{"id":16725,"date":"2014-10-21T11:48:30","date_gmt":"2014-10-21T09:48:30","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=16725"},"modified":"2019-12-13T11:46:43","modified_gmt":"2019-12-13T10:46:43","slug":"patagonske-jagode-in-cokolada","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/patagonske-jagode-in-cokolada\/","title":{"rendered":"Patagonske jagode in \u010dokolada"},"content":{"rendered":"

\"levi\"Pi\u0161e: vodnica Ana Miko\u0161<\/strong>
\nSvojo patagonsko<\/a> zgodbo vedno za\u010dnem enako – kako sem sploh pri\u0161la tja jaz, ki za svoje zimske destinacije vedno izbiram tiste, kjer lahko nosim svoje \u0161lape. Tiste najbolj vro\u010de, kjer me zjutraj zbudijo glasni pti\u010dji razgovori tropov, kjer moram vrata sobe zapirati, da me ne oropajo opi\u010dji tatovi, kjer se lahko vedno vr\u017eem pod \u017eubore\u010di slap, ker ta ne more biti nikoli prehladen, in kjer so ulice polne kaosa in kulturne druga\u010dnosti od mojega doma. Ne, nisem si mislila, da bom jaz kdaj pri\u0161la pod ledenik.
\nImam pa mamo, ki jo vle\u010de lepota narave. Prepotovala je \u017ee mnoge, a se njeno srce vedno znova vra\u010da v tihe in neokrnjene koti\u010dke sveta, ki dajejo du\u0161i prostor, kjer se lahko sprosti. Vedno ji je bila \u017eelja Patagonija in jaz kot njena osebna vodnica. In ko je pri\u0161la moja tridesetka, me je povabila na skupno potovanje, ki je postalo moje najljub\u0161e od vseh.<\/p>\n

Za\u010detek v veli\u010dastnem Buenos Airesu<\/h2>\n

\"CalafateZa\u010deli sva v Buenos Airesu. Mest sem videla \u017ee mnogo, a tak\u0161ne veli\u010dastnosti, kot jo premore Baires, kot ga ljubkovalno imenujejo doma\u010dini, ne premore nobeden. Kot veliko igri\u0161\u010de kolonialnih arhitektov iz vseh vetrov se zdi, da je mesto postalo izraz tistih najbolj\u0161ih, in njegove avenije govorijo mo\u010dne zgodbe o \u010dasu priseljevanj. Da je Argentina dom imigrantov najbolje za\u010duti\u0161 prav tu in kljub temu, da si dale\u010d od doma, se naenkrat lahko tudi ti po\u010duti\u0161 zelo doma\u010de. Zrezki in kava zlahka postanejo tudi tvoj vsakdan in zelo kmalu osvaja\u0161 prvine tanga in \u017eivljenja, v katerem se ne spi – ampak o tem kdaj drugi\u010d \u2026<\/p>\n

Potem pa na konec sveta – Ushuaja<\/h2>\n

Bistvo naj bo tokrat ju\u017eno kraljestvo Argentine. Za\u010dnimo \u010disto spodaj, na najju\u017enej\u0161em mestu Ushuaji, ki stoji “na koncu sveta”, kot pravi njen znameniti slogan. Regija se je za\u010dela razvijati relativno pozno in ima nekoliko neslavno preteklost, saj je bila tam kazenska kolonija. Tam so se sekala drevesa, a \u0161e je ostal unikaten primer gozda s tako hladne klime in je danes zavarovan. Na pot v park pa sva se podali z istim vlakom, ki je neko\u010d peljal kaznjence.
\n
\n\"Patagonija\"Bil je obla\u010den, hladen in te\u017eek dan in prav ni\u010d nisem bila navdu\u0161ena, ko sem spoznavala realnost vsakdana njihovega poletja. Brigale so me vse subtilne nianse narave in \u017eivahne barve li\u0161ajev, ki so navdu\u0161evale mamo. Dol mi je viselo za sprehode v naravi in iskanje po\u0161te na koncu sveta, da bova poslali posebno ovekove\u010dene kartice. \u017delela sem se greti pod odejo v topli sobi, gledati televizijo in v ustih topiti slastne umetnine argentinske \u010dokolade. Padci na potovanju so pogosti in moj je bil tokrat zelo zgoden \u2026 mogo\u010de pa je bil to kulturno-naravni \u0161ok; ah, kdo bi vedel.<\/p>\n

Pa ni trajal dolgo, vreme se je razbistrilo in \u010dakal nas je izlet skozi morski rokav, ki se vije ob mestu. Ljubka bitja, katerim je Beaglov kanal njihov dom, so bila ena najbolj sr\u010dnih sre\u010danj na potovanju. Pingvini, ki se radovedno zbirajo okrog obiskovalcev v svojem hecnem guncajo\u010dem se hodu – ti izkazujejo prav tak\u0161no zanimanje za turiste, kot ga dobijo od nas \u2013 in tega dobimo od redko katere \u017eivali! Ne ka\u017eejo pa enakega interesa morski levi, ki se zaspano prekopicujejo po skalah \u2013 veliko zehanja in tu pa tam kak\u0161no ruvanje med samci \u2026 a zato niso ni\u010d manj simpati\u010dni.
\n\"LagunaSo pa fantasti\u010dni tudi tukaj\u0161nji prizori. Ko sem se za\u010dela zbujati iz moje premra\u017eene dremavice, ki sem jo prinesla iz Slovenije, sem se jih za\u010dela tudi sama zavedati. Ko sem tako zrla v daljavo sem prvi\u010d ob\u010dutila, na kako odro\u010dnem delu sveta stojim. Misel mi je pognala kri po \u017eilah, odklenila je klju\u010davnico doma\u010dega udobja in tudi moja ledena pustolov\u0161\u010dina se je lahko za\u010dela.<\/p>\n

Naslednji let naju je pripeljal v El Calafate, najbolj\u0161e izhodi\u0161\u010de za raziskovanje naravnih rezervatov, ki se raztezajo ob ju\u017enih vr\u0161acih Andov. Ime je dobil po slastni jagodi za katero pravijo, da se vrne\u0161 nazaj v te kraje, \u010de jo poje\u0161. Pojedla sem je veliiikooo \u2013 \u010disto za vsak slu\u010daj.
\n\"Gozd\"Najbolj slaven izmed bli\u017enjih mogotcev je verjetno Perito Moreno \u2013 najve\u010dji ledenik na svetu \u2013 veli\u010dine njihovega glavnega mesta in menda tudi edini, ki se \u0161iri. Zanj sem imela nekako najmanj pri\u010dakovanj \u2013 kako poseben pa je lahko en ve\u010dji kos ledu, sem si sarkasti\u010dno mislila, a povem vam \u2013 zelo. Ni besed kak\u0161no mo\u010d nosi in kako se \u010dlovek po\u010duti ob njegovi veli\u010dini. Nekje globoko v trebuhu \u010duti\u0161 vznemirjenje, ko vidi\u0161, da se bo velik del ledu odkru\u0161il in tako kot on pada v vodo, tako tvoje vzhi\u010denje prihaja skozi vse re\u017ee na plano, dlake posko\u010dijo pokonci in kot mali otroci (ali pa kitajski turisti) izusti\u0161 navdu\u0161en “Uaaaaaauuuu!”<\/p>\n

Romanje h kade\u010di se gori Fitz Roy<\/h2>\n

\"UshuaiaNaslednje viso\u010danstvo je Fitz Roy \u2013 gora, ki s svojim posebnim obli\u010djem ozna\u010duje zna\u010daj planinske vasi El Chalten. Pogled na goro v \u010dloveku vzbudi na\u0161o globoko zakoreninjeno potrebo po malikovanju; kljub 21. stoletju te pogled nanjo osvobodi dana\u0161njih prepri\u010danj in razlag in zazdi se ti, da na vrhu biva nekaj bo\u017ejega. Nekdaj se je sama gora imenovala Chalten, kar pomeni kade\u010da se gora in ime ni slu\u010dajno; vedno se na vrhu ustavi kak\u0161en oblak in na najin prvi dan obiska se jih je zaustavilo mnogo. Ves \u010das sva pogledovali v njegovo smer, a ta dan se je bog odlo\u010dil, da bo skrit pred radovedne\u017ei, kot sva bili midve. Kljub ateisti\u010dni vzgoji sem pred spanjem po svoje pomolila in zjutraj naju je zbudilo sonce \u2013 mama je posko\u010dila k oknu in zaklicala: “Poglej ga, poglej ga!” In tam je bil On v vsem svojem sijaju (seveda z obveznim “dimnim” obla\u010dkom). \u010cakal naju je dolg, 9-urni treking do turkizne lagune, ki le\u017ei ob njegovem vzno\u017eju. Bilo je naporno, a ko sedi\u0161 tam sam s pogledom Nanj in njegovo laguno, poslu\u0161a\u0161 ti\u0161ino in \u010duti\u0161 mir v sebi in zdi se ti, da si na vrhu sveta. In spozna\u0161, da to niti ni bil treking. Bilo je romanje. Naslednje dni je sledilo \u0161e mnogo sprehodov, a na vsakem se glava obra\u010da nazaj, da spet uzre pogled Nanj in podo\u017eivi tisti trenutek, ko sta si bila najbli\u017eje.<\/p>\n

Naravnih lepot v Patagoniji kar ne zmanjka<\/h2>\n

\"Beagle
\nS te\u017ekim srcem sva se poslovili, a pred odhodom sva \u017eeleli \u0161e pre\u010dkati mejo in videti \u0161e enega najlep\u0161ih in naj\u010distej\u0161ih nacionalnih parkov na svetu, Torres del Paine. Sredi\u0161\u010de parka je veriga gorovja, ki s svojo dramati\u010dno razgibanostjo jemlje sapo. Obkro\u017eena z rumenkasto patagonsko stepo in turkiznimi jezeri nam ponuja poglede pravlji\u010dne de\u017eele. Vedno, ko posku\u0161am opisati njene lepote, skru\u0161eno ugotovim, da ostanem brez besed. Zato prilagam galerijo in vabilo, da se mi pridru\u017eite.
\nPS: Vse calafate jagode, ki so se zna\u0161le v mojem trebu\u0161\u010dku, pa so se o\u010ditno spla\u010dale \u2013 kmalu se vra\u010dam nazaj z na\u0161o prvo skupino in nekako se mi zdi, da ne bo zadnja!
\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Pi\u0161e: vodnica Ana Miko\u0161 Svojo patagonsko zgodbo vedno za\u010dnem enako – kako sem sploh pri\u0161la tja jaz, ki za svoje zimske destinacije vedno izbiram tiste, kjer lahko nosim svoje \u0161lape. Tiste najbolj vro\u010de, kjer me zjutraj zbudijo glasni pti\u010dji razgovori tropov, kjer moram vrata sobe zapirati, da me ne oropajo opi\u010dji tatovi, kjer se lahko vedno vr\u017eem pod \u017eubore\u010di slap, ker ta ne more biti nikoli prehladen, in kjer so ulice polne kaosa in kulturne druga\u010dnosti […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":28344,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,271,272,18],"tags":[],"class_list":["post-16725","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-agencija-oskar","category-argentina","category-patagonija","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t