{"id":37089,"date":"2025-01-29T11:58:00","date_gmt":"2025-01-29T10:58:00","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=37089"},"modified":"2025-12-17T09:54:49","modified_gmt":"2025-12-17T08:54:49","slug":"velika-francoska-tura","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/velika-francoska-tura\/","title":{"rendered":"Velika francoska tura"},"content":{"rendered":"\n

Pi\u0161e: Miha Zor<\/em><\/p>\n\n\n\n

Potovanje: Velika francoska tura >><\/strong><\/a><\/span><\/p>\n\n\n\n

Ko smo zjutraj malo pred osmo izstopili iz avtobusa in za\u010deli sprehod po Nici,<\/strong> smo zelo hitro spoznali, kako nagrajujo\u010de je lahko, \u010de na potovanje v ne ravno bli\u017enjo de\u017eelo odide\u0161 pozno zve\u010der in no\u010d pre\u017eivi\u0161 med vo\u017enjo. Nica nas je pozdravila s prebujanjem: na ulicah, pa tudi cestah je bil komaj kdo, v lokalih in trgovinah v pritli\u010dju so se sem in tja, v razli\u010dnih trenutkih jutra pri\u017eigale lu\u010di, odpirale polknice, odstirali zastori, kdaj pa kdaj, a v presledkih, ki so postajali vse kraj\u0161i, so se pojavljala vozila dostavljalcev. Ulice, ki bodo \u017ee \u010dez nekaj ur polne vrve\u017ea doma\u010dinov in obiskovalcev, ker na njih podnevi domujejo bari, restavracije in prodajalne, so nam pokazale svojo intimno, doma\u010dno stran, ki jo sicer poznajo samo tisti, ki imajo vsak dan razlog, da zgodaj vstanejo. Mogo\u010dne stavbe so nanje \u0161e metale svoje sence, v tistih, ki so vsaj pribli\u017eno usmerjene od vzhoda proti zahodu, pa so sulice son\u010dnih \u017earkov \u017ee dregnile v ostanke mraka in ga v vsakem trenutku pregnale malo dlje stran, dokler se niso polastile celotne ulice: naposled se je zdanilo.<\/p>\n

Ker smo bili med redkimi bitji,<\/strong> ki so zgodaj korakala po njenih ulicah, nas je Nica sprejela druga\u010de, kot \u010de bi bili del mno\u017eice, ki jo vsak dan pri\u010dakuje sredi dne. Na poti od notranjosti proti obali, mimo lepih stavb, ki so nastajale v 19. stoletju za zlasti britanske turiste, smo bili \u0161e vedno skorajda sami; potem smo mimo vile Mass\u00e9na pri\u0161li do najznamenitej\u0161ega ni\u0161kega hotela, Negresca, postavljenega tik Angle\u0161ke promenade. Sonce je bilo tu \u017ee uprto v pro\u010delja in \u010dim smo pre\u010dkali cesto in stopili na sprehajali\u0161\u010de ob pla\u017eah, se je vse za\u010delo hitro spreminjati. Sre\u010devali smo vse ve\u010d \u017eivljenja: doma\u010dinov na jutranjem teku pred slu\u017ebo ali \u017ee hite\u010dih na delo, obiskovalcev, ki so \u017eeleli izkoristiti toplino poznopoletnega sija. Zdaj nismo bili ve\u010d sami, a tudi nismo bili le pri\u0161leki, bili smo del te edinstvene ni\u0161ke vsakdanjosti, v katero nismo vdrli, marve\u010d se vanjo vklju\u010dili pri njenih prvih dnevnih potezah. Vendar pa je bilo prav, da je \u017eivljenje zdaj teklo v hitrej\u0161em, bolj dinami\u010dnem tempu: promenada ne more biti zaspana, tu se dana\u0161nji \u010das sre\u010duje s preteklostjo, o \u010demer govorijo fotografije z zgodbami iz daljnih obdobij preteklih stoletij, ki pa se jim pridru\u017eujejo spomini na kon\u010dno postajo leto\u0161nje Dirke po Franciji; enako nas v preteklost vra\u010dajo mogo\u010dne stavbe ob promenadi, ki imajo vse precej \u010dez sto let, pogled na mimoido\u010de pa nas brez pomi\u0161ljanja znova vrne v na\u0161 \u010das. In tu je \u0161e pogled proti jugu: na prodnate pla\u017ee, ponekod zasedene z li\u010dnimi hotelskimi le\u017ealniki in sen\u010dniki, in naprej na morje, ki se ga \u010das ne dotika.<\/p>\n

Nica pa ima tudi staro mesto in zdaj smo se odpravili tja.<\/strong> Staro \u2013 kaj to pomeni? To je Nica iz \u010dasov, preden so jo odkrili potovalci s severa Evrope, ki so na jugu iskali bolj\u0161i zimski zrak, sredozemsko, precej z bli\u017enjim italijanskim zaznamovano mesto, s trgi, ki se ob sobotah spremenijo v bol\u0161jake, z ozkimi uli\u010dicami, ki se vzpenjajo proti vzpetini, kjer je neko\u010d stal grad, s tr\u017enico, kjer ne sme\u0161 mimo tega, da poskusi\u0161 socco<\/em> \u2013 opi\u0161em jo lahko le kot pala\u010dinko iz \u010di\u010derike, a to seveda ni zares pala\u010dinka, ampak nekaj svojevrstnega, kar imajo le tu in kar zato ho\u010de\u0161 okusiti.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"
Nica – Azurna obala<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Nico smo zapustili hvale\u017eni za neprecenljivo jutranje do\u017eivetje in vzdol\u017e Angle\u0161ke promenade smo se odpeljali naprej proti zahodu, v Cannes.<\/strong> Tu se mora\u0161 sprehoditi do dvorane, kjer vsako leto poteka znameniti filmski festival, in do rde\u010de preproge, po kateri takrat stopajo filmski ustvarjalci; a najzanimivej\u0161i del\u010dek tega so gotovo odtisi njihovih dlani v tlakovcih naokrog, na katerih sku\u0161a\u0161 razbrati podpise, ki jih identificirajo, in so kot neke vrste ozna\u010dena steza okrog dvorane in naprej v park ob obali. Je pa tudi onkraj tega Cannes lepo mesto, ne nesorodno Nici, s sledmi prvega turizma v 19. stoletju, z grajsko vzpetino, od koder se odpira \u010dudovit razgled na mesto in modro morje, in z eno zelo opazno razliko: pla\u017ee so tu \u017ee pe\u0161\u010dene.<\/p>\n

Iz Cannesa nas je pot peljala proti notranjosti Provanse, do enega njenih glavnih mest, Aixa-en-Provence.<\/strong> Tja smo pri\u0161li zve\u010der in na\u0161 dan je bil s tem zaokro\u017een: do\u017eiveli smo tako francosko jutro kot ve\u010derno \u017eivljenje, ko restavracije spet odprejo svoja vrata in sprejmejo la\u010dne obiskovalce. Aix je \u017eivahno univerzitetno mesto s \u010dudovito arhitekturo in zna\u010dilno rumenkasto barvo gradbenega materiala, mesto za pe\u0161ca, ki ima rad ozke in \u0161ir\u0161e ulice, ki se odpirajo na trge, od katerih ima vsak svoj zna\u010daj, odvisno od stavb, ki ga obdajajo, in dejavnosti, ki se na njem vr\u0161ijo. Je pa Aix tudi zgodovinsko zelo zanimiv: stolnica je amalgam antike, srednjega veka in naslednjih slogov do 19. stoletja, v svojem anti\u010dnem in srednjeve\u0161kem delu pa nam je dala odli\u010den smerokaz na spomenike teh dveh obdobij, s katerimi se bomo sre\u010dali naslednji dan.<\/p>\n

Po \u010dudovitih do\u017eivetjih prvega dne smo se z velikim veseljem zjutraj odpravili proti Avignonu.<\/strong> Lepi razgledi s starega mostu, ki danes se\u017ee do polovice Rone, na mesto in onkraj, zgodbe o pestrem zgodovinskem dogajanju, povezanim s Francijo in pape\u0161tvom, ki se je tu naselilo v 14. stoletju, ogled mogo\u010dne pape\u0161ke pala\u010de, ki jo o\u017eivljajo spomini na pestro dvorno in umetnostno dogajanje, ki jo je naseljevalo, na politi\u010dne odlo\u010ditve in spletke, ki so krojile tedanjo Evropo … v Avignonu je toliko tega. In potem vo\u017enja do Pont du Gard \u010dez navdu\u0161ujo\u010do pokrajino, do genialnega dose\u017eka anti\u010dnega in\u017eenirstva in arhitekture, akvadukta, ki je prebivalstvo oskrboval s pitno vodo in se je odli\u010dno ohranil do na\u0161ega \u010dasa. Srednji vek in antika sta povezana tudi v na\u0161i kon\u010dni postojanki drugega dne, v Arlesu, kjer se v anti\u010dnem gledali\u0161\u010du spomnimo na Rimljane, ki so tu spremljali tragedije in komedije, v areni na njihova druga\u010dna razvedrila, pa tudi na njeno poznej\u0161o, tudi \u0161e dana\u0161njo vlogo: na bikoborbe, ki pa so v Provansi nekaj \u010disto drugega kot v \u0160paniji. Ve\u010d o tem bomo izvedeli naslednji dan, ko bomo dopoldne pre\u017eiveli v Kamargi, kjer gojijo svoje visokospo\u0161tovane bike. Sprehod skozi Arles smo sklenili z obiskom srednjeve\u0161kega dragulja, cerkve sv. Trofima s kipi na pro\u010delju in v kri\u017enem hodniku, ki pripovedujejo toliko zgodb in \u0161e ve\u010d o vrednotah in verovanjih, ki jih te zgodbe odslikavajo, pa tudi o spretnosti in nadarjenosti srednjeve\u0161kih kiparjev. Kolik\u0161no potovalno bogastvo se je nabralo \u017ee po prvih dveh dneh!<\/p>\n\n\n

\n
\"\"
Pape\u017eeva pala\u010da v Avignonu<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Tretji dan nas je zjutraj premaknil v druga\u010den svet: vkrcali smo se na ladjico in za dobri dve uri odpluli po kanalih in rekah Narodnega parka Kamarge.<\/strong> Barve vode in kopnega, solin v daljavi, jate ptic, ki se pred bar\u010dico umikajo, ko se jim preve\u010d pribli\u017eamo, samotne ptice na bregovih, ki se za nas ne menijo, obzidano mesto iz 13. stoletja, ustanovljeno kot pristani\u0161\u010de za odhod na kri\u017earske vojne, zapu\u0161\u010dena nakladali\u0161\u010da soli, ki so \u0161e pred nekaj desetletji slu\u017eila svojemu namenu, danes pa so pri\u010de razvoja, zaradi katerega so postala nepotrebna … Kamarga je tako lepa, da bi tu \u017eeleli ostati dlje in se podajati na dolge sprehode ob vodnih poteh. Veseli smo zavedanja, da je bogastvo tudi vzbujena \u017eelja, da bi se spet vrnil tja, od koder mora\u0161 oditi. Pot nas je zdaj vodila v popolnoma druga\u010dno okolje, v dvoje mest, najprej v Montpellier, nato v Toulouse. Kako druga\u010dni sta od vsega, kar smo izkusili doslej! Provansa izginja, premikamo se v Okcitanijo, zahod vse mo\u010dneje vtiskuje svoj pe\u010dat; ta jug je druga\u010den od tistega, od koder prihajamo in kjer je \u010dutiti vpliv Italije. Toulouse nas je vse navdu\u0161il s toplino svoje rde\u010dkaste opeke, ki jo je poudarila mehka rumenkasta svetloba popoldanskega sonca; son\u010dni zahod nad Garono je bil enakovredna koda vsej lepoti narave, ki smo jo do\u017eiveli dopoldne v Kamargi.<\/p>\n

Zdaj nas je \u010dakalo nekaj drugega. Zapustili smo Midi, francoski jug, in se odpravili na zahod, v Akvitanijo in na obalo Atlantika, najprej do sipine Pilat.<\/strong> Zares je bilo, kot da smo pri\u0161li v pu\u0161\u010davo. Celo gozd, ki so ga vzhodno od sipine nasadili v 19. stoletju, z nje izgleda kot d\u017eungla. Postanek v Arcachonu nas je med sprehodom mimo slikovitih, pravlji\u010dnih vil prestavil v \u010dase, ko je me\u0161\u010danstvo uhajalo iz mest, da bi se nadihalo sve\u017eega obmorskega zraka, mo\u010den veter ob obali pa nas je opomnil, da je ocean nekaj drugega od Sredozemlja. Zve\u010der smo bili v Bordeauxu, \u0161e enem mestu, ki ga v Franciji ne gre spustiti. Najdalj\u0161a nakupovalno-sprehajalna ulica v Evropi, stolnica, ki je neke vrste materializacija bojev med francosko in angle\u0161ko krono v srednjem veku, \u010dudoviti Borzni trg, dragulj s konca obdobja francoske monarhije, ob tem pa \u017eivahno vzdu\u0161je univerzitetnega mesta, avtohtone sla\u0161\u010dice, morska in celinska hrana ter odli\u010dno vino \u2013 pravi joie de vivre<\/em>!<\/p>\n

Bordojsko vino nas je spremljalo tudi del naslednjega dne.<\/strong> Imeli smo sre\u010do, da smo bili tu ravno v \u010dasu trgatve in smo lahko opazovali opravila, ki so bila v vinogradni\u0161kih chateau<\/em>-jih v polnem zamahu. Tradicija je tu starodavna in sega v antiko, a na \u010dasovni premici to ni ni\u010d v primerjavi z na\u0161im naslednjim obiskom: jama Lascaux govori o \u017eivljenju pred 20000 leti in odli\u010dno narejena replika te pusti osuplega nad spretnostjo risarjev in slikarjev, ki so podzemlje okrasili s tak\u0161nimi podobami, kakr\u0161nih ne more\u0161 videti nikjer drugje. V o\u010darljivost smo se vrnili v bli\u017enjem Sarlat-le-Can\u00e9da: odli\u010dno ohranjeno zgodovinsko mestece nas kar ni hotelo spustiti iz svojega uroka in skoraj odtrgati smo se morali od tam. Spet tak\u0161en zaklad, h kakr\u0161nemu se \u017eeli\u0161 vrniti.<\/p>\n\n\n

\n
\"\"
Bordeaux- pala\u010da<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n\n

Velika francoska tura ne more mimo gradov ob reki Loari.<\/strong> Tri zelo svojevrstne smo obiskali. Najprej intimni Chenonceau, prostor zasebne sre\u010de Diane de Poitiers, uradne ljubice, zaupnice in svetovalke kralja Henrika II., a zato tudi grad, po katerem je hrepenela Henrikova \u017eena, kraljica Katarina Medi\u010dejska. Ob vsej lepoti parka in zgradbe so nas tu pritegnile zgodbe o valoijski dinastiji v 16. stoletju, o mogo\u010dnih damah, izobra\u017eenih, omikanih, politi\u010dno spretnih, ljube\u010dih, pa tudi neusmiljenih. Amboise nam je ponudil do\u017eivetje bolj srednjeve\u0161kega gradu, prilagojenega bivanju v 16. in nato v 19. stoletju, a tudi tu so zgodbe tiste, ki ga o\u017eivljajo: o Francu I. in Leonardu da Vinciju ter njegovih poslednjih letih, o Napoleonu III. in al\u017eirskem emirju, sufijskem u\u010denjaku Abd-el-Kadru … Nekatere teh zgodb ostanejo z nami v Chambordu, najmogo\u010dnej\u0161em in najve\u010djem od vseh teh gradov, lovski rezidenci Franca I., a kljub mogo\u010dnosti fantasti\u010dnem z osrednjim stopni\u0161\u010dem in stolpi\u010di, ki njegovo streho spreminjajo v skoraj orientalsko prikazen. Tega dne ni bilo mogo\u010de skleniti bolje kot s pogledom na kraljevi grad v Bloisu, ki ga je ob na\u0161em prihodu v mesto osvetljevalo zahajajo\u010de sonce.<\/p>\n

Za sklep na\u0161ega obse\u017enega potovanja po Franciji nam je ostal \u0161e kratek obisk prestolnice.<\/strong> Z veseljem smo se iz Bloisa odpravili zgodaj, da bi bili kar najprej v Parizu. Vedeli smo, da gremo v velikansko mesto, ki terja veliko \u010dasa in v katerem se mora\u0161 ustaviti, in smo svoj kratki obisk sprejeli kot prilo\u017enost za seznanitev, ki bo v prihodnosti, z dalj\u0161im obiskom ali ve\u010d obiski, prerasla v prijateljstvo. Elizejske poljane s Slavolokom zmage, sprehod po aveniji (da se zavemo razse\u017enosti!) do plo\u0161\u010dadi pri Trocaderu, od koder je najlep\u0161i pogled na Eifflov stolp, Les Invalides, kjer po\u010diva Napoleon, most Aleksandra III., latinska \u010detrt s skorajda obnovljeno stolnico Notre-Dame in nato \u0161e sprehod ob Seni do Louvra, kjer je pogled na piramido hkrati slovo od mesta in povabilo k vrnitvi. Pariz je povzel in okrepil, kar je vse prej\u0161nje dni v nas vsajala Francija: zavedanje o prelepi de\u017eeli, kjer se tako reko\u010d ne more\u0161 izgubiti \u2013 kamor koli bo\u0161 pri\u0161el, te bo pri\u010dakalo nekaj dragocenega.<\/p>\n

Potovanja po Franciji >><\/strong><\/a><\/span><\/p>\n\n\n

\n
\"\"
Grad Chambord<\/em><\/figcaption><\/figure>\n<\/div>\n\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: Miha Zor Potovanje: Velika francoska tura >> Ko smo zjutraj malo pred osmo izstopili iz avtobusa in za\u010deli sprehod po Nici, smo zelo hitro spoznali, kako nagrajujo\u010de je lahko, \u010de na potovanje v ne ravno bli\u017enjo de\u017eelo odide\u0161 pozno zve\u010der in no\u010d pre\u017eivi\u0161 med vo\u017enjo. Nica nas je pozdravila s prebujanjem: na ulicah, pa tudi cestah je bil komaj kdo, v lokalih in trgovinah v pritli\u010dju so se sem in tja, v razli\u010dnih trenutkih […]<\/p>\n","protected":false},"author":119,"featured_media":37119,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[274,18],"tags":[],"class_list":["post-37089","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-francija","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t