{"id":10632,"date":"2012-03-28T10:20:40","date_gmt":"2012-03-28T09:20:40","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=10632"},"modified":"2012-03-28T10:20:40","modified_gmt":"2012-03-28T09:20:40","slug":"ugrabitev-v-romanticni-vasici-na-koncu-sveta","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/ugrabitev-v-romanticni-vasici-na-koncu-sveta\/","title":{"rendered":"Ugrabitev v romanti\u010dni vasici na koncu sveta"},"content":{"rendered":"

<\/a>\u00a0
\nNa enem od potepanj po Iranu me je pot zanesla v vasico na koncu sveta. <\/a>\u017de sama vo\u017enja na kraj zlo\u010dina, kjer so me ugrabili, je bila fenomenalna. Ozka cesta skozi sotesko \"\"<\/a>po kateri te\u010de majhna bistra re\u010dica, obdana s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Marelice in mandljeva drevesa cvetijo v belo-ro\u017enati barvi. Na levi in desni pa neskon\u010dne gore, ki se prelivajo v rjavi, rde\u010di, temno rde\u010di, rjavkasti, sivi, \u010drni in temno zeleni barvi. Vasice iz blata, raztresene po dolini, hribovja pa posejana z majhnimi zapu\u0161\u010denimi pokopali\u0161\u010di. Nagrobniki v arab\u0161\u010dini in v \u0161e neki \u010dudni pisavi. Na nekaterih nagrobnikih pa celo hieroglifi v obliki drevesc, \u017eivalic, zvezd za katere samo Bog ve kaj pomenijo. Vse okrog mene je \u010darobno, a takrat \u0161e nisem vedela, da me bodo ugrabili \u2026 Iranci!
\nPrispem v vasico. Doma\u010dini so bolj za\u010dudeni nad <\/a>mano, kot jaz nad njimi. \u0160e sama ne vem zakaj. Verjetno zato, ker bolj spominjam na brez-pigmentno \u017eelvo z ogromnim zelenim nahrbtnikom pod katerega se te\u017eo upira moj hrbet, kot pa na kako \u010dlove\u0161ko bitje. Veselim se \u017ee, prispela sem v nov \u010daroben kraj, na koncu sveta, \"\"<\/a>eno starej\u0161ih vasic v Iranu, Abyaneh. O televiziji in internetu ne duha ne sluha, da o pomanjkanju vse prisotnega hrupa prevoznih sredstev ne govorimo. Bla\u017eeni mir in neskon\u010dnost v \u010dasu, popoln odklop.
\nPreden se zno\u010di, si pravim, moram najti neko zato\u010di\u0161\u010de. Tavam po labirintu hi\u0161k iz temno rde\u010dega blata, slame, lesa in kamenja in \u0161e sanja <\/a>se mi ne kaj to\u010dno i\u0161\u010dem. Z doma\u010dinom se pogovarjava vsak v svojem jeziku in z rokami mu ka\u017eem, da i\u0161\u010dem streho nad glavo. Po\u0161lje me v ne vem katero ulico, na ne vem kateri konec vasice. Potrkam po vratih in odpre mi visok mo\u017eak zelenih, za\u010dudenih o\u010di in temnih, \u010drnih las. Kmalu pride tudi njegova sestra in veselo me sprejmeta pod streho. Razumemo se s kretnjami in veselo\"\"<\/a> mi predstavita moje preno\u010di\u0161\u010de, kos tal v hi\u0161ici iz blata stari pol tiso\u010dletja. Odli\u010dno, to je vse kar potrebujem. Dogovorimo se, da se vrnem kasneje. Odpravim se na raziskovanje \u010dudno \u010dude\u017enega kraja, kamor sem prispela. \u017de tavam po uli\u010dicah, opazujem doma\u010dine oble\u010dene v tradicionalna obla\u010dila, raziskujem skrite koti\u010dke vasice, obi\u0161\u010dem mavzoleje in miniaturne mo\u0161eje, vasici primernih dimenzij. Odpravim se raziskati eno lokalnih trdnjav, od koder opazujem kaj se dogaja v vasici pod manoj. Nato zagledam na drugi strani doline neko staro obzidje. To je potrebno raziskati! \u017de drvim na drugo stran, skozi nasade sadnih dreves in pozdravljam doma\u010dine, ki jih sre\u010dam na poti. Prispem na drugo stran doline, se povzpnem po hrib\u010dku mimo \u010dred ovac in gospoda z oslom, vse do tistega zanimivega obzidja. Sedim na kamnu obdanim s suhim grmi\u010devjem in opazujem vasico na dlani. Temno rde\u010de blatne hi\u0161ice, obdane z zelenjem, v ozadju pa golo, temno hribovje. Barve se med seboj prelivajo, potujem po oblikah, ki jih zaznavam, dokler ne odplavam dale\u010d, dale\u010d stran.
\nNato se zavem, da sedim na kamnu. <\/a>Sonce je za\u0161lo. Vstanem, se odpravim raziskovati dalje, lomastim po grmi\u010devju, plezam preko ope\u010dnatega zidu, na kar se zavem, da nisem sama. Preneham lomastiti. Na drugi strani obzidja sedi na kamnu star mo\u017eak in<\/a> opazuje vasico, kot jaz do pred nekaj trenutki. Se tudi spra\u0161uje o istih stvareh kot sem se jaz? Njegov vnuk se razposajeno igra z grmi\u010devjem in kozo na vrvici. Opazujem ju, dokler me ne opazita. Izmenjamo si poglede in nasmehe. Odpravim se v moje zato\u010di\u0161\u010de. Pridem domov in pozdravim moja gostitelja. Povabita me na \u010daj in tako se ob \u010daju pogovarjamo o na\u0161ih \u017eivljenjih. Huseyn in Marziye\"\"<\/a> v iran\u0161\u010dini, jaz v sloven\u0161\u010dini. Po dolgi debati ju obvestim, da naslednje jutro na\u010drtujem zapustiti vas in se odpraviti dalje po moji poti. Pozdravim ju in jima za\u017eelim sladko spanje. Napaka. V Iranu se nikoli ni\u010d ne na\u010drtuje. Najbolj\u0161i na\u010drt je, da nima\u0161 na\u010drta. \u010ce pa na\u010drt ima\u0161, lahko nanj pozabi\u0161 v trenutku, ko si ga izmisli\u0161.
\nPrebudim se, pripravim prtljago ter se odpravim pozdraviti moje gostitelje. Povabijo me na zajtrk. Zahvalim se in odklonim, a ne odnehajo dokler me ne prepri\u010dajo, da delim zajtrk s celo dru\u017eino. Marziyin sin Hasan je pravi mali sladkor\u010dek. Nagajivo me opazuje pri jedi in komentira vsak moj gib. Potem se pogovarjava in igrava. Na kar me Marziye poprosi, da si oble\u010dem tradicionalno obla\u010dilo, ki ga \u017eenske nosijo v vasici. Pravi, da bi ji bilo v veliko \u010dast. Ne morem odkloniti. V svoji glavi prera\u010dunavam koliko je vo\u017enje do naslednjega mesta in ob kateri uri moram na avtobus. Pravim si, ma saj to bo hitro, pol ure in smo gotovi, potem pa grem. Odgovorim Marziye, da seveda z veseljem oble\u010dem tradicionalno obla\u010dilo, potem pa se bom morala \u017eal posloviti. Seveda, seveda, potem lahko gre\u0161. Prime me za roko in mi razlo\u017ei, da je obla\u010dilo pri njeni sestri. Tako se s celo dru\u017eino odpravimo na drugi konec vasice.
\nTu se pri\u010dne preobla\u010denje. Mo\u0161ki \u010dakajo izven hi\u0161e (ker ima hi\u0161a samo en prostor), mene pa Marziye in njena sestra napravljata v dragoceno tradicionalno obla\u010dilo (\u017eenske ta obla\u010dila hranijo kot najve\u010djo dragocenost, ki se predaja iz roda v rod). \u010crne najlonske nogavice (nekaj meni neznanega)<\/a> in ogromno \u010drno krilo<\/a> (zanj je potrebnih pribli\u017eno 20 metrov blaga) mi spretno nadeneta. Preko telesa mi povezneta dolgo pisano z zlatimi vrvicami in mavri\u010dnimi ble\u0161\u010dicami okra\u0161eno haljo. Lase mi pokrijeta z belo ruto, polno cvetli\u010dnih vzorcev. \"\"<\/a>Tudi sami se napravita. Sledi \u010de obla\u010denje mo\u0161kega dela dru\u017eine. Potem pa obvezno fotografiranje. Po fotografiranju \u0161e la\u017eji obrok sadja, zelenjave, ore\u0161\u010dkov, sla\u0161\u010dic, \u010daja ter klepetanje. Marziye me s ponosom predstavlja celotni dru\u017eini. In \u017ee je tu povabilo na kosilo! Zahvalim se in razlo\u017eim, da bi po\u010dasi morala oditi. Marziye se strinja in predlaga, da se vrnemo k njim domov, ko preneha de\u017eevati. Tako se popoldne odpravimo, tradicionalno oble\u010deni, cela dru\u017eina, preko vasice proti domu. Prevzemajo me pravlji\u010dni ob\u010dutki. Na pol poti mi Marziye pove, da me ho\u010de predstaviti tudi dru\u017einskim prijateljem. Nimam srca, da bi ji prepre\u010dila to veselje. Tako obi\u0161\u010demo tudi dru\u017einske prijatelje kjer se ustavimo na \u010daj in sla\u0161\u010dice po protokolu. Preden prispemo domov se ustavimo za dru\u017einsko fotografiranje ob cveto\u010dih drevesih. Ko prispemo domov, odidemo \u0161e na teraso domovanja na kon\u010dno fotografiranje. Preoble\u010demo se v meni bolj doma\u010da obla\u010dila. In \u017ee ne vem v katero se poizkusim posloviti (razmi\u0161ljam o prijateljih v mestu kamor se odpravljam,<\/a> ki so verjetno \u017ee v skrbeh zame). Kako, odhaja\u0161, ali ne ostaja\u0161 vsaj na poznem kosilu pri nas ? Mi pravi Marziye. Ostani \u0161e dan ali dva, pristavi Husayn. Razlo\u017eim jima, da moje prijatelje verjetno \u017ee skrbi in da bodo mislili, da me je kdo ugrabil. Tako se po neskon\u010dnem moledovanju in \"\"<\/a>prepri\u010devanju ste\u017eka poslovimo. Te\u017ekega srca se poslavljam, ker mi je moja nova Iranska dru\u017eina (do sedaj se jih je <\/a>nabralo \u017ee kar nekaj) prirasla k srcu. Odhajam po svoji poti in moje nove znance nosim v srcu s seboj.
\nIran je zelo, zelo, zelo nevarna de\u017eela, ravno zaradi Irancev samih. Tako prijazni ljudje so, da se zavemo, da je nam taka prijaznost in gostoljubnost \u017ee dolgo \u010dasa neznana, ali pa nam sploh nikoli ni bila poznana. Iranci imajo eno veliko srce v katerem je vsak, ki jih spo\u0161tuje in jih ima rad, dobrodo\u0161el. Dalj \u010dasa ko potuje\u0161 po Iranu, ve\u010d Irancev te ugrabi, posvoji in si s teboj deli veselje do \u017eivljenja. Ugrabijo te, poljubljajo, objemajo in gostijo kot najbolj\u0161ega prijatelja. Neverjetno, nepozabno, vzburljivo, ganljivo in vznemirljivo a tudi bole\u010de je potovati po Iranu ravno zaradi ljudi, ki jih sre\u010da\u0161 na poti.
\nAna Marija Grbanovi\u0107<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u00a0 Na enem od potepanj po Iranu me je pot zanesla v vasico na koncu sveta. \u017de sama vo\u017enja na kraj zlo\u010dina, kjer so me ugrabili, je bila fenomenalna. Ozka cesta skozi sotesko po kateri te\u010de majhna bistra re\u010dica, obdana s pomladanskim zelenjem in cvetjem. Marelice in mandljeva drevesa cvetijo v belo-ro\u017enati barvi. Na levi in desni pa neskon\u010dne gore, ki se prelivajo v rjavi, rde\u010di, temno rde\u010di, rjavkasti, sivi, \u010drni in temno zeleni barvi. […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,20,18],"tags":[],"class_list":["post-10632","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-agencija-oskar","category-iran","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t