{"id":39739,"date":"2025-08-20T13:53:02","date_gmt":"2025-08-20T11:53:02","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=39739"},"modified":"2025-10-23T13:03:03","modified_gmt":"2025-10-23T11:03:03","slug":"po-sledeh-bogov-junakov-in-filozofov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/po-sledeh-bogov-junakov-in-filozofov\/","title":{"rendered":"Po sledeh bogov, junakov in filozofov"},"content":{"rendered":"\n

Pi\u0161e: sopotnik Filip<\/em><\/p>\n

Potovanja v Gr\u010dijo<\/a> >><\/strong><\/p>\n

Konec leto\u0161njega maja sem se odpravil v Gr\u010dijo. Ne na otoke, ampak v tisto pravo Gr\u010dijo, kjer zgodovina diha z vsakim kamnom, kjer miti niso le pripovedi, temve\u010d del pokrajine, in kjer se starodavni svet prepleta s sodobnim \u017eivljenjem. Odlo\u010dil sem se za organizirano potovanje z \u017eeljo, da bom kon\u010dno obiskal kraje, ki so me od nekdaj zanimali.<\/p>\n

S skupino smo v osmih dneh prevozili velik del celinske Gr\u010dije \u2013 od anti\u010dnih sredi\u0161\u010d do manj\u0161ih pogosto spregledanih koti\u010dkov, ki so s svojo pristnostjo in ti\u0161ino povedali \u0161e ve\u010d. Spoznal sem de\u017eelo, kjer \u010dlovek hodi skozi plasti \u010dasa \u2013 mimo ostankov templjev, \u010dez tlakovana mesta, skozi olj\u010dne nasade in ob obalah, kjer so se neko\u010d izkrcavali junaki iz Homerjevih pesnitev.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n


Vrve\u017e v Atenah<\/h3>\n

Atene sem si dolgo predstavljal kot skupek zgodovinskih razglednic, poln stebrov, templjev in son\u010dne svetlobe, vendar so se izkazale za mnogo ve\u010d \u2013 za \u017eivo mesto, polno nasprotij, me\u0161anico zgodovine in sodobnega nemira. Na\u0161 za\u010detni korak v anti\u010dni svet so bile prve sodobne olimpijske igre \u2013 postanek pri stadionu Panatinaiko, zgrajenem iz belega marmorja s preprosto, a mogo\u010dno obliko, kjer je leta 1896 ponovno o\u017eivela olimpijska ideja. Do templja olimpijskega Zevsa, kjer se stebri dvigajo visoko v nebo, smo pri\u0161li skozi velik mestni park, kjer se je med palmami in eksoti\u010dnimi drevesi zrak ohladil, na\u0161i koraki pa so se upo\u010dasnili. Drevesa so bila polna zrelih pomaran\u010d in limon. Prispeli smo do Hadrijanovega slavoloka ter nato do trga Sintagme, kjer smo ujeli menjavo stra\u017ee pred gr\u0161kim parlamentom. Stra\u017earja z resnima obrazoma, oble\u010dena v tradicionalno gr\u0161ko uniformo z zna\u010dilnimi \u010devlji s cofki, sta stopala po\u010dasi in usklajeno.<\/p>\n

Nadaljevali smo mimo Schliemannove hi\u0161e, danes numizmati\u010dnega muzeja. Heinrich Schliemann je bil (amaterski) arheolog, ki je s strastjo in trmo verjel, da Homerjeve pesnitve niso le mit, in prav on je v 19. stoletju odkril ru\u0161evine Troje in Miken. Ogledali smo si pro\u010delja treh mogo\u010dnih in pomembnih stavb \u2013 atenske univerze, narodne knji\u017enice in akademije, ki jih obkro\u017eajo kipi gr\u0161kih bogov, mitolo\u0161kih junakov ter filozofov in mislecev anti\u010dnega \u010dasa. Pravi vrhunec Aten je seveda akropola \u2013 in \u017ee sam vzpon nanjo je posebno do\u017eivetje. Pot do vrha vodi po zlizanih kamnitih stopnicah in tlakovanih poteh, med sencami stoletnih oljk, ki kot nemi \u010duvaji spremljajo korake obiskovalcev. Na vrhu sta ti\u0161ina in mir med starodavnimi stebri in ru\u0161evinami Partenona, templja, posve\u010denega boginji Ateni, ki so ga zgradili v petem stoletju pred na\u0161im \u0161tetjem. Nedale\u010d stran stoji skrita med ru\u0161evinami stara oljka, ki naj bi jo zasadila prav Atena, ko se je pomerila z bogom Pozejdonom za za\u0161\u010dito mesta. Oljka tiho in trmasto kljubuje \u010dasu kot dokaz, da v\u010dasih zmaga modrost.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n


Med nasadi oljk in pomaran\u010d<\/h3>\n

Preko Korintskega prekopa, ozkega in strmega kanala, vklesanega med dve morji, smo vstopili na Peloponez in s tem v drugo Gr\u010dijo. Za nami so ostale mestne ulice Aten, pred nami je bila pokrajina, v kateri se je \u010das za\u010del upo\u010dasnjevati. Med vo\u017enjo po vijugastih cestah smo opazovali zalive, ki so se odpirali med gri\u010di, in nasade oljk ter pomaran\u010d, ki so se raztezali dale\u010d, kolikor je segel pogled. Pozno popoldne drugi dan smo prispeli v Navplij, nekdaj za kratek \u010das prestolnico Gr\u010dije in mesto, kjer \u010dlovek hitro izgubi ob\u010dutek za \u010das. Tlakovane ulice so nas o\u010darale z majhnimi trgovinami in s \u010dudovitimi bugenvilijami, ki so v ro\u017enati, rde\u010di in vijoli\u010dni barvi prekrivale zidove in balkone hi\u0161.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n


Malo sledi o neko\u010d mogo\u010dni \u0160parti<\/h3>\n

Mikene smo obiskali naslednji dan, ko je bila pokrajina \u0161e zaspana in ovita v jutranjo megli\u010dasto svetlobo. Kratek postanek pri Atrejevi zakladnici, mogo\u010dnem kupolastem grobu, vklesanem v pobo\u010dje hriba. Notranjost je bila hladna, poltema\u010dna in tiha. Sledila sta vzpon do Levjih vrat, ki \u0161e vedno stojijo mogo\u010dno in z nemim pogledom varujejo vhod v mikensko akropolo, ter sprehod med ru\u0161evinami pala\u010de in starodavnih hi\u0161. Tam so pred nami o\u017eivele legende o Perzeju, ustanovitelju Miken, in Agamemnonu, vojskovodji trojanske vojne. Kasneje smo nadaljevali pot proti \u0160parti, a tiste prave, mitolo\u0161ke \u0160parte danes ni ve\u010d. Dana\u0161nje mesto je sodobno, nekoliko neizrazito. \u010ce ne bi bilo veli\u010dastnega kipa kralja Leonidasa, ki s sulico in \u0161\u010ditom zre v daljavo, bi le malo stvari pri\u010dalo o nekdanji neustra\u0161ni mestni dr\u017eavici, ki je voja\u0161ko\u00a0 vzgojo postavila pred vse drugo. Navdu\u0161ila nas je Mistra, starodavno mesto iz bizantinskega obdobja, ki je bilo neko\u010d eno najpomembnej\u0161ih mest tistega obdobja in je danes vpisano na seznam Unescove svetovne kulturne dedi\u0161\u010dine.<\/p>\n

Polotok Mani<\/h3>\n

Pot nas je vodila \u0161e dlje proti jugu, vse do Monemvasie, \u010darobne trdnjave sredi morja, ki ji pravijo gr\u0161ki Dubrovnik. Ker je bilo \u017ee pozno, smo si ve\u010derjo privo\u0161\u010dili v eni od gostiln ob morju, naslednje jutro pa smo si jo ogledali \u017ee navsezgodaj v ti\u0161ini, ko je bilo na kamnitih ulicah te srednjeve\u0161ke vasice le malo prebivalcev.\u00a0 Monemvasia, ki je bila stoletja vidna le z morja, je v zgodnjih urah kazala svoj pravi obraz \u2013 skromna, tiha, skoraj skrivnostno lepa. Kasneje je mestece le za\u017eivelo. Turisti in doma\u010dini so zaradi prepovedi prometa znotraj mesta morali nositi svoje stvari v rokah ali jih preva\u017eati z ro\u010dnimi vozi\u010dki, s samokolnicami in celo z osli\u010dki, ki so mirno stopali po ozkih uli\u010dicah.<\/p>\n

Povzpeli smo se \u0161e na vrh 300 metrov visoke skalnate vzpetine, kjer sameva cerkev sv. Sofije. Zgrajena je bila v 11. stoletju in sodi med najstarej\u0161e ter najlep\u0161e primere bizantinske arhitekture v Gr\u010diji. Na vrhu vzpetine se je pred nami odprl dih jemajo\u010d razgled na Egejsko morje, strehe spodnjega mesta in polotok Mani. Po dopoldanskem raziskovanju smo se odpravili proti obmorskemu mestu Gytheio, kjer naj bi po legendi prvo no\u010d skupaj pre\u017eivela Paris in Helena.<\/p>\n

Polotok Mani je eden najbolj surovih, a hkrati o\u010darljivih delov Gr\u010dije. Tam masovni turizem \u0161e ni pustil svojega pe\u010data in pokrajina deluje kot zadnji neukro\u010deni del celine. Hribi so kamniti in posejani z nizkimi oljkami ter grmovjem \u017eajblja in origana, med njimi se dvigajo kamnite stolpaste hi\u0161e, ki spominjajo na nekak\u0161ne trdnjave. Zgradbe so iz sivega kamna, z majhnimi okni in ravnimi strehami. Vasice so redke, pogosto skoraj zapu\u0161\u010dene, a v njih \u0161e vedno \u017eivi nekaj stare Gr\u010dije. So brez prodajaln s spominki, a polne du\u0161e. Obiskali smo mestece Areopoli, ki je posve\u010deno Aresu, gr\u0161kemu bogu vojne. Sprehodili smo se po ozkih ulicah z mnogimi gostilnami, pred katerimi so na ve\u010derno \u017eivljenje \u010dakali barvaste mize in stoli. \u010cas je tekel po\u010dasneje. Pot nas je nato vodila do obmorskega mesteca Kardamili, kjer je neko\u010d nekaj \u010dasa bival Nikos Kazantzakis, eden najpomembnej\u0161ih gr\u0161kih pisateljev, avtor Grka Zorbe. Takoj nam je bilo jasno, zakaj je v tem obmorskem mestecu, obdanem s ti\u0161ino in svetlobo, na\u0161el navdih za svoje premi\u0161ljevanje o \u017eivljenju, svobodi in smrti.<\/p>\n

V Kalamati smo se ustavili na lokalni tr\u017enici, kjer je di\u0161alo po zrelih breskvah in \u010de\u0161njah, po ribah, ki so po\u010divale na ledu, suhem origanu in sve\u017ee pe\u010denem kruhu. Najve\u010d pozornosti so seveda pritegnile \u010drne olive \u2013 tiste prave, mesnate, s polnim, rahlo grenko-sladkim okusom. Zavili smo \u0161e v majhno pekarno, kjer smo si privo\u0161\u010dili spanakopito, potem smo posedeli na trgu s kozar\u010dkom caf\u00e9 fredda in opazovali mestni vrve\u017e, ki je bil hkrati spro\u0161\u010den in \u017eivahen.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n


Med olimpijskimi bogovi<\/h3>\n

Olimpija je eno najpomembnej\u0161ih arheolo\u0161kih najdi\u0161\u010d na svetu. Vse tam \u2013 zrak, zemlja, ti\u0161ina med ru\u0161evinami \u2013 \u010dloveka navda s spo\u0161tovanjem. Najprej smo obiskali muzej, kjer se v veli\u010dastnih dvoranah nizajo kipi bogov, junakov in atletov \u2013 izjemne podobe, ki so neko\u010d krasile templje in sveti\u0161\u010da. Med njimi so tudi bronasto oro\u017eje, \u010delade, \u0161\u010diti in oklepi, razne podobe, ki so jih darovali bogovom, in drugi predmeti iz vsakdanjega \u017eivljenja. Vsak od njih pripoveduje zgodbo o anti\u010dnem \u010dloveku \u2013 o njegovi veri, telesu, tekmovalnosti, ob\u010dutku za lepoto in dojemanju \u017eivljenja. Zatem smo se sprehodili med razru\u0161enimi stebri\u0161\u010di in po stezah, kjer so hodili atleti \u017ee pred ve\u010d kot dva tiso\u010d leti. Filipejon, edini okrogel spomenik v sveti\u0161\u010du, posve\u010den kralju Filipu in njegovi dru\u017eini, danes mol\u010de stra\u017ei mimoido\u010de. Herin tempelj \u0161e vedno stoji v spo\u0161tljivih ostankih kot spomin na \u010dase, ko so boginje \u010dastili s cvetjem in z molitvami in kjer \u0161e danes pri\u017eigajo olimpijski ogenj. Nato pa \u2013 olimpijski stadion s kamnito startno \u010drto, s katere si vsak za trenutek za\u017eeli ste\u010di. Dan smo sklenili na najlep\u0161i mo\u017een na\u010din \u2013 z ve\u010derom pod veliko oljko in z nastopom lokalnih glasbenikov. Njuna po\u010dasna melodi\u010dna glasba, polna oto\u017enosti in veselja hkrati, je v nas vzbudila ob\u010dutek pripadnosti, \u010detudi smo bili tujci.<\/p>\n

Odgovori v \u0161elestenju listja<\/h3>\n

S Peloponeza smo se vrnili na celino, v zahodno Gr\u010dijo, ki je bolj redko obiskana, a ni\u010d manj o\u010darljiva. Pot nas je vodila do mesta Arta, kjer nas je pri\u010dakal znamenit kamnit most \u010dez reko Arahthos, eden najlep\u0161ih primerov tradicionalne gr\u0161ke arhitekture. Most, zgrajen \u0161e v osmanskem obdobju, naj bi po legendi stal \u0161ele, ko so v temelje zazidali \u017eeno glavnega mojstra. Pot smo nadaljevali do Dodone, kraja, ki ga obdaja posebna ti\u0161ina. Tam je stalo eno najstarej\u0161ih prero\u010di\u0161\u010d anti\u010dne Gr\u010dije. Najprej je bilo posve\u010deno boginji Gei, materi vseh bogov, kasneje Zevsu.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

\u00a0<\/p>\n

Sprehodili smo se med ostanki neko\u010d mogo\u010dnega sveti\u0161\u010da, anti\u010dnega gledali\u0161\u010da in med drobci kamnitih napisov, ki so nekdaj oblikovali red tega skrivnostnega kraja. Poseben trenutek je bil ob hrastu, ki po legendi raste na istem mestu, kjer naj bi starodavni obiskovalci na bakrene tablice oraklju zapisovali svoja vpra\u0161anja o prihodnosti, ljubezni, zdravju in bojih ter jih navezovali na veje svetega drevesa. Zevs naj bi odgovarjal s \u0161elestenjem listja. In ravno, ko smo tam tiho stali, je zapihal rahel veter in listje mogo\u010dnega hrasta je za\u010delo \u0161umeti. O stvareh, ki so bile ali morda \u0161e bodo?<\/p>\n

Kot bi jih tja postavili angeli<\/h3>\n

Zadnji dan na\u0161ega potovanja smo se podali proti severu v osr\u010dje tiste Gr\u010dije, ki jo zaznamujejo skale, meglice in samota. Na\u0161 cilj je bila Meteora, eden najveli\u010dastnej\u0161ih krajev v vsej de\u017eeli. \u017de od dale\u010d smo uzrli osamljene skalne gmote, ki kot kamniti stebri rastejo iz zemlje naravnost proti nebu. Na vrhovih teh skal, na skoraj nemogo\u010dih mestih, stojijo samostani, kot bi jih tja postavili angeli, ne ljudje.<\/p>\n

Danes si je te\u017eko predstavljati, da so v\u010dasih pravoslavni menihi in nune do njih prihajali po lesenih lestvah, privezanih na rob skal, ali pa jih je do vrha vlekla zanka na ro\u010dnem dvigalu, nihajo\u010da nad prepadom. Takrat so vstopili le tisti, ki so zares \u017eeleli priti \u2013 \u010de so le lestve in vre\u010de zdr\u017eale njihovo te\u017eo. Obiskali smo \u017eenski samostan Rousanou in mo\u0161ki samostan Varlaam. Oba sta bila kot iz pravljice \u2013 skrbno obnovljena, z drobnimi kamnitimi detajli, s slikovitimi kupolami in z okra\u0161enimi balkoni, s katerih so viseli grmi rde\u010dih, ro\u017enatih in belih pelargonij, lonci di\u0161e\u010dih zeli\u0161\u010d in cvetja, ki je ne\u017eno mahajo\u010de pozdravljalo obiskovalce. Ti\u0161ino in spokojnost je preglasila le mno\u017eica turistov iz vsega sveta.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n


Zadnji postanek \u2013 Delfi<\/h3>\n

Popoldne smo za\u010deli v Termopilah, kjer se je pisala ena najpogumnej\u0161ih zgodb anti\u010dnega sveta. Ob kipu kralja Leonidasa, ki nepremi\u010dno zre v dolino, smo pomislili na bitko, v kateri se je stotnija pogumnih \u0160partancev postavila po robu celotni perzijski vojski. Prav zato \u0161e danes Grki govorijo o njih z najve\u010djim spo\u0161tovanjem. Na\u0161 zadnji postanek so bili Delfi, kraj, ki so ga anti\u010dni Grki imeli za sredi\u0161\u010de sveta. \u017de prihod tja vzame dih. Ozka dolina, polna oljk, in pobo\u010dja mogo\u010dnega Parnasa, ustvarjajo skoraj nadzemeljsko podobo.<\/p>\n

Najprej smo vstopili v arheolo\u0161ki muzej, kjer je shranjeno bogastvo, ki so ga tiso\u010dletja prina\u0161ali verujo\u010di iz vse Gr\u010dije: kip Sfinge z otoka Naksosa, ble\u0161\u010de\u010di bronasti voznik iz Delfov, eden najbolj dovr\u0161enih kipov anti\u010dnega sveta, zlata Apolonova maska, a tudi \u010delade in oklepi ter celo kipa, ki spominjata na egip\u010dansko kulturo. Vsaka dvorana muzeja je pripovedovala novo zgodbo Delfov \u2013 o veri, pogumu, umetnosti in iskanju usode. Mimo stebrov in kamnitih podob, ki so neko\u010d budno \u010duvali sveti\u0161\u010de, smo prispeli do ostankov veli\u010dastnega Apolonovega templja, kjer so neko\u010d odgovore na svoja vpra\u0161anja iskali kralji, vojskovodje in navadni ljudje. Mlada sve\u010denica, imenovana pitija, je v transu sedela nad razpoko v zemlji, iz katere naj bi se dvigali sveti plini (danes vemo, da je pod templjem geolo\u0161ki prelom), in izgovarjala skrivnostne besede, ki so jih nato razlagali sve\u010deniki. Vsako vpra\u0161anje je bilo zapisano na bronasto plo\u0161\u010dico, odgovori so pogosto dolo\u010dali usode celih narodov.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

\u00a0<\/p>\n

Pogled z vrha Delfov je jemal dih. Na eni strani mogo\u010dne gore, na drugi morje v daljavi, spodaj olj\u010dni gaji. Kraj, kjer se zdijo bogovi skoraj resni\u010dni. Ob odhodu iz Delfov me je pre\u017eemal ob\u010dutek, da zapu\u0161\u010dam nekaj, kar se me je zares dotaknilo. Celinska Gr\u010dija ni zgolj zbirka zgodovinskih dejstev in ru\u0161evin, temve\u010d prostor, kjer se tiho u\u010dimo o minljivosti in vztrajnosti, o iskanju smisla in lepote v preprostosti.<\/p>\n

Potovanja v Gr\u010dijo<\/a> >><\/strong><\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n\n\n\n
\"\"<\/figure>\n<\/figure>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: sopotnik Filip Potovanja v Gr\u010dijo >> Konec leto\u0161njega maja sem se odpravil v Gr\u010dijo. Ne na otoke, ampak v tisto pravo Gr\u010dijo, kjer zgodovina diha z vsakim kamnom, kjer miti niso le pripovedi, temve\u010d del pokrajine, in kjer se starodavni svet prepleta s sodobnim \u017eivljenjem. Odlo\u010dil sem se za organizirano potovanje z \u017eeljo, da bom kon\u010dno obiskal kraje, ki so me od nekdaj zanimali. S skupino smo v osmih dneh prevozili velik del celinske […]<\/p>\n","protected":false},"author":126,"featured_media":39767,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7,258,334],"tags":[],"class_list":["post-39739","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-clani-pisejo","category-grcija","category-vtisi-potnikov"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t