{"id":10628,"date":"2012-02-29T12:19:30","date_gmt":"2012-02-29T11:19:30","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=10628"},"modified":"2012-02-29T12:19:30","modified_gmt":"2012-02-29T11:19:30","slug":"morje-sredi-andov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/morje-sredi-andov\/","title":{"rendered":"Morje sredi Andov"},"content":{"rendered":"

\u00a0Tekst in foto: Matja\u017e Pir\u0161<\/strong><\/p>\n

Divje zemeljske sile, ki so dvigale cela gorstva, so sredi Sredi Ju\u017ene Amerike, visoko med Andi, nehote ustvarile morje, ki je nato postalo jezero. Titikaka \u0161teje s svojimi 3800 metri nadmorske vi\u0161ine za najvi\u0161je plovno jezero na svetu, na njem pa so na\u0161li svoj prostor znameniti plavajo\u010di slamnati otoki. A le nekaj ur od tod se na pravih otokih sredi jezera, kamor ne zaide ravno vsak, skriva nekaj pravih otokov, kjer \u017eivljenje te\u010de po samosvojih tirnicah. Otoki, kjer ni nobenega policaja. Ker ga preprosto ne potrebujejo.<\/strong><\/p>\n

Kljub temu, da se je ve\u010der kar zavlekel, me nemir prvih jutranjih \u017earkov, ki prihajajo tam nekje izza bolivijskih hribov, hitro pre\u017eene iz tople postelje. Ledeno mrzla no\u010d je poskrbela za to, da se zjutraj vsaj obla\u010diti ni treba in malo kasneje \u017ee nerodno lezem po bregovih in preko kamnitih ograj, ki lo\u010dujejo polja med seboj. Na hrib\u010dku, pod vrhom otoka, malo nad Eliasovo hi\u0161o, se udobno namestim na veliko skalo in se prepustim soncu in zaspanim mislim. Jezero pod mano je popolnoma mirno in nemo, ti\u0161ino zmoti le ob\u010dasno blejanje ovac, ki jih po kamnitih poteh med evkaliptusi prvi doma\u010dini \u017eenejo na pa\u0161o.<\/p>\n

V hi\u0161i pod gri\u010dkom, pri Juani in Eliasu, \"\"<\/a>na\u0161ih gostiteljih, opazim postave, ki se kot duhovi smukajo okrog hi\u0161e in tiho pospravljajo, kar smo sino\u010di pustili po ve\u010derji, saj so doma\u010dini, ki spanec uravnavajo po soncu, omagali \u017ee precej pred nami, ki smo pono\u010devali tja do desete zve\u010der.<\/p>\n

Na stezici, ki med skalami vijuga od jezera proti hi\u0161i, se prika\u017ee ve\u010d postav, sklonjenih pod te\u017ekimi bremeni na hrbtih. Med njihovimi hrbti in pisanimi plahtami, na prsih zavezanimi v velik vozel, nosijo dvajset, trideset litrske plastenke z vodo. Spredaj gre z drobnimi hitrimi koraki Valentin, Eliasov o\u010de, ki je bil pred leti stare\u0161ina otoka in ki nosi poleg\u00a0 te\u017eke vodena svojem hrbtu tudi dobrih sedemdeset let, spo\u0161tljivo starost za te kraje. Za njim gre Mama. Nikoli sploh nisem vpra\u0161al, kako ji je ime. Pa\u010d Mama. Tako jo vsi kli\u010dejo. Za njo stopicata \u0161e njuna vnuka, sedemletni Marko in desetletna Judith, ki nosita skupaj te\u017eko vedro z vodo.<\/p>\n

<\/p>\n

Kot v\u010deraj, ko so nam ob na\u0161em prihodu znosili vso prtljago s \u010dolna do hi\u0161e, mi spet postane kar malo nerodno. Mi gringoti komaj sopemo na tej nadmorski vi\u0161ini, vsak korak nam je te\u017eak, oni pa nosijo vodo iz jezera do hi\u0161e, kjer jo bomo mi tako razsipno vlivali v provizirana strani\u0161\u010da.<\/p>\n

Jezero kot morje<\/strong><\/p>\n

Neko\u010d davno, \u017ee toliko let nazaj, da \u0161tevilka ne pove prav ni\u010d, so se Andi to\u010dno tu nekje razdelili na dva dela ter tako velikodu\u0161no naredili prostor morju, ki je postalo jezero. In \u0161e vedno, ko se z brne\u010dimi \u010dolni lagodno preva\u017ea\u0161 po gladini, ima\u0161 ob\u010dutek, da si nekje med jadranskimi otoki. \u0160ele ve\u010derni hlad, ki zare\u017ee v kosti takoj ko zaide sonce, ter zasne\u017eeni hribi na bolivijski strani, te opomnijo, da si skoraj \u0161tiri kilometre visoko. Kristalno jasna svetloba in ogenj, s katerim zaide zve\u010der sonce v mirno gladino\"\"<\/a> jezera,\u00a0 dasta popotniku zaslutiti, da ni prav ni\u010d nenavadnega, da se je ravno ob obali tega jezera porodila ena mogo\u010dnej\u0161ih starih kultur, Tiwanaku in da so nekaj stoletij kasneje bogovi iz globin jezera po svetu poslali Manco Capaca in njegovo sestro Mamo Oclo, z nalogo, da zgradita inkovsko kraljestvo. Jezero, veliko kot slaba polovica Slovenije, ki si ga danes delita Peru in Bolivija, ostaja pre\u017eeto z legendami, razpeto nekje med resni\u010dnostjo in miti. Se je Virakocha, stvarnik vsega vrnil v Ocean, ali v jezero Titikaka, po tistem, ko je opravil svoje delo na zemlji?\u00a0 Bo, ko bo ugotovil, da se \u017ee dolgo ne ravnamo ve\u010d po postavah bogov, ponovno vstal prav iz tega jezera? In tisti, precej bolj prakti\u010dni miti \u2013 se res v jezeru skriva zlato, ki so ga sem zmetali Inki, da bi ga zavarovali pred pohlepom konkvistadorjev? Ko je slavni francoski pomorski raziskovalec Jacques Cousteau tu v sedemdesetih letih meril globino jezera, je imel gotovo malo v mislih tudi omenjeno zlato. Na\u0161el pa je \u0161estdeset (60!) centimetrov veliko \u017eabo!<\/p>\n

Oto\u010dek sredi jezera<\/strong><\/p>\n

V jezeru, ki naj bi imelo obliko pume, a je to videnje dano res samo tistim s poudarjeno domi\u0161ljijo, je kar nekaj deset otokov. Najbolj znani so zagotovo Uros, ali slamnati, plavajo\u010di otoki, ki obiskovalcu pustijo nek grenak priokus po me\u0161anici med Disneylandom, ter tistim turizmom najslab\u0161e vrste, kjer ima\u0161 ob\u010dutek, da te posiljujejo z ne\u010dem, kar \u017ee dolgo ne obstaja ve\u010d.<\/p>\n

Dobre tri ure plovbe v srce jezera, barki zapre pot pravi otok, Taquile. Na tem v vodo vklenjenem kosu zemlje, dolgem kak\u0161nih \u0161est kilometrov in \u0161irokem kilometer, dva, \u017eivi pribli\u017eno dva tiso\u010d doma\u010dinov, Indijancev iz plemena Ke\u010dua, katerih svet je omejen na teh par kvadratnih kilometrov, \u010das pa te\u010de tu z druga\u010dnimi koraki kot drugje.<\/p>\n

\u017denske, oble\u010dene v puloverje barve oto\u0161ke zemlje in v \u017eivobarvna \u0161iroka nabrana krila, ki si jih ob posebnih prilo\u017enostih nadenejo tudi po dvajset naenkrat, \u010dez glavo pokrite s \u010drnim \u0161ali, tkejo za svoje mo\u017ee \u0161iroke pasove, s skrivnostnimi vzorci, ki tistemu, \"\"<\/a>ki zna brati ta starodavni slikovni jezik pove veliko o njihovemu\u00a0 lastniku. Mo\u0161ki v \u010drnih hla\u010dah, belih srajcah in temnih brezrokavnikih, z obvezno torbico s kokinimi listi \u2026 \u00bb\u0161trikajo\u00ab. Njihove pletilke komaj sli\u0161no ves \u010das trkajo druga ob drugo; kadar sedijo, kadar hodijo, kadar se dru\u017eijo \u2026 in ustvarjajo neverjetno lepe in zapletene vzorce. Najlep\u0161e v celem Peruju! Chuye<\/em>, kape, ki pridejo izpod njihovih prstov krasijo njihove glave dan in no\u010d. Tisti neporo\u010deni nosijo tak\u0161ne z velikim belim zvoncem, poro\u010deni rde\u010de, oto\u0161ke stare\u0161ine pa mavri\u010dne barve. In otroci tak\u0161ne v obliki cveta, da so potem s kapo na glavi kot kak\u0161ne velike ro\u017ee. \u017dene stkejo mo\u017eem mo\u010dne pasove, ki \u0161\u010ditijo njihove hrbtenice, mo\u017eje pa napletejo \u017eenam krila. Ter \u0161epetajo. Nikoli ne spregovorijo glasne besede. \u0160e ko se jezijo in o\u0161tevajo otroke, naredijo to potihoma.<\/p>\n

Stare terase pri\u010dajo o tem, da so otok Indijanci naselili \u017ee pred mnogimi stoletji, zagotovo \u017ee pred Inki, saj so tu na\u0161li kraj, kjer so imeli vse, kar so potrebovali za pre\u017eivetje, za povrhu pa so bili \u0161e varni pred roparskimi plemeni s celine. Po tistem, ko je Kolumb spremenil \"\"<\/a>zgodovino sveta in so v \u0161estnajstem stoletju \u0160panci v imenu nekega drugega boga naredili tu dol ‘red’, so otok uporabljali kot neke vrste haciendo, za oddih utrujenih konkvistadorjev, po letu 1821, ko je Peru postal neodvisen, pa je oblast v otoku videla odli\u010den prostor za zapor, s katerega ni bilo pobegov. Le kdo bi lahko odplaval do dobrih dvajset kilometrov oddaljenega kopnega po vodi, ki ima devet, deset stopinj?!<\/p>\n

Ko so v sedemdesetih letih prej\u0161njega stoletja na otok pri\u0161li prvi turisti, so doma\u010dini, ki so stoletja \u017eiveli v prostovoljni ‘izolaciji, hitro dojeli, da jim poleg zaslu\u017eka, obiskovalci prina\u0161ajo tudi spremembe, ki lahko usodno vplivajo na njihov tradicionalni na\u010din \u017eivljenja. Stopili so skupaj in se domenili, da \u010de se \u017ee ne morejo ogniti turizmu, potem ho\u010dejo imeti vsaj nadzor nad njim, ter da se lahko obiskovalci nahranijo in prespijo pri njih doma, razen oto\u010danov samih pa nih\u010de ne sme slu\u017eiti na ta ra\u010dun.<\/p>\n

Popotnik tako lahko dandanes z doma\u010dini sede za mizo in skupaj pove\u010derja ro\u017enato jezersko postrv, potem pa se odpravi v preprosto sobo s slamo namesto tapisona, posteljo iz trsja in obvezno no\u010dno posodo pod njo.<\/p>\n

Elektrike na otoku ni, vez z zunanjim svetom v glavnem predstavljajo barke, ki vozijo med obalnim mestom Puno in otokom. Zadnja leta doma\u010dinom kar dober del zaslu\u017eka potrebnega za pre\u017eivetje predstavlja turizem, \u0161e vedno pa je najpomembnej\u0161e kmetijstvo. Velika nadmorska vi\u0161ina, mo\u010dno sonce ter hladne no\u010di botrujejo, da na poljih obdelanih izklju\u010dno na roke, ne zraste kaj dosti drugega od koruze, drobnega krompirja, kvinoje in korenja. Sadja in sve\u017ee zelenjave oto\u010dani skoraj ne poznajo.<\/p>\n

Trdo delo in po\u0161tena zabava<\/strong><\/p>\n

Dobrih dva tiso\u010d oto\u010danov se tudi v enaindvajsetem stoletju uspe\u0161no upira napredku. Vsa polja obdelajo s preprostim ro\u010dnim orodjem in vse tovore znosijo na svojih hrbtih. A ko je letina pobrana, po\u017eeta, pospravljena, se znajo tudi po\u0161teno zabavati. Takrat si \u017eenske nadenejo mno\u017eico kril, mo\u017eje si nadenejo \u010dez kape klobuke in skupaj odidejo do va\u0161kega trga, kjer ob zvokih trstenih pi\u0161\u010dali in bobna \"\"<\/a>rajajo do jutra. Neko\u010d so si zraven izdatno pomagali s \u010di\u010do, doma\u010dim koruznim pivom, z leti in ‘napredkom’\u00a0 je \u010di\u010do zamenjalo pivo Cuzcena. V litrskih steklenicah!<\/p>\n

Vzrokov za praznovanje je vedno zadosti. Dobra letina, praznik Pacha Mame – Matere Zemlje, god Svetega Jakoba \u2026, seveda so ta praznovanja tudi prilo\u017enost za marsikaj drugega. Recimo za iskanje pravega partnerja. In v tem so Takil\u010dani\u00a0 neverjetni. Da bi bil zakon dveh lahko uspe\u0161en, je bodo\u010di nevesti in \u017eeninu dovoljeno, da tri leta pred poroko \u017eivita in spita skupaj, ter tako vidita, \u010de sta res ustvarjena drug za drugega. \u010ce sta po treh letih \u0161e istega mnenja, potem meseca maja pride s celine \u017eupnik in ju poro\u010di. Doma\u010di in sosedje\u00a0 jima s skupnimi mo\u010dmi zgradijo novo, skromno domovanje.<\/p>\n

In kak\u0161na prihodnost se obeta njunim otrokom? Vrtca seveda ne potrebujejo, ker bodo s sosedovimi mulci pre\u017eiveli brezskrbno otro\u0161tvo s plezanjem po drevju, dirjanjem prek kamnitih ograd, s potol\u010denimi koleni in komolci, a sre\u010dno, zdravo in brez vseh omejevanj. Osnovna in del srednje \u0161ole sta na otoku, na fakulteto\u00a0 morajo na celino. Ampak, kaj pa sploh prina\u0161a fakulteta? Na otoku je ne potrebuje\u0161, na celini\u00a0 je Indijanec s Taquileja tudi s fakulteto ni\u010d. Samo Indijanec s Taquileja.<\/p>\n

Proti vetru\u00a0\u00a0 <\/strong><\/p>\n

Ko po dnevu, dveh odhaja\u0161 z otoka, te preveva ob\u010dutek, kot da si te dneve pre\u017eivel v nekem drugem, vzporednem \u010dasu, ki ne obstaja ve\u010d, glava pa je polna vpra\u0161anj: Do kdaj bodo \u0161e uspeli ostajati pri svojem? Kje je tista meja, kjer je \u0161e dobro sprejemati dobrine sodobnosti in kje jo pri\u010deti zavra\u010dati? Kdaj jih bodo novi vzorci, ki jih s seboj prina\u0161amo tujci premamili? Jim prina\u0161amo koristi, ali jim delamo nepopravljivo \u0161kodo, ki bo v njihovo tradicionalno \u017eivljenje zarezala pregloboke brazgotine?<\/p>\n

Morda bi bilo najbolj prav, da \"\"<\/a>zaradi vsega tega sploh ne hodimo tja. A dejstvo je, da se napredku, naj bo dober ali slab, gotovo ne bodo mogli ogniti. Zato, \u010de smo \u017ee tam, bodimo vsaj dobri gostje, dobri ‘turisti’, kar Slovenci, ki zahajamo na Taquile,\u00a0 gotovo smo. Preprost rek ‘Kolikor da\u0161, toliko dobi\u0161’ \u0161e kako dr\u017ei, \u010deprav tu ne gre za materialne dobrine. Slovence dobro poznajo in nas imajo preprosto radi. Ker znamo odpreti srce.<\/p>\n

Ker je v\u010dasih samo odprto srce premalo, smo za zadnji bo\u017ei\u010d tudi malo odprli denarnice. V nabirki denarja, ki so jo, poleg prispevkov, pospremile dobre in vzpodbudne besede vseh tistih, ki jim ni vseeno, smo z lahkoto nabrali dobrih dva tiso\u010d evrov, ter jih nakazali na\u0161im prijateljem na otoku, s tem denarjem pa so doma\u010dini nakupili \u0161olske potreb\u0161\u010dine in obleko za ve\u010d kot \u0161estdeset otrok iz tridesetih dru\u017ein. Elias je kon\u010dno kupil vodno \u010drpalko, zaradi katere Marku, Judith in drugim otrokom ne bo treba ve\u010d nositi vode iz jezera.<\/p>\n

Nedelo, marec 2012
\n\u00a0<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u00a0Tekst in foto: Matja\u017e Pir\u0161 Divje zemeljske sile, ki so dvigale cela gorstva, so sredi Sredi Ju\u017ene Amerike, visoko med Andi, nehote ustvarile morje, ki je nato postalo jezero. Titikaka \u0161teje s svojimi 3800 metri nadmorske vi\u0161ine za najvi\u0161je plovno jezero na svetu, na njem pa so na\u0161li svoj prostor znameniti plavajo\u010di slamnati otoki. A le nekaj ur od tod se na pravih otokih sredi jezera, kamor ne zaide ravno vsak, skriva nekaj pravih otokov, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[4,12,18],"tags":[],"class_list":["post-10628","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-agencija-oskar","category-peru","category-vodniki"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t