{"id":28679,"date":"2020-04-15T12:49:58","date_gmt":"2020-04-15T10:49:58","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=28679"},"modified":"2020-04-15T14:15:42","modified_gmt":"2020-04-15T12:15:42","slug":"magicni-peru-vodnik-kot-sopotnik","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/magicni-peru-vodnik-kot-sopotnik\/","title":{"rendered":"Magi\u010dni Peru"},"content":{"rendered":"\n

Pi\u0161e vodnica: Bosiljka Antolkovi\u0107<\/p>\n\n\n\n

VODNIK KOT SOPOTNIK<\/strong><\/span><\/h3>\n\n\n\n

Spra\u0161ujem se, zakaj potujem,<\/strong> katera sila me \u017eene v \u010darobni svet potovanj.<\/p>\n

Zadnja \u0161tiri leta res veliko potujem, saj se je zgodil klik med mano in planetom potovanj, ki zame \u0161e ni dovolj raziskan. Za\u010dela sem hoditi po poti, ki se je v tem \u010dasu zna\u0161la pod mojimi nogami in me popeljala v nepredstavljivo.<\/p>\n

Po\u010dasi sem za\u010dela odkrivati,<\/strong> kako je potovati v skupini, kako voditi skupino, kako se spopadati s te\u017eavami na poti in u\u017eivati v spoznavanju novih horizontov, ob tkanju prekrasnih prijateljstev. Spoznala sem, kako se vklopiti v skupino, kako spoznavati svet in tudi kako spoznati samega sebe.<\/p>\n

Moje vodni\u0161ko \u017eivljenje se je za\u010delo dokaj pozno, a nikoli, res nikoli ni prepozno, da naredimo tisto, kar si \u017eelimo in spremenimo svoje \u017eivljenje na bolj\u0161e.<\/p>\n

Skozi vodenje potovanj sem spoznala<\/strong> ljubezen do u\u010denja, odprtost do novega, ljubezen do novih kultur in ljudi. Rada imam vse to in to si \u017eelim raziskovati in \u017eiveti, kar je povsem dovolj za vsak nov za\u010detek.<\/p>\n

V tej zgodbi \u017eelim z vami podeliti izku\u0161njo o potovanju v skupini iz perspektive potnika, da lahko skupaj razumemo, kaj se dogaja na potovanju, od njegovega izhodi\u0161\u010da do zaklju\u010dka.<\/p>\n\n\n\n

\"Peru<\/figure>\n\n\n\n

IZHODI\u0160\u010cE POTOVANJA <\/strong><\/span><\/h3>\n

Moja velika \u017eelja \u017ee od majhnega je bila,<\/strong> da obi\u0161\u010dem zibelko izredno zanimive civilizacije Inka Indijancev. Ko si nekaj tako dolgo in mo\u010dno \u017eelimo, se vzpostavijo visoka pri\u010dakovanja. To je past, v katero tudi sama v\u010dasih padem. Vsako potovanje bi namre\u010d na za\u010detku moralo biti kot tabula rasa – nepopisan list.
Zato sem se odlo\u010dila,<\/strong> da ne berem vnaprej in da ne gledam fotografij pred potovanjem. Sama sebi sem \u017eelela podariti \u00bbpot v neznano\u00ab, ki pa je zelo druga\u010dna od poti, ko nastopam v vlogi vodnice in ko se na vodenje temeljito pripravim. Priznam, pot v neznano je kot pot brez varnostnega pasu. Zakaj? Na meni je, da vse tisto, kar mi pride na pot ali sprejmem ali zavrnem in se hkrati vseeno pustim presenetiti. Lepo mi je dovoliti to sama sebi, tudi \u010de mi v\u010dasih spodrsne pod nogami.<\/p>\n\n\n\n

\"Lima\"<\/figure>\n\n\n\n

POTEK POTI<\/strong><\/span><\/h3>\n\n\n\n

Moj prvi let \u010dez Atlantik traja polnih enajst ur.<\/strong> Zelo sem nemirna in na letalu skoraj sploh ne spim, polna sem adrenalina in polna sem pri\u010dakovanj, kako bo, ko bom stopila na tla starih Inkov.
Potovanje se za\u010dne iz velike Lime,<\/strong> kulturne in administrativne prestolnice Peruja, o kateri – saj sem se vendar odlo\u010dila biti tabula rasa – ne vem prav veliko. Navajam se na drug \u010dasovni pas in na druga\u010dno klimo, zavem se, da je ve\u010dina oblek, ki jih imam v potovalki, pretopla za te kraje. Februarja je namre\u010d v tem delu Peruja vreme toplo in stabilno.
Prvo, kar me preseneti, je dejstvo, da je Peru gastronomska Meka z odli\u010dnimi restavracijami. Pomembno dejstvo, ki se mi vtisne v spomin.
Iz Lime se ni mo\u017eno prebiti:<\/strong> prenavljajo novo avtocesto in odprt je samo en pas: v tem ve\u010d milijonskemu mestu, kjer \u017eivi ena tretjina skupnega prebivalstva Peruja, to pomeni ve\u010durno vo\u017enjo.<\/p>\n\n\n\n

\"Peru<\/figure>\n\n\n\n

Peljemo se proti jugu v mesti Pisco in Paracas.<\/strong> V Paracasu obi\u0161\u010demo Islas Ballestas: moje srce je veliko, pred mano je \u00bbmali Gallapagos\u00ab, kje le\u017eijo \u0161tevilni morski levi, udobno zavaljeni na pla\u017ei tega pozabljenega sveta, kamor \u010dlove\u0161ka noga \u0161e ni stopila.
Ob njih pa zagledam \u0161tevil\u010dno jato redkih ptic in pingvinov v nenavadnih postavitvah. Takrat za\u010dutim, da ni bolj\u0161ega trenutka v \u017eivljenju kot je TUKAJ IN ZDAJ – in to je zagotovo \u0161e en razlog, zakaj rada potujem.
Pot nas pelje proti Nazci,<\/strong> najbolj znani po gromozanskih geoglifih, ki \u0161e niso natan\u010dno datirani (ume\u0161\u010dajo jih nekje med 8 st. pr. n.\u0161. in 7 st. n.\u0161.). Pripisujejo jih Nazca Indijancem, ki so naseljevali to obmo\u010dje.
Odlo\u010dim se, da bom tvegala,<\/strong> da mi bo slabo v majhnem letalu, ter vpla\u010dam polet nad Nazco. Zdaj sem tukaj in kdo ve, \u010de in kdaj pridem spet sem. Prav se odlo\u010dim, ustvarim nepozabno do\u017eivetje in ga vri\u0161em na \u010dasovno \u010drto mojega \u017eivljenja. Letalo poskakuje in dvigujemo se nad mesto. Kmalu zatem nam pilot \u017ee ka\u017ee prve geoglife! Nagiba nas na levo, na desno in bolj\u0161e vidimo kolibrija, astronavta in opico. Posku\u0161am fotografirati in pazim, da mi ne postane \u0161e bolj slabo od nenadnih obratov letala. In \u017ee se po\u010dasi spu\u0161\u010damo. Sre\u010dna sem, ker sem spet na tleh in ker sem do\u017eivela geoglife. Spomnim se knjige Misteriji sveta avtorja Arthurja Clarka, saj sem pravkar videla \u0161e eno od svetovnih \u010dudes nejasnega porekla. Zapu\u0161\u010damo Nazco in \u010das je, da se napotimo proti Andom.
Lovimo no\u010dni avtobus proti Arequipi.<\/strong> Skupina se po\u010dasi spro\u0161\u010da, vsi smo \u017ee sprejeli nov ritem \u017eivljenja in za\u010denjamo se dru\u017eiti. No\u010dna vo\u017enja pomaga pri prilagajanju na tisto, kar nas \u010daka naslednje dni – na visoko nadmorsko vi\u0161ino.<\/p>\n\n\n\n

\"Pacifik\"<\/figure>\n\n\n\n

V Arequipi si ogledamo mumijo deklice Juanite:<\/strong> zmrznjeno telo deklice Inka stare nekje od 12 do 15 let, ki je bila darovana na vulkanu Ampato kot \u017ertev bogovom neko\u010d v 15. stoletju. Opazujem to majhno telo in razmi\u0161ljam, kako nikoli ve\u010d ne bom nesre\u010dna v svojem \u017eivljenju … kako neskromno \u017eivimo danes! Jo\u010dem. Dotaknilo se me je so\u010dutje do tega majhnega bitja. Morda pa se me loteva stiska prilagajanja na nadmorsko vi\u0161ino … Spijem \u0161e zadnje pivo in \u0161tartam v \u0161e vi\u0161je nadmorske vi\u0161ine, kje bo pivo zadnje, na kar pomislim.
Pogumno nadaljujemo naprej proti Colca kanjonu.<\/strong> Na enem delu poti prehajamo \u010dez najvi\u0161jo to\u010dko na\u0161ega potovanja, izku\u0161amo vi\u0161ino kar 5.000 metrov nad morjem!!! Pijem Inka \u010daj, mo\u010dno \u017eve\u010dim koko, ampak vi\u0161ina jemlje svoj davek: loti se me mo\u010dan nenaden glavobol in pred o\u010dmi vidim meglice.
Spanje v Colca kanjonu<\/strong> ni prav zares neko spanje, vendar El Condor pasa drugi dan zjutraj s sabo odnese vso neprespanost. Ko ta mogo\u010dna ptica leti nad mojo glavo, v meni pusti neizbrisno mo\u010dan vtis. To je to, TEGA enostavno ne more\u0161 pri\u010dakovati. To je nepredstavljiv ob\u010dutek. Enostavno je, \u010disto, nabito z ob\u010dutki. Utrne se mi spoznanje: kako je \u010dlovek majhen in neznaten v tem velikem in veli\u010dastnem svetu.
Iz Colce se peljemo nazaj,<\/strong> spet \u010dez prelaze od 5.000 m nadmorske vi\u0161ine proti Punu. V Punu na 3.800 m se prav zdaj dogaja vrhunec karnevala, kar pomeni dogajanje 3 dni, 24 ur na dan. Tudi nocoj ne bo spanja.<\/p>\n\n\n\n

\"Nasa<\/figure>\n\n\n\n

Zjutraj nas neprespane peljejo<\/strong> s taksi kolesi na ladjo: na jezero Titicaca gremo, na otoke Uros in Taquile. Otoki Uros so pravzaprav en sam kup trsti\u010dja, spletenega skupaj tako kompaktno, da ustvarja oto\u010dke velikosti 100-200 m2, na katerih \u017eivijo \u0161tevil\u010dne dru\u017eine staroselskih Indijancev. Pravzaprav \u017eivijo v Punu, a otoki so postali lokalna znamenitost. Kakor koli \u017ee, govorijo nam o svoji tradiciji in peljejo nas skozi svoje naselbine. Sama sebi obljubim, da ne bom ve\u010d jamrala zaradi svojega starega tepiha in obrabljenega fotelja … Ljudje so zelo lepi, \u017eenske so bolj okrogle, otroci pa imajo rde\u010de obraze. Oblaki lebdijo nad jezerom kot razmetani ko\u0161\u010dki bomba\u017ene vate.
\u0160e vedno mi je motno pred o\u010dmi, delno od ne spanja, delno od 3.800 m nadmorske vi\u0161ine. To no\u010d spimo na otoku Taquile pri lokalni dru\u017eini. Jemo ribo, pijemo vino in ple\u0161emo! Kisika v zraku je malo, zato ni \u010dudno, da smo kar vsi po vrsti malo omoti\u010dni. Tole je zame pravi vrh sveta, nikoli prej nisem bila na bolj oddaljenem kraju in spala na vi\u0161ji nadmorski vi\u0161ini.
Razmi\u0161ljam o \u017eivljenju,<\/strong> o tistem na\u0161em, o mojem in tistem \u017eivljenju starih Inkov, ki so se potepali po teh krajih. Veliko razmi\u0161ljam, slabo spim.<\/p>\n\n\n\n

\"Peru<\/figure>\n\n\n\n

Zjutraj gremo proti Cuscu.<\/strong> Odkrivamo popek sveta jezika starih Inkov (Ketchua), center Inka Indijancev in mesto, kje se bom kon\u010dno  naspala. O kulinariki v Cuscu bi lahko pisali pohvale! Vsekakor je to moje mesto. Plaza de Armas in mogo\u010dna katedrala na mestnem trgu, znamenja osvajalcev, ki so pregnali Inke in so odgovorni za izginotje ene od najbolj znanih kultur sveta. \u0160koda. To je te\u017eko breme belega \u010dloveka, da \u017eeli vse stvari prilagoditi samo sebi. Prav iz tega razloga na tem potovanju ne \u017eelim niti ene same stvari prilagoditi sebi. Sebe \u017eelim prilagoditi tej prelepi de\u017eeli, njenim ljudem, kulturi in spoznati njihovo \u017eivljenje tukaj in zdaj.
V Cuscu so danes ljudje na ulici.<\/strong> Protestirajo proti privatizaciji vode. Za\u0161\u010dititi \u017eeljo svoje temeljne \u010dlove\u0161ke pravice. Na ulici, ki pelje proti najbolj pomembnemu peruanskem najdi\u0161\u010du Machu Picchu, so balvani, izruvano drevje. Ljudje ne \u017eelijo prodati svojih naravnih virov, ne \u017eelijo da stvari uidejo kontroli kot v sosednji Boliviji. Prebijamo se skozi blokirane ceste. Avtobus se ustavi pred izruvanim drevesom. Gremo ven in s skupnimi mo\u010dmi na horuk premaknemo drevo, da bi lahko pri\u0161li do vrhunca na\u0161ega potovanja. Kot bratje in sestre smo s sopotniki, ko nas hudi \u010dasi zbli\u017eajo. So\u010dustvujemo s Peruanci, voda je vendar vir \u017eivljenja. Tako se prebijamo do mesta Ollantaytambo, od koder se peljemo z vlakom do Aquas Calientes, kjer prespimo eno no\u010d in zgodaj zjutraj krenemo na Machu.<\/p>\n\n\n\n

\"Jezero<\/figure>\n\n\n\n

Zanimivo mesto je nastalo tukaj samo zato, da bi turisti lahko imeli izhodi\u0161\u010de za obisk vseh to\u010dk Machu Picchu (v Ketchue jeziku: stara gora). Do mesta se lahko pride iz treh to\u010dk, od katerih je ena Ollantaytambo in to samo z vlakom, saj ceste ni. Najbolj mo\u010dni in vztrajni se odpravijo na Inka trail in pridejo do znamenitosti v 4-5 dneh pe\u0161 hoje.
Vrnimo se na za\u010detek zgodbe,<\/strong> do tistega dela, ki sem ga imenovala izhodi\u0161\u010de. Moja velika \u017eelja je bila videti Machu Picchu. Mogo\u010de je temu botroval Arthur Clark, ne vem, mogo\u010de u\u010dbenik iz zgodovine, morda splo\u0161na fasciniranost nad ju\u017enoameri\u0161kimi Indijanci – sploh ni pomembno. Zame je bil to absolutni vrhunec potovanja. Z avtobusom smo se peljali del poti (gre se lahko tudi pe\u0161, a je potrebno za\u010deti \u017ee zelo zgodaj), da bi bili ob 8h zjutraj prvi na znamenitosti. Zakaj bi si \u017eeleli biti prvi? Zato, ker nam to daje prilo\u017enost videti Machu brez ljudi in izkusiti sveti prostor v sve\u017eini jutranje energije. Veli\u010dastni Machu Picchu! Moje srce je poooolno, v meni se razliva ob\u010dutek toplote in izpolnjenosti. Ozave\u0161\u010dam vsak korak. S pozornostjo hodim po sledeh ljubega mi plemena. Dotikam se tal z rokami in stopali, sonce mi greje obraz, na steni sedim kot ku\u0161\u010dar in vsrkavam toploto sonca staro milijone let. Diham pod istim soncem kot Inki. To je to, ne pri\u010dakujem \u010dude\u017eev, samo u\u017eivam v malenkostih in v zavedanju, da sem na posebnem mestu.<\/p>\n\n\n\n

\"Peru<\/figure>\n\n\n\n

POVRATEK DOMOV<\/strong><\/span><\/h3>\n

Sre\u010da je v nas, nesemo jo s seboj, kamorkoli \u017ee gremo.<\/strong> Sami se odlo\u010damo ali nesemo sre\u010do ali \u017ealost, veselje ali napetost, hvale\u017enost ali nepotrpe\u017eljivost. Na potovanje nesemo samega sebe, na poti pa pridobivamo drugega samega sebe, ne bolj\u0161ega, ne slab\u0161ega, samo malo druga\u010dnega. In tako je prav. Prav je u\u017eivati v svetu, ki nas obkro\u017ea, zavestni in prebujeni, TUKAJ in ZDAJ, sami ali z nekom.<\/p>\n\n\n\n

\"Peru\"<\/figure>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e vodnica: Bosiljka Antolkovi\u0107 VODNIK KOT SOPOTNIK Spra\u0161ujem se, zakaj potujem, katera sila me \u017eene v \u010darobni svet potovanj. Zadnja \u0161tiri leta res veliko potujem, saj se je zgodil klik med mano in planetom potovanj, ki zame \u0161e ni dovolj raziskan. Za\u010dela sem hoditi po poti, ki se je v tem \u010dasu zna\u0161la pod mojimi nogami in me popeljala v nepredstavljivo. Po\u010dasi sem za\u010dela odkrivati, kako je potovati v skupini, kako voditi skupino, kako se […]<\/p>\n","protected":false},"author":2,"featured_media":28681,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,12,18],"tags":[],"class_list":["post-28679","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-agencija-oskar","category-peru","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t