{"id":349,"date":"2008-11-16T17:27:33","date_gmt":"2008-11-16T16:27:33","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=349"},"modified":"2008-11-16T17:27:33","modified_gmt":"2008-11-16T16:27:33","slug":"sulawesi-na-robu-sveta-iii-del","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/sulawesi-na-robu-sveta-iii-del\/","title":{"rendered":"Sulawesi na robu sveta – III. del"},"content":{"rendered":"

15. dan – 11. maj\u00a0 – DAN KAR TAKO, drugi\u010d<\/strong>
\n\u0160e en dan na Bolilangi s pribli\u017eno enako vsebino kot prej\u0161nji. Dve pala\u010dinki za zajtrk, partija odbojke, pink ponk, namakanje, kosilo (riba, ri\u017e, kumarice, lombok, papaja), foto safari, urca son\u010dnih \u017earkov, sprehod, pogovori pod palmami, ve\u010derno plavanje v son\u010dni zahod (a sonce spet pade v oblake), ki ga sicer z na\u0161e pla\u017ee ni bilo mo\u010d videti, pa je ve\u010der tu in pakiranje z njim, jutri odrinemo z otoka. Po ve\u010derji si po taborni\u0161ko privo\u0161\u010dimo kres na obali, doma\u010dini pobrenkavajo po kitari, posedamo po pesku in se tiho zblebetavamo v no\u010d.
\n16. dan – 12. maj\u00a0 – ORANG TURIST BRODOLOM<\/strong>
\nBujenje ob 6h nam razkrije prvo son\u010dno jutro na otoku. Bog se res heca z nami, danes odhajamo. Sloves od simpati\u010dne dru\u017einice, ki nas je te dni oskrbovala, sloves od paglavcev in skatov na najini pla\u017eici, \u010dao no\u010dne prikazni, rakovice, rakci v \u0161koljkah, \u010dao simpati\u010dne hi\u0161ke in lu\u0161kan oto\u010dek.
\n

\"Palme\"<\/a>

Palme<\/p><\/div>
\nPlovba med oto\u010dki Togiana, na vr\u0161acih pa se \u017ee nabirajo nizki oblaki in naznanjajo … ja kaj le!? V rahlem de\u017eju se povabimo na obisk v cigansko vas na drobnem otoku. Vse hi\u0161e so postavljene na kolih ob otoku, v njih \u017eivi kak\u0161nih 300 dru\u017ein, vsaka ima okoli 5 otrok, skratka najgosteje poseljen otok dale\u010d naokoli. V trenutku izkrcanja se okoli nas zbere nepregledna mno\u017eica otro\u010dadi \u010dokoladne polti, eni so oble\u010deni v \u0161olske uniforme, drugi nagci ska\u010dejo naokrog, od malih do velikih, vse nas spremlja na poti skozi vas, na vsakogar se prilepi kak\u0161en otro\u010daj in ga ves \u010das spremlja. Simpati\u010dna nasmejana pupa si me je izbrala za tar\u010do, Davorinu pa je nekoliko starej\u0161e dekletce po\u0161iljalo poljub\u010dke, \u00bbI love you\u00ab in k meni \u00bbsorry miss\u00ab. Postali smo njihove igra\u010de, peli so si \u00bborang turist je pri\u0161el v vas\u00ab, zganjali nor\u010dije in privabljali vsem nasmeh na obraz. Orangutan je v prevodu \u010dlovek iz gozda, nas pa so okronali za orang turist, se pravi, \u010dlovek s fotoaparatom, ki pride, se bedasto smeje in izgine…
\nSkrajno preprosta vasica, ki \u017eivi v glavnem od morja, vsaka hi\u0161ka ima pod sabo mre\u017eo z nalovljenimi ribami, pa gredo po ribe tako kot mi v vrt po peter\u0161ilj. Prihod skupine turistov je za njih verjetno najve\u010dji dogodek v vasi in \u0161e dolgo zatem, ko smo po\u010dasi pluli od pomola, se je otro\u010dad vesila po pomolu in hi\u0161kah ter mahala, po\u0161iljala poljub\u010dke in v nedogled ponavljala \u00bbhello mister\u00ab in \u00bbhello miss\u00ab.
\nPotovanje nam je obljubljalo delno avanturisti\u010dno stopnjo in porcijo svojevrstnega avanturizma smo kaj kmalu tudi do\u017eiveli. Kapitan je nekako spregledal oznake za koralni greben in \u010duden zvok iz podpalubja je naznanil, da smo … nasedli! Kak\u0161en kilometer stran od ciganske vasi, na plitvini koralnega grebena, je na\u0161a barka nemo\u010dno obti\u010dala na trdih skladih koral in prav nobena akcija mo\u0161kih mi\u0161ic tega ni spremenila. \u010cudni zvoki \u017ee tako razpadajo\u010de lesene barka\u010de so kapitana prepri\u010dali, da se je potrebno re\u0161iti tovora, zato smo vsi pristali v vodi. Prihajala je oseka, barka je z vsako minuto ostajala bolj na suhem in ve\u010dja je bila nevarnost, da se njen trup po\u0161koduje ali da se celo prevrne. \u010cesar pa definitivno nismo \u017eeleli, saj je nosila dragocen tovor – na\u0161e torbe, na\u0161e fotoaparate, kamere, spomine. Torbico s tehniko v roke in gremo stat v vodo do trebuha. Pet minut, deset minut, petnajst… Stojimo, se spra\u0161ujemo, kako in kaj naprej, iz ciganske vasi pripluje \u010doln, pogajalska delegacija se vkrca, mi pa \u0161e kar stojimo sredi vode s svojo najdragocenej\u0161o prtljago v rokah in se kislo nasmihamo. Ah kaj, vse se bo \u0161e re\u0161ilo. Seveda, vi pa kar stojte sredi vode in si ne delajte problemov. Morda pa danes ne potujete ve\u010d nikamor. Pa saj to je del avanturizma, kajne?
\nPogajanja so stekla, cigani so imeli na svojem pomolu prav veliko ladjo, njen kapitan pa se med kosilom menda zelo nerad pogovarja, zato so se zadeve malo zavlekle, tudi pristop z vsakdanjim klepetom se je obrestoval, \u0161ele na koncu so pre\u0161li k poslu, tukaj se pa\u010d vse po\u010dne po\u010dasi in temeljito, \u010dez kak\u0161ne pol ure je v bli\u017eino na\u0161e barke priplula ciganska in organizacija je stekla. Gremo naprej, \u0161topali bomo cigane na ribi\u0161ki barki – pot do nje pa je bila naporna, s torbami v roki smo nerodno \u0161torkljali po visoki vodi, lomili krhke korale, ki se prav nesramno zare\u017eejo v ko\u017eo, na\u0161a glavna prtljaga pa je s \u010dolni\u010dki plula do nove ladje. Po hitrem postopku vkrcani na na\u0161o novo gostiteljico smo pomahali stari nasedli barka\u010di in\u00a0 kapitanu, ki mu je bilo vidno \u017eal zaradi pripetljaja. Barka\u010do je lahko re\u0161il \u0161ele nave\u010der, ko je pri\u0161la spet plima, takrat pa smo bili mi \u017ee dale\u010d, dale\u010d stran.
\nV de\u017eju je sledilo izkrcanje nazaj na obalo in \u010dakanje na obljubljena dva kombija. Prtljago so navezali na streho kombijev in jo provizori\u010dno prekrili s plastiko, mi pa smo se strpali v obupno majhen kombi z dvema trdima klopema, premo\u010deni, nejevoljni zaradi vsakodnevnega de\u017eja in se neprostovoljno predali divji vo\u017enji \u010dez drn in strn, \u010dez ovinke in luknje in prav vsem po vrsti nam je bilo slabo. Ejjj ljube sulawe\u0161ke ceste in njihovi \u010dudoviti kombiji! Po neki logiki ve\u010dina avanturistov izbira neudobna lokalna sredstva, da se mazohisti\u010dno doma hvalijo, kako so potovali strpani kot sardine, vise\u010d s tovornjakov, blablabla, ampak mi smo v tem pristali \u010disto brez izbire. Okusiti de\u017eelo na vse na\u010dine, kajne?
\nVe\u010derno vkrcanje na trajekt pa je ponudilo \u017ee pravi luksuz. Navadne mno\u017eice so se natrpale po plasti\u010dnih sede\u017eih, nam pa so kapitan in posadka odstopili svoje kabine na vrhnji eta\u017ei. Precej noro, najina sobica je premogla dve postelji, umivalnik, mornarsko uniformo, lu\u010d, ventilator, klimo in \u0161\u010durka!
\nNo\u010dna plovba na severni del otoka po\u010dasi poziba v spanec in v odpiranje o\u010di te prisili \u0161ele glasna muslimanska molitev nekje zgodaj zjutraj na spodnji palubi.
\n17. dan – 13. maj\u00a0 – TUDI NA SEVERU DE\u017dUJE<\/strong>
\nTurobno nebo nas je pri\u010dakalo tudi na severu, kavica po izkrcanju ni ni\u010d pripomogla k izbolj\u0161anju stanja, \u0161e manj pa dejstvo, da nas tudi tokrat \u010dakata dva specialna kombija, definitivno azijske izdelave, saj so bili sede\u017ei tako ozki in tako skupaj, da smo se prekrivali z rameni in grizli v kolena med vo\u017enjo. Vse lepo in prav, marsikaj je treba potrpeti, konec koncev je toliko novega in lepega za videti in do\u017eiveti na tem pisanem otoku, ampak nam je vseeno zmanjkovalo prave pozitivne energije, izpijalo nam jo je slabo vreme in potujo\u010de konzerve, zadnje dni pa je potovanje res bilo samo to – eno samo potovanje, po\u010dasno premikanje po zemljevidu, brez posebnih u\u017eitkov na poti. In 17. dan pri tem ni bil nobena izjema. Sprehodili smo se po 350 stopnicah na portugalsko trdnjavo z razgledom na izpuhtevajo\u010de jezero. \u0160e zmeraj po malem kaplja z neba. Nekaj kraj\u0161ih postankov za \u010daj in juho z rezanci in pretegovanje kosti. Simpati\u010dna pokrajina se odkriva na severu otoka, tu se tropski gozd razred\u010di v redko zasajene palmove gozdove, po hrib\u010dkih se raztezajo velike zaplate goste zelene trave, iz zemlje ponekod \u0161trlijo \u010drne skale, obale prekriva nenavaden \u010drni pesek in nekaj deset metrov od obale se vrstijo prav simpati\u010dni oto\u010dki. To pokrajino bi si prav gotovo izbrala za kak\u0161en celodnevni postanek, ampak … tudi s polurnim se je bilo treba zadovoljiti. Tudi vojska je pri\u0161la na \u010daj, cela skupina raz\u0161telanih uniformirancev se nam je nasmihala in se slikala s puncami. En vojak v \u0161kornjih, en bos, en v natika\u010dih, en v majici, en v srajci, en take barve, drug spet v druga\u010dnih odtenkih, en s kapo, en z rutico, en s klobukom – prava mala voja\u0161ka ma\u0161karada.
\nAja, mimogrede, \u010de se kdo \u017eeli kopati, naj izvoli, na voljo je 20 minut, potem gremo naprej. Super, ne?
\nPo\u017eremo \u0161e eno bu\u010do, po\u017eremo slabo voljo, po\u017eremo mravljo, po\u017eremo vse, kar se po\u017ereti da in zve\u010der smo v Lolaku, spet nas vsakega \u010daka svoja hi\u0161ka blizu obale, na ve\u010derjo pa se odpeljemo v center mesteca na ri\u017e in ribe. Tokrat so na\u0161e hi\u0161ke zidane in ometane, ampak o\u010ditno malo uporabljane in slabo vzdr\u017eevane, vlaga vdira v vseh kotih, urediti teko\u010do vodo je precej\u0161nja znanost, o kak\u0161ni \u010disto\u010di pa bi tudi lahko razpravljali.
\nMorda pa bo jutri lep dan, morda bo posijalo sonce in vulkanski sever bo zasijal v vsej svoji lepoti.
\nA, saj res, kaj pa \u00bbpo\u017eremo mravljo\u00ab? Dobesedno, na neki razgledni to\u010dki smo posedali v travi in med bilkami so se plazile rde\u010de mravlje. Nakar Brane izjavi, da evo to pa so tiste mravlje, ki se jih da poskusiti. Vzame\u0161 med prste, posvaljka\u0161, da\u0161 v usta, pogrizlja\u0161, izpije\u0161 prijeten okus citronke, ostanek pa izpljune\u0161.
\nDober tek!
\n18. dan – 14. maj\u00a0 – VULKANSKI SEVER<\/strong>
\nJutranji sprehod po ne ravno \u010disti obali \u010drnega peska nama razkrije \u017ealosten prizor. Morje je naplavilo mrtvega delfina, verjetno so ga v svoje mre\u017ee ujeli ribi\u010di z dvema velikima ribi\u0161kima ladjama, ki sta zasidrani nekoliko izven zaliva. Kadaver opazi tudi doma\u010din z otrokom, izvle\u010de ga na pesek in ponosno razkazuje \u010dokoladnemu otro\u010dku. Bizarno, prvi\u010d se dotaknem delfina, ampak mrtvega delfina! Le kaj bodo naredili z njim?
\nLolak o\u010ditno \u017eivi od sadov morja, zjutraj se ob obali zbere desetine mo\u017e, na videz jih je ve\u010d kot petdeset, prav vsi pa so potrebni za zlaganje ogromne ribi\u0161ke mre\u017ee, razprostrte \u010dez obalo. Morje jim daje hrano za pre\u017eivetje, ampak kaj klavrn ob\u010dutek imam, da ne dobi ni\u010d v zameno. Prav ni\u010d poduhovljeni ali pa vsaj hvale\u017eni za darove narave se mi ne zdijo tile doma\u010dini.
\nZajtrk v preveliki, prazni in zapu\u0161\u010deni jedilnici. Nekaj pope\u010denega kruha, \u017ee zdavnaj pokvarjeni zavitki margarine in kozar\u010dek ananasove marmelade. Za posladek papaja. Spet bu\u010de. Po\u010dasi se po\u010dutim \u017ee kot pujs. Otok vre od raznovrstnosti rastja in sadja, mi pa vsak dan jemo le bu\u010de in kak\u0161no banano.
\nSprehod po vasi ni bil ni\u010d kaj druga\u010den od ostalih oto\u0161kih sprehodov. Doma\u010dini nas opazujejo, se nasmihajo, se \u010dudijo, zakaj slikamo njihove revne hi\u0161ke. Na severu hi\u0161ke niso ve\u010d na kolih, ve\u010d je zidanih kot lesenih, bolj so barvite, bolj so podobne hi\u0161kam v svetu, ki je ena sama vas. Na dvori\u0161\u010du ene izmed hi\u0161 se odvija trening petelinjih bojev. Petelini imajo v mo\u0161kem \u017eivljenju o\u010ditno \u0161e precej\u0161njo vlogo in njihovi boji so prava nacionalna vrednota. Iz legend, ki izvirajo iz Tane Toraje, se neko\u010d dva mo\u0161ka nista mogla dogovoriti, kdo ima prav, pa jima je modrec predlagal, naj vzameta vsak svojega petelina – zmagovalni petelin bo svojemu gospodarju prinesel pravico. Od takrat je v Toraji petelin poleg bivola najpomembnej\u0161a \u017eival, vsak mo\u0161ki ima svojega petelina, petelinji vzorci pa se pojavljajo tudi na ornamentnih plo\u0161\u010dicah tongkonanov, na okrasnih stebrih in \u0161e kje. Kak\u0161no vlogo ima petelin na severu otoka mi sicer ni znano, vsekakor pa mo\u0161ki stra\u0161ansko u\u017eivajo v pernatih bojih. Petelina, ki sta se borila po dvori\u0161\u010du, sta lastnika vsake toliko \u010dasa umila z vodo, potem pa sta se spet zakadila drug v drugega. V pravem boju petelinom na noge prive\u017eejo ostra rezila, ki ob skoku po\u0161kodujejo tekmeca in ga v kon\u010dni fazi ubijejo.
\nSlaba volja preteklega dne obrodi sadove in ta dan nam privo\u0161\u010dijo udobnej\u0161i kombi. Pokrajina kokosovih palm nas spremlja ure in ure, vmes pa se ustavimo na planta\u017ei, kjer pridelujejo kopro. Kokosov oreh je sestavljen iz ve\u010d plasti; zunanji ovoj je iz vlaknovine, ki jo uporabljajo za vrvi in platno. Notranja lupina pa je sestavljena iz trde olesenele lupine, v kateri se nahaja mehko belo jedro in teko\u010dina. Teko\u010dina, ki ji naivno re\u010demo kokosovo mleko, je okusa obi\u010dajne rahlo sladkane vode. \u010ce ji dodajo zmlet kokos, \u0161ele nastane okusno kokosovo mleko. V pridelovalnici kopre olupijo vlaknat del na posebnih kovinskih kolih, trdno lu\u0161\u010dino presekajo na polovico in izlijejo vodo. Tak\u0161ne polovi\u010dke posu\u0161ijo nad ognjem, da bel kokos postane rjavkast. Rjavkasto tkivo izdolbejo iz trdega ovoja, zmeljejo in to je kopra, surovina za \u0161tevilne predelave v industriji. Kokosove orehe pa nabirajo vsakodnevno na planta\u017ei urni plezalci, ki z ma\u010deto poplezajo po visokih steblih palm, oberejo zrele orehe, nato pa jih nalo\u017eijo na lesene vozove in z volovsko vprego pripeljejo do predelovalnice.
\nOb cesti se nizajo vasice, podobne so si kot jajce jajcu, selamat datang (dobrodo\u0161li) na vstopu, selamat jalan (nasvidenje) na izstopu, ob cestah ni stojnic, ki bi nudile pridelke kot na jugu otoka, so pa stojnice, kjer prodajajo bencin v steklenicah kokakole in fante. Ponekod imajo ob cestah postojanke, kjer ustavljajo promet in pobirajo denar za nove mo\u0161eje ali cerkve, nekdo poseda na stolu in kri\u010di v zvo\u010dnik, ostalih nekaj brzi po cesti s \u0161katlami za prispevke. V nekaterih vaseh je ogromno \u0161tevilo cerkva, ponekod za vsakih nekaj hi\u0161 stoji manj\u0161a cerkev, novej\u0161e gradijo iz betona v obliki kvazi katedral, frontalni del z zvonikom naki\u010dano okrasijo, zadaj pa je preprosta ladja z navadno dvokapnico.
\nPostanek za sprehod po japonskih jamah, izklesali so jih vojni ujetniki v skalovje v II. sv. vojni za potrebe skrivanja japonskega oro\u017eja, danes pa so neuporabljene. Pa\u010d obi\u010dajni rovi v skalah, s katerimi ne vedo, kaj bi po\u010deli.
\nVulkanska pokrajina nam razkrije prvi biser, vulkansko jezero zeleno bele barve, voda povsod brbota, dviga se para in vonj po \u017eveplu polni zrak. Ne verjamem podatku, da v takem okolju \u017eivijo ribe. Eno instant kuhano \u017evepleno ribo, prosim! Tudi pokrajina okoli jezera je prepojena z drobnimi izpuhi vro\u010dega \u017eveplenega zraka. Po travnikih pa rase nenavadna ro\u017eica, srame\u017eljiva gospodi\u010dna so jo poimenovali, svoje bujno listje v trenutku stisne v obliko mrtvega stebla, \u010de se je dotakne\u0161. Kak\u0161na srame\u017eljivka!
\nTomohon je eno ve\u010djih mest na severu, sprehod po ulicah razkrije prijazne doma\u010dine, tukaj \u017ee marsikdo razume in pove kaj angle\u0161kega, belcev so vajeni in nas ne opazujejo kot Marsovcev. Zanimiva sprememba, o\u010ditno smo nazaj v nam znani civilizaciji. O\u010ditno imajo tudi bolj\u0161i standard, precej ljudi je lepo porejenih, videti pa se da lepo \u0161tevilo albinov, ki prav zanimivo izstopajo iz \u010dokoladne mno\u017eice s svojimi slamnatimi lasmi in nenavadno svetlo poltjo. Po dolgem \u010dasu najdemo supermarket, trgovine s pohi\u0161tvom, s \u010devlji, s \u010dimerkoli ho\u010de\u0161, vse se dobi, od Nike copatov do Philips televizije. In tisti simpati\u010dni \u010devlji, ki imajo kotalke integrirane v podplat, ki se jih pri nas \u0161e ne dobi, tudi \u017ee imajo. Vsaka luknja je fotokopirnica, premorejo celo kak\u0161en ra\u010dunalnik ali celo dva fotokopirna stroja.
\nNa hrib\u010dku nad mestecem se razteza posebna \u010detrt, kjer gradijo lesene monta\u017ene hi\u0161e po naro\u010dilu. Pred svojo hi\u0161o mojstri postavijo v roku pribli\u017eno enega leta bolj ali manj veliko leseno mojstrovino, narejeno v celoti na roke, od gradbenih konstrukcij do drobnih detajlov, vse je iz lesa, obi\u010dajno iz tikovine, ki jo uva\u017eajo z Bornea. Noben \u017eebelj menda ne zabijajo do konca, saj po kon\u010danem delu hi\u0161o razstavijo, zlo\u017eijo v zabojnike, prepeljejo kupcu na katerikoli konec sveta ter jo ponovno sestavijo. Idealno za vro\u010de kraje, za na\u0161e razmere pa bi hi\u0161ke potrebovale marsikak\u0161no modifikacijo.
\nVo\u017enja skozi obrobje mesta razkrije \u0161e predel bogatej\u0161ih hi\u0161, ena med njimi je grajena v samem marmorju, s pozla\u010deno fasado, zatemnjenimi stekli, impozantnim vhodom. Bogatej\u0161i sloji se v Tomohonu o\u010ditno po\u010dutijo prav dobro.
\nTudi pokopali\u0161\u010da so nenavadna, vsi grobovi so oblo\u017eeni s kerami\u010dnimi plo\u0161\u010dicami, pri \u010demer nas vodi\u010d opozori, da keramika izhaja z obmo\u010dja Irana.
\nNad mestom visoko bdi vulkanski sto\u017eec, neprestano ga skrivajo oblaki, ki me spet spravljajo v slabo voljo, saj bi bil pogled iz na\u0161ih novih lesenih hi\u0161k prav enkraten – mogo\u010den vulkan nad zeleno cveto\u010do pokrajino. Lu\u0161tni leseni bungalov\u010dki sredi urejenih cveto\u010dih gredic nas gostijo ta ve\u010der in najin je \u0161e posebno prostoren in udoben. Tudi kopalnica je presenetljivo opremljena s tu\u0161em in toplo vodo, za spremembo pa nama ne delajo dru\u017ebo \u0161\u010durki, ampak nekaj pol\u017eev na kopalni\u0161kih plo\u0161\u010dicah.
\nTudi na\u0161 oskrbnik je prav posebne sorte – za vsako opravilo si vzame to\u010dno dolo\u010den \u010das in vse natan\u010dno premisli tako, da ima kar najve\u010d mo\u017enega dela. Za vsakega posebej gre v kuhinjo po pala\u010dinko, vsakemu posebej tudi prinese ra\u010dun, gre v nadstropje, mu vrne drobi\u017e, se posveti naslednjemu, pri tem pa je potrebno paziti, da kdo komu na \u010dasti kak\u0161nega piva, ker potem se mu sistem zru\u0161i in ni\u010d ve\u010d ne funkcionira kot bi moralo. Vsekakor je za svoj IQ nadpovpre\u010dno marljiv in vreden pohvale.
\n19. dan – 15. maj\u00a0 – \u0160OKANTNA TR\u017dNICA IN VULKANOLOGIJA<\/strong>
\nMegleno jutro je \u0161e zmeraj skrivalo vulkan, pod katerim smo spali. Zapustili smo simpati\u010dne hi\u0161ke v cvetju in \u0161li raziskovat Tomohonsko tr\u017enico. Bila je nedeljsko prazna, pa vseeno dovolj polna \u017eivljenja, da smo razumeli njeno bistvo. Tukaj smo o\u010ditno \u017ee dovolj blizu jugu Kitajske, ljudje so vajeni pojesti vse kar leze in gre. Sistem pa je tak\u0161en: potrebuje\u0161 ulovljeno \u017eival, plinski gorilec, krta\u010do, kak\u0161no palico in stojnico. Na palico natakne\u0161 \u017eival, jo nekajkrat pokuri\u0161 v vro\u010dem ognju, da \u010drno zogleni njena ko\u017ea, skrta\u010di\u0161 skurjene dlake, polo\u017ei\u0161 na stojnico in \u010daka\u0161 kupce. In kaj se da kupiti tako prijetno hrustljavo skurjenega? Ni panike, kar ti srce po\u017eeli, podgane, netopirji, ka\u010de, psi, zadnjo taco, gobec, prsni ko\u0161, po \u017eelji!
\nSeveda premore tr\u017enica tudi standardno ponudbo sve\u017eih in posu\u0161enih rib, sve\u017eega mesa vseh vrst, zelenjave, za\u010dimb, moke, ri\u017ea, gomoljnic, teko\u010dih zadev, sladic, posebno vzdu\u0161je vlada na tekstilnem oddelku, kjer se prodajalec usede sredi kupa oblek in zganja nepopisen hrup, vse je enkratna roba, napol zastonj, kdor prej pride, prej melje, in strategija v\u017ege, kupci se kar drenjajo ob stojnici in grebejo po tekstilnih izdelkih.
\nPolni presenetljivih prizorov se odpravimo do vzno\u017eja vulkana Mahawu, lepotca, ki bdi nad pokrajino s svojimi 1319 metri. Slabo uro hoje najprej skozi prijeten gozd, nato skozi redko pora\u0161\u010deno pobo\u010dje in nazadnje \u010dez velike praproti in trave, pa se z vrha odpre \u010dudovit razgled na pokrajino in na sam vulkanski krater, v katerem se skrivata dve \u017evepleni jezerci. Na trenutke veter prinese vonj po \u017eveplu na obronke kraterja, kjer je med visokimi travami speljana pot za nam podobne firbce. S konkretnim vetrom v laseh se razgledujem po pokrajini dale\u010d pod sabo in se spra\u0161ujem, kak\u0161ne posledice bi prinesel izbruh vulkana, za katerega ne vem, kdaj je bil nazadnje aktiven in koliko \u017eiv je v resnici.
\nSpust v dolino in kratek postanek v Manadu, najve\u010djem mestu na severu otoka. Svoje ov\u010dice je Brane spustil iz kombijev pred velikim novim nakupovalnim centrom, in ov\u010dice so se zapodile vanj, si privo\u0161\u010dile pico, kokakolo in firbcanje po trgovinah. \u010ce bi nas spustil na pa\u0161o v kak\u0161nem barakarskem naselju, bi bili prav tako zadovoljni in bi si privo\u0161\u010dili porcijo ri\u017ea na umazani stojnici…
\nPotem pa smo iz civilizacije spet poniknili \u010dez hribovja po ovinkastih cesticah, mimo revnih vasic, s pogledom na dva impozantna vulkanska sto\u017eca, ki se imenujeta \u00bbdva brata\u00ab. Vrh vulkana ob\u010dasno ovijajo puhasti oblaki in meglice, nasploh dobi\u0161 vtis, da so tod oblaki zelo nizko nad tlemi in bi se jih lahko skoraj dotikal. Ov\u010dice je Brane pognal sredi gozda v hojo po asfaltni cesti, ov\u010dice so ubogale in se zve\u010der kesale, saj bi raje tiste pol urice izkoristile na \u010dudoviti pla\u017ei, ki smo si jo \u0161li, zato ker smo pa\u010d silili, ogledat v skoraj polni temi.
\nV mraku smo namre\u010d prispeli v Tangkoko, oz. nekam tam okoli v Tarsius park. V preprosti ko\u010di z velikim hodnikom smo se nati\u0161\u010dali v miniaturne preproste sobice in negodovali, saj nam je ve\u010derni sprehod naredil lu\u0161te po sprostitvi na simpati\u010dni pe\u0161\u010deni obali nedale\u010d stran. Kaj pica v nakupovalnem centru in \u0161etanje po asfaltni cesti res odtehtata urco ali dve na \u010drnem vulkanskem pesku ob son\u010dnem zahodu?
\n20. dan – 16. maj\u00a0 – IZ SVETA OPIC V TURISTI\u010cNI BALI<\/strong>
\nBujenje \u017ee nekaj pred \u010detrto uro, po\u017eirek \u010daja in kratka vo\u017enja skozi no\u010dni gozd, nato pa pe\u0161 med bujnim rastjem, da pri\u010dakamo najmanj\u0161o opico na svetu, ko se v zgodnjem jutru vra\u010da na doma\u010de drevo. Tarsius spectrum se imenuje. S svetilkami kri\u017earimo po ozkih potkah med drevjem, ki po\u010dasi iz teme \u017ee ka\u017ee svoje obrise. Posedemo okoli ogromnega drevesa, katerega deblo je prepleteno iz ne\u0161teto drobnih debelc, ki se ovijajo v vi\u0161avo in tvorijo nepregleden splet lesovja. In res pride na\u0161 mali Tarsius, skoraj bi ga lahko skril v dlan, velikooko rjavo bitjece z dolgim repom, na miniaturnega gremlina spominja, popleza po veji, se spo\u0161tljivo ustavi, da ga pofotografiramo, \u0161iba naprej in izgine nekje visoko v kro\u0161nji. Na sosednjem drevesu \u0161e eden, pa potem \u0161e naslednji, s svetilkami spremljamo njihovo gibanje in se \u010dudimo njihovi majhnosti.
\nPo uhojenih potkah tavamo po gozdu, ki postaja vse svetlej\u0161i in i\u0161\u010demo \u010drne makake. Dolg jutranji sprehod bi lahko popestrili z botani\u010dnimi informacijami, kajti obkro\u017eale so nas prav zanimive velikoliste rastline in nenavadna drevesna debla. Sprehod je o\u010ditno namenjen le sam sebi, vrnemo se na izhodi\u0161\u010de k vozilom in se odpeljemo. Ampak glej glej, opice so pametnej\u0161e od nas in nas \u010dakajo kar na cesti. Kak\u0161nih deset, morda dvajset \u010drnih makakov poseda po grmovju in si nas z zanimanjem opazuje, nekoliko na distanci, prav tako kot mi. Mlade opice so nekoliko bolj zvedave in odprte za nove stike, ampak stare\u0161ine jih hitro nau\u010dijo reda, \u010de se katera preve\u010d pribli\u017ea \u010dloveku. Sopotnica je skoraj ostala brez torbice, tako se jim je zdela zanimiva. Pome\u0161ali smo se med grmovjem, \u010drni makaki in beli homo sapiensi in se z zanimanjem opazovali.
\nDve urci sta nam ostali za zajtrk, pakiranje in ob\u010dudovanje pla\u017ee, potem pa smo se kaj kmalu zna\u0161li nazaj v Manadu, na letali\u0161\u010du, s prvim letom smo poleteli nazaj na jug otoka v Makassar, nato pa z letala za Bali zadnji\u010d pomahali Sulawesiju v slovo. Gotovo je vsak premleval svoje vtise s potovanja, neizbe\u017eno se mu je bli\u017eal konec in preobilico vtisov je bilo zares mo\u017eno podo\u017eiveti \u0161ele doma.
\nSkozi drobno avionsko okence spremljam \u010dudovit son\u010dni zahod. Vrnemo se v nam \u017ee znan hotel, ampak kdor \u0161e ima kak\u0161no \u017eeljo po ogledih, zapravljanju denarja, nakupovanju spominkov in firbcanju po turisti\u010dni Kuti, mora pohiteti, saj se \u010dez nekaj slabih uric trgovine zaprejo, jutri pa ne bo ve\u010d \u010dasa za kaj tak\u0161nega. In kot pravi obsedenci smo se vrgli na nakup spominkov, ki jih Sulawesi, v bistvu na sre\u010do, sploh ne premore veliko. Kuta se zdi kot vsako drugo evropsko mesto, polno \u017eivljenja, trgovinic, nakupovalnih centrov, restavracij, McDonaldsa, stojnic. Tukaj se lahko po\u010duti\u0161 skoraj kot doma. Na \u017eeljo Mc ljubitelja sledi ve\u010derja v McDonaldsu, ampak izbira sploh ni bila slaba, tukaj se najde na meniju tudi pohana kurja bedrca in v pari kuhan ri\u017e.
\nZa ve\u010derni posladek se odpraviva na obalo, kjer se ogromni valovi zlivajo po dolgi pe\u0161\u010deni pla\u017ei, nad pokrajino pa bdi polna luna. Nekoliko mirnih trenutkov za romantiko v mese\u010dini…
\n21 dan – 17. maj\u00a0 – ODISEJADA NA 10 KM VI\u0160INE<\/strong>
\nZadnje jutro v Indoneziji sva si postregla z le\u017eernim zajtrkom, sprehodom v sosednjo ulico ter namakanjem v hotelskem bazenu in lovljenjem zadnjih son\u010dnih \u017earkov.
\nOd tod naprej pa ena sama zgodba o letali\u0161\u010dih in letalih, v Denpassarju smo se na letali\u0161\u010du vsi trudili zapraviti zadnje rupije za drobne spominke. Zapestnice, masa\u017ena olja, albumi iz palmovih listov (ki jih potem opazi\u0161 tudi v Sloveniji na policah skoraj vsake trgovinice z darili, seveda po rahlo zasoljenih cenah).
\nAirbus nas odpelje v Kuala Lumpur, kjer se po\u010dutimo \u017ee skoraj kot doma. Tokrat pre\u017eivimo nekaj ur \u010dasa pred naslednjim letom v hotelu Empress, kjer \u010daka ruski bife za ve\u010derjo. Tri ure pred naslednjim letom smo \u017ee na letali\u0161\u010du, vseeno \u010das hitro mine in na krilih Boeinga 777 poletimo proti domu.
\n22 dan – 18. maj\u00a0 – DOMEK SLADKI DOMEK
\nZunaj je \u010drna tema, utonemo v spanec, ob svitu pa mimo desnega krila potujejo z jutranjim soncem osvetljeni \u010dudoviti vrhovi Kavkaza, plavajo\u010d nad poljano goste megle. Nad \u010drnim morjem zagledamo ognjeno kroglo.
\nSpet pogled na pokrajine doma\u010dega kontinenta in \u010dudovito kultivirano pokrajino v okolici Frankfurta. In \u0161e polet z Adrijinim avion\u010di\u010dem.
\nIn doma se \u0161ele zares za\u010dne podo\u017eivljanje vsega do\u017eivetega. \u0160ele takrat potovalni tempo izpuhti in prepusti \u010dloveku, da v miru strne vtise, in jih, takole po nekaj mesecih, tudi na kratko (jaaa, priznam, lahko bi bilo VELIIIKO dalj\u0161e!) strne za spomin.
\nAndreja Ravnak, poleti 2005<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

15. dan – 11. maj\u00a0 – DAN KAR TAKO, drugi\u010d \u0160e en dan na Bolilangi s pribli\u017eno enako vsebino kot prej\u0161nji. Dve pala\u010dinki za zajtrk, partija odbojke, pink ponk, namakanje, kosilo (riba, ri\u017e, kumarice, lombok, papaja), foto safari, urca son\u010dnih \u017earkov, sprehod, pogovori pod palmami, ve\u010derno plavanje v son\u010dni zahod (a sonce spet pade v oblake), ki ga sicer z na\u0161e pla\u017ee ni bilo mo\u010d videti, pa je ve\u010der tu in pakiranje z njim, jutri […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[66],"tags":[64,65,67,68],"class_list":["post-349","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-sulawesi","tag-bali","tag-kuala-lumpur","tag-sulawesi","tag-toraja"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t