{"id":1823,"date":"2010-02-09T10:55:54","date_gmt":"2010-02-09T09:55:54","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=1823"},"modified":"2010-02-09T10:55:54","modified_gmt":"2010-02-09T09:55:54","slug":"don-kihotova-drama","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/don-kihotova-drama\/","title":{"rendered":"Don Kihotova drama"},"content":{"rendered":"

Tisti dan je vse teklo po na\u010drtih. Po potovalnem predahu v skrivnosti anatolski \"\"<\/a>vasici sva imela s \u0160irin ambiciozne na\u010drte.
\nZAPLET<\/strong>
\nKrenila sva \u0161e v jutranjem mraku in \u010crni panter je brzel po praznih hribovskih cesticah osrednje planote. Vodili so naju ka\u017eipoti \u010dudnih imen, ki jih ni bilo na nobenem zemljevidu. Po feelingu torej, sva se smejala, pa zavila enkrat v levo in drugi\u010d v desno\u2026 Zabava se za\u010denja, \u010dutil sem, da prihaja eden tistih dni, zardi katerih se sopotnikom obi\u010dajno dvigajo lasje na glavi.
\nNaenkrat konec ceste. Naprej le makadam. Uuups, tole ne zgleda prav. Obrneva, greva nazaj\u2026 tako je u\u0161la prva ura najinih ambicioznih na\u010drtov.
\nPripeljeva se do presene\u010denja \u2013 pred nama vzniknejo \u010dudovite granitne tvorbe! Kot kapadokijski jur\u010dki in gobice, le da so iz trdega neizprosnega granita. Vrhunsko! Pripravljam fotoaparat \u2013 tole bo zgodba! Ujamem prvih nekaj prizorov in \u2013 tema. Ojoj, zmanjkalo je elektrike, baterija je prazna.\u00a0\"\"<\/a>
\nPred nama se pojavi gostilna. “Ko jo rabiva, pride,” se \u0161aliva s \u0160irin. Pijeva kavico in \u010dakava, da se baterija napolni. Ni\u010d ne \u010dakava, s \u0160irin bi brez te\u017eav “\u010dakala” ure, kot to po\u010dno tukaj\u0161nji doma\u010dini, ki se dneve lahko pogovarjajo o ni\u010demer. Tako nama je u\u0161la druga ura dana\u0161njih na\u010drtov.
\nPo slikovitem kanjonu se pripeljeva do \u010dudovitega mesteca na pe\u010dini. \u010cas kosila je in s \u0160irin hkrati pomisliva \u2013 dajva najti kak\u0161no gostilno izven mesta, ker v mestih \u010crnega panterja te\u017eko parkirava. In i\u0161\u010deva. In najdeva. Zaprto. Tudi druga in tretja je zaprta. \u010cudno, tu nekaj ne bo v redu\u2026 Zabavava se, s praznim \u017eelodcem in se kon\u010dno zadovoljiva z “modrostjo”, da so te gostilne odprte samo \u010dez vikend. Danes pa je delavni dan. Tako bodi, pa nama je u\u0161la \u0161e tretja ura najinega na\u010drta.\"\"<\/a>
\nS \u010crnim panterjem pripeljeva v mesto. Po prvih vzpodbudnih metrih \u0161iroke ceste in gostega prometa zavijeva v “center”. Ojoj, labirint ozkih enosmernih uli\u010dic srednjeve\u0161kega mesta, ko bi z rik\u0161o komaj vozil skozi. Ozke uli\u010dice, grozni koti za zavijanje, visoki zidovi stavb na cesti\u0161\u010du\u2026 Ja, za obrambo pred sovra\u017eniki gotovo idealno, ne pa za \u010crnega panterja. Klavstrofobi\u010dno, stra\u0161ljivo za sve\u017ee pe\u010denega \u0161oferja. Kar vozi\u0161, sploh ne ve\u0161 kam blodi\u0161, izbira\u0161 ovinke, kjer bi lahko pri\u0161el skozi. Vsak ovinek je uspeh\u2026
\nIn\u2026 POK! Pa sva posnela nek kot hi\u0161e, ki nesramno \u0161trli v sredino ceste. “Uuups!, pa sva ga po\u010dila\u2026” A ni \u010dasa za kaj ve\u010d, kajti za nama se zbira kolona temperamentnih avtomobilov. Nekaj trobijo\u2026 morda menijo, da sva s \u0160irin prepo\u010dasna. Zatopljena v re\u0161evanje iz labirinta na prasko ne pomisliva ve\u010d. Pogumno se boriva, da se izkopljeva iz zablojene scene. Tako je \u0161la \u0161e naslednja ura najinega ambicioznega na\u010drta.\"\"<\/a>
\nBogatej\u0161a za mo\u010dno prasko na \u010crnem panterju zdaj parkirava dale\u010d od zakletega kraja. La\u010dna pe\u0161a\u010diva v sredi\u0161\u010de, nekaj pojest, potem pa \u0161e pogledat, kar sva mislila pogledat. Pa je \u0161la \u0161e zadnja urica najinega na\u010drta in pri obilni solati in neki zelenjavni “piti”, ki so nama jo ljube\u010di mesojedci de\u017eele pripravili rastlinojedima tujcema sva ugotovila, da je danes res prav poseben dan, da pa tako ne bova pri\u0161la dale\u010d.
\nPa jutri,” sva se zabavala na lasten ra\u010dun in se pridu\u0161ala nad mislimi, da s takim tempom lahko v teh odmaknjenih krajih ostaneva mesece\u2026 JE PA ZGODBA! Saj, ta je najbolj pomembna!\"\"<\/a>
\nVoziva se po brez\u010dasni ravnici brez\u010dasnih vasic brez\u010dasnih prebivalcev\u2026 Ravna je cesta, kot bi jo z ravnilom potegnil. Rde\u010dkasta zemljica pridno obdelana z njivami valovi nekam v neskon\u010dnost. \u010crni panter je \u017eejen, s \u0160irin pa bi se ustavila pri kakem mlinu na veter, ki se ob\u010dasno pojavljajo na nekem nedosegljivem horizontu\u2026
\nKazalec za gorivo je \u017ee nekaj \u010dasa na ni\u010dli. Idealna prilo\u017enost, da ugotoviva koliko \u010crni panter nese brez goriva. “Bo\u0161 videla \u0160irin, zmagala bova! In ko najdeva \u010drpalko, bo zraven tudi mlin na veter! Kajti danes je poseben dan. Ga tudi ti \u010duti\u0161 na mehurju?”\"\"<\/a>
\nZ vsakim kilometrom se v potovalno pre\u0161ernost seli ve\u010d tesnobe, celo pogovor nekoliko zamre. Var\u010dna vo\u017enja \u0161e nikoli ni bila tako var\u010dna. Potem pa, kot v filmu, v daljavi na levi strani ceste \u010drpalka, na desni pa lep bel mlin na veter. Le kdo me lahko prepri\u010da, da to ni \u010darovnija?
\n <\/strong>
\n <\/strong>
\nPOTEM SE ZGODI\u2026 KAR SE JE IMELO ZGODITI!<\/strong>
\nV rahli zadregi s \u010dasom se ravno v pravem trenutku v poznem popoldnevu pripeljeva do vasice na polo\u017enem hrib\u010dku sredi prostrane ravnine. \"\"<\/a>Na golem vrhu hriba \u2013 glej ga zlomka \u2013 malo morje mlinov na veter.<\/a>
\n“Greva gor,” vzdihne \u0160irin. Mlini na veter so ji sedli v srce.<\/a>
\n“OK, pa pejva gor.”
\nA pravi trenutek le \u0161e ni bil \u010disto pravi. Sva se prej morala \u0161e zgubiti v tej mali vasici. Neke cestice so bile zaprte. Polagali so asfalt\u2026 Saj je vseeno, kajti pomembno je le, da sva morala malo zamuditi, da sva pri\u0161la TO\u010cNO PRAVI \u010cAS!
\n<\/a>Na vrhu naju je kar odneslo iz \u010crnega panterja. \"\"<\/a>Vzdu\u0161je je bilo vrhunsko! Na goli\u010davi so samevali skromno posejani stari mlini na veter. Pri enem je fant pasel konja. Navzdol po hribu je valovila vasica. Sonce se je skoraj dotikalo obzorja in rde\u010dkasta svetloba se je spreminjala iz trenutka v trenutek. V ti\u0161ini son\u010dnega zahoda sva tu do\u017eivela verjetno najlep\u0161e trenutke \u0161panskega potovanja.<\/a>
\n <\/strong>
\n <\/strong>
\n <\/strong>
\nKATARZA<\/strong>
\nV va\u0161kem bifeju sem opazil kip don Kihota! Vrli plemi\u010d bdi nad svojimi varovanci \u2013 in ne sovra\u017eniki! Beli mlini na veter mu vdihujejo smisel in pomen. Njegov boj z mlini na veter ni bil boj z mlini, bil je boj z vetrom, ki se je vpenjal v orja\u0161ke mlinske lovke! Iz boja z vetrom je plemi\u010d \u010drpal zase plemenitost, za druge norost\u2026
\nSe je \u017ee moralo zgoditi, da je plemeniti “nori” don Kihot ostal do danes, njegovi “pametni” sodobniki pa so \u017ee davno izginili brez sledu. Ne le zato, ker je njegovo zgodbo zapisal Cervantes, temve\u010d ker donkihotovstvo bralci najdemo v vsakem izmed nas!
\nAli mar nima vsakdo med nami svojih mlinov na veter\u2026 svojega vetra, s katerim se bori in ga hkrati poveli\u010duje v nebo? Mar ni vsakdo med nami don Kihot, obremnjujo\u010d se s svojimi problemi in strahovi, nebogljen v \u010dustvenih izlivih\u2026 In ali morda prav iz lastne donkihotovske borbe ne \u010drpamo lastne identitete, smisla in poslanstva?
\nVsakdo s svojim vetrom, svojo iluzijo\u2026 pozabljajo\u010d, da je \u017eivljenje igra, da smo na tem svetu zgolj na zaslu\u017eenem dopustu\u2026 Da je dopustu namen spro\u0161\u010deno igranje in nikakor ne, gorje igralcu!, da se poistoveti s svojo vlogo!
\nRAZPLET<\/strong>
\nKako lep primer je bil dana\u0161nji dan in kako \u010dudovito sva ga s \u0160irin odigrala! \u010cetudi je najin na\u010drt iz ure v uro izpuhteval v zrak sva bila vedno bolj vedra in razigrana\u2026 Vpadla sva v duh dneva in z njim za\u017eivela. Vpletla sva se v razvoj dogodkov in u\u017eivala ko sva za\u0161la, pri kavici ko sva polnila baterijo, pri la\u010dnem iskanju gostilne in v pre\u017ee\u010dem vzdu\u0161ju labirinta srednjeve\u0161kega mesteca. Vse bolj sva se prepu\u0161\u010dala trenutkom in vetru, ki je pihal za naju\u2026
\n\u2026 da naju je pripeljal do tega \u010darobnega hrib\u010dka, do mlinov na veter, do vrhunskega vzdu\u0161ja in do misli, ki jih mlinski veter z don Kihotom \u0161epeta vsakemu med nami\u2026\"\"<\/a>
\nVesela sva, da se nisva po donkihotovsko borila z dana\u0161njimi mlini na veter. \u010ce bi se hotela dr\u017eati najinega na\u010drta, bi ob neugodnem vetru gotovo zapadla v trmasto jeznoritost. Ta nama ne bi le zaznamovala dne, temve\u010d bi nama ukradla \u010darobne trenutke ob mlinih na veter. Ne lulaj proti vetru, ker bo\u0161 imel mokre noge.
\nHvala Don Kihot, pokazal si eno izmed poti, po kateri lahko hodim. Da pa je svet lahko tudi lep, sem \u017eelel spoznati sam. Zavestno se mu moram prepustiti in iz njega izlu\u0161\u010diti zgodbo zase. Kajti pomembna je zgodba in mi smo njeni avtorji\u2026 Ali pa ne!
\nKajti zgodba je tista, ki ostaja, tudi nas \u017ee davno ne bo ve\u010d\u2026 Kot je ostala njegova, kot je ostala zgodba dana\u0161njega dne.
\nZASTOR PADE – EPILOG<\/strong>
\n\u0160koda se je pono\u010di voziti po prelestnih ravnicah osrednje \u0160panije. Po \u010darobnih trenutkih pri mlinih bi bilo vse \u010disto brez veze. In edina misel je pri\u0161la sama od sebe.
\n“Tukaj prespiva, prav?” vpra\u0161a \u0160irin.
\n“Prav. Saj ni videti kak\u0161ne sobice v tej vasici, a se gotovo pojavi. Z mislimi jo ustvariva. Saj ne bo vedela zakaj se bo pojavila, midva pa bova! Tako kot bencinska \u010drpalka in mlin na veter\u2026 in kot mlini na hribu, ki sva si jih \u017eelela!
\nIn se je! Pa tudi svojevrsten, morda komu nor, vrtinec nove zabave naju je spremljal vse do konca\u2026 da tudi danes ni druga\u010de.\"\"<\/a><\/a>
\n“Saj ne ve, zakaj se je tale avto odprarkiral. Midva pa veva!”. In sredi gne\u010de zapeljeva na izpraznjeno mesto. Nisva se ve\u010d sekirala, vse se je dogajalo samo od sebe. Igrala sva v filmu in v njem u\u017eivala. Vse se je dogajalo, kot se je dogajalo\u2026
\nHvala don Kihot, hvala za zgodbo!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Tisti dan je vse teklo po na\u010drtih. Po potovalnem predahu v skrivnosti anatolski vasici sva imela s \u0160irin ambiciozne na\u010drte. ZAPLET Krenila sva \u0161e v jutranjem mraku in \u010crni panter je brzel po praznih hribovskih cesticah osrednje planote. Vodili so naju ka\u017eipoti \u010dudnih imen, ki jih ni bilo na nobenem zemljevidu. Po feelingu torej, sva se smejala, pa zavila enkrat v levo in drugi\u010d v desno\u2026 Zabava se za\u010denja, \u010dutil sem, da prihaja eden tistih […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[8,22],"tags":[],"class_list":["post-1823","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-oskar-pise","category-spanija"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t