{"id":1431,"date":"2009-09-10T12:14:08","date_gmt":"2009-09-10T11:14:08","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=1431"},"modified":"2009-09-10T12:14:08","modified_gmt":"2009-09-10T11:14:08","slug":"skrivnostne-poti-po-vzhodni-turciji","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/skrivnostne-poti-po-vzhodni-turciji\/","title":{"rendered":"SKRIVNOSTNE POTI PO VZHODNI TUR\u010cIJI"},"content":{"rendered":"

Merhaba, dober dan \u2013 prijatelji! Takoj zatem pa vpra\u0161anje, od kod prihajam, po tur\u0161ko seveda, in ko je \u010dlovek videti zgubljen, tudi v polomljeni angle\u0161\u010dini. Slovenia \u2013 odgovor je ve\u010dini prav\u00a0 <\/span>tako neznan kot je meni tur\u0161\u010dina. Tam nekje v Evropi, v biv\u0161i Jugi, pa \u0161e mar\u0161ala Tita navr\u017eem, da je vsaj starej\u0161im bolj znano. Sicer pa je prav vseeno, od kod sem \u2013 tu sem, ker \u017eelim videti svet bolj od blizu, ker mi ne zado\u0161\u010da znanje iz knjig, zemljevidov, interneta, televizije…In ‘do\u017eiveta Vzhodna Tur\u010dija’ je moj poletni cilj, preden nadaljujem pot\u00a0 <\/span>– enkrat drugi\u010d \u2013 \u0161e po osrednji in zahodni, potem pa v neznani Iran, ter po svileni poti \u0161e mogo\u010de kdaj tudi dlje na vzhod. Tokratna Tur\u010dija pa je za nekaj \u010dasa moj predmet premi\u0161ljevanja, spominjanja. <\/span><\/span><\/p>\n

\u00a0<\/span><\/span><\/p>\n

Prvi dan v Mezopotamiji<\/span><\/span><\/strong><\/p>\n

Prileteli smo v povsem tur\u0161ko, pravzaprav kurdskomesto Diyarbakir. Velika lubenica na glavnem trgu je njegov simbol, ki se je s pogledom na rodovitno zemljo, tudi polno lubenic, izkazal za pravilnega. Kar te\u017eko verjamem, da se v tekmovanju za najte\u017ejo lubenico ustavi tehtnica pri 96 kilogramih. Ja, saj to je te\u017ea velikega in kar rejenega odraslega \u010dloveka! Zemljo \u017ee od najstarej\u0161e dobe, ko je \u010dlovek zamenjal lov in nabiranje sade\u017eev s kmetovanjem, napajajo vode Tigrisa in Evfrata \u2013 ozemlje med obema pa nosi naslov ‘medvodja’ ali Mezopotamije. Neverjetno, kako lepo obdelana polja so se zvrstila \u017ee med pristajanjem\u00a0 <\/span>letala in \u0161e bli\u017ee med nekajurno vo\u017enjo z na\u0161im avtobusom. Sama ravnina na obe strani, in \u010de je Diyabakir res najbolj vro\u010de tur\u0161ko mesto, nam je klima pri\u0161la zelo prav. Suho pu\u0161\u010davsko podnebje pa na poljih ‘hladi’ Atat\u00fcrkov jez! Postanek za kosilo in prvi tipi\u010dni tur\u0161ki \u010daj v mestecu Silvan, ki ga krasi ogromna mo\u0161eja iz 12. stoletja, ki je bila v 10.stoletju \u0161e bizantinska \u2013 brez kupole in minaretov. \u0160e seld\u017eu\u0161ki most \"\"<\/a>iz leta 1147 je pred nami, silno podoben tistemu slavnemu iz Mostarja, okoli njega in pod njim pa veliko delovne sile, saj Tur\u010dija pospe\u0161eno gradi \u0161ir\u0161e ceste. Zato je zrasel \u017ee tudi novi, \u0161ir\u0161i most, in moderna cesta, ki nas je po \u017ee bolj razgibani pokrajini pripeljala v Bitlis. Bitli\u0161ka vrata \u2013 ozka soteska, ki te\u010de \u010dez samo mesto, pa pomeni prehod v Vzhodno Anatolijo. Debele de\u017eevne kaplje so nas stisnile ob plo\u010dnike, kjer smo kot mokre ure iskali obljubljeni ‘kebab’ ali kaj bolj\u0161ega, predvsem pa ‘tuvalet’. Spoznali smo, da je strani\u0161\u010de res vedno ob d\u017eamiji. Pa \u0161e \u010dudna napisa za ‘mo\u0161ke’ in ‘\u017eenske’\u00a0 <\/span>smo se morali nau\u010diti \u2013 bay<\/em> in bayan. <\/em>Na citadelo iz Aleksandrovih \u010dasov nismo krenili, smo jo pa zaslutili skozi de\u017eevno in megleno popoldne. Spoznala sem, da je vpra\u0161alnica ‘Nered?’ – Kje? Zelo uporabna tur\u0161ka beseda. Kot tudi ‘Ka\u010d para?’ Koliko stane? <\/em>Vse drugo\u00a0 <\/span>se da pokazati s prstom, pa tudi \u0161tevilke. Ker so cene praviloma nizke, sem se dokaj hitro nau\u010dila \u0161teti do pet.<\/span><\/span><\/p>\n


\nVzhodna Anatolija,od Vana proti armenski meji<\/span><\/strong><\/span><\/p>\n

Vzhodna Anatolija je najve\u010dja, najvi\u0161ja tur\u0161ka pokrajina, z najvi\u0161jim vrhom Araratom,\"\"<\/a> najve\u010djim tur\u0161kim jezerom Van in najhladnej\u0161im mestom Karsom, kjer zapade tudi ve\u010d metrov snega, ki oble\u017ei kar tri mesece. Tako smo se gibali na vi\u0161ini okoli 2000 m, vro\u010de sploh ni bilo, \u010deprav je skoraj vedno sijalo sonce, zeblo nas pa tudi ni.<\/span><\/span><\/p>\n

Iz mesteca Tatvan <\/strong>ob Vanskem jezeru smo se z manj\u0161imi kombiji povzpeli na sam krater ugaslega ognjenika Nemrut 2.200 m visoko. \"\"<\/a>Pod nami se je prikazalo jezero Van v vsej svoji velikosti, pred nami pa zelo dolga sede\u017enica, ki omogo\u010da petkilometrski spust po prostranem pobo\u010dju. Gradijo tudi velik smu\u010darski hotel. Ima ta del Tur\u010dije smu\u010darsko prihodnost? Naravni tereni so idealni, le malo dale\u010d je, pomislim. Snega je pozimi ogromno,\u00a0 <\/span>smuka lahko traja do pomladi. A tokrat smo poletni gostje, tudi okopali smo se v enem izmed petih vulkanskih jezerc, ki le\u017eijo v samem kraterju. Da ne bo pomote \u2013 zadnji izbruh tega neko\u010d ve\u010d kot \u0161tiritiso\u010daka je bil leta 1440 pr.n.\u0161t. Ustvaril je ogromen krater, ko je konica vulkana odpadla in nastalo je pet jezer. Izbrali smo najtoplej\u0161ega, a se je izkazalo, da so vrelci vro\u010de vode bolj osamljeni. Lokalni vodi\u010d, ki je med \u0161olskim letom tudi u\u010ditelj angle\u0161\u010dine na neki vanski srednji \u0161oli, je poznal enega izmed res vro\u010dih izvirov, v katerem pa ni bilo veliko prostora. Ko se je na \u0161iroko vlegel, sta lahko ob njem sedela le dva. Ker zelo rada plavam, sem bila med prvimi, ki so se namo\u010dili v nepoznane jezerske vode. Kako zelo je prijala velika lubenica po kon\u010dani kopeli! \u010ceprav se je skoraj skotalila po strmem bregu in je na pladnju dajala videz hrane za pra\u0161i\u010de!
\nNaslednji dan pa premik na drugo stran jezera, kamor sicer dvakrat tedensko vozi tudi trajekt, v samo mesto Van. <\/strong>Slikovita lega ob jezeru istega imena na vi\u0161ini
\n1.727 m, <\/span>\u00a0<\/span><\/span>\u017eivahne ulice, prvi stik s po\u0161tnimi uslugami, ki so mo\u017ene le na po\u0161ti, kjer uradnik \u017eigosa in vr\u017ee kartice kar na tla, sre\u010danje z vanskimi ma\u010dkami \u2013 posebno raso angora bele barve (kot je moja ma\u010dka doma), a s to razliko, da je eno oko modro, drugo pa rumeno. Najve\u010dje do\u017eivetje pa je vsekakor plovba po tem velikanskem jezeru (za eno petino Slovenije ga je!), obisk lepo ohranjene armenske cerkve, dosegljive na otoku \u010carpanak preko ‘pti\u010djega’ hriba in pa bolj znane Akdamar cerkvice\"\"<\/a> z zna\u010dilnimi reliefnimi podobami iz stare\u00a0zaveze tako zunaj kot znotraj na tri kilometre oddaljenem oto\u010dku, ki je zelo obiskan izletni\u0161ki cilj. Pluli smo kar dolgo, se vmes tudi po\u0161teno naplavali v slani alkalni vodi, ki ni pu\u0161\u010dala nobenih sledov. Morda pa smo se v njej celo namilili! Dobra volja nas je spremljala vso pot, tudi na kosilo na\u0161i vodi\u010di niso pozabili. Burek v dveh oblikah, zame je bil bolj\u0161i ‘ta mehek’, pa \u0161e obi\u010dajni pi\u0161\u010dan\u010dji deli na ro\u0161tilju in preve\u010d solate…Za poslastico pa je ostala \u0161e precej strma citadela s son\u010dnim zahodom in prekrasnim pogledom na nekdanje urartsko mesto Tu\u0161pa, ki je cvetelo pred 3000 leti. V mestnem muzeju smo naslednjega dne lahko ob\u010dudovali urartske izdelke iz zlata, brona, keramike. Neverjetno!In preskusila sem lahko nov digitalni fotoaparat Kodak, ki je precej bolj\u0161i od starega, ki se je moral posloviti ob mo\u010dni svetlobi, ko je \u0161e nekako posnel fresko zgodnjekr\u0161\u010danskega svetnika v kar preve\u010d poslikani notranjosti armenske cerkve na otoku Akdamar. <\/span><\/span><\/p>\n

\u00a0<\/span><\/span><\/p>\n

Po svileni poti v obmo\u010dje Ararata\u00a0<\/span><\/span><\/strong>\u00a0\u00a0<\/span>
\nDel\u010dek starodavne svilene poti, ki je potekala kar 1.500 let, smo do\u017eiveli v son\u010dnem dopoldnevu, ko smo se mimo slapov Muradije \"\"<\/a>, zaradi blatnega dostopa ob\u010dudovanih le z vrha, povzpeli ob zanimivih lavinih jezikih, pe\u0161\u010dene in temnej\u0161e, skoraj \u010drne barve do na\u0161ega naslednjega cilja \u2013 Dogubeyazit<\/strong>a na skoraj 2.000 metrih. Pra\u0161no mestece, z eno samo glavno ulico, iranskim bazarjem, kjer je vsepovprek nametana krama, vendar s pomembnim ozadjem \u2013 v sne\u017eeno kapo odetim Araratom. Naslednjega jutra me je zbudilo ropotanje pod oknom, saj se je ve\u010dja skupina planincev odpravljala z d\u017eipi na ta veli\u010dasten vzpon. Bili so sami mo\u0161ki, opremljeni le z manj\u0161imi nahrbtniki, saj jim vodi\u010di preskrbijo bivakiranje na dveh vi\u0161inah pred zaklju\u010dnim vzponom. Prijaviti se je treba \u017ee nekaj mesecev vnaprej. Nam je ostal le \u0161e son\u010dni vzhod s pogledom na Ararat, pa obisk urartske trdnjave in utrjene pala\u010de Isak Pa\u0161e \"\"<\/a>\u00a0v bli\u017enji okolici. Izlet po kurdskih vaseh in do domnevnega najdi\u0161\u010da Noetove barke je zapolnil ve\u010dino dne, a bli\u017eina iranske meje nas je silila, da smo si pobli\u017ee ogledali stra\u017ene stolpe. Vendar ne tako neopazni, kot je bilo sprva videti. Ob ogledu meteorskega kraterja se nam je pribli\u017eal oboro\u017eeni vojak in mirno, skoraj zelo prijazno pregledal na\u0161e fotoaparate, ki so seveda slikali le v krater! Obrnili smo se nazaj, na pode\u017eelje in si natan\u010dno ogledali kurdsko dru\u017eino pri vsakdanjem delu. \"\"<\/a>Mati \u0161tirinajstih otrok je pekla poseben pala\u010dinkast kruh, dekleta so bila doma, najmlaj\u0161e so se igrale z udoma\u010denim jagnjem, o\u010de nam je s pomo\u010djo prevajalca razlo\u017eil svoje \u017eivljenje na tem obrobju sveta. Ovce pasejo sinovi, pozimi, ko je tod veliko snega, se grejejo v pritlehnih stavbah s posu\u0161enimi ov\u010djimi iztrebki. \u0160ola je obvezna in dekleta \u017ee znajo nekaj angle\u0161kih besed in videti so vesele na\u0161ega obiska. Ponudile so nam ajran \u2013 ov\u010dji jogurt pome\u0161an z vodo, pa tudi \u010daj, saj brez \u010daja na tur\u0161kem res ne gre. Po nekaj dneh se ga navadi\u0161, kava kot po\u017eivilo ni ve\u010d potrebna. Samo mati je bila nekam zadr\u017eana in zatopljena v peko \u0161tevilnih ‘pala\u010dink’. Zato pa je o\u010de sedel med nas in zadovoljno pripovedoval o svojem delu in veliki dru\u017eini. Starej\u0161a dekleta je kar ponudil na\u0161im fantom, pa so se zna\u0161li, \u010de\u0161 da imamo \u017ee svojih dovolj! \u017denske smo na tovrstnih potovanjih res v ve\u010dini, a zakaj? Se mo\u0161ki prej utrudijo, naveli\u010dajo, zbolijo? Smo bolj radovedne? \u010ce sklepam po sebi, je vse to res! <\/span><\/span><\/p>\n

Ararat se je po\u010dasi oddaljeval, ko smo se okrenili proti severu in se preko velikih sipin pripeljali do Tuzlu\u010de<\/strong> in solnega rudnika. Vhod je moral biti res \u0161irok in rovi tudi, saj na\u0161 tur\u0161ki \u0161ofer sicer ne bi zapeljal kar v notranjost.Tema kot v rogu je bila, dokler se ni od\u00a0 <\/span>nekje pojavil de\u010dek in kmalu za njim \u0161e o\u010de \u2013 o\u010ditno oskrbnik. Pri\u017egala sta lu\u010di in pokazala napravo za lomljenje soli, ki je v tem rudniku ne bo tako kmalu zmanjkalo. <\/span><\/span><\/p>\n

Azerbejd\u017eanski meji smo se pribli\u017eali ob neverjetni grajski razvalini Seytan Calesi<\/strong> ali Hudi\u010devemu gradu. \"\"<\/a>Pot, ki je vodila iz manj\u0161e vasice navzgor, je vabila k \u010dudovitemu pogledu na neokrnjeno naravo, katere stra\u017ear je \u0161e vedno na mestu, \u010detudi je hudi\u010d \u017ee davno izgnan! Proti mestu Kars<\/strong> se je nebo stemnilo, in v pri\u010dakovanju de\u017eja smo se najprej namestili v manj\u0161em hotelu z hamamom, iz katerega pa so kukali bolj \u010dudni mo\u0161ki v brisa\u010dah in obvezno cigareto v roki. Izgleda, da je vreme delovalo tudi name utrujajo\u010de, saj se nisem prijavila ne za ve\u010derjo v menda zelo lepi ‘pideriji’ (kjer so na mizi ‘pide’ \u2013 podobne evropskim picam!) in ne za obisk hamama. Vendar je vreme zdr\u017ealo, da smo si lahko \u0161e pred no\u010djo ogledali 45 km oddaljeni Ani,\"\"<\/a><\/strong> nekdanje cveto\u010de mesto ob Svilnati poti, ki pa je po mongolskih vpadih v 13.stoletju in mo\u010dnem potresu popolnoma zastalo. Kaj vse se je dogajalo na tem delu Tur\u010dije? Armenci, Uralti, Perzijci, Grki, Kelti, Rimljani, Seld\u017euki, Kri\u017earske vojske, Osmani od leta 1288 do konca 1.svet.vojne! Mesto duhov, oziroma sakralnih objektov, ki napol podrti \u0161e kljubujejo \u010dasu, tako kot tudi obzidje na eni strani. Naravne vodne meje so nespremenjene. Le most Marka Pola v globoki soteski je popolnoma neprehoden, saj sta mu ostala samo kamnita opornika na obeh bregovih. Mesto Kars (pomeni ‘sneg’) je eno najbolj zasne\u017eenih tur\u0161kih mest. Nad njim je mogo\u010den grad, ki glede na svojo lego spominja na ljubljanskega, \u010de si odmislim vse mo\u0161eje pod njim. Nudi pa prekrasen razgled na mestece pod njim!<\/span><\/span><\/p>\n

\u00a0<\/span><\/span><\/p>\n

Svet ozkih dolin in gora \u2013 veli\u010dastne Pontske Alpe<\/span><\/span><\/strong><\/p>\n

Nekdanje gruzijsko kraljestvo, povsem drug svet, s skrbno obdelanimi njivicami ob dolinah rek, vkle\u0161\u010denih med visoko gorovje. Vijugaste ceste, ki po\u010dasi peljejo do za\u017eelenega cilja. Na\u0161 je bila Ishanska gruzijska katedrala \"\"<\/a>in <\/strong>vasica ob njej, z obveznim minaretom, in mujezinovim napevom \u017ee navsezgodaj. Zakaj gruzijska? Ker so bili v 11.stoletju etni\u010dna skupina v Tur\u010diji. Gradili so cerkve po armenskem vzorcu in v srednjem veku dosegli s kraljico Tamaro velik razcvet. Po svileni poti je bila poznana tudi na zapadu. Na\u017ealost so kraljevino premagali Mongoli, zatem Perzijci. Re\u0161ili so jih \u0161ele ‘Rusi’, ki so tako kot v ostalih dr\u017eavicah nekdanje Sovjetske zveze vladali vse do leta 1991. Ve\u010derjo na \u017earu je pripravil na\u0161 pogumni \u0161ofer, zadovoljni smo bili tudi z bolj ‘stisnjenim’ spanjem v preprostem penzionu. Jutranji spust v dolino je bil vsekakor prijetnej\u0161i kot ve\u010derna vo\u017enja z avtobusom skoraj navpi\u010dno po ozki cesti. Mestece Yusufeli nudi dve vrsti dogajanja in s tem dobrega zaslu\u017eka \u2013 spust z rafti po reki \u010coruh <\/strong>in vodni\u0161tvo na trekingu v gorovje Ka\u010dkar<\/strong>. \"\"<\/a>Udele\u017eili smo se obojega in ob pohodu do baznega tabora na 3000 m za name\u010dek \u0161e dolgotrajno vo\u017enjo z d\u017eipi do na\u0161ega izhodi\u0161\u010da na 2.200 m. A pot je bila popla\u010dana z izjemnimi razgledi na tritiso\u010dake, z \u017euborenjem poto\u010dka, ki nas je vso pot spremljal in prijetno hladil, pa seveda z veseljem, da vse to tudi zmoremo, da si zaslu\u017eimo, ker smo se pa\u010d tako odlo\u010dili. Nepozabni so pogledi na hribovske vasice, ki se oprijemajo turizma po svojim mo\u010deh \u2013 skromnih penzionih, dobro zalo\u017eeni trgovini, kjer se je ob spustu najbolj prilegel mrzel ajran. Teko\u010di, nekoliko slan jogurt je v Tur\u010diji res vsepovsod\u00a0 <\/span>na razpolago, prija h kosilu ali pa le za \u017eejo. Pri nas bi se na veliko nacejali s pivom, a mislim, da je ta napitek u\u010dinkovitej\u0161i. Stavbe na tej vi\u0161ini so podobne tistim v Dolomitih \u2013 kamen in nad njim les, veliko lesa. Poleg ovc so tod \u0161e mule, pa osli, in tudi kak\u0161en konj, da pomagajo popotnikom nositi potrebno prtljago do baznega tabora \u2013 \u0161otore, odeje, pripomo\u010dke za kuhanje. Nekateri so bili skoraj do tal natovorjeni. Mi smo vse zmogli prinesti sami,\u00a0 <\/span>izvirne vode je bilo povsod dovolj, sicer pa smo se v baznem taboru Bukla Tur zleknili po mehki travi, namo\u010dili noge v poto\u010dku in se posladkali z vsem, kar je bilo v nahrbtnikih na voljo. Doma, v lepem penzionu ob ribogojnici, smo bili dele\u017eni ‘super’ ve\u010derje s pe\u010denimi postrvmi. Proslavili smo tudi rojstni dan na\u0161e najbolj natrenirane petdesetletnice, kateri sem zavidala, da se v ta leta ne morem ve\u010d vrniti. Sicer pa je zavist tako zelo negativno \u010dustvo, da sem ga hitro pregnala ob zavedanju svoje ni\u010d kaj zavidljive situacije, ki ji uspe\u0161no\u00a0 <\/span>kljubujem z vso skorajda mladeni\u0161ko mo\u010djo. In to me pelje naprej, do izpolnitve naslednjih \u017eelja! Naslednjega dne smo zapustili vi\u0161insko podro\u010dje, se spustili po vijugavi cesti do ogromnega jezu, ki je \u017ee nekaj \u010dasa v gradnji in bo kmalu kon\u010dan \u2013 takrat pa mesteca Yusufeli ne bo ve\u010d na zemljevidu, poplavljeno bo celotno podro\u010dje reke \u010coruh in vasice, ki smo jih dva dni ob\u010dudovali. Nova vi\u0161inska cesta pa bo \u0161e vedno pribli\u017eala Ka\u010dkar in menda tudi staro Gruzijsko katedralo. Res neverjetno velik jez, bagri in \u017eerjavi so bili na terasastih gradbi\u0161\u010dih videti kot igra\u010dke, ljudi pa sem ugledala le na trikratnem zoomu moje nove kamere. Na razgledi\u0161\u010dno to\u010dko ob cesti so postavili manj\u0161e gosti\u0161\u010de, potrebni ‘tuvalet’ (strani\u0161\u010de), nasadili ro\u017ee in speljali u\u010dno pot navzdol do ni\u017ee le\u017ee\u010dega razgleda. Pravi biznis! <\/p>\n

<\/span><\/span><\/p>\n

\u010caj in le\u0161niki ob \u010crnem morju<\/span><\/strong>
\n<\/span>Bobro, da se nismo \u017ee kar na prvem parkiri\u0161\u010du vrgli v morje, kajti dosegli smo \u010crnomorsko obalo in mestece Rize<\/strong>. Morje je prijetno toplo, zelo malo slano, a ozra\u010dje kar kipi od vlage. Tudi tu nas je na\u0161 \u0161ofer presenetil s strmo skoraj no\u010dno vo\u017enjo do citadele, od koder so se prikazale obalne lu\u010di v velikem\u00a0 <\/span>zalivu. Vlaga pomeni subtropsko podnebje, primerno za gojenje \u010daja, katerega prav v mestu Rize tudi najve\u010d predelujejo. Oskrbeli smo se s \u0161tevilnimi \u0161katlami zelenega \u010daja, ki je primerno darilo, kajti drugih posebnosti tu ni na izbiro. Malo pozneje smo se zagledali v ogromne nasade le\u0161nikov, ki se vle\u010dejo vzdol\u017e obale okoli \"\"<\/a>Trabzona<\/strong>, ki smo ga dosegli naslednjega dne prek karavanske poti svile in za\u010dimb, kot se natan\u010dneje imenuje svilena ali tudi svilna pot. \u0160e zanimiv postanek v mestecu Ma\u010dka, kjer se je odvijal sejem in v pravem \u017eiv\u017eavu smo le odkrili gostilnico s pripravljenimi jedmi. Kaj sem \u017ee jedla? Aha, nekaj dobrega, podobnega mesni obari. Manjkali so ajdovi \u017eganci, zato pa je njihov kruh, ki ga je vedno v obilju, zelo slasten! Zraven pa nepogre\u0161ljiv ajran. Kupila sem \u0161e dva para nogavic v zna\u010dilnem rde\u010de-\u010drnem folklornem vzorcu. Za darilo niso primerne, so pa\u010d zame. Popoldanski ogled smop zaklju\u010dili ob zelo znanem in obiskanem bizantinskem samostanu Sumela<\/strong> \"\"<\/a>globoko v hribih, skritega za skalami. Pravzaprav je v steno vklesana cerkev z dobro ohranjenimi freskami, prav\u00a0 <\/span>tako meni\u0161ke celice. Prepoved fotografiranja s fle\u0161em v notranjosti, kjer so dragocene freske, pa ni prepri\u010dala mladih Rusov \u2013 enostavno so se zaprli v bli\u017enjo celico in se veselo ovekove\u010dili s svetniki na stenah!
\nPot navzdol nas je spet pribli\u017eala Trabzonu, in najpomembnej\u0161i stari zgradbi \u2013 poznobizantiski cerkvi Svete Sofije. Na njej so vidni vplivi kr\u0161\u010danstva, pa tudi Osmanskega obdobja, ko je bila preurejena v mo\u0161ejo. Danes je kulturni spomenik.<\/span><\/span><\/p>\n

Izmed treh vhodov je najbolj znamenit ju\u017eni, ki na reliefih prikazuje \u017eivljenje Adama in Eve ter njun izgon iz paradi\u017ea. Na obokih v notranjosti so mnogi svetniki, kot tudi Jezusova zadnja ve\u010derja. Osrednja kupola ima dvanajst vogalov in s pomo\u010djo posebnega foto trika sem jo uspela posneti v vsej barvitosti geometrijskih likov, pome\u0161anih z bo\u017ejimi bitji. \u0160e zadnje plavanje v temnem morju, tokrat na res povsem temnem, skoraj \u010drnem nabre\u017eju. V plasti\u010dno stekleni\u010dko sem si nabrala nekaj tega \u010drnega peska, ki me \u0161e doma spominja na tisti kraj. Morje imam res rada.Tudi \u010crno!<\/span><\/span><\/p>\n

\u00a0<\/span><\/span><\/p>\n

Tradicionalne tur\u0161ke vasice in srednja Anatolija<\/span><\/span><\/strong><\/p>\n

Z le\u0161nikove de\u017eele smo se poslovili s kraj\u0161im postankom v obcestni prodajalni le\u0161nikov, ki so jih nekateri tudi kupili. Predvsem sem jih posku\u0161ala in drobila s posebno napravo ‘terminator’, ki sem jo tudi kupila. Saj gre la\u017eje v kov\u010deg kot kila le\u0161nikov. Doma jo bom preskusila, na suhih le\u0161nikih namre\u010d, saj na sve\u017eih ne deluje.<\/span><\/span><\/p>\n

Spet smo se strmo dvignili, najprej do zna\u010dilne tur\u0161ke vasice z veliko doma\u010dimi \u017eivali in veselimi otroki. Velik ov\u010dar nas je spremljal vso pot, tudi ma\u010dke so se pustile slikati! Obvezen \u010daj v bli\u017enji \u010dajnici, in \u017ee smo se peljali vse vi\u0161je. Prelaz na 2.200 metrih je bil povsem zimski, na njem pa manj\u0161a stojnica z doma\u010dimi pridelki in velik vodnjak z izvirno vodo, ki smo jo pridno doto\u010dili v napol prazne <\/span><\/span><\/p>\n

stekleni\u010dke. Kdo bi si mislil, da je tu na\u0161 avtobus zakuhal? Vseeno nas je varno popeljal do cilja \u2013 prijetne vasice pod mogo\u010dnim srednjeve\u0161kim gradom, z dolgim imenom \"\"<\/a>\u0160ebinkarahisar.<\/strong> Karahisar pomeni ‘\u010drna utrdba’ in takih je v Tur\u010diji polno,\u00a0 <\/span>zato pred njo \u0161e ime \u0160ebin. Bili smo v sredi\u0161\u010du dogajanja, na ulici celo lo\u0161\u010dilec \u010devljev in trgovec z le\u0161nikovim namazom, ki ga je stepal kar pred vrati. \u0160e pred no\u010djo smo po dokaj strmi poti dosegli glavni stolp utrdbe, s tur\u0161ko zastavo in \u017eeleznim Atat<\/span>\u00fcrkom. Mujezin je ravno oznanil son\u010dni zahod, ko smo se vrnili v vas in nas povabil k ogledu\u00a0 <\/span>mo\u0161eje. Naslednje jutro smo \u017ee vedeli, da je na\u0161 avtobus negotov, da ga na hitro ne morejo popraviti. A pot smo nadaljevali in se nekajkrat vmes sprehodili, da je \u0161ofer doto\u010dil vodo. Tudi kopanje na umetnem jezeru smo izkoristili in si ogledali trop ovac, ki je s sosednjega brega neverjetno hitro pre\u010dkal cesto in se spustil do obale, da se od\u017eeja. Po\u010dasi smo krenili dalje, se spet malo peljali, pa pe\u0161a\u010dili. Zagledala sem tovornjak z dvema pokritima prikolicama in za hip pomislila, da bi se lahko peljali z njim! Neverjetno, \u010dez pet minut se je na\u0161 vodi\u010d res dogovoril, da se peljemo do prvega ve\u010djega naselja, kjer bo lahko naro\u010dil ‘dolmu\u0161’ \u2013 minibus. Nepopisno veselje nas je zagrabilo, ko smo zlezli na voz, \u0161e nekoliko pokrit s senom in tri\u010detrturno vo\u017enjo popestrili z vsemi znanimi pesmimi, od Trzinke do Hej brigade! Potem smo se \u0161e bolj nabasali v edini dolmu\u0161, ki nas je sre\u010dno dostavil v hotel v Amasyji<\/strong>.\"\"<\/a> Na\u0161 bolni avtobus pa je priromal kaki dve uri pozneje. Tega ve\u010dera se je za\u010del tudi ramazan, zapovedani muslimaski post, ko ne smejo u\u017eivati ni\u010desar od son\u010dnega vzhoda do zahoda. Poleti je res najhuj\u0161i, saj je dan najdalj\u0161i, zato imajo zajtrk \u017ee ob \u0161tirih zjuraj, na ve\u010derjo pa tudi komaj \u010dakajo. Za\u010detek ‘u\u017eivanja’ je poleg mujezinovega speva oznanil tudi mo\u010dan topovski strel, ko smo se ravno poslavljali od najve\u010dje d\u017eamije, kjer smo bili nekaj \u010dasa v muslimanskem vzdu\u0161ju ob poslu\u0161anju za\u010detkov islama in petih stebrov te zanimive vere. Koran na\u017ealost ni vedno prav razumljen, \u010de pomislim na ma\u0161\u010devalne napade v arabskem svetu.\u00a0 <\/span>Kdo je kriv? Obe strani, kot vedno. <\/span><\/span><\/p>\n

Za zadnji dan so ostali le \u0161e Pontski grobovi,<\/strong> vklesani v skalovje nad mestom, pa Atat\u00fcrkov spomenik na glavnem trgu, svedrasti minaret, in seveda shopping, ki mu ni bilo konca. Zakaj? Po\u010dakati smo morali na popravljen avtobus, kar\u00a0 <\/span>se je vleklo tri ure dlje kot predvideno. \u0160e dobro, da je mestece tako lepo, \"\"<\/a>stisnjeno med gorovje, z mosti\u010di prek Zelene reke, z lepo obnovljenim nabre\u017ejem in tipi\u010dnimi otomanskimi hi\u0161ami nad reko. Po obisku Pontskih grobnic iz 4.st. pr.n.\u0161t., ki so zdaj seveda prazne, sem se zgrozila ob krutosti tedanjih kraljev, ki so po svoji smrti v te votline \u017eeleli ob sebi in tako zazidali tudi \u017eive \u017eene, slu\u017eabnike, konje \u2013 vse bogastvo. V globoki veri, da jim je to dovoljeno in da je pravi\u010dno. Res je te\u017eko razumeti \u010dlove\u0161ko naravo, ko ne ubija le zaradi strahu pre\u017eivetja, strahu pred sovra\u017enikom, ampak tudi iz po\u017eelenja! \u010casi se vseeno spreminjajo na bolje. V Tur\u010diji ni vidnega nasilja, ni pijancev ob cesti, ni zani\u010devanih in zakritih \u017eensk, otroci so lepo oble\u010deni, se radi u\u010dijo, povsod so nas prijazno ogovorili. Pa \u0161e tako dober kruh pe\u010dejo, da ne govorim o baklavah, ki se prodajajo na kilo, pa o sladoledu, tistem ledenem, ki se ne stopi tako kmalu, kot tudi ne spomin na to tur\u0161ko do\u017eivetje!\u00a0 <\/span><\/span><\/span><\/p>\n

Marinka Vehar, 24.08.2009<\/span><\/span><\/span><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Merhaba, dober dan \u2013 prijatelji! Takoj zatem pa vpra\u0161anje, od kod prihajam, po tur\u0161ko seveda, in ko je \u010dlovek videti zgubljen, tudi v polomljeni angle\u0161\u010dini. Slovenia \u2013 odgovor je ve\u010dini prav\u00a0 tako neznan kot je meni tur\u0161\u010dina. Tam nekje v Evropi, v biv\u0161i Jugi, pa \u0161e mar\u0161ala Tita navr\u017eem, da je vsaj starej\u0161im bolj znano. Sicer pa je prav vseeno, od kod sem \u2013 tu sem, ker \u017eelim videti svet bolj od blizu, ker mi […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[209,7,5,208,25],"tags":[],"class_list":["post-1431","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-ararat","category-clani-pisejo","category-turcija","category-v-turcija-2014","category-vzhodna-turcija"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t