{"id":1046,"date":"2009-04-16T10:43:25","date_gmt":"2009-04-16T09:43:25","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=1046"},"modified":"2009-04-16T10:43:25","modified_gmt":"2009-04-16T09:43:25","slug":"vzhodno-turski-utrinki","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/vzhodno-turski-utrinki\/","title":{"rendered":"Vzhodno-tur\u0161ki utrinki"},"content":{"rendered":"

Zgodbe skupine, ki se je z Brnika na pot proti Njegovemu veli\u010danstvu podala 21. junija 2008.
\nVsako potovanje prinese svoja, enkratna do\u017eivetja. Zato je tudi vsak potovalni dnevnik edinstven in unikaten. Pri\u010dujo\u010da izdaja potovalnega dnevnika nima datumov, nima dnevov, nima zapisov kdaj smo vstali, jedli, pili in svoje dneve zaradi ‘vertikalnih prepihov’ pre\u017eivljali v ob\u010dudovanju tur\u0161kih strani\u0161\u010d. Ima pa ta potovalni zapis zgodbe, v katerih nastopajo samo glavni igralci. Stranskih vlog tu skorajda ni.
\nHALIS NA RAFTINGU
\n<\/strong>Raf\"\"<\/a>ting po reki \u00c7oruh vedno pa\u0161e. Takrat smo ravno na polovici potovanja, dan je prost in nekaj osve\u017eitve pride \u0161e kako prav. A rafting je rafting. Ne gre za tako hud spust po reki, ki bi odlo\u010dal o na\u0161em ‘biti ali ne biti’, lahko pa ta spust odlo\u010da o ‘biti ali ne biti’ na\u0161ih fotoaparatov. Halis je bil edini (vsaj na na\u0161em \u010dolnu je bil edini), ki je pokazal svojo iznajdljivost in se z raftinga ponosno vrnil z lastnimi fotografijami.
\nNamestili smo se v na\u0161e \u010dolne, \u0161e enkrat preverili jopi\u010de, \u010delade in na\u0161e no\u017eice, \u010de so zataknjene ob dno \u010dolna, nato pa smo jo mahnili po reki navzdol. Vmes smo presenetljivo ugotovili, da nekdo iz tri\u010dlanske spremljevalne posadke ni \u010disto prepri\u010dan katera je leva in katera desna. Pa saj, ali je to sploh pomembno, nas ‘turistov’ je bilo v \u010dolnu veliko ve\u010d, ga bomo \u017ee nau\u010dili. In medtem, ko pridno veslamo enkrat levi naprej, drugi\u010d desni nazaj, in ko je bila voda bolj mirna, se Halis odlo\u010di, da je \u010das za fotografiranje. Okoli vratu je nosil malo modro torbico, katero je za\u010del po\u010dasi odpirati. Vsi ga gledamo, le kaj ima? Nato iz torbice potegne plasti\u010dno embala\u017eo okusnega gr\u0161kega sira in nekateri se razveselimo, juhu malica. A znotraj je bila neka temna stvar, potegne jo ven in glej – etui fotoaparata! Halis, fotoaparat ima\u0161 sabo, pazi, da se ne zmo\u010di, mu vsi prigovarjamo. On pa mirno za\u010dne fotografirati visoke hribe v okolici in nas v \u010dolnu. Super, ideja je bila vsem takoj v\u0161e\u010d. Vsi smo se veselo nastavljali pred njegov objektiv, dokler nismo morali spet zavihati rokavov in veslati kot pravi profesionalci.
\n\u0160IVANJE GLAVE NA NA\u010cIN ‘TAKO TO DELAMO V \u015eEBINKARAHISARJU’
\n<\/strong>\u015eebinkarahisar je zaspano mestece tam nekje… v Tur\u010diji. Mesto ima en hotel, hotel pa eno posebnost, ki so jo umestili v notranjo opremo kopalnic. Tu so namre\u010d radiatorje namestili pod strop, na vi\u0161ini, ki je ravno prav\u0161nja za enkratno bole\u010de do\u017eivetje kopalni\u0161kega dekorja. Ta luksuz, ki ga ponuja omenjeni hotel, si je privo\u0161\u010dil Andrej. Zjutraj pride k Sulejmanu v recepcijo, mu poka\u017ee glavo in re\u010de: ”Se mi zdi, da tole di\u0161i po zdravniku.” Sulejman gleda glavo, nato gleda \u0161e Andrejeva \u017eena Marjeta, gledamo \u0161e ostali. Ja, Andrej je moral kar krepko za\u010dutiti razporeditev elementov v kopalnici. Odlo\u010dimo se za obisk zdravnika.
\nZ Andrejem se odpraviva do bli\u017enje bolni\u0161nice, ki je bila kljub zgodnji uri, \u017ee polna \u010dakajo\u010dih ljudi. Vsi na\"\"<\/a>ju sprva malo \u010dudno gledajo in kon\u010dno se le nekdo izmed osebja ustavi pri nama. Po tur\u0161ko naju vpra\u0161ajo kaj \u017eeliva, poka\u017eeva na glavo in obema je kmalu postalo jasno, da bo stvar potekala v tur\u0161\u010dini, o kateri nisva imela pojma. Najprej se mladi zdravnik in njegova asistentka odlo\u010dita, da bosta vse skupaj le namazala z nekim mazilom in za\u0161\u010ditila z velikim obli\u017eem. Ampak rana je bila kar globoka, zato z Andrejem vztrajava pri \u0161ivanju. Poka\u017eeva jim na radiator, ki je bil v prostoru, pa na Andrejevo glavo in nato s kretnjami rok \u0161e poka\u017eeva na \u0161ivanje. Od radiatorja je to, skorajda prebledi zdravnik. Zdaj je stvar postala bolj resna. Gremo k bolni\u0161kemu administratorju, ki ni vedel kaj bi z nama. Naj kopira potni list, pa tisti list, ki sva mu ga ti\u0161\u010dala pod roke, kaj naj dela z njim? Zdravstveno zavarovanje, kaj naj s tem? Vendarle se je gospod administrator odlo\u010dil, da nekaj mora storiti. Iz potnega lista tako preslika tur\u0161ko vizo iz leta 2002. In medtem, ko Andreja pripravljajo na ‘operacijo’, jaz administratorju dopovedujem, da je to stara viza. Glejte, to je nova, mu ka\u017eem v potnem listu. On pa mi zamahne z roko, \u010de\u0161 saj ni pomembno leto, glavno je, da je viza.
\nPo dolgotrajnih pripravah ustreznega pribora za operativni poseg, mladi zdravnik vpra\u0161a za lokalno anestezijo. Andrej, \u017ee malo naveli\u010dan, odgovori, da tega pa res ne potrebuje. ”But mister, this very painfull,” se v polomljeni angle\u0161\u010dini potrudi zdravnik. Naj bo. \u0160e injekcija lokalne anestezije in operacija ‘tako to delamo v \u015eebinkarahisarju’ se lahko za\u010dne.
\nKo je \u0161el zdravnik z roko proti glavi so se mu roke tako tresle, da sem si dejala, no tega pa res ne bom gledala. Tudi zdravnikova asistentka je opazila, kako zelo treso\u010de vse skupaj poteka in je stvari vzela v svoje roke. Takrat pa mi Andrej re\u010de: ”Ve\u0161, \u0161e dobro, da so mi dali lokalno, ker si nisem predstavljal, da bo tole potekalo tako eksoti\u010dno.” In eksoti\u010den je bil tudi konec. Zadovoljna, da sva vse skupaj dobro opravila prideva ven, pogledam kako so vse skupaj uredili in vidim, da so gazo pri\u0161ili na glavo. ”To narobe vidi\u0161, saj ne morejo kar gazo pri\u0161it na glavo,” mi ne verjame Andrej. Pogleda \u0161e njegova \u017eena in potrdi, da je vse skupaj res pri\u0161ito med njegove lase.
\nKasneje glavo poka\u017eemo \u0161e Handan, zdravnici, ki je bila v skupini. V za\u010dudenju nam pojasni: ”V vsej svoji dolgoletni praksi \u0161e nisem videla kaj podobnega. O\u010ditno sem res morala priti v Tur\u010dijo, da sem spoznala, da se d\u00e1 storiti kaj takega tudi na tak na\u010din.”
\nMO\u010c MISLI SREDI KURDSKIH VASI\"\"<\/a>
\n<\/strong>Da je pretok misli stvar, ki dejansko deluje, se je izkazalo sredi vo\u017enje po kurdskih vaseh v okolici Dogubeyazita. Nekaj vasi smo imeli \u017ee za sabo, sprehodili smo se skozi njih. Saj je vse lepo in prav, ampak polno teh divjih psov in skozi kak\u0161no vas bi se lahko tudi peljali. Tak\u0161na je bila nekako miselna podlaga na\u0161ega kombija, ki je v \u010darobnosti neskon\u010dne koli\u010dine prahu sopihal za prvim vozilom na\u0161e skupine.
\nTako se vozimo po vzhodnotur\u0161kem veli\u010danstvu, ko pridemo do neke kurdske vasi. \u017de smo se peljali mimo prvih hi\u0161, ko Nilufer z ironi\u010dnim tonom vsa za\u010dudena izjavi: ”Kaj je zdaj to, se ne bomo ustavili? Saj ne morem verjet, celo peljali se bomo skozi eno od teh vasi, verjetno je kaj narobe, da se ne ustavimo?” Ni \u0161e povedala do konca, ko opazimo, da se kombi pred nami \u017ee ustavlja. Za\u010dnejo se odpirati njihova vrata, takrat pa Nuriye re\u010de: ”Joj, Nilufer, lahko drugi\u010d svoje misli zadr\u017ei\u0161 zase? Vidi\u0161, da Sulejman \u017ee leze ven iz kombija. Spet bomo hodili.”
\nHodili ravno nismo, smo pa naleteli na zanimivo pranje volne. Ko se nato spet zba\u0161emo v vozila Nuriye re\u010de: ”Nilufer, zdaj pa prosim, da si tiho, da se bomo \u0161e malo vozili.”
\nZ DIVJEGA VZHODA V CIVILIZACIJSKI \u0160OK ZAHODA
\n<\/strong>Potovanja imajo res svojo mo\u010d. Nekatera so tako mo\u010dna, da se potniki v\u010dasih sploh ne \u017eelijo vrniti domov. Wahide in Meliha sta se v tem poletju odlo\u010dili, da vzhodno tur\u0161ko do\u017eivetje popestrita \u0161e z zahodnim delom Atat\u00fcrkove de\u017eele. Meliha se je za podalj\u0161anje dopusta odlo\u010dila \u017ee nekaj dni pred zaklju\u010dkom potovanja po vzhodu. Wahide pa je svojo \u017eeljo povedala le tri ure pred odhodom javnega avtobusa iz Diyabakirja do Konye. Seveda ni bilo problema, \u017eelja je pomembna. Prepakiranje smo opravili kar na avtobusni postaji, kamor nas je pospremila cela skupina. Nekaj oblek sem, nekaj spominkov tja, \u0161e zadnji poljub mami, in Wahide je bila pripravljena na nove podvige. Jaz pa na nove vodni\u0161ke dogodiv\u0161\u010dine. Na\u0161 kon\u010dni cilj so bile sne\u017eno bele ponvice v Pamukalah.
\nJavni avtobusni promet v Tur\u010diji<\/a> res preseneti. Udobni sede\u017ei, napitki in prigrizki, filmi v tur\u0161\u010dini in prijazni sopotniki, s katerimi kramlja\u0161 v tur\u0161kem jeziku, \u010deprav ga ne zna\u0161. Tur\u0161\u010dina je res poseben jezik, ni\u010d ne razume\u0161 kaj ti pravi sogovornik, pa vseeno ve\u0161, kaj ti \u017eeli povedati. Tudi drugega dela risanega filma ‘Ledena doba’ nisem videla \u017ee lep \u010das, \u010de pa je film v tur\u0161\u010dini, je \u0161e toliko bolj zanimiv. Nato je bil \u010das za spanje. Bila je no\u010dna vo\u017enja in Sulejman, eden izmed najve\u010djih poznavalcev Tur\u010dije v na\u0161i agenciji, mi je suvereno zaupal, da naj bi vsa vo\u017enja, se pravi do na\u0161ega cilja, trajala nekje okoli 15 ur. Ja, verjetno je bil poudarek na ‘naj bi’. Naslednjih 14 ur smo potrebovale le do na\u0161e vmesne postaje, kjer sm\"\"<\/a>o v Konyi prestopile na drug avtobus.
\nNaslednji dan smo torej okoli 11.ure dopoldne prispele v Konyo in vse kar malo ponosne, da smo brez ve\u010djih problemov tako ali druga\u010de pre\u017eivele to vo\u017enjo, se jaz odpravim na lov za \u010dimprej\u0161nji odhod do Pamukal. Odhod naslednjega avtobusa je bil res \u010dez slabi dve uri, ampak kar nekako nisem mogla verjeti prodajalcu vozovnic, ko mi je dejal, da bo vo\u017enja do na\u0161ega cilja potekala \u0161e nadaljnih sedem ur. Po mnenju na\u0161ega ‘strokovnjaka’ naj bi iz Konye potrebovale \u0161e kak\u0161ne tri ure vo\u017enje. Verjetno je bil znova poudarek na ‘naj bi’.
\nTako se podamo \u0161e na sedemurno vo\u017enjo, ki se je za\u010dela zelo obetavno. \u017de po prvih ovinkih smo se sladkale s sladoledom. Potem pa pokrajina kar \u0161iba mimo tebe, ne da bi se je sploh zavedal. Zamaknjeno opazuje\u0161 okolico po kateri se pelje\u0161 in \u010daka\u0161, da pride na vrsto nova porcija biskvita s \u010dajem. Vmes pa si re\u010de\u0161, kako velika je ta Tur\u010dija. \u010ce bi se iz Slovenije 23 ur peljala z avtobusom, bi verjetno pristala nekje v Skandinaviji.
\nUra je bila 20.00, ko smo prispele v hotel in kraj, kamor sta na dopust neko\u010d hodila tudi Mark Antonij in njegova Kleopatra. Ob prihodu smo si skorajda \u010destitale in se pridru\u017eile skupini, ki je skupaj s Hanim potovala po zahodni Tur\u010diji<\/a>.
\nNisem si mogla kaj, da ne bi poklicala strokovnjaka Sulejmana in mu sporo\u010dila, da smo pri\u0161le na cilj. ”Tu smo,” mu re\u010dem. ”Samo potrebovale smo malo ve\u010d \u010dasa, kot si ti predvidel,” \u0161e dodam. On pa v smehu odvrne: ”Vem. \u010ce bi vedele, koliko vo\u017enje je, potem verjetno ne bi \u017eelele tja.” Torej je bil poudarek definitivno na ‘naj bi’.
\nHAMAMSKO DRGNJNJE PO KARSOVSKO
\n<\/strong>Sprostitev, u\u017eitek, masa\u017ea, predvsem pa postavni maserji. Taka je moja ideja o hamamu oziroma je bila ideja o hamamu. Vem, da bi morale po tur\u0161ki tradiciji \u017eenske masirati \u017eenske. A v tej zgodbi temu ni tako. V Karsu, mestu tik ob armenski meji, si ponavadi privo\u0161\u010dimo hamam, ker je zelo prakti\u010dno \u010disto blizu hotela. V bistvu je pod hotelom. Stvar je taka, da vse od zgoraj na\u0161tetega, kar se ti\u010de mojih idej, dobi\u0161 tudi v tem hamamu. Razen ne\u010desa. Tistega zadnjega, kar sem napisala, se pravi postavnih maserjev. No, saj so postavni, lepota je relativna, kajne? Ampak, drage moje, saj veste kaj sem imela v mislih? Ob lepem, mladem, postavnem tur\u0161kem maserju se \u010dlovek la\u017eje sprosti.\"\"<\/a>
\nPo prvem <\/a>toplotnem \u0161oku, se vsi, ki smo se odlo\u010dili za hamam, za\u010dnemo veselo polivati z vodo. Le\u017eanje na vro\u010dem kamnu tako prija. Nikamor se nam ne mudi. V tej u\u017eitkarski idili pa v prostor vstopita dva brkata Turka in kar takoj vpra\u0161ata, kdo ho\u010de prvi na masa\u017eo. A \u017ee? \u010cudno se spogledujemo, ker pa sta maserja \u0161e vedno strogih, kar malo \u010demernih obrazov, se prvi le odlo\u010di za ‘\u017ertvovanje’.
\nSaj ni tako grozno kot se mogo\u010de sli\u0161i, gre le za to, da se bere bolj napeto. Je pa dejstvo, da se v hamamu \u010dlovek res lahko po\u010duti kot kos mesa. Tu ni neke ‘elevator’ muzike, ki bi prihajala iz skritih zvo\u010dnikov tam nekje, ali pa sladkobnega vonja v zraku, ki naj bi pomiril duha. Tu sta ti in maser, ki ti re\u010de, da se ule\u017ee\u0161, potem pa te gnete kot testo. Nekateri prijemi so prijetni, drugi pa grobi. V\u010dasih \u010dlovek kar te\u017eko zadiha. Ob vsem tem pa se spozna\u0161 \u0161e s kak\u0161no novo mi\u0161ico, za katero prej sploh nisi vedel, da jo ima\u0161.
\nSkratka, kot prerojen pride\u0161 nazaj k ostalim in ponavadi si vsi izmenjamo svoje izku\u0161nje. Pri nas je bil eden izmed maserjev \u0161e posebej temeljit pri predstavnicah ne\u017enej\u0161ega spola. Zelo se je potrudil pri dolo\u010denih delih telesa. Ko smo mu povedale, da si tega ne \u017eelimo, pa je kar malo u\u017ealjeno od\u0161el v prostor za ohlajanje in nas tam s pokesanim obrazom pri\u010dakal z brisa\u010dami.
\nVESTE KJE JE HITCHCOCK DOBIL IDEJO ZA FILM ‘PTI\u010cI’?
\n<\/strong>\u017d\"\"<\/a>e sama vo\u017enja do tja, kamor smo bili namenjeni je bila prav Hitchcockovska. Potovanje se je bli\u017ealo koncu in kaj je lep\u0161ega, kot v programu potovanja prebrati, da nas \u010daka lep dan same u\u017eivancije na ladijci po vanskem jezeru, vmes pa obi\u0161\u010demo \u0161e dva otoka. Sli\u0161i se lepo, pa prebere tudi. Lahko pa je \u0161e lep\u0161e.
\nTorej odpeljali smo se z ladijco po tem \u010dudovitem sodavem jezeru, kdo pa si je predstavljal, da so valovi na jezeru lahko tako visoki. Ja, na morju v redu, ampak na jezeru? Tudi meni se je zdelo malo pretirano, ko mi je Sulejman dan prej dejal, da so valovi na tem jezeru lahko tako visoki, da ladje ne vozijo. Mislila sem si, pa dobro, saj je samo jezero.
\nNaslednji dan mi je kmalu postalo vse jasno. Najprej je bilo \u0161e vse idili\u010dno, nato pa je voda za\u010dela udirati na spodnji del plovila, zato smo se ve\u010dinoma zbasali na zgornji del. Pa tudi tu je bilo sprva \u0161e vse ‘v mejah normale’, dokler nismo za\u010deli padati s stolov in en po drugemu, takrat pa se je za\u010dela veselica. Stoli so bili plasti\u010dni, tako kot ponekod na terasah ob morju. In ker nas je tako mo\u010dno premetavalo, so se noge stolov spodvile, v takih trenutkih je bilo vsakr\u0161no fotografiranje res adrenalinski podvig. Malo bolje so jo odnesli tisti, ki so sedeli na lesenih klopeh ob straneh, pa tudi ti so morali ob kak\u0161nem res velikem ‘rukerju’ dr\u017eati sebe, klop, drog ladje in svoje nahrbtnike.
\nSkratka, kot sem dejala, \u017ee sama vo\u017enja do tja je bila Hitchcockovska. In \u010de nadaljujem v filmskem \u017eargonu, se je pred na\u0161im ciljem, v ta scenarij vme\u0161al se slavni, misteriozni David Lynch. Tik pred otokom, kamor smo bili namenjeni, se pokvari na\u0161a ladja. Otok je bil tako blizu, skoraj na dosegu roke, mi pa smo se za\u010deli vrteti v krogu. Vrteli smo se in vrteli, vendarle nam je nekako le uspelo, da smo se zasidrali ob oto\u0161kih skalah. Vsi navdu\u0161eni nad tem, da je vo\u017enje konec, se s svojimi fotoaparati, brisa\u010dami in kopalkami povzpnemo na otok. Tam pa vsi do\u017eivimo \u0161ok. Kje smo, kaj se tu dogaja? Presene\u010deni obrazi vseh se … No, vsega ne bomo povedali. \u017de zaradi tistih, ki tam \u0161e niso bili.
\nVodnica Aydan – vas pri\u010dakuje v njeni de\u017eeli…<\/strong><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Zgodbe skupine, ki se je z Brnika na pot proti Njegovemu veli\u010danstvu podala 21. junija 2008. Vsako potovanje prinese svoja, enkratna do\u017eivetja. Zato je tudi vsak potovalni dnevnik edinstven in unikaten. Pri\u010dujo\u010da izdaja potovalnega dnevnika nima datumov, nima dnevov, nima zapisov kdaj smo vstali, jedli, pili in svoje dneve zaradi ‘vertikalnih prepihov’ pre\u017eivljali v ob\u010dudovanju tur\u0161kih strani\u0161\u010d. Ima pa ta potovalni zapis zgodbe, v katerih nastopajo samo glavni igralci. Stranskih vlog tu skorajda ni. HALIS […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7],"tags":[],"class_list":["post-1046","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-clani-pisejo"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t