{"id":5477,"date":"2010-11-24T11:01:13","date_gmt":"2010-11-24T10:01:13","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=5477"},"modified":"2010-11-24T11:01:13","modified_gmt":"2010-11-24T10:01:13","slug":"sumatra-o-izgubljenih-cestah","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/sumatra-o-izgubljenih-cestah\/","title":{"rendered":"Sumatra – O izgubljenih cestah"},"content":{"rendered":"

\u00a0
\nPrebudi me\"\"<\/a> trkanje na vrata. “Good morning misss!” <\/a>Ravno sem zaspala nazaj po tisti jutranji budnici s sosednje mo\u0161eje… Pred vrati stoji Rudi s pladnjem, na katerem je toast z marmelado in skodelica kave. Tako majhen toast? Takrat \u0161e nisem vedela, da mi bo ta isti toast skupaj s kavo polep\u0161al prav vsako jutro. \u010cas je da vstanem, saj gremo danes naokrog po poteh ljudstva Minangkabau. Menda so pri njih glavne \u017eenske! To je vse, kar sem izvedela in zanima me ve\u010d. Seveda de\u017euje, a kaj bi to! Avto nas \u010daka, za volanom se smeji Eng…
\nMinangkabau pomeni \"\"<\/a>zmagoviti bivol. Gre za legendo, ki kro\u017ei med ljudmi. Legendo o majhnem in mladem bivolu, ki je pretental ve\u010djega sosednjega in ga premagal. Bivoli so navdahnili tudi obliko streh v vasicah in tradicionalno pokrivalo. Bivoli delajo na polju, njihovo meso je pogosto na jedilniku. Pomemben del vsakodnevnega \u017eivljenja in kulture. Kulture, ki je matrilinearna. Kjer se mo\u0161ki po poroki preseli k svoji \u017eeni in kjer se vse deduje po \u017eenski liniji. Na Sumatri danes \u017eivi prbl. 5 milijonov Minangkabau ljudi. So muslimani, a \u0161e vedno verjamejo, da ima vsak \u010dlovek dve du\u0161i. Tisto pravo in tisto, ki lahko izgine, semangat<\/em>. \u0160e vedno verjamejo, da dolo\u010dene bolezni povzro\u010da zli duh, ki je se je polastil te druge du\u0161e.
\nVozimo se po ozkih \"\"<\/a>cesticah in ves \u010das de\u017euje. Zelena, povsod okrog nas. Kratek postanek. Tisto ni navadno drevo, ampak je cimet. Zraven raste tudi klin\u010devec. Tukaj je tudi kava! \u010cas je, da si jo privo\u0161\u010dimo. Sve\u017eo, doma pridelano. Kavo tukaj pome\u0161ajo kar s cimetovo pal\u010dko, za bolj\u0161i okus. Ti postanki so tisti najbolj\u0161i. Kava in klepet. Zraven pa kretek, indonezijska cigareta. Kadimo tudi tisti, ki sicer ne. V zraku di\u0161i po klin\u010dkih. Na\u0161e poti so \u0161e vedno mokre, a hkrati vedno bolj zelene. In niso ve\u010d samo poti.
\nTak\u0161ne so bile<\/a> tudi v naslednjih dneh. Vijugasti ovinki, ki vodijo do kraterskega jezera. Vstop v pravi mali raj. Jezerska milina in ne\u017enost. Ni hrupa in kaosa. Gospa Linda je lastnica najlep\u0161ega gosti\u0161\u010da. <\/a>Ponosno mi poka\u017ee svojih pet sob. Tam je kot bi se ustavil \u010das. Jezerska gladina je mirna. Ozka potka vodi\"\"<\/a> med ri\u017eevimi polji. V vodi odsev kot ogledalo. Poslastica, najmanj\u0161e ribice, kar cele pome\u0161ane s \u010dilijem in zavite v bananin list ter pope\u010dene na \u017earu. Tukaj je \u010disto drug svet. Ko z najvi\u0161jega ovinka zrem v oblake, ki se valijo \u010dez rob kraterja v \u010dudovitih barvah son\u010dnega zahoda, pomislim, da gledam film. Moje sanje prekine mo\u010dan de\u017e. Ker je \u017ee pozno, ne preostane drugega, kot da se odpraviva na pot. Seveda de\u017euje samo za \u010das vo\u017enje. De\u017e preneha takoj, ko stopim skozi vrata v hotel! Ni lep\u0161ega!
\nZdaj vem, da je <\/a>moralo biti to\u010dno tako kot je bilo. Morala sem kupiti napa\u010dno letalsko karto. \"\"<\/a>Kako sem na\u010drtovala celo pot in si predstavljala, da bodo moje poti lahke in hitre. Zataknilo se je kmalu. Zato je karta romala v ko\u0161, ker se je seveda ni dalo spremeniti. In sem kupila novo. Jo \u0161la iskat dve uri vo\u017enje dale\u010d. Spet me je namo\u010dil de\u017e. A kako neprecenljivo je bilo sedeti moker in obupan v obcestni postojanki in opazovati strele, kako \u0161vigajo po nebu. Tista kava je bila najbolj\u0161a.
\n\u0160e so bile poti. <\/a>Tisti dan, ko smo hodili po poteh ljudstva <\/a>Minangkabau, smo sedeli v preprosti utici nad enim od <\/a>vulkanskih jezer. <\/a>Nih\u010de ni opazoval okolice, niti jezera. Tako smo bili zatopljeni v debato. Razli\u010dni ljudje \"\"<\/a>vsak s svojo zgodbo na kupu. Delili smo si tisti dan<\/a> in nove dogodiv\u0161\u010dine. Takrat sem se ozrla na cesto, ki se je vila tja dol proti jezeru in za ovinkom skrivnostno izginila v oblak megle. “Look, the missing road.” Uau, res je, pravi Marisa. Tako bi morali poimenovati potovanje po tejle na\u0161i Sumatri. Izgubljena cesta se je res izkazala za tako. In vsak dan znova je to ime dobivalo svoj pomen. Najbolj pa takrat, ko smo sredi no\u010di stali z avtobusom na napol podrtem mostu s po\u010deno gumo. Okrog nas ni bilo ni\u010desar. Petelin v avtobusu je zakikirikal. Odli\u010dno, Kmalu bo nov dan!
\nIdah<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u00a0 Prebudi me trkanje na vrata. “Good morning misss!” Ravno sem zaspala nazaj po tisti jutranji budnici s sosednje mo\u0161eje… Pred vrati stoji Rudi s pladnjem, na katerem je toast z marmelado in skodelica kave. Tako majhen toast? Takrat \u0161e nisem vedela, da mi bo ta isti toast skupaj s kavo polep\u0161al prav vsako jutro. \u010cas je da vstanem, saj gremo danes naokrog po poteh ljudstva Minangkabau. Menda so pri njih glavne \u017eenske! To je […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7,21,218],"tags":[],"class_list":["post-5477","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-clani-pisejo","category-indonezija","category-sumatra"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t