{"id":45529,"date":"2026-11-13T10:00:01","date_gmt":"2026-11-13T09:00:01","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=45529"},"modified":"2026-11-13T10:13:40","modified_gmt":"2026-11-13T09:13:40","slug":"uzbekistan-dezela-kontrastov-in-zgodb-ki-ostanejo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/uzbekistan-dezela-kontrastov-in-zgodb-ki-ostanejo\/","title":{"rendered":"Uzbekistan \u2013 de\u017eela kontrastov in zgodb, ki ostanejo"},"content":{"rendered":"\n

Pi\u0161e: sopotnica Helena \u017dagar<\/em><\/p>\n\n\n\n

Vsa potovanja v Uzbekistan >><\/a><\/strong><\/p>\n\n\n\n

Uzbekistan.<\/strong> Neko\u010d pomembno sti\u010di\u0161\u010de na svilni cesti, na kateri sta se sre\u010devala Vzhod in Zahod. Pa vendar ne le to. Na tem prostoru se je stoletja sre\u010deval svet, izmenjeval znanje, ideje, obi\u010daje in verovanja. Tu so se kri\u017eale trgovske poti, rojevale nove misli, vzpenjali in izginjali imperiji. Ko danes opazuje\u0161 doma\u010dine, njihove navade, bazarje in \u010dajanke, ne vidi\u0161 le sodobne dr\u017eave, kakr\u0161na je danes. Za hip se ti zazdi, da lahko skozi vsakdanjik uzre\u0161 tudi del\u010dek vsega, kar se je tu dogajalo skozi stoletja. Kulture, ki se je spreminjala, se prilagajala in pre\u017eivela marsikaj, a kljub vsemu ohranila mo\u010dan ob\u010dutek za svojo zgodovino in tradicijo.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Razgled s strehe trdnjave Kuhna Ark v Hivi<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Spoznanje, ki ga s potovanj vedno znova prinesem domov<\/strong>, je, da najve\u010dje bogastvo niso znamenitosti, pa naj bodo \u0161e tako veli\u010dastne, ampak ljudje in njihove zgodbe. Ne glede na to, kako naravno, zgodovinsko, arhitekturno ali umetni\u0161ko bogata je posamezna de\u017eela, so prav ljudje tisti, ki se ti neopazno prikradejo pod ko\u017eo. Njihove zgodbe, drobni trenutki in sre\u010danja, ki morda trajajo le nekaj minut, a v tebi ostanejo \u0161e dolgo po vrnitvi domov. Prav ti trenutki me vedno znova nagovorijo in spodbudijo, da posku\u0161am ubesediti ob\u010dutke ob sre\u010danju z ljudmi in njihovo de\u017eelo. Ker so kraji, ki jih obi\u0161\u010demo, eno, tisto, kar v nas pustijo, pa nekaj povsem drugega.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Pred medreso \u0160er-Dor<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Zgodovinski kompleks \u0160ah-i-Zinda<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Mavzolej Gur-e-Amir<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Uzbekistan je de\u017eela kontrastov.<\/strong> Najde\u0161 jih skoraj na vsakem koraku. Med razko\u0161jem starodavne svilne ceste in skromnim vsakdanjim \u017eivljenjem ljudi. Med prostranimi pu\u0161\u010davami, v katerih se pogled izgubi nekje dale\u010d za obzorjem, in mogo\u010dnimi mesti, ki se ble\u0161\u010dijo v vsem svojem zgodovinskem sijaju. Med starodavnimi ulicami, kjer se zdi, da se je \u010das za trenutek ustavil, in sodobnim svetom, ki z avtomobili, telefoni in novo arhitekturo utripa zunaj zgodovinskih obzidij. Pa tudi med okoljem, ki se na prvi pogled zdi preprosto, skoraj enoli\u010dno, in neverjetnim bogastvom umetnosti ter obrtni\u0161kega znanja, ki se skriva v njem. V majoliki, izrezljanih lesenih stebrih, dovr\u0161enih geometrijskih vzorcih in kerami\u010dnih mozaikih, ob katerih se spra\u0161uje\u0161, koliko potrpe\u017eljivosti, spretnosti in ob\u010dutka za lepoto je bilo potrebnih, da so nastale tak\u0161ne mojstrovine.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Pala\u010da Kuhna Ark v Hivi<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Pode\u017eelje<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Priprava lokalne hrane<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

A nasprotji, ki sta me najbolj pritegnili in zaradi katerih bo ta srednjeazijska dr\u017eava vedno ostala nekje blizu mojega srca<\/strong>, sta prostrana pokrajina in ljudje, ki v njej \u017eivijo. Neskon\u010dnost pu\u0161\u010dave, prostor, v katerem se ti zazdi, da se je svet za hip ustavil, horizont, ki se odmika, \u0161irina, ki te obdaja, in ti\u0161ina, v kateri nenadoma zasli\u0161i\u0161 tudi lastne misli. Praznina, v kateri je nekaj nenavadno toplega in pomirjujo\u010dega. Nekaj, zaradi \u010desar se po\u010duti\u0161 majhnega, a ne nepomembnega; odmaknjenega od sveta, a hkrati nenavadno blizu sebi.<\/p>\n\n\n\n

Potem ljudje.<\/strong> Gostoljubni, radovedni, odprti in topli kot pu\u0161\u010davsko sonce. Tak\u0161ni, ki te ne povabijo k sebi zato, ker bi od tebe kaj pri\u010dakovali, ampak preprosto zato, ker \u017eelijo deliti del\u010dek svojega sveta. Predte postavijo skodelico \u010daja, ponudijo kruh in te za trenutek sprejmejo v svoj dru\u017einski krog. Morda se niti ne razumete prav dobro, morda si ne morete izmenjati vseh besed, ki bi si jih \u017eeleli, pa vendar se v\u010dasih prav v teh trenutkih brez velikih besed zgodi najve\u010d. Za\u010duti\u0161, da gostoljubnost ni nekaj, kar bi bilo treba posebej razlagati. Preprosto je del \u010dloveka in njegovega na\u010dina \u017eivljenja.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
De\u010dek v tradicionalnih obla\u010dilih<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Lokalni otroci<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Ro\u010dno izdelovanje keramike<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Ko se odmakne\u0161 od velikih mest, se poka\u017ee \u0161e druga\u010den obraz Uzbekistana.<\/strong> Pode\u017eelje, kjer se \u017eivljenje \u0161e vedno mo\u010dno ravna po naravi, letnih \u010dasih in tem, kar zemlja lahko ponudi. Pokrajina je \u010dudovita, a ni vedno prizanesljiva. Poletna vro\u010dina, pomanjkanje vode in mrzle, sne\u017eene zime v \u0161tevilnih predelih dr\u017eave postavljajo \u010dloveka pred izzive, ki jih ni mogo\u010de odpraviti z nekaj kliki ali preprosto prestaviti na pozneje. Tu narava \u0161e vedno narekuje svoj ritem, \u010dlovek pa se ji mora prilagajati. \u017divljenje pogosto zahteva trdo delo, potrpe\u017eljivost in iznajdljivost. Toda prav v tem te\u017ekem, v\u010dasih neizprosnem vsakdanu se skriva nekaj, kar me je vedno znova ganilo ob sre\u010devanju z ljudmi. Njihova sposobnost, da se razveselijo drobnih stvari, da si vzamejo \u010das za drugega, da ob skupni mizi delijo hrano, \u010daj in zgodbe. Da se znajo veseliti, tudi kadar \u017eivljenje ni lahko. Ne zato, ker bi bilo njihovo \u017eivljenje preprosto, ampak morda prav zato, ker dobro vedo, koliko pomenijo stvari, ki jih ni mogo\u010de kupiti.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Radost na potovanju<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Gri\u010devnato pode\u017eelje<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Mir pode\u017eelja<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Ni naklju\u010dje, da je kruh v Uzbekistanu tako poseben.<\/strong> Zame kruh predstavlja vse, kar je v \u017eivljenju prav. Njegov vonj me pomirja in mi daje ob\u010dutek, da bo vse \u0161e dobro. Hrustljavi zvok pravkar pe\u010dene skorje me v trenutku popelje tja, kjer je vse tako, kot mora biti: prijetno, toplo, doma\u010de in mirno. Kjer ni treba ni\u010desar dokazovati, ni\u010desar hiteti in ni\u010desar imeti ve\u010d, kot \u017ee ima\u0161. Uzbekistanski kruh je zame prav tak\u0161en. \u0160e topel, di\u0161e\u010d, s skorjo, ki ne\u017eno zahrusta, in sredico, ki kar kli\u010de po tem, da odtrga\u0161 \u0161e en ko\u0161\u010dek. V njem je nekaj ve\u010d kot le hrana. Je del tradicije, gostoljubnosti in skupnosti, simbol doma in povezanosti. To, da ga v Hivi okrasijo s posebnimi vzorci, vtisnjenimi v testo, je samo \u0161e pika na i. Tisti droben, skoraj popoln detajl, ki te spomni, da se lepota pogosto skriva prav v stvareh, ki se nam zdijo najbolj vsakdanje.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Kruh je vir \u017eivljenja<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Barvite za\u010dimbe<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Hunon – vle\u010deno testo z mesom<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Uzbekistan sem v vsakem trenutku \u010dutila kot prostor, kjer preteklost in sedanjost \u017eivita skupaj<\/strong>, z roko v roki. Med modrimi kupolami se zdi, da se \u010das ustavi, medtem ko na bazarjih \u017eivljenje utripa v vsem svojem vrve\u017eu. Vonj po za\u010dimbah, suhem sadju in sve\u017ee pe\u010denem kruhu, glasovi trgovcev, pogovori, smeh in barantanje. Vse to ustvarja \u017eivahen utrip, ki ga nobena fotografija ne more zares ujeti. Lahko ga posku\u0161a\u0161 ohraniti v spominu, lahko ga ujame\u0161 v objektiv, a nekaj vedno ostane tam, na kraju samem. Morda prav zato, ker potovanje ni samo to, kar vidi\u0161, ampak tudi vse tisto, kar za\u010duti\u0161, pa ne zna\u0161 povsem pojasniti<\/strong>.<\/p>\n\n\n\n

Ko se prvi\u010d sprehaja\u0161 po Samarkandu, Buhari ali Hivi, sprva predvsem strmi\u0161.<\/strong> Z odprtimi usti opazuje\u0161 lepoto, ki se razkriva pred tabo, in se spra\u0161uje\u0161, kako je bilo mogo\u010de ustvariti nekaj tako veli\u010dastnega. Mogo\u010dne mo\u0161eje, medrese, minareti in mavzoleji, odeti v ne\u0161teto odtenkov modre te nikakor ne  pustijo ravnodu\u0161nega. Son\u010dna svetloba se odbija od glaziranih plo\u0161\u010dic, vzorci se prepletajo v neskon\u010dnost in za trenutek se zdi, da pred tabo ni le arhitektura, temve\u010d nekaj, kar presega \u010das. Ni ti treba veliko domi\u0161ljije, da si predstavlja\u0161, kako so se pred stoletji po teh ulicah sprehajali trgovci, ki so potovali med oddaljenimi de\u017eelami. Kako so se dogovarjali za kup\u010dije, izmenjevali novice, spletkarili, se zaljubljali, veselili rojstev in \u017ealovali za umrlimi. Kako so v teh mestih \u017eiveli povsem obi\u010dajni ljudje, ki so se ukvarjali s svojimi skrbmi, na\u010drti in sanjami, ne da bi vedeli, da bodo ulice, po katerih hodijo, neko\u010d ob\u010dudovali popotniki z vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Pogled proti medresi Mir-i-Arab v Buhari<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Notranje dvori\u0161\u010de medrese Tilja-Kori<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Velika mo\u0161eja Kalyan v Buhari<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Prav takrat, ko se prepusti\u0161 lepoti teh mest, za\u010dne\u0161 za njo slutiti tudi precej bolj zapleteno zgodbo.<\/strong> Zgodbo prostora, ki je bil stoletja eno najpomembnej\u0161ih sti\u010di\u0161\u010d razli\u010dnih civilizacij. Tu so nastajali in izginjali imperiji, \u017eiveli veliki u\u010denjaki, razvijali znanja, ki so vplivala tudi na Evropo, ter se sre\u010devali ljudje razli\u010dnih jezikov, kultur in verovanj. Svilna cesta ni prina\u0161ala le svile, za\u010dimb in dragocenega blaga, ampak tudi ideje, znanje, umetnost in nove poglede na svet. A zgodovina ni bila samo ble\u0161\u010de\u010da. Ta prostor je bil tudi prizori\u0161\u010de vojn, osvajanj, politi\u010dnega zatiranja in velikih dru\u017ebenih sprememb. Za veli\u010dastnimi pro\u010delji se tako skriva zgodba o mo\u010di in nemo\u010di, o ustvarjanju in uni\u010devanju, o ljudeh, ki so pustili neizbrisen pe\u010dat, in o tistih, katerih imena niso ostala zapisana nikjer. Morda prav zato ta mesta delujejo tako mogo\u010dno. Ker niso le spomeniki preteklosti, ampak pri\u010de vsega, kar je \u010dlovek sposoben ustvariti, in vsega, kar lahko za seboj tudi poru\u0161i.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Po-i-Kalyan v sredi\u0161\u010du Buhare<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Kljub navdu\u0161enju nad bogato zgodovino, \u010dudovito arhitekturo<\/strong>, izjemnimi obrtni\u0161kimi tehnikami in neskon\u010dnostjo Kizilkumskega pu\u0161\u010davskega sveta pa je zgodba, ki me najbolj zaposluje in me nekako ne izpusti, tista o uzbekistanskem bomba\u017eu. Morda prav zato, ker je tako ve\u010dplastna, kot je ve\u010dplastna de\u017eela sama. Bomba\u017e \u0161tevilnim ljudem \u0161e danes predstavlja vir zaslu\u017eka in pre\u017eivetja, hkrati pa je njegova pridelava v preteklosti prispevala k eni najve\u010djih okoljskih katastrof v regiji. \u0160e eno od nasprotij, ki jih tu sre\u010da\u0161 na vsakem koraku. Zato svojega razmi\u0161ljanja o Uzbekistanu ne morem kon\u010dati, ne da bi se dotaknila njihovega belega zlata. Uzbekistan je bil neko\u010d ena najve\u010djih bomba\u017enih velesil na svetu. Bomba\u017e je postal tako pomemben za gospodarstvo, da so ga poimenovali kar belo zlato. Toda za belino mehkih vlaken se je skrivala precej temnej\u0161a zgodba. Pridelava bomba\u017ea ima v tej regiji dolgo zgodovino, v \u010dasu Sovjetske zveze pa se je njegova proizvodnja mo\u010dno raz\u0161irila. Velike povr\u0161ine so namenili monokulturi, za namakanje polj pa preusmerjali vodo iz rek Amu Darja in Sir Darja. Reki, ki sta stoletja napajali pokrajino in omogo\u010dali \u017eivljenje, sta postali del sistema, katerega posledice so bile katastrofalne. Aralsko jezero, neko\u010d \u010detrto najve\u010dje jezero na svetu, se je za\u010delo dramati\u010dno kr\u010diti. Voda se je umikala, z njo pa tudi \u017eivljenje, ki je bilo od nje odvisno. Nekdanja obala se je spremenila v suho, s soljo in ostanki \u0161kodljivih snovi obremenjeno pokrajino. Ribi\u0161ka naselja so ostala dale\u010d od vode, ki jim je neko\u010d dajala \u017eivljenje, ladje pa so oble\u017eale na suhem, kot nema pri\u010devanja o svetu, ki ga ni ve\u010d. Okoljsko katastrofo je spremljala tudi \u010dlove\u0161ka. Obiranje bomba\u017ea je desetletja pomenilo mno\u017ei\u010dno mobilizacijo \u0161olarjev, \u0161tudentov in zaposlenih, pogosto pod prisilo. Ljudje, ki so to do\u017eiveli, so pripovedovali, kako se je v \u010dasu jesenske \u017eetve \u017eivljenje podredilo bomba\u017eu.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Polje bomba\u017ea<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Ro\u010dna izdelava preprog<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

Ko poslu\u0161a\u0161 tak\u0161ne zgodbe, se za trenutek spremeni tudi pogled<\/strong> na mehka bela vlakna, ki jih imamo sicer za nekaj povsem obi\u010dajnega. Za njimi nenadoma ne vidi\u0161 ve\u010d le bomba\u017ea, ampak utrujene roke, izgubljene \u0161olske dni, prisilo in \u017eivljenja, podrejena ciljem sistema, v katerem \u010dlovek pogosto ni imel pravice odlo\u010dati o sebi. Po osamosvojitvi se je sicer sistem po\u010dasi spreminjal, vendar so te\u017eave s prisilnim delom vztrajale \u0161e dolgo. \u0160ele v zadnjih letih so bile dose\u017eene pomembne spremembe. Mednarodna organizacija dela je \u0161ele leta 2022 potrdila, da je bilo pri obiranju bomba\u017ea odpravljeno sistemati\u010dno prisilno in otro\u0161ko delo. Pomemben korak naprej, \u010deprav izzivi v kmetijstvu in gospodarstvu ostajajo.<\/p>\n\n\n\n

Tako je bomba\u017e, simbol bogastva in gospodarske mo\u010di Uzbekistana, postal tudi simbol cene<\/strong>, ki jo lahko za gospodarske ambicije pla\u010dajo ljudje in narava. Zgodba o belem zlatu je zgodba o trdem delu in pre\u017eivetju, o \u010dlove\u0161ki vztrajnosti, a tudi o nepremi\u0161ljenih odlo\u010ditvah in njihovih posledicah, ki jih je v\u010dasih skoraj nemogo\u010de popraviti. Je opomin, da se lahko za navidezno blaginjo skriva bole\u010dina, za gospodarskim uspehom okoljska katastrofa, za ne\u010dim, kar ob\u010dudujemo ali uporabljamo vsak dan, pa zgodba, o kateri v\u010dasih vemo presenetljivo malo.<\/p>\n\n\n\n

Morda je prav to tisto, po \u010demer si bom zapomnila Uzbekistan.<\/strong> Ne le podobe veli\u010dastnih modrih kupol, neskon\u010dne pu\u0161\u010dave in kruha, ki di\u0161i po domu. Tudi spoznanje, da nobena de\u017eela ni zgolj lepa ali te\u017eka, bogata ali revna, starodavna ali sodobna. V vsaki se prepletajo zgodbe, ki jih je vredno sli\u0161ati, lepota, ki jo je vredno ob\u010dudovati, in resnice, pred katerimi si ne smemo zatiskati o\u010di.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Son\u010dni zahod v tradicionalni vasi na pode\u017eelju<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Hiva z lokalnimi prebivalci<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Medresa Kalifa Nijaz-kula<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

S potovanj se vra\u010damo s fotografijami, spominki in zgodbami, ki jih pripovedujemo prijateljem.<\/strong> A v\u010dasih s seboj prinesemo \u0161e nekaj drugega. Nekaj, \u010desar ne more\u0161 spraviti v kov\u010dek, pokazati na fotografiji ali preprosto razlo\u017eiti z nekaj stavki. Ob\u010dutek, da si se za hip dotaknil nekega drugega sveta in da je ta, \u010deprav si bil v njem le kratek \u010das, za vedno pustil sled v tebi.<\/p>\n\n\n\n

Vsa potovanja v Uzbekistan >><\/a><\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: sopotnica Helena \u017dagar Vsa potovanja v Uzbekistan >> Uzbekistan. Neko\u010d pomembno sti\u010di\u0161\u010de na svilni cesti, na kateri sta se sre\u010devala Vzhod in Zahod. Pa vendar ne le to. Na tem prostoru se je stoletja sre\u010deval svet, izmenjeval znanje, ideje, obi\u010daje in verovanja. Tu so se kri\u017eale trgovske poti, rojevale nove misli, vzpenjali in izginjali imperiji. Ko danes opazuje\u0161 doma\u010dine, njihove navade, bazarje in \u010dajanke, ne vidi\u0161 le sodobne dr\u017eave, kakr\u0161na je danes. Za hip […]<\/p>\n","protected":false},"author":126,"featured_media":45580,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[33,334],"tags":[],"class_list":["post-45529","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-uzbekistan","category-vtisi-potnikov"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t