{"id":247,"date":"2008-10-14T12:52:34","date_gmt":"2008-10-14T11:52:34","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=247"},"modified":"2008-10-14T12:52:34","modified_gmt":"2008-10-14T11:52:34","slug":"sulawesi-na-robu-sveta-i-del","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/sulawesi-na-robu-sveta-i-del\/","title":{"rendered":"Sulawesi na robu sveta – I. del"},"content":{"rendered":"

Kam gresta? Ja kje pa je to? Eeeh, tja pa ne hodit, je nevarno! Kaj vse se vama lahk zgodi, bodta no pametna! Pti\u010dja gripa, terorizem, potresi, tsunamiji, okradli vaju bojo, kaj pa \u010de avion dol pade?
\nfebruar, marec –\u00a0 INFORMACIJSKA AVTOCESTA<\/strong>
\nMidva pa se le nasmehneva in sva odlo\u010dena raziskati tisti konec sveta. In raziskovati je bilo kaj \u017ee doma, pred monitorjem, kaj vse ti razkrije svet interneta, o dr\u017eavi, o krajih, o izku\u0161njah popotnikov, o nalezljivih boleznih, ki te morda tam \u010dakajo, o potresih, ki so tam prakti\u010dno stalni spremljevalci, najde\u0161 celo strani, ki od lanskega uni\u010devalnega tsunamija naprej redno spremljajo in arhivirajo podatke o svetovnih potresih. Firbec gre tako dale\u010d, da ima\u0161 \u017ee pred potovanjem natan\u010dno izrisano pot in prizore, ki te bodo na njej \u010dakali. Rahlo ubijanje \u010darov avanturizma, pa vendar je to edini na\u010din, da se prepri\u010da\u0161, katero izmed \u0161tevilnih potovanj ti res ponuja najlep\u0161a do\u017eivetja \u2013 konec koncev se med potniki znajdemo tudi tisti, ki si finan\u010dno lepo zasoljena potovanja ne privo\u0161\u010dimo ravno pogosto, pa zato pazljivo izbiramo destinacijo. In izbrala sva si otok v obliki cveta orhideje, neko\u010d poimenovan Celebes, tretji oz. \u010detrti najve\u010dji izmed 17.000 indonezijskih otokov, dom fascinantnih kultur in naravne raznovrstnosti.
\n1. dan\u00a0 – 27. april \u2013 ZA \u0160EST UR STAREJ\u0160I<\/strong>
\nBrnik, hi\u0161ka za objokane (ene ob slovesu, druge ob snidenju), nam je komaj pomahal v slovo, pa je bilo skozi okence \u017ee videti sejemske stolpi\u010de Frankfurta. Skupinica \u0161estih ov\u010dic brez pastirja (vodi\u010da smo s preostankom skupine sre\u010dali \u0161ele na Baliju) se izkrca na najsevernej\u0161i to\u010dki potovanja. Se pravi, najseverneje na 50 stopinjah Frankfurta, najju\u017eneje pa na recimo 10 stopinjah Balija (priznam, sve\u017ei podatki iz atlasa). Spodobno smo se zna\u0161li brez vodi\u010da, za\u010detni negotovosti navkljub. Terminali od A do \u017enj, vlakci in smerokazi, nekaj lahkotnega posedanja in \u017ee smo sedeli na na\u0161em lete\u010dem Rolls Roycu \u2013 Boeing 777 nas je ponesel nad oblake, nad 10 km vi\u0161ine in z ve\u010d kot 900 km\/h smo pri minus 50\u02d9C me\u0161ali kodre angel\u010dkom, ki so posedali po puhastih obla\u010dkih pod nami. Tudi 13 ur v zemljini stratosferi mine hitro. \u0160e posebej, ko zaman posku\u0161a\u0161 izbrskati iz kak\u0161nega predal\u010dka mo\u017egan, kaj za vraga \u017ee ima relativnostna teorija skupnega z letenjem. In se potem raje zadovolji\u0161 z otopelim spremljanjem prizorov iz troposfere (hm, tudi v leksikonu med drugim pi\u0161e kaj o teh pojmih). Fantazija kulturne pokrajine \u2013 polja in vasice v \u010dudoviti vzor\u010dasti teksturi, nad katero se lahkotno \u0161etajo beli obla\u010dki, po\u010dasi izzvenijo nad poplavljeno romunsko pokrajino, zamenja jo \u010crno morje in bo\u017eansko na\u0161pi\u010deni belo zasne\u017eeni Karpati, nad Kaspijskim morjem pa ugasne sonce, stevardesa potegne zaslonko \u010dez okno in me po\u0161lje spat. Strmim v ekran\u010dek pred sabo in ure in ure spremljam zemljevid, ki prikazuje na\u0161 let. Kabul. Indija. Bengalski zaliv. Malezija. Dobro jutro, dober ve\u010der, koliko je tu ura?
\n2. dan \u2013 28. april \u2013 INSTANT MILIJONARJI<\/strong>
\nLetali\u0161\u010de v Kuala Lumpurju. Kak\u0161na lahkotna arhitektura objekta ogromnih razse\u017enosti! Prijetno prazno, svetlo, neskon\u010dno veliko, z zvezdnim nebom in nekoliko vesoljskim ozvo\u010denjem deluje bolj kot naselbina na tujem planetu. Za nekaj uric ga zapustimo, i\u0161\u010do\u010d transfer v prehodni hotel Concorde Inn, ki je sicer v sklopu letali\u0161\u010da. Nekako nedoma\u010de deluje, pritli\u010dni trakti sobic so nepregledno nanizani po zeleni travi, v treh urah bi si naj lahko privo\u0161\u010dili kar tri obroke (zgodba zase), do\u017eivimo \u0161e prvo in edino paniko, ko na\u0161 Doktor razglasi izgubljeno letalsko karto, potem pa se pomirjeni in sve\u017ee klimatizirani po poletni vro\u010dini vrnemo v letali\u0161ko vesolje. Po\u010dutim se kot kak\u0161en medgalakti\u010dni klo\u0161ar, ko posedam in se zle\u017eavam v vseh mogo\u010dih polo\u017eajih na klopcah v praznem traktu, zavita v termoflis, zunaj pa 35\u02d9C.
\nGremo na Bali, pogledat kako se imajo ostali?
\nStevardese, ej lu\u0161tne, nasmejane in navihane punce, prav simpati\u010dne so bile, lepoti\u010dke iz daljne Azije. Temnooke, \u010dudovite, ravno prav \u010dokoladne polti, \u010drnolase, drobne in postavne v svoji elegantni opravi. Vse po vrsti so dajale komplimente slamniku na moji glavi, ki je postal nekak\u0161en moj razpoznavni znak. In potem smo se dotaknili tal Indonezije. Bali! Cvetni ven\u010dki okoli vratu, vonj po eksotiki, gost vro\u010di zrak. Z negotovim izrazom na obrazu nas je pri\u010dakal vodi\u010d-pastir-Mojzes-Brane. Verjetno je pri\u010dakoval kak\u0161ne mrke obraze na ra\u010dun tega, da smo morali pripotovati sami (kar se ti pravzaprav zdi res rahlo nezasli\u0161ano, ko ti zadnje dni sporo\u010dijo med vrsticami z agencije, \u010de se \u017ee odlo\u010da\u0161 za pot na konec sveta prav z agencijo), potem pa je cmok v grlu lahko mirno po\u017erl ob na\u0161ih nasmejanih obrazih.
\nNa poti v hotel smo postali vsi po vrsti instant milijonarji. Nismo zadeli na lotu, le bankovce za 100 evrov smo pretopili v cca. 1.200.000 indonezijskih rupij. Zmeda v ni\u010dlah, meni so kar plesale pred o\u010dmi in vsa matematika mi je za nekaj \u010dasa obrnila hrbet.
\nHotel, tri zvezdice, prostorna odprta vhodna avla, pridu\u0161ena glasba, zadaj pa cela hotelska vasica sredi d\u017eungle. Potke, ki se vijejo med gosto zasajenim tu in tam osvetljenim rastjem, smerokazne lesene tablice s \u0161tevilkami sob, zavijemo okoli bazena, mimo ogromne \u0161ahovnice, levo pri velikem drevesu, desno pri naslednjem, \u0161e malo mimo hi\u0161k in skozi d\u017eunglo, v oto\u010dku zelenja se skriva mali tempelj s sve\u017eimi daritvami, \u0161e nekaj cveto\u010dih grmovnic, toliko da ne sre\u010dava \u0161e Tarzana, pa sva doma. Simpati\u010dno razko\u0161je v primerjavi z vsem tistim, kar nas \u0161e \u010daka. Ve\u010der smo pre\u017eiveli v gostilnici, oku\u0161ali razne sokove, pivo Bintang (eee, Bintang, tukaj edino zdravilo za tiste, ki sicer ne morejo brez C2H5OH) in prebijali led v komunikaciji z ostalimi \u0161estimi sopotniki, ki so se poprej \u017ee nekaj dni potepali po Javi in Baliju.
\nVe\u010derni sprehod po ulicah Kute je razkril tisto meni neljubo lastnost ju\u017enih turisti\u010dnih krajev, ki se ji re\u010de po doma\u010de – te\u010dni trgovci. Kar nekako slabe volje so me pustili, pomislila sem, ajjj, \u0161e ena de\u017eela, kjer me \u010daka neutrudno barantanje s skoraj nasilnimi trgovci in ve\u010dno ponavljanje \u00bbno thank you\u00ab \u2026 Pa sem se u\u0161tela, \u017ee naslednji dan je bilo vse \u010disto druga\u010de.
\n3. dan \u2013 29. april \u2013 KDO JE KOMU ZANIMIVEJ\u0160I<\/strong>
\nAdijo balijski turizem, \u010daka nas jutranji avion\u00a0 na Sulawesi, pristajamo na sam jug otoka v Makassar. To je eno tistih mest, ki jih ne najde\u0161 na zemljevidu, \u010de datirajo kam drugam, saj se je poprej imenovalo Ujung Pandang. Tukaj se na\u0161e potovanje \u0161ele prav za\u010dne, brez neznosno mrzlih letalskih klim\u2026 In potem se nam pridru\u017ei \u0161e Daud, zagoreli lokalni vodi\u010d izrazitih obraznih potez, \u0110or\u0111 of the jungle, Tarzan na\u0161e odisejade, klovn za tiste, ki na potovanju ne zmorejo brez cirkusa.
\nZlo\u017eimo se v dva bela kombija, na\u0161e konzervirane dnevne sobe za lep del potovanja. Pot \u010dez slikoviti del mesta nas pripelje v del pristani\u0161\u010da lokalnih prahusov. Veli\u010dastne lesene ladje, menda narejene brez enega samega \u017eeblja, z odli\u010dnimi plovnimi lastnostmi, s katerimi so pomor\u0161\u010daki Bugiji \u017ee dale\u010d nazaj pluli tja do Madagaskarja in severne Avstralije ter tam pustili v kamne zarezane besede, ki so jih menda v svoje besedi\u0161\u010de privzeli severni Aborigini. Povabimo se na obisk na ladjo, ravno pretovarjajo 50 kilogramske vre\u010de ri\u017ea s kamiona v ladijsko podpalubje. Drobni, a \u017eilavi mo\u0161ki si nalo\u017eijo vre\u010de za vrat in jih lahkotno po dve ali celo tri pome\u010dejo v veliko odprtino, kjer nadaljnja dva bele vre\u010de zlagata, \u0161efe pa dela evidenco. Ostali mirno posedajo po robu, nas opazujejo, se zamaknjeno nasmihajo, kadijo. Sprehodimo se po ladji \u2013 prav nemarno je nalo\u017eena z vsem mogo\u010dim, leseni prostori so ozki in strmi, spalni deli so kot pasje utice, v kapitanovi kabini pa oguljeno krmilo in to je to. Pa se znajdi zahodni ljubitelj ladjic brez vseh in\u0161trumentov na armaturki! Za name\u010dek je bil del ladje sve\u017ee prepleskan, pa smo na svoji ko\u017ei lep del barve tudi odnesli.
\nPotem smo izgubili dva \u010dlana odprave, avanturizem sta vzela resno in se sama sprehodila \u010dez mestni predel, medtem pa je na\u0161a konzerva spustila du\u0161o in ni kazala veselja do brnenja. Fantje so malo porinili, izgubljena pa smo po nekaj ovinkih na\u0161li.
\nFort Rotterdam \u2013 ostanki kolonialne zahodne civilizacije, Nizozemcev, ki so se od 16. stoletja tod grebli za za\u010dimbe in izpodrivali ostale evropske izkori\u0161\u010devalce. Utrdba na ravninskem delu, danes prenovljeni dom etnolo\u0161kega muzeja, nam postre\u017ee s hitrim vpogledom v oto\u0161ke navade. Pozneje prebiram, da je blizu dom Nizozemca z najve\u010djim vrtom orhidej in hibridov na otoku, da premore tudi zbirko \u0161koljk in koral \u2026 in se spra\u0161ujem, zakaj se nismo povabili na obisk.
\n

\"Oto\u010dki\"<\/a>

Oto\u010dki<\/p><\/div>
\nPopoldne odplujemo na oto\u010dek Samalona, 45 minut minut vo\u017enje s preprostima barka\u010dama, dale\u010d stran na horizontu pa nas iz daljave opazujejo sive stolpnice Makassarja. Izkrcani na belo pe\u0161\u010deno obalo se zapodimo pod nekaj provizori\u010dnih palmovih strehic na obali in se prepustimo ambientu tropskih vibracij. Nekaj uric v \u010dofotanju, raziskovanju oto\u010dka, \u010daj\u010dkanju pod drevesi pri doma\u010dinih in pole\u017eavanju v senci posu\u0161enih palmovih listov se hitro izte\u010de. Ko bi le bili vedeli, da bo to na\u0161 edini pravi son\u010den dan, bi se ga \u0161e po\u0161teno bolj nau\u017eili\u2026 Sicer pa je bilo debelo mazanje s son\u010dno kremo in uporaba dolgih rokavov tudi za v vodo ena pametnej\u0161ih idej pri po\u010detju v razbeljenem pesku.
\nRazburkano morje na poti nazaj premo\u010di precej\u0161en del prestra\u0161ene turisti\u010dne posadke. Mra\u010di se, vo\u017enja v hotel. Skozi ozko recepcijo do prostornega vrta v ozadju, spodobne pritli\u010dne sobice nas \u010dakajo, ob postelji pleteni copatki, na mizici kro\u017enik s tropskim sadjem za degustacijo.
\nSkupna ve\u010derja na ulici je razkrila tisto, kar je v programu bombasti\u010dno opisano kot \u00bbnajdalj\u0161a miza\u00ab (poeti\u010dni duhovni vodja agencije o\u010ditno premalo hodi po doma\u010dih veselicah). Nekaj zaporednih provizori\u010dnih kolib, pred vsako pa niz zaporednih razmajanih miz in stolov. Smo tako reko\u010d edini gostje, stisnemo se za dolgo mizo, s kitaro v rokah nam srame\u017eljivo prepeva nekaj fanti\u010dev zahodne rock komade, na mizo pa nam prinesejo ri\u017e, ribe, lombok (omaka iz \u010dilija), penasti \u010dips in nekaj zelenjave. To je to, kulinari\u010dni paketek, ki nas je od takrat spremljal \u010dez cel otok. Zjutraj morda kruhek z marmelado, buhtelj\u010dek z neznano vsebino, pala\u010dinke s spasirano banano, popoldne pa ri\u017e in riba in zve\u010der riba in ri\u017e.
\nVe\u010derni sprehod po mestu naju je pripeljal do obale. Dolga tlakovana riva, betonski zidec z zelenjem, zadaj enosmerna prometnica, ki kar mrgoli od \u017eivljenja, potem pa neskon\u010dno dolga ulica s trgovinicami in warungi (gostilnicami). Kot da se zve\u010der celo mesto zgrne na obalo,\u00a0 vsak koti\u010dek rive je zapolnjen, po zidcih poseda mlado in staro, skupinice mladostnikov pobrenkavajo po kitarah, na lesenih vozi\u010dkih prodajajo otroci pija\u010do in prigrizke. \u010ce odkloni\u0161, se umaknejo, tu te presenetijo s svojo nevsiljivostjo in mirnostjo. Poglej no, pa je res tukaj vse druga\u010de! In po nekaj minutah sprehoda ugotovi\u0161, da smo pravzaprav edini belci v mestu. Vse o\u010di so uprte v belo ko\u017eo, kako jim je \u0161ele sme\u0161no najino dr\u017eanje za roke, nasmihajo se, opazujejo vsak najin gib, nasmihava se nazaj in se po\u010dutiva kot kak\u0161na mala zelena Marsov\u010dka, ali pa vsaj kak\u0161ni zelo slavni osebi, dele\u017eni nadle\u017ene pozornosti, pomahava otro\u010dkom, ki se \u0161alijo na najin ra\u010dun, odgovarjava svoj helou, sva pomi\u010dna razstavna eksponata, atrakcija vsakdanjega zbora doma\u010dinov na obali. O koti\u010dku za mirno neopazno posedanje za naju ne duha ne sluha, povsod se obra\u010dajo za nama, povsod pogledi, nasmehi, otro\u0161ko veselja\u010denje ob novo odkritih \u010dudakih. Naletiva na prav enako presene\u010dena sopotnika s kamero v roki, ki pa jo opazijo tudi otroci in se radovedno naberejo okrog nas.
\n

\"Mister,<\/a>

Mister, foto...<\/p><\/div>
\nMister, foto, foto! Glasno poskakujejo in se nastavljajo pred objektiv, bu\u010dni smeh posejejo po obali, ko jim poka\u017eemo zaslon\u010dke z njihovimi podobami na digitalnih aparatih. In potem jih, polne energije, po nekaj \u010dasa kar te\u017eko prepri\u010da\u0161, da je fotografiranja konec. Zvezdni\u0161ko \u017eivljenje te rahlo utrudi in po\u010dasi se umakne\u0161 vsem zvedavim pogledom. \u0160e brskanje po trgovinicah, naletiva na varianto na\u0161e 300 tolarjev shop, glasna zahodna muzika, police pa nabito polne z vsakovrstnimi plasti\u010dnimi drobnarijami (po vsej verjetnosti ve\u010dina izvirajo iz Kitajske), recimo plasti\u010dnim elektri\u010dnim brivnikom, Sponge Bob ogledalca, papirnate hla\u010dke za enkratno uporabo,\u2026
\nHotel pa nama postre\u017ee s svojevrstnim presene\u010denjem \u2013 nekaj korakov stran od na\u0161ih sobic le\u017eijo prave male Benetke. Z lesenimi ograjicami in zelenjem oblo\u017eene potke vodijo med simpati\u010dnimi lesenimi hi\u0161kami, miniaturnimi trgi na vodi in zelenimi koti\u010dki v objemu pridu\u0161ene svetlobe povsod posejanih lesenih lu\u010dk. Jedilnica pa kar na pravi ladji.
\nImpresionirana nad ambientom plavajo\u010dega kompleksa sva se z razgledne hi\u0161ke pustila objemati zvezdnemu nebu.
\n4. dan \u2013 30. april \u2013 SPOLNA VZGOJA<\/strong>
\nDan se nam je kot obi\u010dajno za\u010del okoli \u0161este zjutraj. Takrat se sonce \u017ee lepo dvigne nad horizont, zve\u010der pa ob \u0161estih utone. Dnevi so zaradi tega nekako kratki in tudi na\u0161a raziskovanja so se obi\u010dajno ob mraku zaklju\u010dila.
\nSpakirajte torbe, pot pod gume brne\u010dih konzerv! Promet iz mesta je bil gost, nepregledno \u0161tevilo motoristov, ki so si podobni kot jajce jajcu s svojimi \u010drnimi \u010deladami, precej avtomobilov, in to dobrih terenskih vozil, starega osebnega avtomobila skoraj ne vidi\u0161. Kdor ima avto, ima konkretnega, ostali pa tudi po celo familijo spakirajo na eno motorno kolo. Potem so svoja zgodba \u0161e kamionarji, s svojim okra\u0161enimi starimi mrcinami, po cele nizi dodatnih barvnih lu\u010dk jim krasijo prednjo masko, vetrobranske \u0161ipe pa so zatemnjene in le kak\u0161na lisa v obliki zvezde ali \u010desa podobnega prepu\u0161\u010da v notranjost pravo svetlobo. In \u0161e nekaj pomembnega, vozijo po levi. To nam je predstavljalo dolo\u010den hendkep \u017ee pri pre\u010dkanju ceste, kaj \u0161ele, da bi se morali posedeti za volan.
\nPrevozili smo tistih nekaj metrov edine avtoceste, ki jo premorejo na celem otoku in se zna\u0161li na Trans Sulawesi highway, edini cesti, ki te pripelje z juga na sever. Highway pa tak\u0161en, to je posebna zgodba! In na\u010din vo\u017enje, vse se dogovorijo s trobljenjem, zvok troblje te spremlja na vsakem metru ceste. Potem obti\u010dimo v koloni, nekje spredaj se dogaja nesre\u010da, iz obi\u010dajne dvopasovnice pa se nagnetejo vsi v \u0161tiri, pet pasov in potrpe\u017eljivo \u010dakajo, da bo zastoja konec. Izkoristim postanek, da si v miru ogledam \u010dudovito \u0161tru\u010dkasto hribovje, ki se razteza za ri\u017eevimi polji. Spominja me na slikovite prizore iz ju\u017ene Kitajske. Spra\u0161ujem se, ali nas bodo z zelenjem porasle, iz ni\u017eavja se dvigajo\u010de \u0161truce spremljale po celi poti (ne, ne bodo\u2026) in kje si jih bom lahko pobli\u017ee ogledala in kak\u0161ni poplezala v bogato pora\u0161\u010deno oprsje (nikjer, \u017eal, ni\u010d ni idealno, to pa si lahko privo\u0161\u010dijo samo back packerji, avanturisti\u010dni popotniki z nahrbtniki, ki si sami krojijo pot po njihovih sanjskih de\u017eelah\u2026).
\nZastoj je hitro mimo in zdaj nas ob cesti spremljajo vasice, skoraj vsaka pa s svojimi ob vozi\u0161\u010de nagnetenimi stojnicami privablja na poku\u0161njo raznovrstnega sadja in drugih pridelkov. Ustavimo se na delu, kjer o\u010ditno cela vas prodaja pomelo. Ogromna, grenivki podobna zadeva, sladka, vsako vlakno je polno so\u010dnega mesa, evo na\u0161e kosilo.
\nV naslednji postojanki desetine velikih rib, posu\u0161enih na soncu in konzerviranih s soljo, visijo na vrvicah s strehe stojnic in \u010dakajo sladokusce, med katere se gotovo nismo uvrstili. Pa\u010d nismo vajeni grizljanja suhih rib, ki visijo ob cestah.
\nIn ri\u017e, bolj se oddaljujemo od mesta, ve\u010d je ri\u017eevih polj, ki spominjajo na \u010dudovite zelene travnike v svojem najplodnej\u0161em obdobju. Ri\u017eeva zrna su\u0161ijo razprostrta po platnu prav povsod, najraje pa izgleda kar na vro\u010dem asfaltu, zato je v\u010dasih potrebno spretno izogibanje belim zaplatam.
\n\u0160e sadje, salak je zanimiv sade\u017e, velikosti majhnega jabolka, obdan z grobo luskinasto rjavo ko\u017eo, ki spominja na ka\u010djo. V notranjosti so obi\u010dajno trije beli ko\u0161\u010dki trdega mesa s ko\u0161\u010dico v sredici. Okus spominja na bolj eksoti\u010dno sorto jabolka.
\nV pokrajini, ki\u00a0 nas spremlja ob cesti, se \u0161e vedno nizajo vasice. Ve\u010dinoma preproste lesene hi\u0161e, s koli dvignjene od tal in s slemenom proti cesti, streha pa je na fronti obi\u010dajno zaklju\u010dena z dvema prekri\u017eanima \u0161trle\u010dima de\u0161\u010dicama, ki simbolizirata bivolje rogove. Iz rodovitnega ni\u017eavja se po\u010dasi dvigamo v gosto porasel hriboviti svet. Nekje sredi ni\u010desar se Brane spomni, da bi se lahko \u0161li kopat v slap. Pet, deset minut hoje navkreber skozi majhno vas in po gozdni poti, potem pa se za temnim zlizanim skalovjem odpre pogled na \u010dudovit slap s spodobnim tolmunom, na\u0161o kopalnico, toplice sredi d\u017eungle. Prepoteno telo si \u0161e kako \u017eeli osve\u017eitve in nih\u010de se ni pretirano ukvarjal s tem, kaj vse lahko \u0161e plava v zeleni vodi, ki ji ni videti dna. Najslaj\u0161i pa je bil tolmun\u010dek, izdolben nekoliko vi\u0161je v pobo\u010dju slapa, pravi naravni jacuzzi za enega ali dva, ki te obliva po hrbtu, medtem ko leno poseda\u0161 v ravno prav hladni vodi in opazuje\u0161 dogajanje pod sabo. Narava zna sama najbolje poskrbeti za u\u017eitke.
\nEkspresno \u010dofotanje za \u010drnim skalovjem menda ni na voljo vsem popotnikom, pa\u010d mora\u0161 imeti sre\u010do, da nebo pogosto jo\u010de in daje dovolj vode.
\nIn preden si nazaj v kombiju, si spet oblit z sve\u017eim znojem in prepojen z neprijetno vlago, ki je na tem koncu sveta stalna spremljevalka. Ni\u010d ne de, \u010de je sede\u017e prepojen z vla\u017enim made\u017eem \u017ee od prej, po minutki sedenja bo le \u0161e prijetno topel in \u0161e bolj prepojen, pripravljen za naslednji dan. Ne vem, zakaj ni v takem tempu \u0161vicanja sede\u017e preprosto zgnil ali splesnel. Vsekakor je imel mo\u010dno voljo opravljati svojo funkcijo.
\nNekje med vzpenjanjem v hribovje smo postali v obcestni gostilnici na vro\u010dem \u010daju. Zgodba o postankih za vro\u010d \u010daj se vsakodnevno pogosto ponavlja. Tukaj se je dalo med srebanjem satu lagi t\u00e9 (en-krat \u010daj) zreti sokolu v o\u010di in se ob pogledu na hribovje po\u010dutiti kot v kamasutri. Naj razlo\u017eim: Pred nami se je raztezala tako imenovana Eroti\u010dna gora. Po pripovedkah neznanega izvora, zgodba brata in sestre, ki sta se zaljubila, pa ju je vi\u0161ja sila lo\u010dila na dva bregova reke, ki ju za ve\u010dno lo\u010duje, onadva pa vztrajata v svojem neizpolnjenem hrepenenju. Kot nekak\u0161en nauk vsem, ki ne vedo, da telesno ljubiti bli\u017enjega sorodnika ni ravno najbolje. In ona je zarisana v reliefu gore kot velika vagina, on pa na drugi strani doline kot \u017ealosten le\u017ee\u010d falus. No prav, hrib pa\u010d ima svojo zgodbo. Kaj ima pri tem na ogradi z verigo priklenjen sokol, pravzaprav ne vem. Bil pa je lep in poni\u017ean v svojem ujetni\u0161tvu.
\nTukaj se za\u010dne tudi zgodba o papaji in bananah. Sladke male banance, vsaj za polovico manj\u0161e od nam znanih, so tukaj dobrodo\u0161li prigrizek za popoldansko lakoto ali zavijanje v pala\u010dinko pri zajtrku. In papaja, velika zelena bu\u010da z oran\u017enim mesom, meloni podobnega okusa. Sladica po kosilu? Ah ne ne, kalorij pa ne, dajmo papajo! Papaja v\u010deraj, papaja danes in papaja jutri. \u010ce ima\u0161 sre\u010do, je pokapana z sokom limete, ki jih \u0161ele da pravo aromo. Potovali smo \u010dez otok raznovrstnega bujno rasto\u010dega sadja, pa smo vsak dan jedli \u2026 bu\u010de!
\nNekje v zatonu dneva smo se popeljali skozi portal Tane Toraje, de\u017eele, ki nam je obljubljala marsikateri neverjeten prizor. \u0160ofer je opravil formalnost vpisa potnikov pri uniformirancu v karavli, kar se je potem ponovilo \u0161e nekajkrat na poti, vendar precej neopazno, brez oro\u017eja in voja\u0161kih prizorov, ki so jih do\u017eivljali potniki nekaj let pred nami. Torajo smo za za\u010detek spoznavali v no\u010dni vo\u017enji, nenavadni pa so bili prizori mesta Makale \u2013 najprej ogromna katoli\u0161ka cerkev, ki je ob vseh pripovedkah o kultih prednikov sploh ne pri\u010dakuje\u0161, potem pa obrisi velikih hotelskih kompleksov, ki pa so po pri\u010devanju prazni in nefunkcionalni, saj za\u010drtani turizem tukaj ni obrodil sadov. Dokaj nenavadno, skupaj z nekaj letali\u0161\u010di na otoku, ki zaradi pomanjkanja prometa ne obratujejo.
\nV okolici mesta Rantepao nas je pri\u010dakalo gostoljubje doma\u010dega hotela, velike lesene bajte z zna\u010dilno \u0161trle\u010do streho na obeh koncih, z ganki v nadstropjih in \u0161kripajo\u010dimi sobicami, kjer se je do diha dobro sli\u0161alo, kaj po\u010dno sosedje. Ni\u010d ne de, zdaj smo ena velika zvedava dru\u017einica. Spodaj pa modrina spodobnega bazen\u010dka in s slamo krita jedilnica, ki nas je po 300 kilometrih vo\u017enje pogostila z okusno ve\u010derjo. Ri\u017e, zelenjava s ko\u0161\u010dki mesa in \u0161kampovimi repki, na \u010debuli pe\u010den pi\u0161\u010danec, riba.
\nTukaj se za\u010dnejo tudi zgodbice o mrzli vodi v kopalnici, predvsem \u010de \u0161ele pred odhodom ugotovi\u0161, kako dela bojler, ali pa ti ga zgolj po naklju\u010dju uspe usposobiti, na nadaljnji poti pa je tudi bojler zgodba preteklosti. Kaj je \u017ee rekel Kneipp o tu\u0161iranju z mrzlo vodo? J
\n5. dan \u2013 1. maj\u00a0 \u2013 DAN RAZMETANIH LOBANJ<\/strong>
\nDoma se gotovo du\u0161ijo v zadnjem dimu prazni\u010dnih kresov, mi pa odhajamo na dopoldansko potepanje po vasicah Toraje. Med pe\u0161a\u010denjem po cesti in fanati\u010dnim slikanjem vsega, kar raste ob njej, zasli\u0161imo \u010dudovito petje iz cerkve nad ri\u017eevim poljem. Povabimo se na obisk, 14 firbcev se nadrenja na vhod preproste baptisti\u010dne cerkvice in z odprtimi o\u010dmi in u\u0161esi zre v dvorano. Bel prostor, brez ornamentov in ki\u010da, lesene klopi in spredaj dvignjen podij, na katerem s tamburico ne\u017eno poplesavajo deklice v roza, zadaj pa nekdo z bobni dodaja ritem zboru, ki ubrano prepeva hudo eksoti\u010dne melodije. Ujjj, kurja ko\u017ea ob akusti\u010dnih u\u017eitkih, kakr\u0161nih v na\u0161ih cerkvah nismo vajeni. Zapre\u0161 o\u010di in prav ni\u010d nima\u0161 predstave, da si v tema\u010dnem, zatohlem in mrtva\u0161kem cerkvenem prostoru na\u0161ih koncev, ampak se ti pozibavajo\u010demu zdi, da si pri\u010da poletni razigranosti vil in vilincev s kak\u0161nega Tahitija. Kak\u0161en balzam za du\u0161o! Dru\u017ebo nam je delal kup\u010dek razigranih otro\u010dajev, pred cerkvijo so se motali med nami in se nastavljali fotoaparatom. Ne denar, ne bonboni, tukaj so najsre\u010dnej\u0161i, \u010de jih slika\u0161. Pa \u010deprav slike nikoli ne vidijo.
\nKraj\u0161i sprehod navkreber. Na poti spoznamo lokalno pralnico. Zajetje vode, ograjeno z betonskim zidcem, tu je va\u0161ka pralnica. Pride\u0161 z lavorjem umazanih oblek, pomo\u010di\u0161, pregnete\u0161, namili\u0161, pregnete\u0161, spere\u0161, o\u017eme\u0161, vsak kos posebej, odnese\u0161 domov in nalo\u017ei\u0161 po \u017eivi meji ali kakr\u0161nemkoli grmovju, ki ga premore\u0161, glavno da sije sonce po njem, pa da je blizu ceste in da zgleda \u010dimbolj pisano. To je to. Pridne punce so pri ma\u0161i, poredne pa v pralnici, ali kako?
\nVas, katere imena si nisem zapomnila ali pa morda niti nisem sli\u0161ala – sredi travnika stojijo \u0161tirje tongkonani. Tako, kot je zanimivo njihovo ime, je pestra tudi zgodba, ki jo nosijo s sabo. Po izro\u010dilu naj bi predniki, ki so pri\u0161li v de\u017eelo z neba, postavili tukaj svoje ladje na kolih \u2013 od tod nenavadna oblika na obeh koncih \u0161trle\u010de strehe, ki daje vasicam in celotni pokrajini misti\u010den in \u010disto svojevrsten zna\u010daj. Tukaj je vse \u2026 druga\u010dno! Posedemo se po travniku in prisluhnemo zgodbi o preteklosti.
\nTongkonane gradijo po to\u010dno dolo\u010denih pravilih, orientirani so v smeri sever \u2013 jug, vertikalno pa so deljeni na tri dele; spodnjega tvorijo koli, podporna konstrukcija stavbe, kjer je zaveti\u0161\u010de za bivole, osrednji je hierarhi\u010dno razdeljen na ve\u010d bivalnih preprostih prostorov, zgornji pa je streha, v obliki ladje dale\u010d \u0161trle\u010da navzven na obeh koncih, tradicionalno krita s slamo, po kateri pora\u0161\u010dajo mahovi in praproti. Vsaka stvar pri stavbi ima svoj namen in simboliko.
\nPod vasjo le\u017eijo spokojna ri\u017eeva polja, nad njimi pa bdi skalna pe\u010dina. To ni obi\u010dajna pe\u010dina, to je grobnica va\u0161kih prednikov. Vi\u0161je v skali so izdolbene votline, v katerih so krste z umrlimi, zape\u010datene s preprostimi kvadratastimi lesenimi vratci, ki tvorijo nepravilen vzorec po skalnem previsu. Vmes so izklesani balkoni z lesenimi ogradami, na katerih slonijo lutke tau tau, lesene podobe umrlih v naravnem merilu, oble\u010dene v njihova obla\u010dila, realisti\u010dnega obraza, z rokami iztegnjenimi predse. Neutrudno zrejo po pokrajini in \u010duvajo svoje zanamce na ri\u017eevih poljih. Tak\u0161ne grobove so si lahko privo\u0161\u010dili le bogatej\u0161i. Stojim pod pe\u010dino in se razgledujem po teh balkonih. Po\u010dutim se kot vsiljivec. Firbec s fotoaparatom, ki je pri\u0161el, videl, poslikal in bo od\u0161el domov pripovedovat zgodbice o \u010dudni de\u017eeli.
\nPot med ri\u017eevimi polji skriva utico, kjer lokalni mojster izdeluje lesene kipce. Nekateri spominjajo na stilizirane podobe lutk tau tau, drugi so abstraktne \u010dlove\u0161ke podobe. Les je lep, ebenovina, gosta, te\u017eka, prijetna.
\nZa vasjo so novej\u0161i grobovi. Prihodnost poenostavlja in zgublja bistvo, tako kot drugje,\u00a0 tudi doma. Preproste betonske kocke z malimi lesenimi vratci, pobarvane belo, na vrhu pa maketa tongkonana. Verjetno nimajo ve\u010d pravega motiva in potrpljenja, da bi v skalni previs klesali nove grobove.
\nZa turisti\u010dni posladek nas pri\u010daka vrsta stojnic s sarongi, lesenimi izdelki, nakitom, majicami, obeski in drugimi drobnarijami, ki jih radi prina\u0161amo domov s potovanj. Prodajajo vse, tudi tisto, kar ni njihovo, kar najde\u0161 na Baliju ali pa tudi kje drugje. I\u0161\u010dem knjigo in lokalne in\u0161trumente, najdem pa \u010dudovito leseno obredno ogrlico in knjigo o Toraji in njenih ljudeh, ki jo prebiram \u0161ele dolgo zatem, ko pridem domov. Tu smo \u0161ele na za\u010detku poti in nih\u010de nima \u017eelje po nakupu spominkov \u2013 vsakodnevno prelaganje prtljage je \u017ee brez spominske krame za darila dovolj naporno in \u010disto odve\u010d. Medtem se nekateri poskusijo v streljanju s fra\u010do, sopotnica se opremi s tradicionalno no\u0161o (pravzaprav me spominja na Indijanko), nato pa se nebo rahlo zjo\u010de in nas pre\u017eene na pokrit podest v objem pogovorov.
\nObi\u0161\u010demo \u0161e eno vas. Ob cesti stoji vodni bivol popolnoma bele barve, albin, ki ima sicer najve\u010djo vrednost. Bivoli so v Toraji simbol bogastva in imajo posebno vlogo v pogrebnih obredih, a o tem malo kasneje. To so velike in mo\u010dne \u017eivali z \u0161ibko to\u010dko \u2013 ne\u017enimi nosnicami, skozi katere Torajanci speljejo vrv in jih na ta na\u010din krotijo.
\nPridru\u017ei se nam nekaj lokalcev s petrolejkami, saj gremo v jame. V objemu gozda je skrit \u0161e en skalni previs, tukaj ga krasi dolgo okno z lutkami tau tau, grobnica pa je kar cela naravna votlina za previsom. Precej nenavadni prizori za nas, ki posmrtne ostanke skrivamo zakopane v zemlji ali jih spreminjamo v prah. Po amorfno oblikovanih jamskih rovih, stenah in poli\u010dkah so naklju\u010dno posejane kosti in lobanje, tu in tam \u0161e kak\u0161na novej\u0161a krsta, pa spet nekaj lobanj in kak\u0161en kup\u010dek kosti, zmedeno si jih ogledujemo, nevajeni pogledov na skeletne ostanke, zdi se nekako nerealno in pravzaprav ne ve\u0161 dobro, kako naj se tam notri po\u010duti\u0161 in kaj naj ob\u010duti\u0161. Nekaterim pokojnikom \u0161e dolgo po smrti prina\u0161ajo darove, recimo plastenko vode, nekaj cigaret ali kovancev. Z zahodnja\u0161kimi o\u010dmi nekoliko bizarni in skoraj sme\u0161ni prizori. Tudi na\u0161i obi\u010daji bi bili njim verjetno rahlo \u010duda\u0161ki.
\nTuristi, ki obiskujejo te kraje, so na doma\u010dine \u017ee \u010dudno vplivali, ali pa so doma\u010dini sami rahlo \u010dudni, saj me je eden izmed njih zvlekel v \u0161pranjo za tri lobanje in izrekel magi\u010dne besede \u00bbfoto, foto\u00ab. Z namerno prestra\u0161enim obrazom poziram s tremi neznanci s konca sveta in doma temu vsi re\u010dejo, uau, kaka nora slika. Pa res?
\nPomirjajo\u010d sprehod po gozdu nam razkrije nekaj \u0161e neznanih rastlin \u2013 kavo, klin\u010dke in ogromne bambuse. Edino pravilo, ki ga mora\u0161 na otoku poznati je to: vse, kar pozna\u0161 iz doma\u010dih rastlinjakov in dnevnih sob, raste na Sulawesiju v veliko ve\u010djih razse\u017enostih in \u010disto naravno. Ljubitelji sobnih rastlin, naj sli\u0161im va\u0161e vzdihe!
\nSredi d\u017eungle pa raste tudi \u010dudovito rde\u010de cveto\u010de drevo, za tujce imenovano \u00bbjungle fire\u00ab. Iz gostega zelenja se tu in tam po gozdu razbohoti kri\u010de\u010de rde\u010de cvetje drevesa, ki res daje vtis, kot da gori. Kaj vse zna mati narava! \u017dal mi je le, da na otoku ne raste raflezija, sicer najve\u010dji cvet na svetu, ki pa se ga menda da videti na sosednjem Borneu.
\n\u0160e ena vasica v de\u017eeli zmajev, kakor je Torajo poimenovala moja oma. Imenuje se Ke’te Kesu’. Sploh naj naj vasica tongkonanov dale\u010d naokoli. \u010cez ri\u017eevo pokrajino se vije spodobna asfaltirana cestica, na obrobju polj, kjer se pokrajina zajeda v gozd, pa se bohoti cela vrsta \u010dudovitih lesenih tongkonanov. Veli\u010dastne lesene stavbe z nizi bivoljih rogov na pro\u010deljih, \u010dudovitimi ornamenti in obdelavami. Kar nekako obstane\u0161 in ve\u0161, da je to tisto, kar mora\u0161 dokumentirati, kar mora biti na slikah, in to dobrih slikah, saj si zaslu\u017ei le najbolj\u0161e, tako dobre, da ne ve\u0161, kako bi se jih lotil in potem je vsaka premalo dobra, da bi izpolnila tvoja pri\u010dakovanja, ubija\u0161 se z sencami, soncem, kompozicijo, pa ni\u010d ne izpade dovolj dobro, tukaj bi moral ostati nekaj dni in ves \u010das samo vpijati in sesati prizore, da bi se ti posre\u010dila tista enkratna in fenomenalna fotografija, ki bi pokazala, kako enkratna, unikatna in fenomenalna v resnici je ta vasica in z njo cela Tana Toraja (Hm, se kdo spra\u0161uje, \u010de mi je pika u\u0161la s tipkovnice?)\u2026
\n

\"Arhitektura\"<\/a>

Arhitektura<\/p><\/div>
\nArhitektura z drugega planeta. Ne vem, zakaj so vojno zvezd snemali ravno v Tunizijski Sahari in njenih blatnih hi\u0161icah, Toraja je veliko bolj nezemeljska sredi zelenega raja. In medtem, ko se ubada\u0161 s fotografijo, ti v kader ska\u010de \u0161e kup drugih nadebudne\u017eev z istimi \u017eeljami, vse pofotkati in nesti domov. Sam sebi se zdi\u0161 banalen s fotoaparatom v roki, pa vendar to po\u010dne\u0161, ti si \u00bbhomo foto\u00ab, \u010dlovek s fotoaparatom, ki pride, poslika in odide. V Kete Kesu in \u0161e marsikje drugje bi bila najraje sama, \u010disto sama, nemoteno sprejemala energijo vasice in se valjala po tleh, plazila po stebrih in se postavljala v najbolj bedaste poze s fotoaparatom, ne da bi me kdo pri tem opazoval in si mislil, da smo turisti res malo \u010dez les.
\nZa vasjo se vijejo stopnice proti \u0161e enemu skalnemu previsu, tam niso grobovi ne v jami, ne izklesani, pa\u010d pa kar na izpostavljeni pe\u010dini. Sredi skalovja nekaj tramov, \u010dez njih pa polo\u017eene krste in nametane kosti po kup\u010dkih, malo tu, malo tam, kak\u0161na lobanja tu in kak\u0161na tam, nekaj zadev je \u017ee zgrmelo po tleh, pa so jih preprosto skup\u010dkali ob stopnicah. Res pravi dan razmetanih lobanj. In kako hitro ti to postane normalno\u2026
\nSpodaj v gozdu \u0161e nekaj novej\u0161ih grobov, eden izmed njih spominja na ogromno leseno cisterno v tongkonanu, ostali pa so betonski, pred najnovej\u0161im stoji celo v stekleno prizmo zaprta lutka tau tau. Mo\u017e, ki ga predstavlja, je moral biti za \u010dasa \u017eivljenja sila pomemben.
\nZa\u010darani od de\u017eele, kjer \u017eivijo za smrt, smo se v mraku vrnili v na\u0161 hotelski koti\u010dek. Med potjo je bil izborjen postanek za foto, saj smo vendar homo foto, okoli nas pa v zlatem zahajajo\u010dem soncu o\u017earjena ri\u017eeva polja!
\n6. dan \u2013 2. maj\u00a0 \u2013 \u0160PORTNI DAN V OSR\u010cJU DIVJINE<\/strong>
\nNa tem koncu sveta o\u010ditno ni pravila o kraljevskem zajtrku. Postregli so nam nekaj ko\u0161\u010dkov toasta, ki ga je v hipu zmanjkalo. Iz neznanih razlogov mu je bila \u0161e obrezana skorja. Sledili so najprej la\u010dni pogledi, potem pa vpra\u0161aji nad glavo, ko so na mizo prispeli \u0161e vijoli\u010dni zvitki. Spominjali so na zvite frotiraste brisa\u010dke, ki so nam jih ponekod postregli za osve\u017eitev obraza. Ampak tokrat so bile u\u017eitne, vijoli\u010dasti ovoj iz \u00bbblack sticky rice\u00ab, v notranjosti pa kokosov nadev.
\nTa dan sta na\u0161a bela kombija po\u010divala, nadomestila sta ju d\u017eipa. Eden jih je \u0161tel \u017ee krepkih \u0161tirideset in je to s svojim pobrnevanjem in \u0161pranjasto karoserijo tudi uspe\u0161no dokazoval. Ampak kak\u0161en hribolazec je bil! To je bil dan za vzpenjanje po kozjih stezicah v osr\u010dje pravlji\u010dno obdelane pokrajine, da bi se lahko po kanjonu d\u017eungelske reke Maulu spustili z rafti.
\nZ gozdom in ri\u017eevimi terasami posejana pokrajina nam je navrgla prav poseben obisk \u2013 kot bi se zbrala vsa \u0161olska otro\u010dad z otoka, od nikoder so se vzeli in bilo jih je ne\u0161teto. V \u0161olskih uniformah so capljali navkreber, kot bi imeli kak\u0161en mno\u017ei\u010den naravoslovni dan. Temno obarvani nasmejani obrazki so nas spremljali lep del poti, nekaj pa jih je pogumno zajahalo kar streho d\u017eipa. Pogled skozi katerokoli okno je odkrival le razigrane temne nogice, ki so se oprijemale vsake razpolo\u017eljive izbokline na avtu. Prav prijetno otovorjeni smo se skupaj odsmejali po cesti naprej.
\nRi\u017eeve terase, ej kak\u0161na poezija kultivirane pokrajine! Vi\u0161je si, bolj so strme in fascinantne, lepo zaokro\u017eenih robov, prave zelene ponvice, kjer se iz vi\u0161jih navzdol pretakajo premi\u0161ljeno speljani poto\u010dki vode. Vsak ko\u0161\u010dek zemlje je pomemben, pa naj bo \u0161e tako strma, tudi terasica za samo tri sadike ri\u017ea je enako pomembna kot tista z ne\u0161tetimi. Ri\u017e je njim na\u0161a p\u0161enica in krompir skupaj. Ve\u010dkrat letno ri\u017eeva polja obrodijo, pri tem pa gredo skozi ciklus, ki pokrajino nenehno preobra\u017ea. Sprva vodene rjave ponvice, potem vanje posadijo sadike in jih vsako posebej pove\u017eejo, ko nekoliko zrasejo. Pokrajina se prelevi iz rjave v zeleno, tak\u0161no, kot smo jo do\u017eivljali mi, z ri\u017eevimi bilkami v najlep\u0161em rastnem obdobju. Ko smo od\u0161li, je ri\u017e le \u0161e dozoreval in rumenel, polja so po\u017eeli, o\u010distili in potem se bo zgodba ponovila, \u0161e in \u0161e in \u0161e ne\u0161tetokrat. Ne more\u0161 ostati ravnodu\u0161en ob estetskih u\u017eitkih, ki jih skupaj ustvarjata narava in \u010dlovek.
\nMedtem na\u0161a cesta postane \u017ee rahlo avanturisti\u010dna, \u0161toparji pa ne odnehajo, dokler ne prispemo na to\u010dko, od koder nas nesejo le \u0161e na\u0161e noge. Vsak pograbi svoje veslo, re\u0161ilni jopi\u010d, \u010delado in plastenko vode \u2013 sprva nas, za enourni sprehod po naravi res sme\u0161no na\u0161emljene, pot vodi navzdol po \u0161irokem gozdnem kolovozu, potem pa po zmeraj o\u017ejih stezicah, ki pripeljejo mimo vasice tongkonanov med strme ri\u017eeve terase in tukaj se upravi\u010dijo napotki za dobro obutev. Spra\u0161ujem se, ali doma\u010dini v tej vasici vidijo belce le takrat, ko se podajo na rafting. Se pravi, da izgledamo pribli\u017eno tako, kot kak\u0161ni marsovski bojevniki \u2013 belih nog, s \u010delado na glavi, oro\u017ejem v roki (veslo pa\u010d\u2026), za\u0161\u010ditnim oklepom (jopi\u010dem), \u010dudne govorice, pridemo mimo, nerodno odcapljamo v dolino, izginemo z reko.
\n

\"Polje\"<\/a>

Polje<\/p><\/div>
\nPo uri ne tako nedol\u017ene hoje navzdol stojimo ob reki, tam \u010dakajo trije rafti, en je namenjen skupini starej\u0161ih Francozov, ki se je nekako prikotalila za nami. Vkrcanje, in\u0161trukcije (\u0160e kdo pomni kaj pomeni bum bum? \u2026 Hitro na sredino rafta, ne glede na koga in kako se pri tem zlo\u017ei\u0161!), splavitev, spust. Maulu nam je postregla z ravno prav\u0161njo kombinacijo umirjene vo\u017enje med bogato obra\u0161\u010denim hribovjem in nekoliko adrenalinsko obarvanimi brzicami, kjer smo kdaj pa kdaj preizkusili tisti bum bum, hote ali nehote. Nekajurna vo\u017enja nam je postregla z marsikak\u0161no hudomu\u0161no dogodiv\u0161\u010dino. Sopotnica je izumila novo tehniko lulanja v vodo med vo\u017enjo, mokri smo bili v glavnem zaradi borbenega \u0161kropljenja med \u010dolni, tu in tam je kdo padel v vodo, seveda ne zaradi brzic, bolj zaradi \u010dlove\u0161kega faktorja. Lunch paket smo pokon\u010dali na drobni re\u010dni obali, preizkusiti se je dalo \u0161e v skakanju z nekaj metrske skale, kjer je bilo pravzaprav bolj nevarno, da te tok odnese, \u010de pravo\u010dasno ne zagrabi\u0161 vrvi, kot pa skok sam. Ob vseh \u0161portno rekreativnih u\u017eitkih dneva pa ne gre pozabiti neokrnjene narave, ki se nam je ponujala v razgled z bregov reke. Z gostim rastjem porasli bregovi, tu in tam \u010dez mah in skalovje poskakujo\u010d slap. Pa kak\u0161na prav posebna lesena brv. Spet drugje temni skalnati vr\u0161aci, ki se\u00a0 dvigajo nad tropski gozd. Zeleno rjava reka se vije med temnimi zlizanimi skalami. Impozantne strmine, pora\u0161\u010dene tu in tam s preprogami rozastih cvetlic. Spremljajo nas metulji in pred nami se umikajo dobesedno po vodi lete\u010de guane, ku\u0161\u010darji, ki sicer leno pole\u017eavajo na vro\u010dem obre\u010dnem skalovju.
\n\u0160e prehitro nas je potem \u017ee leno umirjen tok reke \u010dofotajo\u010de naplavil na zlizano kamenje pred na\u0161e stare znance \u2013 bele kombije. V \u0161tirih urah smo prepotovali 13 kilometrov re\u010dnega toka. Coca cola za po\u017eivitev, nekaj izmenjave vtisov in zgra\u017eanje nad mokrimi copati, ki se, tako mimogrede, niso uspeli posu\u0161iti vse do doma in so s svojimi \u010dudovitimi vonjavami dopolnjevali na\u0161 vsakdanjik do konca potovanja.
\nSu\u0161enje mokrih oblek je bilo nasploh precej\u0161nja umetnost, vla\u017eno ozra\u010dje pri tem lepo nagaja, iznajdljivost v napeljevanju \u0161trikov pa tudi ni odve\u010d.
\nZa \u0161portom \u0161e malo kulture \u2013 po ve\u010derji nas je presenetila prava folklorna predstava lokalnega bambusovega orkestra in simpati\u010dnih plesalk. V rumene sraj\u010dke in klobu\u010dke odeti \u010dokoladni otro\u010daji, ki izvabljajo iz nenavadnih bambusovih glasbil prav zanimive zvoke, so sicer sirote. Plesalke v tradicionalnih obla\u010dilih pa med plesi s svojimi ne\u017enimi, prefinjenimi gibi prikazujejo vsakdanja opravila, kot na primer sajenje \u017eita. Rahlo folklorno za\u010darani smo pokupili nekaj kaset in bambusovih pi\u0161\u010dali, iz njih izvabiti zvok pa je bila \u017ee \u010disto druga pesem. Ve\u010derno zabavo smo zaklju\u010dili s skupnim plesom v krogu, Mojster Jaka, Mojster Jaka, al \u0161e spi\u0161? Maister Jakob, Maister Jakob, schlaefst du noch? Kako pa se to poje v Toraj\u0161\u010dini\u2026?
\n7. dan \u2013 3. maj\u00a0 \u2013 POGREBNO VRISKANJE POD \u0160PI\u010cASTO GORO<\/strong>
\nKaj klavrn je bil jutranji pogled skozi okno. Zaprto tema\u010dno nebo nam je obetalo de\u017eeven dan. Zadnji zajtrk v Toraji \u2013 spet obrezan toast in za vzorec marmelade. Vse skupaj je izgledalo kot porcija za enega, ne pa za 13. Kar je sledilo, je privabilo nasmeh na la\u010dne obraze \u2013 pohane banane. Ejjj smo jih pohrustali z u\u017eitkom!
\nV de\u017eju smo se podali na mestno \u017eivinsko tr\u017enico. Kaj hitro premo\u010deni od de\u017enih kapelj smo nerodno capljali po razmo\u010denem blatnem travniku in kri\u017earili med ne\u0161teto bivoli, ki so \u010dakali\u00a0 nove lastnike. Presenetljiv pogled na ogromna \u017eivin\u010deta, ki jih navidez \u0161vohotni suhci obvladujejo s potegom ene same vrvice skozi nozdrvi. Nekoliko nejevoljni zaradi de\u017eja, otrpli zaradi \u0161tevila \u017eivine in \u010disto tihi, ker smo se bolj ukvarjali z umetnostjo hoje med blatom in iztrebki, smo se umaknili pod stre\u0161ice pra\u0161i\u010dje tr\u017enice. Precej nenavaden pogled, desetine \u010drnih pujsov le\u017ei v vrstah, zvezanih na bambusovih kolih negibno na tleh, izgledajo mrtvo, dokler kateri ne mahne z repom, se predirno oglasi ravno za tvojim hrbtom ali naredi lu\u017eico mimoido\u010demu na nogo.
\nPotem je bilo vse \u010dudovito na ostalem delu tr\u017enice, pod modrimi platni, s katerih ti vsake toliko \u010dasa sicer pricurlja za vrat, ker presega\u0161 njihove vi\u0161inske standarde in buta\u0161 z glavo v platno. Velik klobuk je tukaj sicer prav\u0161nja stvar. In tr\u017enica je pravi supermarket, najde\u0161 vse, od suhih giric do zapakirane vre\u010dke kapu\u010dina v prahu. Poskusim lokalno sladico, drobni rjavi polmeseci iz palmovega sladkorja in sezamovih semen. Mmmm.
\nV mestu za manj kot jurja nabavim pohodne natika\u010de, pa nekaj zapestnic za darila, kartice in znamke. \u0160e vedno de\u017euje in natika\u010di, ki se dr\u017eijo skupaj z nekaj paski, so edina primerna obutev, ki ne potrebuje dolgega su\u0161enja. Moje adidaske so nesramno prepojene z re\u010dno vodo in blatom s tr\u017enice.
\nIn potem smo se povabili na pogrebno slovesnost. Ob cesti naparkirani terenci, kak\u0161en \u00bbpolisi\u00ab (policija), da dela red, pa vedno ve\u010dja gne\u010da, so napovedovali, da za ovinkom res nekaj dogaja. Na polo\u017eni strmini so za namene pogrebne slovesnosti zgradili pravo vas iz bambusa. Vse po dolo\u010denih pravilih, vse \u017ee tedne in tedne vnaprej. Tak\u0161en pogreb si lahko privo\u0161\u010dijo le bogatej\u0161i, priprave nanj pa trajajo tedne, mesece ali celo leta. Dru\u017eina mora zbrati dovolj denarja in bivolov, da ceremonijo spelje, to pa v\u010dasih traja in traja. Ta\u010das pa se ima umrli doma prav lepo. Po njihovi interpretaciji le\u017ei \u00bbhudo bolan\u00ab v doma\u010di postelji, doma\u010di mu nosijo vodo in hrano, \u017eena zve\u010der le\u017ee poleg njega. Truplo nekoliko mumificirajo in to je vse. Za zares mrtvega ga imajo \u0161ele na zadnji dan pogrebne ceremonije, ko njegova du\u0161a poleti na du\u0161ah \u017ertvovanih vodnih bivolov in takrat njegovo truplo odlo\u017eijo v grob, bodisi v skalno grobnico, skalno jamo, na skalni previs ali pa v kak\u0161en modernej\u0161i betonski kubus.
\nTak\u0161ne ceremonije trajajo po cel teden, mi pa smo pri\u0161li na sam za\u010detek dogajanja. Vstop skozi lesen portal z zna\u010dilno ladjasto stre\u0161ico, nekaj metrov v hrib, in odpre se pogled na pravcato areno, obkro\u017eeno z bambusovimi lo\u017eami za goste. Posedemo se v dodeljeno lo\u017eo, obutev ostane na travi pred njo, prijazna doma\u010dinka pa nam postre\u017ee s \u010dajem in sladico. V sosednji lo\u017ei temno oble\u010deni mo\u0161ki tiho igrajo karte. Vzdu\u0161je je mirno, spro\u0161\u010deno, nikoli to\u010dno ne ve\u0161, kdaj in kaj bo dogajalo, zato vsi mirno posedajo in se ne ubadajo z vpra\u0161anji.
\nKmalu se na cesti pod vasjo za\u010dne mimohod pogrebnega sprevoda. Krsto najprej nesejo \u010dez\u00a0 vas in okolico, potem \u0161ele v pogrebno areno. Beli firbci (\u0161e nekaj malega bele ko\u017ee je bilo videti, obi\u010dajno ravno sredi dogajanja s fotoaparatom na o\u010desu) se zgnetemo med doma\u010do mno\u017eico firbcev in z odprtimi usti spremljamo presunljive prizore.
\n

\"Pogreb\"<\/a>

Pogreb<\/p><\/div>
\nNepregledna mno\u017eica se gnete ob cestici, po kateri se vije divji sprevod. Na \u010delu sprevoda v \u010drno oble\u010dene \u017eenske vle\u010dejo nad svojimi glavami kak\u0161nih 20 metrov dolg rde\u010d trak, ki je pritrjen na nosila za krsto v obliki tongkonana. Nosi jo kup mo\u0161kih, ki pri tem ves \u010das poskakujejo, vpijejo in vriskajo. Ne, to ni nam znano juhu vriskanje, to je glasno spu\u0161\u010danje predirnih zvokov, ki si jih predstavljam recimo sredi d\u017eungle, ko se prepirata dva tropa bojevni\u0161ko nastrojenih opic! \u010ce bi bili ljudje okoli mene oble\u010deni v kak\u0161ne palmove liste in po obraznih pomazani z bojevni\u0161kimi barvami, bi akusti\u010dna spremljava pogreba pognala \u017ee kar strah v kosti! Svet zvokov in tradicionalne mistike se \u017eal me\u0161a z idejo, kako je cel svet ena sama vas, zato doma\u010dini v kavbojkah in maj\u010dkah nekoliko pokvarijo predstavo o misti\u010dnem otoku in \u010darobni de\u017eeli Toraji. Trudili smo se vsaj malo stopiti z njihovo kulturo in na\u0161i fantje so v znak spo\u0161tovanja v dolgih barvastih sarongih izgledali prav sme\u0161ni, kot da so oni domorodci, doma\u010dini pa v kavbojkah le turisti!
\nKar nekaj \u010dasa traja, da srhljivi sprevod obide svojo obredno pot in skozi portal pogrebne vasi privriska na glavno prizori\u0161\u010de, pri \u010demer prvih nekaj mladeni\u010dev z improviziranimi sulicami in nekaj dolgimi barvnimi trakovi verjetno simbolizira kak\u0161ne \u017ee davno pozabljene bojevni\u0161ke \u010dase.
\nV pogrebni areni se zbere ogromna mno\u017eica nekaj sto ljudi. Pokojnika odpeljejo v posebno nadstropno zgradbo iz bambusa, kjer po\u010diva, dokler ni po kak\u0161nem tednu dni pogrebne ceremonije konec. Takrat odleti skupaj z du\u0161ami \u017ertvovanih bivolov v pujo, nebesa, in takrat je \u0161ele zares mrtev, ne glede na to, koliko \u010dasa pred pogrebom je res umrl.
\nMedtem pa nemoteno in navidezno brez urnika potekajo \u017ertvene aktivnosti. Posebno okra\u0161en in mo\u010dan bivol ima \u010dast, da je prva \u017ertev na ceremoniji. Sredi arene na manj\u0161em platoju stoji povsem mirno ob svojem gospodarju, ki ga dr\u017ei le za kratko vrv, napeto skozi nozdrv ogromne \u017eivali. Ve\u010dina obiskovalcev se nagnete na pobo\u010dje in nestrpno \u010dakajo trenutek, ko gospodar z me\u010dem sunkoma zamahne po bivolovem goltancu, \u017eivin\u010de posko\u010di v divjem ritmu, izpusti kak\u0161en prediren zvok, mno\u017eica ob prizori\u0161\u010du posko\u010di in zavre\u0161\u010di od adrenalinskega dobitka, \u010drna masa po hitrem postopku omahne na tla, v zadnji trzljajih tostranskega \u017eivljenja izkrvavi pod noge najbolj firb\u010dnih in brezhibno opravi svoje poslanstvo. Meso bo nahranilo stotine svatov, du\u0161a pa bo pomagala pokojniku na poti v nebesa. Zgodba se ponovi ve\u010dkrat dnevno, vsak dan ceremonije. Bivolji rogovi bodo kot dokaz premo\u017eenjskega stanja pokojnika in njegove dru\u017eine krasili pro\u010delje doma\u010dega tongkonana. \u010ce ni dovolj bivolov, \u017ertvujejo pra\u0161i\u010de. Ve\u010ddnevno \u017ealovanje stoterih ljudi v bambusovi vasici pa\u010d zahteva dolo\u010deno koli\u010dino hrane. Gostje prinesejo gostitelju razne darove, mi smo recimo prinesli cigarete, da smo lahko nekaj uric posedali po na\u0161i lo\u017ei, popasli firbce in nato od\u0161li z me\u0161animi ob\u010dutki. Nekateri so videno poimenovali z obi\u010dajnim klanjem, nekateri pa smo ostali razpeti med dvema svetovoma, tistim misti\u010dnim svetom prednikov, ki po\u010dasi izginja in ga ohranja le ideja o turizmu, ter na\u0161im, zahodnim pogledom na svet. \u017de sam dan je bil nekako skrivnosten, nizka obla\u010dnost se je ovijala okoli\u0161kih vr\u0161acev in ustvarjala mra\u010den ambient, na planjavi za vasjo pa je nad dogajanjem bdela v obliko zoba morskega psa o\u0161iljena gora.
\nIz luknje v luknjo po gorski cesti smo se v pozno popoldanskem soncu vzpenjali na planoto Batutumonga in po\u010dasi, ovinek za ovinkom, luknjo za luknjo, se je pod nami odpiral pogled na Torajo. Na prvi pogled tako podobna doma\u010di pokrajini, predalpskemu hribovju recimo, z gozdom pora\u0161\u010deni ne\u017eni hrib\u010dki do roba obzorja, tu in tam posejane ogromne zelene poljane, vmes nekaj hi\u0161ic, vse tako doma\u010de, zeleno, sve\u017ee. Ampak ostrej\u0161i pogled razkrije veliko bujnej\u0161e gozdove, zelene zaplate niso travniki, ampak v umetelne terase zasajena ri\u017eeva polja v najlep\u0161em zelenilu, vmes pa iz pobo\u010dij tu in tam \u0161trlijo ogromne \u010drne skale in dajejo pokrajini pravlji\u010den kontrast. Na obronkih polj tu in tam postavljeni tongkonani ali \u017ee kak\u0161na novej\u0161a bivalna stvaritev. In vse skupaj za\u010dinijo temnomodri oblaki, ki se posami\u010dno podijo po zaspanem nebu in se tu in tam zjo\u010dejo nad lepoto pokrajine in jo za\u010darajo \u0161e z \u2026 mavrico! Ne\u0161teto mavric, zdaj tukaj, zdaj tam, kot bi se nadnaravne sile igrale z akvareli na \u017ee tako pre\u010dudoviti pokrajini.
\nNa obcestni postojanki smo srebali vro\u010d \u010daj, ki je na mrzlem hribovskem zraku res bo\u017eal grlo, strmeli v pravljico narave pod sabo in nikamor ne bi \u0161li, le v \u010darovnijo matere narave bi strmeli in ostajali brez besed.
\nZa zaklju\u010dek polnega dneva so nas na vrhu planote \u010dakale preproste lesene sobice z \u017eimnicami na tleh v manj\u0161ih lesenih tongkonanih, kot nekak\u0161en lokalni planinski dom, z lesenega balkona pod \u0161trle\u010do streho pa se je razprostiral pogled na Tano Torajo, po\u010dasi utapljajo\u010do v mraku, vr\u0161ace v ozadju pa so bo\u017eali razvle\u010deni oblaki, ki jih je sonce o\u017earevalo v roza in rde\u010dih odtenkih.
\nTema kmalu ovije planinsko naselbino, nekje na horizontu se pobliskava, jaz pa najdem na nebu svoj veliki voz \u2013 ojej, nekdo ga je prevrnil, saj tukaj stoji na glavi, kako nenavadno!
\nPo ve\u010derji \u00bbpod kozolcem\u00ab se hitro razkropimo po svojih sobicah, vsi pa po dolo\u010denem \u010dasu ugotovimo, da nismo edini uporabniki sobic. Nekateri se dru\u017eimo s \u0161\u010durki, eni izganjajo koko\u0161i, spet tretji izmenjavajo besede z mi\u0161mi, zjutraj pred zoro pa najdem na stebru pred vhodom ve\u0161\u010do velikanko. Nekje zve\u010der zmanjka elektrike in v nemirni no\u010di nas spremlja pogrmevanje iz daljave, \u0161umenje, drobno pokljanje, \u010dudni zvoki, nenavadni glasovi…<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kam gresta? Ja kje pa je to? Eeeh, tja pa ne hodit, je nevarno! Kaj vse se vama lahk zgodi, bodta no pametna! Pti\u010dja gripa, terorizem, potresi, tsunamiji, okradli vaju bojo, kaj pa \u010de avion dol pade? februar, marec –\u00a0 INFORMACIJSKA AVTOCESTA Midva pa se le nasmehneva in sva odlo\u010dena raziskati tisti konec sveta. In raziskovati je bilo kaj \u017ee doma, pred monitorjem, kaj vse ti razkrije svet interneta, o dr\u017eavi, o krajih, o izku\u0161njah […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[66],"tags":[64,65,67,68],"class_list":["post-247","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-sulawesi","tag-bali","tag-kuala-lumpur","tag-sulawesi","tag-toraja"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t