{"id":38742,"date":"2025-05-28T10:37:48","date_gmt":"2025-05-28T08:37:48","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=38742"},"modified":"2025-10-09T15:14:38","modified_gmt":"2025-10-09T13:14:38","slug":"vzhodna-turcija-in-njeni-spomeniki-pod-unescom","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/vzhodna-turcija-in-njeni-spomeniki-pod-unescom\/","title":{"rendered":"Vzhodna Tur\u010dija in njeni spomeniki pod Unescom"},"content":{"rendered":"\n

Pi\u0161e: Tadeja Koro\u0161ec<\/em><\/p>\n

Pridru\u017eite se nam na potovanju po Vzhodni Tur\u010diji >><\/strong><\/span><\/a><\/p>\n\n\n\n

Tur\u010dija je muzej na prostem.<\/strong> Kar enaindvajset spomenikov po vsej dr\u017eavi je uvr\u0161\u010denih na seznam Unescove svetovne dedi\u0161\u010dine. \u0160e ve\u010d jih na tem seznamu sicer ni, a so za\u0161\u010diteni kot lokalni spomeniki. In mnogi \u0161e sploh niso odkriti.<\/p>\n\n\n\n

Medtem ko se ve\u010dina popotnikov odpravi na zahod dr\u017eave \u2013 v Efez, kjer ob\u010dudujejo starodavno knji\u017enico, ali v Kleopatrine Pamukkale \u2013 ali, \u010de \u017ee ne na zahod, vsaj v osrednjo Anatolijo, v Hatu\u0161o, nekdanjo prestolnico starodavnega hetitskega kraljestva, se mi podamo na tur\u0161ki vzhod. Divji, divji vzhod. Tam se skriva kar \u0161est spomenikov, vpisanih na Unescov seznam.<\/strong> Na na\u0161em potovanju obi\u0161\u010demo \u0161tiri izmed njih, vsak pa je zgodba zase. Zgodba o dolo\u010denem poglavju zgodovine, o ljudstvu, ki je tu neko\u010d \u017eivelo, in o usodi, ki se je pisala na tem prostoru. Vsak izmed teh krajev nam razkrije nov del\u010dek identitete te raznolike in tako zelo druga\u010dne podobe Tur\u010dije, kot jo poznamo z evropskega zahoda dr\u017eave. Vsak v nas prebudi druga\u010den ob\u010dutek, ki nas popelje na potovanje in razmislek \u2013 predvsem vase.<\/p>\n\n\n\n

Ani – mesto duhov<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Zaspana lepotica, ki je, kot Trnulj\u010dica, potonila v ve\u010dni sen. Neko\u010d pa je bilo to veli\u010dastno mesto \u2013 prestolnica armenskega kraljestva.<\/strong> Svilna cesta, ki je svoje krake razprostirala prav tu, je Ani spremenila v eno najbogatej\u0161ih in najmogo\u010dnej\u0161ih mest med 9. in 11. stoletjem. Silno bogastvo je omogo\u010dilo gradnjo 1001 cerkve, po katerih je Ani postal znan in spo\u0161tovan dale\u010d naokoli. Mogo\u010dno obzidje ga je varovalo pred zunanjim svetom, karavanski most pa ga je z njim povezoval ter mu dovajal sve\u017e pretok blaga, ljudi in idej.<\/p>\n\n\n\n

Danes je podoba povsem druga\u010dna. Nad mestom, na hribu, \u0161e vedno bdi mogo\u010dna citadela. Njeni za\u010detki segajo v \u010das Urartov \u2013 starodavnega kraljestva iz 1. tiso\u010dletja pr. n. \u0161t., ki je veljalo za prednika armenske civilizacije in je obvladovalo ta del sveta. Trdnjava \u0161e vedno samotno gospodari nad pokrajino ter se ozira \u010dez reko Arpa\u010day, kjer le nekaj metrov stran, a za strogo nadzorovano mejo, dana\u0161nja Armenija z bole\u010dino v o\u010deh zre proti ostankom svoje nekdanje slave. Ru\u0161evine armenskih cerkva so raztresene po prostrani planoti \u2013 nekatere se \u017ee obnavljajo, druge na to \u0161e \u010dakajo, tretje pa razpadle le\u017eijo kot kamniti ostanki in nemo pri\u010dajo o davno minulem bli\u0161\u010du. Armenski kamnose\u0161ki detajli, bodisi \u0161e vgrajeni v cerkvene ostanke ali pa razprostrti po o\u017egani travi \u2013 pri\u010dajo o neverjetni natan\u010dnosti, lepoti, trudu in ljubezni, ki so bili vlo\u017eeni v arhitekturo tega mesta.<\/p>\n\n\n\n

Ko se kot popotnik sprehaja\u0161 po tem kraju iz nekega drugega \u010dasa, te prevzame oto\u017ena, a hkrati presenetljivo pomirjujo\u010da melanholija. Tak\u0161na, kot jo prinese jesen \u2013 ko poletje neizbe\u017eno mine in za sabo pusti le spomin na \u010darobne no\u010di. Spomin, ki je toliko mo\u010dnej\u0161i prav zato, ker ve\u0161, da se je zares kon\u010dalo.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Tur\u0161ka kava in \u010daj<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Ani: Mesto duhov<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

\u00a0<\/p>\n

Diyarbakir – \u010drno mesto<\/strong><\/p>\n\n\n\n

\u010crno mesto \u2013 v celoti zgrajeno iz temnega, toplega, luknji\u010dastega in trpe\u017enega bazaltnega kamna.<\/strong> Mesto obdaja \u0161est kilometrov dolgo obzidje, ki velja za drugo najdalj\u0161e in najmogo\u010dnej\u0161e obrambno obzidje na svetu, takoj za Velikim kitajskim zidom. Vstop vanj je slovesen, saj vstopi\u0161 skozi zid, katerega gradnjo je konec 3. stoletja n. \u0161t. za\u010del rimski cesar Konstancij II v takratni rimski Amidi \u2013 mestu, ki \u017eivi \u0161e danes.<\/p>\n\n\n\n

Dana\u0161nja prestolnica nesojenega severnega Kurdistana pi\u0161e posebno poglavje. Znotraj obzidja se odvija edinstvena zgodba. Glavna ulica utripa od \u017eivljenja: sve\u017ee stepen ajran na vozi\u010dkih, rde\u010da pija\u010da, ki jo to\u010dijo iz tradicionalnih vr\u010dev s hrbta, \u017eivobarvni mandlji, obla\u010dila \u2013 tradicionalna in sodobna \u2013 vse to se ponuja na ulicah in v majhnih trgovinicah, zgrajenih iz istega kamna kot mogo\u010dno obzidje samo.<\/p>\n\n\n\n

Pred trgovinami posedajo gospodje \u2013 Kurdi v tradicionalnih vre\u010dastih hla\u010dah, belih srajcah in v\u010dasih \u0161e s telovnikom. Pijejo \u017ee ne vem kateri \u010daj po vrsti in modrujejo… kdove o \u010dem, a zagotovo o ne\u010dem pomembnem, saj na majhnih stol\u010dkih presedijo ure in ure. V\u010dasih tudi zapojejo, in dol\u017eina njihovih tradicionalnih kurdskih pesmi pogosto \u010dasovno sovpada s pogovori o re\u0161evanju sveta \u2013 torej trajajo dolgo. Malce vi\u0161je ob glavni cesti, tik pred bazarjem, njihovi mlaj\u0161i potomci glasno in navdu\u0161eno vabijo mimoido\u010de na diyarbaki\u0161ko kavo, sve\u017ee stisnjen pomaran\u010dni sok ali k nakupu \u010dudovitih bakrenih izdelkov, razstavljenih na notranjem dvori\u0161\u010du okoli starega vodnjaka. Bujrum, bujrum! vpijejo brez zadr\u017ekov. In \u017ee se znajde\u0161 znotraj novega obzidja, v \u010dudovitem \u010drnobelem hanu, kjer hlad bazaltnega kamna in bistra voda iz vodnjaka ustvarita pravo oazo \u2013 sredi zunanjih 40+ stopinj Celzija.<\/p>\n\n\n\n

Dana\u0161nji Diyarbakir diha z du\u0161o, staro ve\u010d tiso\u010dletij,<\/strong> prena\u0161ano iz roda v rod, iz \u017eivljenja v \u017eivljenje vseh, ki so \u017eiveli ob njegovem Tigrisu. To svojo du\u0161o ponosno razkazuje vsakemu obiskovalcu, ki si drzne prestopiti njegovo obzidje in za\u010deti odkrivati zgodbe, zapisane v njegovih tlakovanih ulicah \u2013 od starodavnih civilizacij do dana\u0161njih, skoraj povsem kurdskih prebivalcev. Ti te z iskrenim nasmehom in osnovnim znanjem angle\u0161\u010dine \u2013 ali pa kar brez njega \u2013 hitro prepri\u010dajo, da si zares dobrodo\u0161el.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Diyarbakir: Karavana pre\u010dka pot \u010dez Tigris<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Diyarbakir: Pevci tradicionalmnih kurdskih pripovednih pesmi<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

\u00a0<\/p>\n

Gobekli Tepe<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Cesta, ki se vije skozi neskon\u010dno, vro\u010do, rumenkasto in razgibano mezopotamsko pokrajino, te pripelje na vrh samotnega hriba. Nahaja\u0161 se sredi ni\u010desar \u2013 po sveti \u0160anliurfi ni ve\u010d sledu o naselbinah ali bivalni kulturi. Na vrhu hriba stoji drevo. Sveto drevo. Tako sveto, da je pastirjem in njihovi \u017eivini strogo prepovedano, da bi tam smetili \u2013 kaj \u0161ele urinirali. Doma\u010dini \u017ee od nekdaj prihajajo k njemu z molitvami in pro\u0161njami. Zakaj je sveto? Nih\u010de zares ne ve. A tako pa\u010d je.<\/p>\n\n\n\n

Pod tem drevesom le\u017eijo masivni kamniti bloki \u2013 ve\u010d metrov visoke in ve\u010dtonske klade. Na teh gigantskih monolitih, oblikovanih kot \u010drka T, so izklesani \u017eivalski reliefi. Ku\u0161\u010dar, \u0161korpijon, lisica, ptica … upodobljeni z izjemno natan\u010dnostjo in realizmom. Kaj po\u010dnejo vse te \u017eivali tukaj \u017ee 12.000 let, ostaja uganka. In morda bo tako tudi ostalo.<\/p>\n\n\n\n

Gobekli Tepe \u2013 uradno najstarej\u0161e do zdaj odkrito sveti\u0161\u010de na svetu<\/strong> \u2013 v sebi skriva toliko skrivnosti, da je preoblikovalo razumevanje zgodovine \u010dlove\u0161tva. Ko se pod \u017ego\u010dim soncem vra\u010da\u0161 od sveti\u0161\u010da, prevzet od estetske dovr\u0161enosti templja, ki ga je ustvaril tako imenovani \u00bbprimitivni\u00ab \u010dlovek, te napolni ob\u010dutek praznine. Praznine, \u0161iroke kot je prostrana ta mezopotamska ravnica, pod katero ti\u010di \u0161e ne\u0161teto neodkritih krajev.<\/p>\n\n\n\n

Na\u0161e znanje je kot \u0161ivanka v kopici sena. In ti si tako majhen \u2013 kot je veliko uho med vsemi posu\u0161enimi travnimi bilkami v tej neizmerni kopici.<\/p>\n\n\n\n

Nemrut Dagi<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Obronki gorovja Taurus so v trdi temi \u0161e nevidni. Ovinkasta cesta in naklon vo\u017enje razkrivata, da se vzpenjamo visoko. Pred son\u010dnim vzhodom je pogosto mrzlo in divje piha, ti pa, neprespan in premra\u017een, vse bolj dvomi\u0161 o tej odlo\u010ditvi. Hotelska postelja, \u010deprav ne najbolj udobna, se zdaj zdi kot raj \u2013 kot da sta prav iz nje izvirala Evfrat in Tigris. A potem pride trenutek, ko izstopi\u0161 iz kombija in za\u010dne\u0161 vzpon. Predstava se pri\u010dne. V ti\u0161ini karavana popotnikov stopa proti vrhu, kjer zarja po\u010dasi ri\u0161e prve obrise gorovja pod nami. Na vzhodni plo\u0161\u010dadi se s prvimi son\u010dnimi \u017earki poka\u017ee, da poleg mno\u017eice obiskovalcev nismo sami. Za nami, s hrbti obrnjeni proti 50 metrov visoki gori nasutega kamenja, sedijo bo\u017eanska telesa. Obglavljena zaradi \u010dasa in naravnih sil, a kljub temu ponosna, \u0161e vedno kraljujejo nad dolino. Pred njimi na tleh le\u017eijo njihove ogromne glave \u2013 z obraznimi potezami in pokrivali, ki jih razkrivajo: brezglava telesa tako dobijo imena.<\/p>\n\n\n\n

\n
\"\"
Gobekli Tepe: Najve\u010dja skrivnost na\u0161ega \u010dasa<\/em><\/figcaption><\/figure>\n\n\n\n
\"\"
Gora Nemrut: Veli\u010dastje son\u010dnega zahoda<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/figure>\n\n\n\n

\u00a0<\/p>\n

Na \u010delu te bo\u017eanske postavitve kraljujeta \u010duvarja zemlje in neba \u2013 lev in orel. Zraven sta gr\u0161ki Zeus z mogo\u010dno nakodrano brado in neustra\u0161ni Herkul, komagenska boginja Tiche z li\u010dnim pokrivalom, mladostni Apolon in \u2013 Antioh. Komagenski kralj iz mesa in krvi, ki si je dal v 1. stoletju pr. n. \u0161t. visoko nad Evfratom postaviti ta veli\u010dastni spomenik. Posadil se je med bogove, ker se je imel za njihovega enakovrednega. In prav tako, kot bi bili gr\u0161ki, so bogovi lahko tudi perzijski \u2013 Antioh je namre\u010d verjel, da je potomec obeh mogo\u010dnih velesil: Gr\u010dije in Perzije.<\/p>\n\n\n\n

Vsako jutro sonce obsije to mitolo\u0161ko zasedbo in me\u010de \u017earke slave na Antioha. \u010ceprav njegovega groba v tumulu za kipi niso nikoli na\u0161li \u2013 niti vhoda vanj ne \u2013 mu je vendarle uspelo: postal je nesmrten. Smrtniki ga \u0161e danes vsak dan, ob son\u010dnem vzhodu in zahodu, obiskujejo in se poklanjajo njegovi ambiciji in veli\u010dini.<\/p>\n\n\n\n

Lagala bi, \u010de bi rekla, da se med glavami na Nemrut Dagiju tudi sama ne po\u010dutim nekoliko ve\u010dna.<\/strong> V tej zgodnji uri, ko se zazrem proti mogo\u010dnemu Evfratu, ki se kot po\u010dasna, lena ka\u010da vije po planoti Taurusa, ob\u010dutim njegovo ve\u010dnost. Spominja na vse, kar je \u017ee bilo: kdo mu je vladal, kdo je z njega od\u0161el. In ti \u2013 nad reko, med bogovi in kraljem, morda celo med tistimi, ki so neko\u010d zrli v Evfrat \u2013 si preprosto tam. In u\u017eiva\u0161 v tem ob\u010dutku… biti. Ali je to ve\u010dnost, ali pa veli\u010dastnost jutra, ki je ravnokar vstalo nad Mezopotamijo \u2013 ne znam povedati. A nekaj se zgodi tam zgoraj, nad Evfratom.<\/p>\n\n\n\n

Pridru\u017eite se nam na potovanju po Vzhodni Tur\u010diji >><\/strong><\/span><\/a><\/p>\n\n\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: Tadeja Koro\u0161ec Pridru\u017eite se nam na potovanju po Vzhodni Tur\u010diji >> Tur\u010dija je muzej na prostem. Kar enaindvajset spomenikov po vsej dr\u017eavi je uvr\u0161\u010denih na seznam Unescove svetovne dedi\u0161\u010dine. \u0160e ve\u010d jih na tem seznamu sicer ni, a so za\u0161\u010diteni kot lokalni spomeniki. In mnogi \u0161e sploh niso odkriti. Medtem ko se ve\u010dina popotnikov odpravi na zahod dr\u017eave \u2013 v Efez, kjer ob\u010dudujejo starodavno knji\u017enico, ali v Kleopatrine Pamukkale \u2013 ali, \u010de \u017ee ne […]<\/p>\n","protected":false},"author":11,"featured_media":38746,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[18,25],"tags":[],"class_list":["post-38742","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-vodniki","category-vzhodna-turcija"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t