{"id":15097,"date":"2013-10-23T13:05:02","date_gmt":"2013-10-23T11:05:02","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=15097"},"modified":"2013-10-23T13:05:02","modified_gmt":"2013-10-23T11:05:02","slug":"kobrina-zgodba-ali-kako-se-znebis-tezav-z-visino","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/kobrina-zgodba-ali-kako-se-znebis-tezav-z-visino\/","title":{"rendered":"Kobrina zgodba ali kako se znebi\u0161 te\u017eav z vi\u0161ino"},"content":{"rendered":"

(september 2013)
\nMarjanovo delo<\/a> spremljam \u017ee leta. Sem ena tistih sre\u010dne\u017eev, ki smo se imeli prilo\u017enost z njim sre\u010dati na delavnicah Karmi\u010dne diagnostike in se na lastne o\u010di prepri\u010dati v nekatere njegove neopisljive sposobnosti. Ko se je pred dobrim letom pokazala prilo\u017enost za \"Kobrinaponovno osebno sre\u010danje, me je sestra posku\u0161ala prepri\u010dati, da bi se ji pridru\u017eila na prvem celostnem potovanju po Jordaniji, vendar nisem za\u010dutila dovolj mo\u010dnega ‘klica’. Morda tudi zato, ker nisem pretirano avanturisti\u010den popotnik, ravno nasprotno, vedno sem potovala z dru\u017eino, v zaklju\u010denih dru\u017ebah po ‘varnih’ turisti\u010dnih destinacijah. In kot turistko tipa ‘kopalnico ima’ me bivanje v pu\u0161\u010davi ni prav ni\u010d privla\u010dilo.
\nKo je pri\u0161la ponudba za podobno potovanje po Tur\u010diji, je sestra spet poskusila, \u010de\u0161 tole bi pa morda celo ti prenesla. Spali naj bi prete\u017eno v hotelih, kak\u0161nih posebnih podvigov tudi ni bilo napovedanih. Vendar me \u0161e vedno ni prepri\u010dala, \u010deprav je iz Jordanije pri\u0161la zelo navdu\u0161ena in polna neverjetnih vtisov. Sama pri sebi sem rekla, \u010de bom za\u010dutila, se lahko \u0161e vedno odlo\u010dim zadnji hip. \u010ce mi je namenjeno, me bo \u017ee po\u010dakalo. In pozabila na vse skupaj.
\n
\nPa je poletje minilo, zakorakali smo v september. V nekem trenutku sem se spomnila na Tur\u0161ko zgodbo in pomislila, da bi mogo\u010de vendarle odpotovala. Do odhoda je bilo le \u0161e deset dni, urediti pa bi si morala nov potni list, zagotoviti finance, nabaviti \"Kobrinaustrezno obutev. Vendar sem se odlo\u010dila. Grem! Pa je vse lepo steklo in zadnji petek v septembru sem pristala na avtobusu, polnem neznancev. Odpotovala sem brez posebnih pri\u010dakovanj, zame je bilo pravzaprav prav vse novo. In v sebi sem se odlo\u010dila, da bom poskusila sprejeti vse, kar se mi bo dogajalo. V tistem trenutku si niti v sanjah nisem mislila, da me prav vsak dan \u010daka najmanj ena preizku\u0161nja.
\nPrvi test je bil \u017ee na avtobusu, ko je na\u0161 vodnik Oskar predlagal, da si za \u010das potovanja nadenemo nova imena. Nova imena? Od nekod je privlekel vre\u010do s priponkami in potniki v prvem delu avtobusa so za\u010deli \u017erebati. \u010ce sem \u010disto po\u0161tena, mi tak\u0161ne ‘igrice’ nikoli niso bile pri srcu, vendar sem se vdala v usodo. Prostovoljno sem postala del te skupine, torej se bom poskusila aktivno vklju\u010diti. In kak\u0161no ime mi je bilo namenjeno? Kobra! Za hip sem se po\u010dutila skoraj u\u017ealjeno, potem pa je nekaj v meni zavibriralo s tem imenom. In moram priznati, da sem se v naslednjih dneh precej poistovetila z njim. \u010ce bi me zdaj kateri od novih sopotnikov poklical druga\u010de, bi se mi zdelo prav nenavadno. Oskar je na tem potovanju postal Rak, Marjan pa Komar.
\nTako je na\u0161a skupina \u017eivali za\u010dela potepanje po Anatoliji. Sredi dneva smo prispeli do mesta Afyon, nad katerim se kar 220 m visoko dviguje ogromna skala, na vrhu katere stoji obzidje. In to je bil na\u0161 naslednji cilj. V prsih me je stisnilo. Prvi hip sem pomislila, da bi ostala v eni od \u010dajnic in tam po\u010dakala skupino, potem pa sem se odlo\u010dila, da sem jim pridru\u017eim vsaj na sprehodu med raznobarvnimi stavbami, ki v ulicah ob vzno\u017eju trdnjave stojijo \u0161e iz \u010dasov ple\u0161o\u010dih dervi\u0161ev. Med potjo sem Raka zasli\u0161evala, kak\u0161na je pot, ki vodi do vrha in mu v nekaj stavkih razlo\u017eila svojo te\u017eavo. \u017de odkar vem zase, me je bilo strah \"Kobrinavsega preve\u010d strmega in ‘prepadnega’. \u010ceprav sem bila \u017eivahen in razigran otrok, se nisem nikoli dri\u010dala po ograjah ali plezala visoko na drevesa. Z o\u010detom, navdu\u0161enim hribolazcem, sem prelezla marsikateri hrib in kolikor starej\u0161a sem postajala, toliko zahtevnej\u0161e so bile poti. Dokler nisem, nekje sredi pubertete, pri spustu s Komar\u010de do\u017eivela mo\u010dno vizijo deklice, ki se vali navzdol v prepad. Takrat se je moja visokogorska kariera zaklju\u010dila, strah pred padanjem pa se je v naslednjih letih spremenil v prave napade panike, ki so bili v\u010dasih tako hudi, da kak\u0161no uro sploh nisem mogla normalno dihati. Ozke ceste, strma smu\u010di\u0161\u010da, skalnati bregovi, mostovi nad dero\u010dimi rekami \u2013 vse to je zame postajalo vedno bolj nepremostljiva ovira. Da ne govorim o tem, kako je \u017ee pogled z balkona v drugem nadstropju zame predstavljal veliko te\u017eavo.
\nDo vrha Afyonske \u010drne trdnjave vodi pribli\u017eno 700 ozkih kamnitih stopnic in glede na pretekle izku\u0161nje se sama nisem upala tvegati vzpona. Rak mi je obljubil, da bo hodil ob meni, na zunanji strani poti in za\u010dela sva se vzpenjati. Pogled sem ves \u010das upirala v steno, se oprijemala kamnov in po\u010dasi sva napredovala. V zadnji tretjini me je \u017ee po\u0161teno stiskalo, ampak odlo\u010dena sem bila, da pridem do obzidja. Uspelo mi je. Nekoliko me je skrbela pot navzdol, ki je bila zame vedno dosti te\u017eja od vzpona, ampak zaupala sem, da mi bodo pomagali. Sopotniki so nadaljevali \u0161e po bregu nekaj metrov navzgor, do samega vrha, kjer je v vetru plapolala zastava. Po nekaj minutah po\u010ditka sem jim sledila, v tistem trenutku pa je strmina z vso mo\u010djo udarila vame in za\u010dutila sem znani vzorec. Mrzel pot, mehke noge, strah se je za\u010del nekje iz globin prebijati na plano. Pa ne ravno zdaj, ko sem \u017ee skoraj zmagala! Sestra me je posedla na bli\u017enjo skalo in odhitela po Komarja. Ko sem mu povedala, kako se po\u010dutim, me je prijel za roki in nekje v globinah moje podzavesti odkril, kaj me ovira. V trenutku, ko mi je za\u010del pripovedovati, se je nekaj v meni pretrgalo, za\u010dutila sem neopisljivo grozo in izbruhnila v jok. Ampak s solzami in izdihi je odtekal tudi strah in \u017ee nekaj minut kasneje sem se dovolj pomirila, da sva se lahko za\u010dela vra\u010dati navzdol.
\n“Zdaj pa bodi svobodna, drzna in pogumna kot Kobra!”
\nNo, zdaj vsaj vem, zakaj mi je bilo tokrat namenjeno to ime… Prvih nekaj metrov me je Komar vodil za roko in nekaj \u010dasa je trajalo, da sem se navadila meni do tega trenutka popolnoma neznanega ob\u010dutka lahkotnosti. Verjetno si vsak, ki tega nikoli ni \u010dutil, prav tako te\u017eko predstavlja mojo staro grozo, kot sem si sama vse svoje \u017eivljenje te\u017eko predstavljala ob\u010dutek svobode. Lahko pogledam navzdol, lahko stojim ob robu in ne \u010dutim prav nobenega strahu! Najraje bi stekla navzdol!
\nV naslednjih dneh sem imela veliko prilo\u017enosti preveriti, da resni\u010dno deluje\u2026 In vsaki\u010d znova sem bila navdu\u0161ena nad novimi ob\u010dutki. \u010ce se moja katarza ne bi zgodila \u017ee prvi dan, bi bila prikraj\u0161ana za mnoge izku\u0161nje! Tako pa sem spro\u0161\u010deno vstopila v \u010dudoviti kanjon Saklikent in se po ledeno mrzlem potoku \u010dez gladke skale prebijala po soteski navzgor, se sprehajala po neza\u0161\u010ditenih zidovih zapu\u0161\u010denega samostana visoko nad jezerom Bafa, splezala do ru\u0161evin utrdbe mesta Olympos in u\u017eivala ob razgledu na razpenjene valove globoko pod seboj.
\nKo sem se zadnji dan v vasici \u010cirali prebudila v son\u010dno jutro, mi je v u\u0161esih odzvanjala stara popevka, katere besedilo sem zares dojela \u0161ele v tistem trenutku:
\n\u00bb\u017divljenje je lepo, \u010de ga \u017eivi\u0161, tako kot ponuja se samo in ne da ti ga spremeni\u0161 …\u00ab
\nKobra.
\n 
\n <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

(september 2013) Marjanovo delo spremljam \u017ee leta. Sem ena tistih sre\u010dne\u017eev, ki smo se imeli prilo\u017enost z njim sre\u010dati na delavnicah Karmi\u010dne diagnostike in se na lastne o\u010di prepri\u010dati v nekatere njegove neopisljive sposobnosti. Ko se je pred dobrim letom pokazala prilo\u017enost za ponovno osebno sre\u010danje, me je sestra posku\u0161ala prepri\u010dati, da bi se ji pridru\u017eila na prvem celostnem potovanju po Jordaniji, vendar nisem za\u010dutila dovolj mo\u010dnega ‘klica’. Morda tudi zato, ker nisem pretirano avanturisti\u010den […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7,252],"tags":[],"class_list":["post-15097","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-clani-pisejo","category-oskar-celostno"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t