prirodni, pristni in prisr\u010dni Gruzija in Armenija \u2013 1 del<\/a><\/span><\/p>\n\n\n\n
Sledilo je prosto popoldne v Tbilisiju<\/strong> pred odhodom na peron, kjer ni bilo nobene klopi, vlak je zamujal, smo pa zato na njem dobili kavo, \u010daj, bonbone, copate, \u0161\u010detko in glavnik (ja, glavnik). Pono\u010di so nas zbudili Armenci, najprej gospa, ki je izmerila na\u0161o avro (temperaturo), nato pa so pri\u0161li \u0161e gospodje v lepih uniformah iz osemdesetih let z naborki in na\u0161itki, preverili na\u0161o identiteto in nas pustili, da (nazaj) zaspimo.<\/p>\n\n\n\n Po no\u010dni vo\u017enji z vlakom,<\/strong> ki je \u2013 v nasprotju z obljubljeno mirno vo\u017enjo s prijetnimi vibracijami \u2013 bolj spominjala na potresno dejavnost 5. stopnje po Richterju (o potresih malce kasneje), smo prispeli v Erevan, glavno mesto Armenije. Za tiste, ki nismo na vlaku spali niti pet minut, je bilo jutro toliko bolj izkori\u0161\u010deno \u2013 do\u010dakali smo ga namre\u010d takoj, s prvim son\u010dnim \u017earkom, ki je posvetil na na\u0161e neprespane glave, in s \u0161torkljama, ki sta gnezdili kar na \u017eelezni\u0161ki napeljavi. Da bi na\u0161i mo\u017egani vseeno dobili nekaj kisika in potrebne regeneracije, so nas v Erevanu posadili \u2013 v primerjavi z gruzijskim \u2013 na avtobus z veliko bolj\u0161im prezra\u010devalnim sistemom, ki nas je odpeljal do hotela. Sob sicer \u0161e nismo dobili, smo pa dobili zajtrk. A ker \u010dasa za po\u010ditek ni (spali bomo, ko bomo mrtvi), smo \u017ee bili na misiji iskanja menjalnice. Nasi\u010deni in z \u017eepi polnimi armenskih dramov (res polnimi \u2013 samo spomnite se, koliko nul je imel recimo dinar v zadnjih letih SFRJ) smo \u017ee krenili proti samostanu Hor Virap (globoka je\u010da), ki stoji na Araratski planoti blizu zaprte meje s Tur\u010dijo.<\/p>\n\n\n\n Po spustu v globoko je\u010do,<\/strong> kjer je bil Gregor Prosvetitelj skoraj \u0161tirinajst let zapornik armenskega kralja Tiridata III., smo se iz temnih globo\u010din ozrli v nebo, kamor smo spustili golob\u010dka miru (a pozor: \u010de bomo goloba miru preve\u010d stiskali, bo naredil drek). \u017de smo oddrveli novim cerkvam naproti: v Vagharshapat, armenski Vatikan, kjer se bohoti E\u010dmiadzinska stolnica, mati\u010dna cerkev Armenske apostolske cerkve. Tu smo do\u010dakali prvo armensko pavzo, a tudi gostinstvo v Armeniji ne obeta ravno. Espresso na eks. Pivo na eks. Ne kompliciraj s pla\u010dilom, samo pla\u010daj. Ne glej natakarja, ker bo \u017eiv\u010den in bo razbil pladenj s kozarci. Skratka, te\u010daj gostinstva bi bila dobra poslovna prilo\u017enost tako v Gruziji kot tudi v Armeniji.<\/p>\n\n\n\n Ker nam je nekaterim \u017ee na obrazu pisalo,<\/strong> da potrebujemo malce odmora od cerkva, nas je vodi\u010d nagradil z obiskom tr\u017enice, kjer smo po vseh kolobocijah, kako se sporazumeti okoli za\u010dimb in cen, na koncu ugotovili, da sloven\u0161\u010dina niti ni tako neuporaben jezik. \u0160e hiter obhod za slikanje socialisti\u010dnih blokov in utrujen dan smo opojili s konjakom (ki je v resnici brandy, le Sovjetom je bil izraz konjak o\u010ditno bolj pov\u0161e\u010di) v destilarni Ararat. Zve\u010der smo pojedli \u0161e gore\u010de truplo (hvala vodi\u010du Bojanu za nasvet pri izbiri restavracije) in se potrudili nadoknaditi manjkajo\u010di spanec. <\/p>\n\n\n\n Zjutraj smo obiskali \u0161e eno mo(go)\u010dno \u017eensko, mati Armenijo (ne Terezijo!),<\/strong> ki stoji danes na mestu, kjer je med letoma 1950 in 1967 stal spomenik Stalina, ter muzej in raziskovalni in\u0161titut Matenadaran, ki je obenem tudi najve\u010dje skladi\u0161\u010de armenskih rokopisov na svetu. Od klasi\u010dne in bolj resne umetnosti smo se pre\u017ear\u010dili v kabinet \u010dudes, v ekstravaganten muzej Sergeja Parajanova, sovjetskega armenskega re\u017eiserja in umetnika, ter si na najbolj vro\u010d dan potovanja privo\u0161\u010dili pavzo pri kaskadah, ogromnem stopni\u0161\u010du iz pe\u0161\u010denjaka, kjer je bilo verjetno 40 \u02daC. Ni\u010d hudega \u2013 \u010de telo ne zmore, zmore pa glava (ali du\u0161a).<\/p>\n\n\n\n Medtem ko so nekateri dali du\u0161o in srce na\u0161im ko\u0161arkarjem ter zvesto spremljali tekmo, smo se ostali odpeljali proti anti\u010dnemu templju Garni,<\/strong> ki ga je v 17. stoletju sicer poru\u0161il potres, a so ga v sedemdesetih letih prej\u0161njega stoletja obnovili. V templju z odli\u010dno akustiko nam je gospod zaigral nekaj melodij na armensko pi\u0161\u010dal (duduk), potem pa je nebo zajokalo skupaj z nami \u2013 tekmo smo namre\u010d izgubili na najbolj bridek mo\u017een na\u010din. A \u017ee nas je iz melanholi\u010dno-oto\u017enega vzdu\u0161ja nazaj v treznost pahnil pijani voznik, ki je v svoji okolici povzro\u010dil kar nekaj gmotne (in psihi\u010dne) \u0161kode. A nadnaravne bazaltne konture med sprehodom po soteski so nam zopet vrnile voljo do \u017eivljenja.<\/p>\n\n\n\n V hotelu je sledilo PCR testiranje po armensko<\/strong> \u2013 vsi negativni, kakopak \u2013 ter ve\u010derni sprehod po Erevanu, ki je glavno mesto Armenije \u017ee vse od leta 1918. \u010ceprav nekaterim sovjetsko ozra\u010dje ne di\u0161i preve\u010d, pa je mesto raj za ljubitelje socialisti\u010dne arhitekture. In v Erevanu res ni dolg\u010das: fontane ple\u0161ejo v ritmu glasbe, otroci o\u010ditno ne hodijo spat in lahko jedo sladkarije \u0161e pozno v no\u010d, natakarjem pa je za tvoje potrebe bolj kot ne vseeno. Ko enkrat sprejme\u0161 dejstvo, da je gostinska obravnava res pol\u017easta, se lahko mirno prepusti\u0161 po\u010ditni\u0161ki le\u017eernosti: v Armeniji je \u0161e koronavirus na dopustu. Zanimivo je namre\u010d, da so maske strogo obvezne v Gruziji, v Armeniji pa se \u017eivi povsem svobodno (tudi cepljenih je manj kot 2 % ljudi).<\/p>\n Naslednje jutro smo obiskali park in spomenik Tsitsernakaberd,<\/strong> posve\u010den \u017ertvam armenskega genocida, ki so ga zakrivili Turki v \u010dasu prve svetovne vojne in pomorili krepko preko 1,5 milijona Armencev. Iz spominskega parka je razgled na goro Ararat, sveto goro Armencev, ve\u010dno zavito v tan\u010dico megle, saj njene izgube niso nikoli preboleli, zato jo najdemo tudi na dr\u017eavnem grbu.<\/p>\n\n\n\n V Noratusu smo obiskali pokopali\u0161\u010de<\/strong> z najve\u010d armenskimi ha\u010dkarji (kamnitimi kri\u017ei) na enem mestu, nato pa smo se odpeljali proti jezeru Sevan, ki sodi med najve\u010dja vi\u0161inska jezera na svetu, se sprehodili po samostanskem kompleksu Sevanavank, imeli skupno kosilo in preverili temperaturo jezera (nekateri kar s celim telesom).<\/p>\n\n\n\n \u010ceprav sta Gruzija in Armenija de\u017eeli,<\/strong> ki sta med prvimi sprejeli kr\u0161\u010dansko vero in ji ostali zvesti vse do danes, pa smo se \u017ee malo pijani od vseh cerkva le zna\u0161li nekje med propadlimi sanjami sovjetske modernizacije in koncem sveta. Vanadzor je \u0161e eno mesto, kjer bi se skorajda morali ustaviti za fotografijo ali dve, a nam je tudi Gyumri, drugo najve\u010dje armensko mesto, postreglo z dobr\u0161no mero post apokalipti\u010dne estetike. Stavbe, ki jih je leta 1988 uni\u010dil potres Spitak, so nekatere \u0161e danes poru\u0161ene; bilo je tako hudo, da je Gorba\u010dov takrat kljub hladni vojni ZDA zaprosil za humanitarno pomo\u010d. V hotelu \u00e0 la sovjetski neoklasicizem s pridihom dekadence in razkroja, kjer smo bili edini gostje mi in nekaj Indijcev, je nekatere \u2013 ironi\u010dno \u2013 pono\u010di zbudil bla\u017eji potres 40 km od Gyumrija.<\/p>\n\n\n\n Naslednje jutro smo bili na poti nazaj proti gruzijski meji,<\/strong> kjer smo med pogledom na armensko pode\u017eelsko resni\u010dnost ugotovili, da smeti sicer ne odva\u017eajo radi, \u0161e manj lo\u010dujejo, je pa zato kro\u017eno gospodarstvo zelo u\u010dinkovito: za kurjenje se namre\u010d uporabljajo organski briketi<\/em> (avtorske pravice za besedno zvezo gredo tu na\u0161emu vodi\u010du) \u2013 kravjeki.<\/p>\n\n\n\n A eno vpra\u0161anje \u0161e vedno ostaja odprto:<\/strong> kje so vse koze? Na armenskem mejnem prehodu Bavra so z nami opravili kar hitro, po nikogar\u0161nji zemlji nas je zopet spremljal (nadziral?) potepu\u0161ki pes, na gruzijski meji pa se je zapletlo. Ker nismo imeli izpolnjenih spletnih obrazcev za vstop v Gruzijo in smo morali to storiti na licu mesta, je bilo na hotspot<\/em> carinika kar naenkrat priklopljenih dvajset ljudi, dokler ni bila povezava tako po\u010dasna, da bi \u0161e golob prej dostavil pismo na gruzijsko veleposlani\u0161tvo. A je uspelo.<\/p>\n\n\n\n Pot nas je po gruzijskih tleh vodila do Unescovega kamnitega mesta Vardzia \u2013 mesta kraljice Tamar, ki je vodila Gruzijo v njeni zlati srednjeve\u0161ki dobi. Tam nas je nebo zopet malo opralo (grehov), med vo\u017enjo smo obvozili prevrnjen tovornjak in \u0161e nekaj kravjih demonstracij, se ustavili pri mostu iz vagona, se sprehodili \u010dez vise\u010di most, naredili \u0161e zadnje skupne fotografije z utrdbo Khertvisi v ozadju ter se podali do gostilne v Akhaltsikhu. \u010ceprav smo se pri zadnji skupni ve\u010derji orwellsko razdelili v tri kaste \u2013 teleta, koko\u0161ke in pra\u0161i\u010dki \u2013, smo se s prijateljskim stiskom rok poslovili; ena skupina je od\u0161la naprej v Svaneti, druga pa nazaj v Tbilisi z jutranjim letom nazaj proti realnosti.<\/p>\n Hvala vodi\u010du Bojanu za vse znanje in dobro voljo ter vsem sopotnikom za odli\u010dno vzdu\u0161je<\/strong> \u2013 bilo je nepozabno.<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Pi\u0161e: Anja Skapin Potovanje je najbolj\u0161e zdravilo: prirodni, pristni in prisr\u010dni Gruzija in Armenija \u2013 1 del Sledilo je prosto popoldne v Tbilisiju pred odhodom na peron, kjer ni bilo nobene klopi, vlak je zamujal, smo pa zato na njem dobili kavo, \u010daj, bonbone, copate, \u0161\u010detko in glavnik (ja, glavnik). Pono\u010di so nas zbudili Armenci, najprej gospa, ki je izmerila na\u0161o avro (temperaturo), nato pa so pri\u0161li \u0161e gospodje v lepih uniformah iz osemdesetih let […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":30569,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,227,7,224],"tags":[],"class_list":["post-30555","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-agencija-oskar","category-armenija","category-clani-pisejo","category-gruzija"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/11.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/12.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/13.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/14.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/15.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/16.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/17.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/18.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/19.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/21.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/22.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n