{"id":340,"date":"2008-10-14T15:00:07","date_gmt":"2008-10-14T14:00:07","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=340"},"modified":"2008-10-14T15:00:07","modified_gmt":"2008-10-14T14:00:07","slug":"sulawesi-na-robu-sveta-ii-del","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/sulawesi-na-robu-sveta-ii-del\/","title":{"rendered":"Sulawesi na robu sveta – II. del"},"content":{"rendered":"

8. dan – 4. maj\u00a0 – VOZI ME VOZI, KONZERVA BELA<\/strong>
\nBujenje ob petih ni razkrilo posebno lepih prizorov. \u017dal ne bo videti son\u010dnega vzhoda, nebo se je \u010dez no\u010d zaprlo in za\u010delo je de\u017eevati, kaj de\u017eevati, prav lilo je. Po zajtrku nas je \u010dakala celodnevna prete\u017eno de\u017eevna vo\u017enja. Vlage smo bili \u017ee tako ali tako vajeni, le da je tokrat izhajala iz de\u017eja.
\nCelodnevno premagovanje kilometrine so nam kraj\u0161ali s postanki za lubenico, pa za \u010daj, pa za ogled bu\u010de\u010dega slapu, pa farme pitonov in krokodilov. Pitone odrejo, ko\u017eo razpnejo s pomo\u010djo \u017eeblji\u010dkov na dolge deske, postavijo na sonce in su\u0161ijo. Meso pa zme\u010dejo krokodilom, ki lenarijo v svojih betonskih bazenih.
\nCesta nas je popeljala \u010dez gorski prelaz, ki je ozna\u010deval uradno mejo Tane Toraje, nazaj v soparno ni\u017eavje, nato pa spet v vi\u0161avja centralnega Sulawesija proti jezeru Poso.
\nNekje vmes smo imeli prav poseben postanek za \u010daj. Zanikrna luknja, umazane stene, nepopisna vro\u010dina in vlaga, nekaj plasti\u010dnih stolov in miz, zadaj \u010drna kuhinja, po tleh vse umazano, mokro, smrdljivo, nekaj je spominjalo na ognji\u0161\u010de, zraven pa je bilo strani\u0161\u010de, moker in posvinjan \u010du\u010dkavec brez vode. Brrr, marsikaj lahko pri\u010dakuje\u0161 na poti, tak\u0161nih to\u010dk pa smo si \u0161e najmanj \u017eeleli.
\nPosedali smo na klopci pred gostilnico in okoli nas se je kmalu zbral lep zbor\u010dek doma\u010dinov in nas zvedavo opazoval. Kaj tako \u010dudnega, kot je mazanje nog s kremo \u0161e nikoli niso videli – tisti njihovi izbuljeni pogledi, ko si je nekdo od sopotnikov mazal olu\u0161\u010deno ko\u017eo na me\u010dih, to je spominjalo najmanj na pristanek Marsovcev na dvori\u0161\u010de. Saj za njih smo bili pravi Marsovci, tod potuje zelo malo turistov, \u0161e posebno belcev, ve\u010dina jih pripotuje za par dni v Torajo, potem pa odletijo na sever otoka ali kam drugam, \u010dez centralni del otoka pa potujejo redki in temu primeren je tudi odnos doma\u010dinov.
\nZve\u010der smo \u017ee v temi prispeli na etapni cilj, na jug jezera Poso. Po osve\u017eilnem namakanju v prijetno topli in \u010disti sladki vodi smo se razkropili po sobicah v pritli\u010dnih hi\u0161kah, ki jih je od obale lo\u010devalo jezerce, polno cvetja in lokvanjev.
\n9. dan – 5. maj\u00a0 – KAJ JE RAJ TISTEMU, KI ZANJ NE VE?<\/strong>
\nV obla\u010dno jutro so nas prezgodaj prebudili razni zvoki od zunaj. \u0160oferja sta ob glasni glasbi prala avtomobile in glasno ropotala. Tri pala\u010dinke z ananasovo\u00a0 marmelado, te (\u010daj), kopi (kava), su-su (mleko), zajtrk na terasi nad spokojno gladino jezera, ki bo na\u0161 celodnevni gostitelj.
\nPo tenki deski se vkrcamo na sampan, ozko in dolgo barka\u010do z nizko kabino in nekaj odprtinami, na obeh straneh opremljeno z dolgimi stran \u0161trle\u010dimi rogovilami, ki stabilizirajo plovilo in prijetno re\u017eejo valove. Najlep\u0161a je vo\u017enja kar na strehi, sploh ko se jutro za\u010dne prebujati s prvimi son\u010dnimi \u017earki izza oblakov, ki se po\u010dasi umikajo in odkrivajo hribovito pokrajino okoli jezera, pora\u0161\u010deno z bujnim in gostim gozdom. Kot vodni pajki drsimo po brezhibno \u010disti gladini z vetrom v laseh in soncem na ko\u017ei. Nekje za pora\u0161\u010denim hrib\u010dkom nas \u010daka \u010dudovit zaliv za predajanje neokrnjeni naravi. Turkizna voda, rumenkasti kamen\u010dki, pe\u0161\u010dena pla\u017ea v zavetju velikih dreves, ki segajo iz gosto pora\u0161\u010denega gozda, na robu pa ko\u010dica oskrbnika, ki je tukaj zasadil nekaj ananasa, hibiskusovih grmov in orhidej. Z rde\u010dim cvetom hibiskusa v laseh se predajam razvajanju son\u010dnih \u017earkov v na\u0161em malem raju. Res, kaj je raj tistemu, ki zanj ne ve? Prav z otro\u0161kim veseljem smo \u010dofotali po topli vodi, brskali po kamen\u010dkih, eni so izvajali akrobacije s sampana, punce so v pesek zakopale na\u0161ega \u0161efa in ga okrasile s cvetjem, pomazali smo se s kremo za son\u010denje in neizmerno u\u017eivali v samoti rajske pla\u017eice. Potem pa smo dobili dru\u017ebo, od nikoder se je vzel cel kup otrok, lokalni \u0161olar\u010dki so se z u\u010diteljicami posedli na drug konec zaliva in v senci drevja prepevali odo radosti! Glasbena spremljava ve\u010dne melodije iz nedol\u017enih otro\u0161kih ust sredi rajskega ambienta – kako popolno!
\n

\"\u0160olar\u010dki\"<\/a>

\u0160olar\u010dki<\/p><\/div>
\n\u010cez nekaj \u010dasa so otroci pomalicali, nato pa se jih je lep kup\u010dek zapodil v vodo prav blizu nas. Za igro je bila dovolj kak\u0161na lesena veja, da so se je oprijemali v vodi, kak\u0161no deklico oble\u010deno zvlekli v vodo in se iz srca smejali, se lovili po vodi, eni v kopalkah, ve\u010dinoma pa kar oble\u010deni, otro\u0161ko veselje se je razlivalo po zalivu in prav ni\u010d motilo na\u0161ega malega raja.
\nLepo son\u010dno pope\u010deni smo se popoldne vkrcali nazaj na sampan in oddrseli na severno obalo jezera, tiho smo se stiskali zdaj vsi v ozki in nizki kabini ter skrivali ko\u017eo pred \u017earki, ki so nas hecali skozi okenca barke; brnenje motorja in \u0161umenje vode, ki jo lesene plavuti sampana ne\u017eno re\u017eejo, pa sta nas prijetno uspavala.
\nZa poslastico smo se z avti zapeljali kak\u0161nih deset minut stran v osr\u010dje gozda in nekaj minut pope\u0161a\u010dili navzgor po z zemljo in plo\u0161\u010datimi kamni utrjeni shojeni potki ob gozdni re\u010dici. Malo vi\u0161je pa so nas sredi gozda \u010dakali pravlji\u010dni \u0161tru\u010dkasti slapovi. Od vode zlizano \u010drno \u0161tru\u010dkasto skalovje, po katerem se lahkotno preliva hladna voda. Na trenutke polo\u017eno, potem spet strmo, tu in tam globok tolmun, pa spet ne\u017eno prelivanje po zaobljenih skalah. \u010clove\u0161ke roke ne morejo ustvariti kaj tako lepega, niti barcelonske pojo\u010de fontane\u00a0 nimajo vsaj polovico \u010dara te naravne stvaritve. Nekateri so se namo\u010dili v hladne tolmun\u010dke, ostali pa smo se spoprijeli z izivom hoje navzdol po slapovih. Vse je izgledalo tako spolzko in brze\u010de, za\u010detni previdni koraki in omahovanje nad strmino pa so bili odve\u010d, saj tam, kjer voda li\u017ee skale, bosa noga nudi prav dober oprijem. Tam pa, kjer izven vode zrastejo kak\u0161ni mahovi, tam res drsi. Simpati\u010dna razli\u010dica na\u0161ega canyoniga, kak\u0161nih 15 minut hoje navzdol po strmini kamnitih \u0161truc in hladni vodi, nenavadno estetska in do\u017eiveta izku\u0161nja! In ambient tropskega gozda s svojimi nenavadnimi drevesnimi vrstami samo \u0161e dodaja \u010dar. Nekatera drevesa imajo korenine kot ogromne razpete jambore, ki se dvigajo navzgor po brezhibno ravnem deblu dale\u010d do visokih kro\u0161enj.
\nVrnemo se na izhodi\u0161\u010de, kjer v skromni ko\u010dici pomalicamo vsak svojo juho z rezanci, ugotovimo, da doma v Sloveniji sploh ni ve\u010d videti pi\u0161\u010dancev, ki tukaj tekajo okoli vseh vogalov, pa da res nih\u010de nima doma tako velike bo\u017ei\u010dne zvezde, kot je tista tamle ob re\u010dici, velika za celo drevo…
\nSprehodimo se \u0161e skozi nenavadno vas, kjer \u017eivijo sami priseljenci z Balija. Hi\u0161ke so grajene, ograjene in polne cvetja, vsaka pa ima svoje sveti\u0161\u010de, ki drugo z drugim kar tekmujejo, katero bo veli\u010dastnej\u0161e in bogatej\u0161e. Preseneti me rde\u010de izrisan znak svastike, ki se bohoti z nekaterih stebri\u010dev. Se pravi, da je Hitler ta znak pravzaprav prinesel iz hinduisti\u010dnih pojmovanj in ga \u017eal ve\u010dinoma poznamo le s te plati.
\nSicer je Sulawesi nenavadna me\u0161anica kultur, kar mu bo v prihodnosti prineslo \u0161e marsikatero nestrpnost med ljudmi. Ker je sam otok razmeroma redko poseljen, nekateri drugi indonezijski otoki pa so \u017ee prenaseljeni, se izvaja politika priseljevanja razli\u010dnih skupin iz prenaseljenih koncev v manj naseljene predele tega otoka. Tako so nas na poti marsikdaj spremljali prav nenavadni prizori. Vasi, ki so se nizale ob cesti, so prav na hitro odkrile svojo versko pripadnost. Prva vasica ima vsaj pet manj\u0161ih cerkvic, naslednja ima dve mo\u0161eji, potem kak\u0161na vmes je polna hindujskih sveti\u0161\u010d in potem se zgodba ponovi, predvsem z muslimani in kristjani. Navidez mirno so\u017eitje razli\u010dnih verstev je krhko in po pri\u010devanjih zgodovine vsake toliko \u010dasa izbruhnejo nemiri, voja\u0161ki spopadi in teroristi\u010dne akcije. Po pri\u010devanjih popotnikov izpred nekaj let, je bilo takrat povsod veliko vojakov, oro\u017eja, kontrol, voja\u0161kega spremstva. Ob na\u0161em obisku vojakov skoraj ni bilo opaziti, zadeve so se o\u010ditno do tolik\u0161ne mere ohladile in smo sre\u010dno \u0161nofljali po otoku v mirnih \u010dasih. No, vsaj zdelo se nam je tako. Druga\u010dno zgodbo nam je (na sre\u010do) \u0161ele po vrnitvi domov razkrilo mesto, v katerem smo ta dan prespali – Tentena.
\nVo\u017enja skozi Tenteno je dajala me\u0161ane ob\u010dutke. Spra\u0161uje\u0161 se, katera izmed \u010dudnih stavb ob cesti bo na\u0161e naslednje preno\u010di\u0161\u010de. Ustavimo se in res, izgleda… \u010dudno. V ozek vhod sti\u0161\u010dana recepcija, odprt prostor z mizo za obedovanje, sobe v nadstropju nedograjenega objekta. \u017darnice smo si morali nekateri izfehtati, v kak\u0161ni sobi ni delala voda, no, pa saj tega smo bili \u017ee vajeni. \u0160t. 77 je bila najina sobica, z ganka pred vhodom je bil razgled na nekaj kro\u0161enj dreves, kjer so igrivo poskakovali nenavadni pti\u010dki, pravih oken ni bilo, le odprtine z mre\u017eami proti mr\u010desu, za katere si upal, da nimajo preve\u010d lukenj in ti poleg \u0161\u010durkov pono\u010di ne bodo delale dru\u017ebo tudi razne ogromne ve\u0161\u010de in drugi no\u010dni \u017eu\u017eki.
\nAmpak ve\u010derja, ta pa je bila okusna, da ji ni para! Tokrat ne le ri\u017e in ribe, celo pomfri je pri\u0161el na mizo in okusno pripravljeno meso jegulje, ki da jih je v jezeru Poso precej, le nih\u010de nam tega ni povedal, ko smo se brezskrbno namakali v njem. Kulinari\u010dne u\u017eitke ni motilo niti dejstvo, da je zmanjkalo elektrike, ob dveh sve\u010dah in roju lete\u010dih mravelj smo nadaljevali s po\u017ertijo, s sten pa so nas opazovali plaze\u010di gekoti. Za sladico brezmejna koli\u010dina okusnega mangostana, vijoli\u010dastega sade\u017ea velikosti manj\u0161ega jabolka, ki v svoji trdi lupini skriva nekaj mehkih so\u010dnih belih jedrc izvrstnega okusa. Ve\u010derni \u010dvek ob sve\u010dah je po\u010dasi izzvenel in po\u010dasi smo odkapljali v svoje sobe. Res smo se z vsakim dnem bolj zlivali z naravo, vsaki\u010d kak\u0161na druga \u017eivalca v sobi in vsaki\u010d preprostej\u0161a kopalnica. Tokrat sta jo predstavljala dva velika \u010debra vode na sredi kopalnice, WC brez kotli\u010dka, ter, ojej kak\u0161na sre\u010da, delujo\u010da tu\u0161 ro\u010dka z mrzlo vodo. In po osve\u017eilnem tu\u0161iranju nas je uspavalo potrkavanje de\u017enih kapelj po strehi.
\n10. dan – 6. maj\u00a0 – ZAPRTI ODDELEK NA TRANS SULAWESI HIGHWAY<\/strong>
\nPo zajtrku je sledil sprehod po tr\u017enici v Tenteni. Spet smo kot Marsov\u010dki, glavna atrakcija tr\u017enice, vsi se ozirajo za nami, se nam nasmihajo, nam prigovarjajo. Mlade punce in fantje ti v polomljeni angle\u0161\u010dini laskajo z \u00bbI love you\u00ab in \u00bbBeautiful\u00ab, si ogledujejo tvojo belo polt od glave do peta in ka\u017eejo svoje bele zobe na nasmejanih temnih obrazih. Poseben u\u017eitek jim je opazovanje punc v kratkih hla\u010dah, kako zanimive noge da imajo. Ne silijo te z nakupi, v miru si ogleda\u0161, kar ti je volja, na \u00bbhow much\u00ab ti tu in tam kak\u0161en odgovori v angle\u0161kih \u0161tevilkah, spet drugi vzame kalkulator in ti izpi\u0161e na njem znesek. Prijetno vzdu\u0161je na preprosti tr\u017enici, kjer spet lahko kupi\u0161 vse, od pujsa do zavitka instant juhe, od kavbojk do cigaret s klin\u010dki. Te cigarete so sploh zanimiva zgodba, \u017ee ko odpre\u0161 \u0161katlico cigaret, iz nje nesramno zadi\u0161i po sladkem, da bi jih kar pojedel. Nakupimo nekaj sladkarij in vode, se zlo\u017eimo v kombije in nadaljujemo pot proti Tominskemu zalivu.
\nLe nekaj dni zatem, ko smo varno pristali v zavetje svojih domov, so pretresljive novice zadele ob na\u0161a u\u0161esa – v Tenteni, prav na na\u0161i simpati\u010dni tr\u017enici, so nepridipravi podtaknili dve bombi. Umrlo je nekaj ljudi in na tem delu otoka so se spet zaostrile razmere med verskimi pripadnostmi. Nas pa so o\u010ditno spremljali dobri angeli varuhi!
\nVe\u010dino dneva smo prebili v kombijih. Dolga pot do Ampane se je zdela v vro\u010dini in vlagi \u017ee prav nemogo\u010da. Najprej \u0161e opazuje\u0161 pokrajino, ki se pomika mimo oken, vse te \u0161e zanima, a po\u010dasi ti postane vse neudobno, nekako zaspi\u0161, cel prepoten spet odpre\u0161 o\u010di, v vro\u010dini se ti skisajo mo\u017egani, cesta je \u010dedalje slab\u0161a, vo\u017enja po\u010dasnej\u0161a, padamo iz luknje v luknjo, se vozimo po pol poru\u0161enih mostovih in \u010dez poplavljene ceste, katerih del je odneslo \u017ee nekaj let nazaj, pa se od takrat menda \u0161e ni ni\u010d spremenilo, ponekod \u010dez cesto lije cela reka,\u00a0 rjava voda med vo\u017enjo \u017ee vdira \u010dez pragove kombija, spogledujemo se in se spra\u0161ujemo, \u010de je to normalno, od kod toliko vode, zakaj toliko poplav, zakaj vsak dan de\u017e, ko pa naj bi nas \u010dakalo eno samo \u010dudovito sonce na celi poti.
\n

\"Voda...\"<\/a>

Voda...<\/p><\/div>
\nSpra\u0161ujem se, kdo izmed sopotnikov je bil bog de\u017eja, ki je u\u0161el iz knjig Douglasa Adamsa… Tale na\u0161a trans Sulawesi cesta je postajala iz ure v uro ve\u010dja dogodiv\u0161\u010dina, iz luknje v luknjo \u010dez kamenje in skale po vozi\u0161\u010du, vmes ceste zmanjka in se spet pojavi za ovinkom, se nadaljuje z mostom iz nekaj nalo\u017eenih plohov, nato pademo v naslednjo ogromno lu\u017eo, za ovinkom so na cesti krave, v vasi je na cesti pol prebivalcev, ki kot bi gledali televizijo opazujejo promet \u010dez doma\u010di most, za naslednjim ovinkom se primaje nasproti voze\u010di do neba nalo\u017eeni kamion in glasno hupa, mi pa, ah, se nam \u017ee malo blede, poslu\u0161amo zgodbice, govorimo neumnosti, po\u010dnemo vse, kar se v kombiju po\u010deti da, in \u0161e kaj zraven. Po treznem razmisleku se proglasimo za zaprti oddelek, iz kombija \u010dez okno potisnemo odprt de\u017enik, da nam iz minute v minuto bolj deformiran dela senco…
\nSkoraj ni za verjeti, tik pred son\u010dnim zahodom prispemo v Ampano na simpati\u010dno pla\u017eo pod kokosovimi palmami, med katerimi se ob obali nizajo simpati\u010dne lesene hi\u0161ke na kolih – na\u0161i domovi do naslednjega dne. Vsaka hi\u0161ka ima svoje ime po kak\u0161ni ribi, najina se imenuje Boronang. Spet smo ob morju, zremo v Tominski zaliv, kjer na obzorju sonce med zmeraj gostej\u0161imi oblaki pada za horizont. Voda je topla, skoraj vro\u010da, vendar pa ne deluje ravno \u010dista, sploh \u010de jo primerja\u0161 s kristalnostjo jezera Poso, ki je z celodnevno vo\u017enjo \u017ee dale\u010d zadaj. Posedim na verandi Boronanga z nogami na bambusovi ograji, kavbojskim klobukom na glavi in zadnjim vzdihljajem son\u010dne svetlobe izza oblakov. Nekako westernsko vzdu\u0161je pod kro\u0161njami kokosovih palm. Saj res, koliko ljudi v Indoneziji umre letno, ker jim pade kokosov oreh na glavo? 700?
\nZa ve\u010derjo se je dalo poskusiti tudi netopirja, vendar tega ne bi opisala kot kulinari\u010dno poslastico, temve\u010d bolj kot \u010dili s kostmi. Glede na vsakodnevno prisotnost \u0161\u010durkov v na\u0161ih preno\u010di\u0161\u010dih se spra\u0161ujem, kako da ne ponudijo \u0161e kak\u0161nih pra\u017eenih \u0161\u010durkov za sladico.
\n11. dan – 7. maj\u00a0 – PAZI BU\u010cA BARKA<\/strong>
\nDan za morske avanture. Podkrepljeni s pala\u010dinkami s ko\u0161\u010dki banan in papaje smo \u0161e nekaj \u010dasa posedali po verandah na\u0161ih sanjskih ko\u010dic, preden je pri\u0161lo povelje za vkrcanje na barko. Ejjj, to pa je prava barka, stara lesena barka\u010da v odtenkih zelene, z nekaj malega palube pred kapitanovo kabino, nizkim prostorom za potnike, pod njo kade\u010da se strojnica, zadaj pa, no, prav specialno strani\u0161\u010de – luknja v dvignjenem podestu, dve deski za stopalke in razgledna plo\u0161\u010dad, da pomaha\u0161 svoji \u0161tru\u010dki, ko odplava v morske daljave.
\nPrtljago je posadka zlo\u017eila nekam na dno barke zraven strojnice in te\u017eko je bilo verjeti, da jo bomo konec dneva videli suho. Nalo\u017eili smo se po lesenem podestu nad strojnico, dva zagorela mulca sta pri\u010dela s pri\u017eiganjem motorjev. Trrr. Trrrrr. Plenk. Trrrr. Braaaaaaam se zatrese cela barka\u010da, pokadi se iz podpalubja, da smo v trenutku vsi zakajeni, postopek se ponovi \u0161e z enim motorjem braaaaaaam, ratatata in barka\u010da glasno kot parna lokomotiva odrine z obale.
\nKam potujemo, pa nam ni bilo najbolj jasno. \u017de tako obla\u010den za\u010detek dneva se je na horizontu prelival v divje \u010drne oblake, za katere se je zdelo, da so le nekaj metrov nad morsko gladino in tam v daljavi neusmiljeno polnijo morje z novo vodo. In pluli smo naravnost v divjo \u010drnjavo, zmeraj bli\u017ee, zapihal je veter, valovi so rasli in postajali \u017ee kar srhljivo veliki, potem pa so debele de\u017ene kaplje neusmiljeno za\u010dele z bi\u010danjem na\u0161e barka\u010de, voda je curljala po lesenih stenah kabine, odprtine smo zastrli z modrim platnom in ga po najbolj\u0161ih mo\u010deh dr\u017eali na svojem mestu, stisnjeni kot rahlo prestra\u0161ene sardelice na podest sredi barka\u010de (samo tam se je \u0161e zdelo nekaj kvadratov suhe povr\u0161ine) smo brez besed poslu\u0161ali enakomeren ropot ladje, \u0161um vetrov, udarjanje valov, prelivanje vode. Kapitan \u017ee menda ve, kam plujemo, na odprtem morju pa ni vidljivost niti 20 metrov. Po\u010dasi se zlo\u017eimo po podestu, pokritem z \u017eaklovino in utonemo v spanec. Dim iz podpalubja sicer prijetno greje deske, telo ob telesu daje ob\u010dutek varnosti, enakomerni ratatata motorjev pa prijetno uspava. Ko se zbudim, bo morda neurje mimo in posijalo bo sonce…
\nNekje med potresavanjem, ropotom, dimom in umirjajo\u010dim se morjem prvi me\u017eiki iz spanca razkrijejo obrise otokov Togian v daljavi. Otoki, oto\u010dki, oto\u010di\u010di, skalce, vsak zase pora\u0161\u010den z bujnim drevjem se bohoti sredi koralnega morja. Na koralnem grebenu, sredi vode, glej ga zlomka, stojijo na kolih simpati\u010dne lesene hi\u0161ke sulawe\u0161kih ciganov. Nenavaden prizor, ob desetinah neposeljenih oto\u010dkov si uredijo \u017eivljenje kar sredi morja, lovijo ribe in se ne ozirajo na nikogar, saj ne \u017eivijo na nikogar\u0161nji zemlji.
\nNebo se je izpelo in samotni \u017earek je \u017ee posijal izza oblakov, \u010das za rekreacijo, turiste v vodo, na \u0161norkljanje, glejte in se \u010dudite, kaj vam nudi togiansko koralno morje, potem pa vas zapeljemo na kosilo na najbli\u017eji otok. Kadidiri se imenuje in nekaj lesenih hi\u0161k na otoku so poimenovali s Kadidiri paradise, namenjen tistim redkim turistom, ki zaidejo v te oddaljene konce. Sulawesi je turisti\u010den na jugu in na severu, vmes pa je praznina za avanturiste in \u010dudake. Na oto\u010dku je bilo mo\u010d sre\u010dati dva Nemca, sploh prva belca po nekaj dnevih potovanja.
\nSpet dolga plovba, son\u010dni zahod, pred nami pa le\u017ei otok Bolilanga, obljubljeni paradi\u017e za nekaj dni brezskrbnega predajanja tropskemu vzdu\u0161ju.
\nBolilanga je poseben oto\u010dek, dve vzpetini ga sestavljata, vmes pa je tanek pas pe\u0161\u010dene pla\u017ee, na kateri se niza kak\u0161nih deset lesenih hi\u0161ic, kritih s palmovim listjem. Na najo\u017ejem delu se nad vodo dviga lo\u017ea – na\u0161a jedilnica in dnevna soba. Otok obi\u010dajno nima prebivalcev, za\u017eivi \u0161ele s skupinicami, kot smo mi; kup\u010dek turistov in dru\u017eina, ki se takrat priseli na otok in poskrbi, da ni nih\u010de la\u010den, da je dovolj vode in ognja. Ognja, seveda, tukaj ni elektrike, zve\u010der dobi vsak svojo petrolejko in ob\u010dutek, da se je vrnil 100 let v preteklost. Tudi teko\u010de vode otok ne premore, vozijo jo s \u010dolni s sosednjega otoka, z njo napolnijo mandi v vsaki hi\u0161i in to je to. Hi\u0161ke so preproste, dvignjene s koli kak\u0161en meter od tal, vhodna lo\u017ea vodi v bivalni prostor – v njem razen kak\u0161nega pajka in ogledalca na steni ne najde\u0161 ni\u010d, sledi spalnica z leseno posteljo, prekrito z mre\u017eo proti komarjem (tudi tam se o\u010ditno veliki pajki dobro po\u010dutijo), zadaj pa je mandi s \u010du\u010dkavcem. Mandi je klasi\u010dna indonezijska kopalnica brez teko\u010de vode; v kvadratast bazen\u010dek kak\u0161nega metra vi\u0161ine nalijejo vodo, s katero se potem poliva\u0161 po telesu s pomo\u010djo plasti\u010dnega vr\u010dka. Voda v bazen\u010dku mora ostajati \u010dista, med obredom pa je dovoljeno zmo\u010diti celo kopalnico – to pa je tudi nekaj, a ne?
\nHi\u0161ke so iz lesenega ogrodja, stene so polnila iz bambusa, okna nimajo \u0161ip, le bambusove polknice, povsod pa je dovolj \u0161pranj za nepovabljene obiskovalce in zra\u010denje.
\nTukaj si res sredi narave, v objemu morja in zvezdnega neba, narava je gospodar, mi pa njeni gostje. Vseeno ne bi delila postelje in dnevne sobe s pajki, pa sem jih za nekaj dni izselila. Pot po obali je zve\u010der prav neobi\u010dajna, povsod pod nogami nekaj mrgoli in brzi. Rakovice so prave \u0161printerke in \u010de bi se trudil, jih ne bi mogel pohoditi, tako se spretno izmikajo velikonogim bitjem. Prav poseben \u010dar ima no\u010dno namakanje v toplem morju. Vsak zamah z roko prebudi droben plankton, da se zalesketa kot desetine drobnih lu\u010dk. Med plavanjem te obkro\u017eajo \u010darobni obla\u010dki svetle\u010dih pikic, z neba pa ti me\u017eikajo zvezde. Hmmmm.
\n12. dan – 8. maj\u00a0 – RAZISKOVANJA<\/strong>
\nBolilanga wake up, jutranje sonce je \u017ee dale\u010d nad obzorjem. Prebudim se z grozljivo mastno ko\u017eo in ob\u010dutkom neprijetne vlage po vseh tkaninah, kar se ponovi vsak dan. Nekatere stvari se \u017ee dneve niso uspele posu\u0161iti.
\nPo okusni omleti z bananami se vkrcamo na na\u0161o barka\u010do in prepustimo celodnevnemu potepanju po togianskih oto\u010dkih in koralnih grebenih. Vreme se po stari navadi skisa in plujemo v de\u017e. Cel dan seveda ni za pre\u017edeti na barki, zato de\u017eju navkljub poska\u010demo v vodo in \u0161nofljamo po morskem dnu, skakanje s strehe barke postane popularen \u0161port, na barki ni ni\u010d ve\u010d suhega, vse je mokro od de\u017eja in premo\u010denih kopalcev, vidljivosti ni, vodna povr\u0161ina se polni s tiso\u010derimi krogci de\u017enih kapljic. Korale in ribe so sicer raznovrstnih oblik, barvna lepota pa je s pomanjkanjem sonca ostala skrita vse te dni. Temu primerno je sledilo doma\u010de razo\u010daranje ob razvijanju podvodnih slik, ki jih je ena sama monotona modrina.
\nV rajskem zaliv\u010dku otoka, ki prav gotovo nosi kak\u0161no eksoti\u010dno ime, u\u017eivamo kot mali otroci. Nekaj son\u010dnih \u017earkov na beli pe\u0161\u010deni pla\u017ei, pora\u0161\u010deni z visokimi kokosovimi palmami, \u010drne zaobljene skale z votlinami, ki jih dolbejo valovi kristalno \u010diste turkizne vode. Raznovrstne \u0161koljke le\u017eijo v belem koralnem pesku. Kot slika iz revije, ob kateri na doma\u010dem kav\u010du globoko zavzdihne\u0161. In \u010dudovitih je tistih nekaj trenutkov, ki ti jih sonce podari na rajskih oto\u010dkih.
\nPrivo\u0161\u010dimo si \u0161e nekaj sve\u017eega kokosa, za kosilo je seveda ri\u017e z ribami in papaja za sladico, preostanek dneva mine v \u010dofotanju in plovbi, na ve\u010der pa smo spet doma, na Bolilangi. Za ve\u010derjo je ogromna riba. In ri\u017e, seveda.
\nSpanec je bil nemiren. Precej\u0161en veter je bu\u010dal skozi gozd in \u0161pranje hi\u0161k, valovi pa so tako glasno butali ob obalo, da se je zdelo, da nas bo zdaj zdaj odneslo s tistimi nekaj metri pe\u0161\u010dene pla\u017ee vred.
\n13. dan – 9. maj\u00a0 – NA PLAVUTIH DELFINOV<\/strong>
\n\u0160e en dan za raziskovanja. Zdaj se nam zdi razpadajo\u010da, umazana in smrdljiva barka\u010da \u017ee \u010disto prijetna in doma\u010da. Kapitan je prava oseba za barka\u010do, na prvi pogled spominja na temnopoltega neobritega krutega gusarja, ampak se izka\u017ee za prav prisr\u010dno otro\u010djega in prijetnega mo\u017eaka. To jutro pride po nas z razcefrano \u010drno – rde\u010do rano na hrbtu. Motor mu je bil zgrabil majico in ga grdo ranil po hrbtu, frajer pa si je odprto rano razku\u017eil kar s strojnim oljem.
\nMed plovbo naletimo na jato delfinov – ej, kak\u0161no veselje so nam priredili s svojo predstavo, kapitan pa je obra\u010dal barko in plul za njimi, medtem ko so igrivo poskakovali iz vode, za trenutek izginili in se spet pojavili nekje na drugem koncu valov. Lep \u010das smo jih ob\u010dudovali in spra\u0161ujem se, \u010de si je \u0161e kdo za\u017eelel, da bi zaplaval z njimi.
\nTudi tokrat nas je \u010dakala rajska pla\u017eica, \u0161e kako \u010dudovita, vendar je bilo treba do nje preplavati kak\u0161nih 50 metrov, zato so fotoaparati, \u017eal, ostali na barka\u010di. In za kratkih 15 minut je posijalo sonce na bel pesek in turkizno vodo, na obali so rumeno cveteli grmi\u010di, vitke kokosove palme so se dvigale dale\u010d nad nami, v plitvi vodi pa so valovi kiparsko dodelali desetine drobnih pe\u0161\u010denih sipin, na katerih so tu in tam le\u017eale \u0161koljke, vmes kak\u0161na tako velika, da sta jo dva mo\u0161ka komaj dvignila iz vode. \u017denske se prelevimo v nabiralke, eni brezskrbno \u010dofotajo in se otro\u0161ko veselijo tropskega raja … in bil je pravi raj, sonce je sijalo skozi luknjo v temnih oblakih, ki so sicer zapirali nebo in vse skupaj je pri\u010daralo pravlji\u010dne kontraste v modrem. Potem pa se je nebo zaprlo, valovi so narasli in lep trud je bil potreben pri plavanju nazaj do barka\u010de.
\nSpet se ulije kot iz \u0161kafa, vajeni smo \u017ee vsakodnevnega de\u017eja in redkih son\u010dnih obdobij, kar psiholo\u0161ko ni bila lepa spodbuda za pre\u017eivljanje pravlji\u010dnega dopusta, pa vendarle, \u010de pomislim, kako dobro jo je odnesla ko\u017ea, ki ni utrpela nobene preobilice son\u010dnega sevanja in tudi kreme za son\u010denje se je zelo malo porabilo …
\nV de\u017eju se izkrcamo na Taipi, \u0161e enega izmed kvazi turisti\u010dnih oto\u010dkov, nekaj propadajo\u010dih lesenih hi\u0161k stoji na obali, turistov pa od nikoder. Na pokritem pomolu si privo\u0161\u010dimo kosilo, v zapu\u0161\u010deni jedilnici pa sledi \u010dajanka za tiste, ki \u010dakajo, da ploha mine. Spet se prelevim v nabiralko \u0161koljk, de\u017e mi curlja z nosa in brade, ampak zrak je relativno topel. Voda ob otoku je umazana, umaknemo se na koralni greben \u0161norkljat med pisane ribice in pestre korale. Od nekod spet priplava umazanija, sicer pa, kdo bi se \u010dudil, saj tukaj zme\u010dejo vse v vodo, pa tudi na\u0161a barka\u010da je za sabo pu\u0161\u010dala mavri\u010dast oljni made\u017e in je k temu lepo prispevala. Toliko o \u010disto\u010di raja.
\n

\"Doam\u010dini\"<\/a>

Doam\u010dini<\/p><\/div>
\nNa poti do Bolilange se ustavimo na sosednjem otoku, kjer le\u017ei preprosta vas. Hudo preprosta, lesene ko\u010dice na kolih, pod njimi blato, doma\u010de \u017eivali, ljudje si nas z zanimanjem ogledujejo (zakaj imam na tem otoku zmeraj ob\u010dutek, da smo mi doma\u010dinom atrakcija, ne oni nam?), \u0161tevil\u010dna otro\u010dad pa se podi za nami, si nas ogleduje, sredi blatne potke ki\u010dkajo, prepevajo in se zabavajo ob pogledu na \u010dudake, ki so pri\u0161li na obisk.
\nNekam utrujeni se lotimo velike ribe za ve\u010derjo, potem pa prav hitro odkapljamo v svoje hi\u0161ke. Tukaj se hodi hitro spat in se zgodaj vstaja. Pono\u010di pa spet de\u017euje.
\n14. dan – 10. maj\u00a0 – DAN KAR TAKO, prvi\u010d<\/strong>
\nCel ljubi dan na na\u0161em oto\u010dku, sprva ti \u0161e ni jasno, kako ga bo\u0161 pre\u017eivel, potem pa kar nekako odbrzi sonce \u010dez nebo. Vsak zase smo po svoje u\u017eivali v odkrivanju pla\u017eic na otoku, \u010dofotanju, nabiranju \u0161koljk, lenarjenju v skritih koti\u010dkih in na tako malem otoku na trenutku sploh ni bilo videt \u017eive du\u0161e.
\nZa \u0161portne u\u017eitke si je bilo mo\u017eno privo\u0161\u010diti namizni tenis na improvizirani mizi, vrvica \u010dez dva kola pa je bila dovolj za odbojko. Vreme se je spet veselo poigravalo iz oblakov v de\u017e in nazaj, vmes pa je celo za kratek \u010das posijalo sonce.
\nPono\u010di mo\u010dan veter previhra otok po dolgem in po\u010dez, sledilo je pani\u010dno pospravljanje imetja v hi\u0161ke in zapiranje s polknicami, sopotnika se zakleneta in morata skakati skozi okno, de\u017e pa ne poneha vse do dopoldneva.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

8. dan – 4. maj\u00a0 – VOZI ME VOZI, KONZERVA BELA Bujenje ob petih ni razkrilo posebno lepih prizorov. \u017dal ne bo videti son\u010dnega vzhoda, nebo se je \u010dez no\u010d zaprlo in za\u010delo je de\u017eevati, kaj de\u017eevati, prav lilo je. Po zajtrku nas je \u010dakala celodnevna prete\u017eno de\u017eevna vo\u017enja. Vlage smo bili \u017ee tako ali tako vajeni, le da je tokrat izhajala iz de\u017eja. Celodnevno premagovanje kilometrine so nam kraj\u0161ali s postanki za lubenico, pa […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[66],"tags":[64,65,67,68],"class_list":["post-340","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-sulawesi","tag-bali","tag-kuala-lumpur","tag-sulawesi","tag-toraja"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t