo za\u010deli slutiti v bli\u017eini \u0161ele pozno popoldne, ko smo dosegli prvi most \u010dez reko. Zagledali eno od starodavnih prestolnic s tiso\u010di zlatih pagod, Sagaing. \u017divljenje ob reki je postajalo \u017eivahnej\u0161e, ladij je bilo vedno ve\u010d. Bli\u017eal se je Mandalay in s tem tudi na\u0161a pot do njega. Pot po tej \u017eivljenjski \u017eili Mjanmara, ki tako lepo razre\u017ee de\u017eelo na dva dela in predstavlja njeno \u00bbsredi\u0161\u010de\u00ab. Bila je razlog, da so se tukaj naselili prvi prebivalci in ostali. Danes je razlog, ki zanima sosednje dr\u017eave, saj ponuja lep strate\u0161ki prehod v Indijski ocean. Zelo plovna reka je in zato\"\"<\/a> vedno prometna.<\/p>\n

Mandalay<\/strong> nas je pozdravil z Brkatimi brati in njihovo predstavo \u017ee prvi ve\u010der. Spet smo se nasmejali, hkrati pa tudi zamislili. U\u017eivali smo na svojevrstnih mandalajskih kolesnih rik\u0161ah in ugotovili, da je prakti\u010dno zve\u010der avto ali motor parkirati kar v trgovino ali restavracijo, ko jo zapre\u0161! Presenetile so nas \u0161iroke in pravilno na\u010drtovane ulice, na katerih se zelo lahko izgubi\u0161, ker so si podobne kot jajce jajcu. V okolici mesta pa smo odkrili \u0161tevilne nenavadne ostanke preteklosti. Ko smo si \u017ee rekli, da nas ni\u010d ve\u010d ne more presenetiti, smo na eni od stojnic s hrano odkrili polpete iz mu\u0161ic! Kak\u0161na poslastica, \u010de doda\u0161 veliko \u010dili omake! \u0160e ena prava \u00bbpot\u00ab nas je \u010dakala, ko smo se kar po \u00bbkopnem\u00ab odpravili hribom naproti.<\/p>\n

Proti Pindayi po Mjanmarski Toskani<\/strong><\/p>\n

Rana ura zlata ura, pravijo. Tokrat je bilo to\u010dno tako. Zapeljali smo skozi jutranjo meglico gorskega Kalawa proti odmaknjeni Pindayi. Meglica se je hitro dvignila in \"\"<\/a>okrog nas so se naslikali \u010dudoviti prizori. Do zadnjega koti\u010dka obdelana zemlja s polj\u0161\u010dinami razli\u010dnih barv je bil od dale\u010d videti kot najlep\u0161a fotografija italijanske Toskane. Vsak ovinek je bil vreden postanka! V Pindayi pa so nas pri\u010dakale stopnice, ki so vodile do nekih \u010disto posebnih jam. Zgodba govori o sedmih princeskah, ki so se rade kopale v jezeru Pindaya. Nekega dne so se pozabile pravo\u010dasno vrniti domov in ujela jih je no\u010d. Zato so preno\u010dile v bli\u017enjih jamah. Zjutraj so se zbudile in z grozo ugotovile, da je \"\"<\/a>zlobni pajek \u010dez vhod v jame spletel mre\u017eo in jim zaprl izhod. Kot nala\u0161\u010d je prav takrat v bli\u017eino prijahal princ na belem konju in sli\u0161al klice na pomo\u010d. Pomagal je princeskam in se kasneje poro\u010dil z najmlaj\u0161o med njimi. \u017divela sta sre\u010dno\u2026 <\/em>Tako pravi zgodba.<\/p>\n

Ljudje pa so v jame postavili preko 8000 Budinih kipov! Nih\u010de ve\u010d natan\u010dno ne pozna izvora vseh kipov in ni to\u010dnih dokazov o zgodovini jam. Do njih vodi kar nekaj stopnic \u2013 saj kot pravi Buda, je \u017eivljenje trpljenje in za dosego cilja se je treba potruditi. Notranjost je osupljiva in povsod, kamor se\u017ee oko, so kipi Bude. Pod vsakim kipom je tudi ime donatorja ali tistega, ki je doniral obnovo kipa. Hitro se zaplete\u0161 v labirint kipov in kar izziv je najti spet pravo pot na son\u010dno svetlobo. Pindaya je poleg tega, da je romarsko, tudi trgovsko mestece. Znano je po pisani tr\u017enici in seveda se tudi mi zapodimo med \u0161tevilne ozke uli\u010dice s \u0161e \u0161tevilnej\u0161o ponudbo skupaj z doma\u010dini, ki so pri\u0161li od blizu in dale\u010d, da bi nakupili vse kar potrebujejo! Od trdo kuhanih prepeli\u010djih jajc do kokosovih pala\u010dink, plasti\u010dnih natika\u010dev do ro\u010dno pletenih torbic, bambusovih \u017eog in pisanih longyijev.<\/p>\n

Jezero Inle ali romanti\u010dna pravljica?<\/strong><\/p>\n

Od dale\u010d zgleda kot \u0161e eno od mnogih jezer. Od blizu zgodba postane pravljica. Ob dovodnem kanalu do jezera avtobus zamenjamo za dolge \u010dolne, ki nas zapeljejo v son\u010dni zahod. Ob\u010dutek je fantasti\u010den, kot da ne bi bili ve\u010d na tem svetu. Globoka modrina jezerske gladine se lesketa v barvah zahajajo\u010dega sonca, ribi\u010di poganjajo svoje kanuje in ustvarjajo spokojno vzdu\u0161je. Tam sredi jezera je tudi na\u0161 \u00bbplavajo\u010di\u00ab dom, kjer prespimo eno no\u010d in se prepustimo tej zavajajo\u010di romantiki. Vse do jutra imam ob\u010dutek, da sanjam lepo pravljico. Ko pa se ponovno zbudim v te \u010dudovite prizore ob pljuskanju vode ob kole, na katerih stoji na\u0161 \u00bbplavajo\u010di\u00ab hotel, ugotovim da smo res \"\"<\/a>tukaj! \u0160e en dan mine kot v sanjah. S \u010dolni se podimo med vasicami in prepu\u0161\u010damo vzdu\u0161ju \u010darobnega Inleja. Navdu\u0161ijo nas spretni doma\u010dini, ki so se naselili na jezeru in z vsakim postankom se znova \u010dudimo njihovi iznajdljivosti.<\/p>\n

Popoldne se odlo\u010dimo za kraj\u0161i sprehod po eni bolj \u00bbtrdnih\u00ab plavajo\u010dih vasic. \u017de za tretjim ovinkom nas brezzobi sivolasi gospod s \u0161irokim nasmehom vabi v svojo hi\u0161ko. Seveda pridemo! In \u017ee se brez \u010devljev vzpenjamo po lesenih stopnicah v prvo nadstropje, kjer \u017eivi prijazen gospod z dru\u017eino. Tako se smeji, da komaj utegne kaj povedati in kmalu se nalezemo njegovega smeha tudi mi. Posedemo se na tla pred doma\u010di oltar\u010dek, namenjen Budi, v polkrog pred gospodarja hi\u0161e. Pri prevajanju nam pomaga na\u0161 Dvajsetak, saj gospod ne zna niti besedice angle\u0161ko. Spra\u0161ujemo vse mogo\u010de in on tudi nas. Njegova \u017eena nam postre\u017ee s \u010dajem, ri\u017eevim \u010dipsom, sla\u0161\u010dicami\u2026 Par minutk se zavle\u010de v debelo uro in pride \u010das za slovo. Kajti son\u010dnega zahoda ne smemo zamuditi, saj no\u010dna vo\u017enja s \u010dolni ni najbolj priporo\u010dljiva! Na koncu se prijaznemu gospodu zahvalimo za vse in z nekaj drobi\u017ea odkupimo za vse traparije, ki smo jih spra\u0161evali, kot je navada pri doma\u010dinih. V zahvalo dobim tudi velik klobuk, ki je kasneje do doma prepotoval dolgo pot in je zato \u0161e bolj cenjen!<\/p>\n

Pe\u0161 v hribe med prijazne ljudi<\/strong><\/p>\n

Da smo vsem prevozom na na\u0161em potovanju dodali \u0161e piko na i, smo se v vasice hribov okrog jezera Inle in mesteca Kalaw odpravili kar pe\u0161. To ponuja tudi tisti najve\u010dji izziv in hkrati najlep\u0161o prilo\u017enost, kako od blizu spoznati vsakodnevno \u017eivljenje doma\u010dinov. Na\u0161i ekipi smo dodali \u0161e deset ljudi, ki so nam kuhali, nosili odve\u010dno prtljago, \"\"<\/a>hrano ali pa nas zgolj spremljali, da smo na\u0161li pravo pot. In katera je sploh prava pot? Mi smo se kar prepustili, da nas je zapeljala in nas sama izbrala. Vmes smo sre\u010dali \u010dudovite ljudi in spoznali, kako malo je potrebno za \u0161iroke nasmehe. Ugotovili, da je tudi preprosto \u017eivljenje lahko lepo in kak\u0161no razko\u0161je nam pomeni \u017ee sam stol pri jedi! In to je le za\u010detek. Natan\u010den opis te poti je enostavno te\u017eko podati, saj smo padli v tisto pravo brez\u010dasje in bili popolnoma izolirani od zunanjega sveta.<\/p>\n

Nekega ve\u010dera smo se odpravili k sosednji hi\u0161ki, kjer se je domnevno dalo dobiti tudi kako steklenico piva. Nakup piva je spontano postal dru\u017eaben obisk in doma\u010dini so nas povabili k ognju. Prisedel je stare\u0161ina hi\u0161e in si nas najprej dodobra ogledal, mi pa njega. Zatem smo za\u010deli pogovor. Vrtel se je le okrog starosti vseh prisotnih.\"\"<\/a> Tako preprosto, a tako zabavno in prijetno. In gospod je kot bi vedel, \u017eenskam prisodil precej let manj kot jih je v resnici! \u0160e in \u0161e smo se smejali in ve\u010der zavlekli pozno v no\u010d, torej do devetih!<\/p>\n

Tak\u0161na pravljica se je nadaljevala vse do po\u010ditnic na morju. Seveda, imeli smo pla\u017eo, toplo morje, palme, morsko hrano\u2026 Ampak, zapomnili smo si pa najbolj prijaznost nasmejane tetke Htay Htay. Osvojila nas je s svojim \u0161irokim srcem in brezmejno gostoljubnostjo. Tudi, \u010de si pri\u0161el le na lahek prigrizek ali kavico, si od\u0161el precej kasneje kot si nameraval in to sit do popolnosti. Le malo tega vsega se je zna\u0161lo na na\u0161ih ra\u010dunih. In ko nam je zadnji ve\u010der prav vsem podarila majhno darilce ob slovesu, so se mi nabrale solze v o\u010deh. Hvala draga tetka Htay Htay, da ljudem iz dneva v dan vra\u010da\u0161 vero v \u010dlove\u0161ko dobroto. To je na\u0161 \u010dudovit Mjanmar. Izjemno prijazni, gostoljubni ljudje, ki vtisnejo nepozaben pe\u010dat na prelepo kuliso te neverjetne de\u017eele!<\/p>\n

\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: vodnica Ajda Prihod ali od kod ves tisti smeh Za\u010delo se je v Benetkah, ko smo \u017eeleli \u00bb\u010dekirati\u00ab na\u0161o prtljago vse do Yangona in so zahtevali potrdilo o pridobitvi vize na prihodu v Mjanmar. Prijaznim dekletom sem izro\u010dila tiste uradne papirje, vse v burmanski pisavi, za nas torej prava \u00bb\u0161panska vas\u00ab. Edina stvar, ki jo je bilo mogo\u010de razbrati, so bila na\u0161a imena. Kar tri so gledale v tiste papirje in ko so \u017eelele […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,215,216,18],"tags":[],"class_list":["post-5816","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-agencija-oskar","category-burma","category-myanmar","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t