V Tbilisi smo preko Istanbula prispeli v zgodnjih jutranjih urah,<\/strong> kjer nas je pri\u010dakal na\u0161 vodi\u010d Bojan in nas nemudoma poslal v menjalnico, da ne bomo te\u017eili med potjo in da lahko za\u010dne program nemoteno te\u010di. Po dveh urah vo\u017enje in neuspelih poskusih spanja smo zgodaj zjutraj prispeli v samostanski kompleks David Gareja ob meji Azerbajd\u017eana, kjer se je pred nami odprl pogled na brezmejno pokrajino.<\/p>\n\n\n\n To je bil tudi trenutek, ko smo se zavedeli, da je \u010das,<\/strong> da pustimo vse skrbi za sabo, vklju\u010dno z azerbajd\u017eanskimi vojaki, ki so hodili po grebenu gore za nami. \u010ce ne bi bili odnosi z Azerbajd\u017eanom napeti, bi se verjetno napotili na vrh grebena, a smo se namesto adrenalinskega podviga raje odlo\u010dili za vino. Na poti v vinorodno de\u017eelo Kaheti smo se ustavili na \u00bbkavbojskem ran\u010du\u00ab na \u010daju in kavi (Oskar \u010dasti), dan pa so nam samo \u0161e polep\u0161ali zvoki rock and rolla na starem pianinu (hvala sopotniku Bojanu, da ohranja najbolj\u0161o zvrst glasbe \u017eivo). V mestu Signagi, sredi\u0161\u010du vinorodnih regij Gruzije, smo imeli nekaj trenutkov zase, nato pa sta nas \u010dakala tradicionalno kosilo in poku\u0161ina vina. Brez tipi\u010dne kulinarike na potovanjih ne gre, napak je sklepati, da se tu prehranjuje podobno kot v Rusiji, gruzijska hrana ima namre\u010d precej ve\u010djo podobnost z Bli\u017enjim vzhodom. Kdor ne mara koriandra, bo precej nesre\u010den. Hrana je bila odli\u010dna uvertura v glavno dejanje: vino. Ki pa je zaradi \u00bbkvevri\u00ab postopka, za katerega so zaslu\u017ene glinene posode, zakopane v zemljo, zelo \u2026 zemljasto. Tako da ali vam je v\u0161e\u010d ali pa vam ni. A glede na to, da Gruzija slovi po odli\u010dnih vinih, ni vrag, da ne boste na\u0161li vina po va\u0161em okusu. Druga\u010de pa je tu vedno tropinovec.<\/p>\n\n\n\n Sledila je vo\u017enja v Tbilisi,<\/strong> kjer smo bili med potjo (in \u0161e ve\u010dkrat kasneje) pri\u010da miroljubnim kravjim demonstracijam na cesti, v Tbilisiju pa spoznali mnogo (\u010dipiranih) potepu\u0161kih psov, ki so bodisi potrebovali hrano ali pa samo nekaj ljubezni, za\u010dutili ve\u010derni utrip starega mestnega jedra, krvnemu obtoku dodali \u0161e malce alkohola in do\u017eiveli prvi zaplet s pla\u010dilom. Opomnik: nikar ne zahtevajte, da se ra\u010dun razbije in pla\u010da vsak svoj dele\u017e, ker boste izgubili eno uro svojega \u017eivljenja. Nazaj do hotela smo se sprehodili \u010dez most miru italijanskega arhitekta, ki je ena bolj prepoznavnih znamenitosti v Tbilisiju, \u010deprav morda ne najbolj estetski dodatek mestu, ter dan zaklju\u010dili na presenetljivo kvalitetnih jogijih.<\/p>\n\n\n\n Moje zadnje potovanje pred pandemijo je bilo v Berlin leta 2019, ko se je na veliko praznovalo 30. obletnico padca berlinskega zidu. Ker ima Berlin tudi sicer posebno mesto v mojem srcu, je bil ogled Tbilisija naslednji dan zame kar malce nostalgi\u010den \u2013 najprej smo se namre\u010d ustavili pri delu berlinskega zidu, ki je bil leta 2017 podarjen gruzijskemu premierju med obiskom v Nem\u010diji v znak gruzijsko-nem\u0161kega prijateljstva.<\/p>\n\n\n\n Pot smo nadaljevali do cerkve Metekhi nad reko Mtkvari (cerkev je slu\u017eila kot skladi\u0161\u010de za smodnik vse do leta 1690) ter do kipa kralja Vakhtanga Gorgasalija (Vakhtang I. Iberijski), ustanovitelja mesta Tbilisi, ki s ponosom zre proti staremu mestnemu jedru. Ker je Tbilisi pogovorno znan tudi kot Mati Gruzija (Kartlis Deda), se seveda spodobi, da nad mestom bdi prav ta mo(go)\u010dna \u017eenska, ki je do svojih prijateljev usmiljena (in jih pozdravi s \u010da\u0161o vina), proti sovra\u017eniku pa z desno roko zavihti me\u010d.<\/p>\n\n\n\n A to ni edina mo\u010dna \u017eenska tam naokoli:<\/strong> sv. Nina iz Kapadokije je tista, ki je Gruzince spreobrnila v kr\u0161\u010dansko vero. In kraljica Tamar je tista, ki je samostojno vladala Gruziji, zadu\u0161ila mnoge invazije Turkov in premagala Perzijce. Do Matere Gruzije (ne Terezije!) nas je pripeljala gondola, vzpon pa smo izkoristili \u0161e za ogled neko\u010d perzijske trdnjave Narikala. Od tod vodijo tudi stopnice do botani\u010dnega vrta, a si ga nismo ogledali, saj nas je bolj zanimalo, kje (in \u010de sploh) je kavo pil Bush mlaj\u0161i. Ker mladi natakar v kavarni, kjer naj bi Bush spil kavo, s tem dejstvom ni bil seznanjen, smo se obrnili in od\u0161li drugam, nakar je za nami pritekel stare\u0161ina in trdil obratno \u2013 da je Bush le bil pri njih. A mi smo se \u017ee namenili drugam, mlademu natakarju pa \u017eelim vse dobro \u2013 upam, da ni ostal brez slu\u017ebe. Na poti odkljukamo \u0161e mestno kopali\u0161\u010de, d\u017eamijo, sinagogo, kip tamada (mojstra nazdravljanja), Sionsko katedralo oziroma stolnico Marijinega vnebovzetja, igriv po\u0161evni stolp, ki pripada lutkovnemu gledali\u0161\u010du, vmes premagamo Nemce v ko\u0161arki in se v prostem popoldnevu prepustimo spontani debatni kavarni s sopotniki pod hotelskim latnikom.<\/p>\n\n\n\n Zve\u010der smo ob rahli kakofoniji pevke in zvo\u010dnikov dele\u017eni razvajanja s tradicionalno hrano in plesom.<\/strong> In seveda alkoholnimi derivati. Ja, ljubezen gre res skozi \u017eelodec in pogreje kri.<\/p>\n A romantiko na stran \u2026 Ajde, ustaj vojsko, u pokret, Stalin \u010daka! Na poti v Gori, rojstno mesto tega jeklenega mo\u017ea, smo se ustavili \u0161e v najstarej\u0161i naselbini v Gruziji, anti\u010dnem Uplistsiheju, ki so ga v kon\u010dni zaton pahnili Mongoli v 14. stoletju, do\u017eiveli vesoljni potop in ugotavljali, ali je odtis mongolskega obraza v skali samo dobra marketin\u0161ka poteza. V Goriju so nas zopet pozdravili lokalni uli\u010dni psi, ki pa nad ponujenimi ogljikovimi hidrati niso bili preve\u010d navdu\u0161eni. Gori je vsekakor mesto, ki si zaslu\u017ei malce ve\u010d pozornosti, sploh \u010de ste po du\u0161i ruinoljubci. Ravno tako je obvezen ogled Stalinovega muzeja, a da vseeno kdo rojakom ne bi o\u010dital (prevelike) naklonjenosti Stalinu, je lokalna vodi\u010dka v muzeju \u2013 ki stoji v neposredni bli\u017eini Stalinove skromne rojstne hi\u0161e \u2013 poskrbela za ravnodu\u0161no pripoved, ki nas je pustila precej \u2026 hladne.<\/p>\n\n\n\n Pot smo nadaljevali v voja\u0161kem slogu \u2013 po gruzijski voja\u0161ki cesti,<\/strong> ki je glavna pot preko Kavkaza iz Gruzije v Rusijo. Stanje na sicer zgodovinsko pomembni poti je danes precej podobno razmeram na slovenskih avtocestah \u2013 glavna prometna \u017eila za tovornjake, zastoji in \u017eiv\u010dni vozniki. Sicer dih jemajo\u010de razglede so vmes prekinjala gradbi\u0161\u010da \u2013 na eni strani gradijo Turki, na drugi Kitajci, vmes pa je za\u010delo \u0161e de\u017eevati. In \u010deprav smo preno\u010dili v hm \u2026 zanimivem penzionu (so nam Kitajci odstopili sobe?) ter si ve\u010der ob vinu kraj\u0161ali s horror movie<\/em> scenariji o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo na jutri\u0161njem pohodu proti ruski meji (a se ni \u2013 Oskarjeva potovanja so povsem varna), smo globoko v sebi vedeli, da bo jutri\u0161nji dan nekaj povsem drugega. In da bomo spet videli barve. In res. Napo\u010dil je \u010das, da se odpravimo \u0161e vi\u0161je v gore.<\/p>\n\n\n\n Na pohod do cerkve sv. Trojice (Gergeti)<\/strong> smo krenili \u0161e pred zajtrkom ob 6.00, ob vzno\u017eju pa se nam je pridru\u017eil lokalni pes, ki nas je spremljal vse do vrha (da niso vsi ti \u010dipirani psi v resnici ruski vohuni?). Na vrhu smo potrebovali nekaj trenutkov, da smo pri\u0161li do sape \u2013 pa ne zaradi vzpona, temve\u010d zaradi dih jemajo\u010dega razgleda na goro Kazbek, eno vi\u0161jih gora Kavkaza, ki stoji na meji gruzijskega okro\u017eja Kazbegi in ruske republike Severna Osetija-Alanija. Da bi bilo vse \u0161e bolj ki\u010dasto, so \u010dez travnik zdirjali divji konji.<\/p>\n\n\n\n Po povratku v penzion, ki ga ne bomo nikoli pozabili, smo se na voja\u0161ki cesti na poti nazaj ustavili \u0161e na gruzijskem oran\u017enem Pamukkaleju (barvo mu daje visoka koncentracija \u017eeleza), na pokopali\u0161\u010du nem\u0161kih vojnih ujetnikov 2. svetovne vojne, pri spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva, zgrajenem leta 1983 v obele\u017eitev odnosov med dr\u017eavama, z zopet dih jemajo\u010dim pogledom na brezmejno pokrajino, v mestu Mcheta seveda z ogledom stolnice Svetitskhoveli (UNESCO jo je leta 1994 uvrstil na seznam svetovne dedi\u0161\u010dine) in prostim \u010dasom, nato pa je sledil \u0161e vzpon do samostana Jvari, ki je redek primer zgodnje srednjeve\u0161ke gruzijske cerkve in je do danes ostala skoraj nespremenjena, ponuja pa lep razgled na soto\u010dje rek Aragvi in Kura (Mtkvari).<\/p>\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/1.-Gruzija-in-Armenija-1024x682.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/2.-Gruzija-in-Armenija-1024x682.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/3.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/4.-Gruzija-in-Armenija-1024x682.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/5.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/6.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/7.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/8.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n![\"\"](\"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/wp-content\/uploads\/sites\/2\/2021\/09\/9.-Gruzija-in-Armenija.jpg\")
<\/figure><\/div>\n\n\n\n