{"id":1003,"date":"2009-04-09T09:27:36","date_gmt":"2009-04-09T08:27:36","guid":{"rendered":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/?p=1003"},"modified":"2009-04-09T09:27:36","modified_gmt":"2009-04-09T08:27:36","slug":"studijska-tura-turcija-2009","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.agencija-oskar.si\/blog\/studijska-tura-turcija-2009\/","title":{"rendered":"\u0160tudijska tura \u2013 Tur\u010dija 2009"},"content":{"rendered":"

Kako smo se letos \u00bbmu\u010dili\u00ab z vodni\u0161kimi kandidati po \u010dudoviti zahodni Tur\u010diji in tudi – kaj vse ta \u010daroben koti\u010dek sveta nudi radovednemu opazovalcu!!!<\/strong>
\n\"\"<\/a>Petek zve\u010der in mi se odpravljamo na letali\u0161\u010de. Polno\u010dno letalo nas \u017ee \u010daka. Najprej so tu vse formalnosti, prvi stik s sopotniki in prva navodila. Ni mi \u0161e povsem jasno, za kaj se sploh gre. Razpolo\u017eenje je dobro, energija je v zraku. Eno leto je minilo od prej\u0161nje \u0161tudijske in tokrat vso stvar do\u017eivljam druga\u010de. Komaj \u010dakam, da grem… Zadnji tedni so bili naporni… Tukaj \u0161e ne vem, kaj nas \u010daka, a napor je tekom \u0161tudijske dobil druga\u010den prizvok! \u010caka nas devet celih skupnih dni potepanja po Tur\u010diji in vsak dan ima svojo zgodbo, svoje sporo\u010dilo… \u0160e ne vemo to\u010dno, kaj nas \u010daka…
\n<\/a>Zgodnje jutranji pristanek in vo\u017enja proti Bursi \u010dez no\u010dni Carigrad. \u010carobno je… Hkrati pridejo navodila in napotki. Nova imena, stara prepovedana. Obstaja samo tukaj in zdaj. Ni preteklosti, ni prihodnosti. Samo Tur\u010dija je. In le o njej lahko te\u010de beseda. Pademo noter in nove zadeve nam ne pustijo spati. Ne mine nekaj ur, ko je Bursa \u017ee pred nami in zapeljemo v Zeleno mesto ter na prvi jutranji tur\u0161ki \u010daj in burek. V \u010dajnici sledijo nova navodila. Razdelili se bomo v skupine in tako pomagali vodniku dneva. Vsak ima neko vlogo prav vsak dan. Zmeda in kaos, iskanje… \u0160e zmeraj mi ni vse jasno… \u010caj se pa prlie\u017ee, burek \u0161e bolj. Zgodnji gostje \u010dajnice nas opazujejo in si najbr\u017e mislijo vse sorte. Mi pa zagnani in v svojih nalogah naprej v nov dan. Prva predavanja so tu in \u017ee se odpravimo na oglede vedno lepe Zelene Burse.
\nPopoldne za\u010dne de\u017eevat in sledi kosilo v zakotnem kraju. Pide so odli\u010dne, ajran \u0161e bolj. Napolnimo lokanto do zadnjega in si povrnemo mo\u010di. Siesta na avtobusu in za njo se prika\u017ee son\u010dek. Ustavimo se v prvem kraju in poi\u0161\u010demo \u010dajnico. Sonce sije na z de\u017ejem oprane ulice in v vasi se kar dogaja. Od vsepovsod prihajajo ljudje na glavni trg. Prijazni mo\u017eje nam takoj prinesejo mizo ven in stole, potem pa se za\u010dne. Ljudje se zbirajo okrog nas in na opazujejo. Zanimivi smo jim… Smo malce druga\u010dni. In najbr\u017e redki tuji gostje v tej \u010dajnici. Okrog nas se nabere za cel krog ljudi, samo mo\u0161kih in nas gledajo. Radi se slikajo in nasmehnejo. Prijetno je. Pristno, druga\u010de. Da bi izkoristili sonce in nekaj toplote, se ustavimo v majhni vasi in se odpravimo na potep. Outdoor ekipa skrbimo, da vse poteka kot mora. \u010cez drn in strn, \u010dez potoke in skozi trnje se prebijamo naprej in i\u0161\u010demo pot. Nekaj \u010dasa zgleda, kot da smo zgubljeni. A nazadnje najdemo pot. Pot je vedno tam… Ve\u010derja v Bergami in evalvacije v hotelu. Ogledalo… Rezime dneva. Pozno v no\u010d se pripravljamo na naslednji dan in nekaj uric spanja je skora\"\"<\/a>j premalo… Kajti tu je \u017ee jutranja telovadba, ki da energijo in mo\u010d za nov potovalni dan!
\nDrugi dan sem si zapomnila po de\u017eju in mokroti. Najbolj pa po mokrih nogavicah. Nih\u010de ni pri\u010dakoval toliko de\u017eja. In vzel rezervnih nogavic (oz. zoken, kot se jih je rado prijelo ime)… Ob\u010dutek je bil dokaj zoprn. Povsod vse mokro. In ni \u0161lo ni\u010d na bolje… Kljub temu pa veli\u010dastni ogledi, ki so pustili vtis. Najbolj Sard, ki je nekaj posebnega in skoraj brez obiskovalcev… Ob reki, v kateri se je okopal Midas, da bi spral svojo zlato \u017eeljo in ki od tedaj nosi zlato, smo se popeljali do mogo\u010dnega templja. Artemidin hram, ki ni samo to ampak \u0161e mnogo ve\u010d… Ob pesmi de\u017eja smo poslu\u0161ali zanimivosti sinagoge in gimnazije in se po mokri cesti sprehodili do avtobusa. O ti odre\u0161ilna bencinska \u010drpalka s prigrizki, ki so vrnili upanje… Vo\u017enja v Pamukkale in burna debata o judih. Vsak ima svoje mnenje in izku\u0161nje… Ve\u010der ob ognju v hotelski sprejemnici in su\u0161enje mokrih zoken. O kak\u0161no olaj\u0161anje. Majhne stvari postanejo pomembne. Res je, da nam manjka spanja, a hkrati stvari do\u017eivljamo druga\u010de. Ve\u010der se zavle\u010de v prehitro no\u010d…
\nNaslednji dan je spet druga\u010den. Zgodnji jutranji sprehod \u010dez bele ponvice in ogled starega anti\u010dnega mesta. Na bazen s \u0161ampanjsko vodo smo lahko le vrgli oko, kajti \u010dasa ni bilo in \u017ee tako smo zaostajali… Jutranja svetloba je bila fantasti\u010dna. Zajtrk smo si ve\u010d kot zaslu\u017eili in \u017ee nas je pot priganjala. Naprej in proti obali. V najlep\u0161e ohranjeno anti\u010dno mesto. Vo\u017enja med figovimi nasadi in sadnimi drevesi… Vedno ni\u017eje, vedno bolj proti morju. Zrak je postajal druga\u010den, toplej\u0161i! \u017de so se pred nami pojavili prvi ostanki mesta, ki nosi enako ime kot najbolj znano Tur\u0161ko pivo. Pokrivala na glavo, plastenko vode v roko in \u017ee se sprehajamo po ulicah, kjer so hodili \u017ee tako dolgo \u010dasa nazaj… Mesto me vsaki\u010d o\u010dara in vedno se najde kak\u0161na malenkost, ki popestri ogled. Toplo je in sonce mo\u010dno sije… Te\u017eko si je predstavljati, da je bilo mesto neko\u010d pristani\u0161\u010de. Mali Meander je kriv, da je morje zdaj tako dale\u010d… \u017de drugi\u010d na na\u0161i poti smo pred Artemidinim sveti\u0161\u010dem. Bila je pomembna bogin\"\"<\/a>ja v Anatoliji. Kajti leta so naredila svoje in Artemida se je zlila s Kybele, starodavno boginjo plodnosti in rodovitnosti. Eno od sedmih \u010dudes anti\u010dnega sveta, njej posve\u010den tempelj, je stal prav na rodovitnih tleh blizu Efesa. Danes je mo\u010d videti le \u0161e en sam steber. A mesto buri duhove in nekaj je tam… Mo\u0161eja v Seljuku naredi o\u010dara in pusti vtis\u00a0
\n\u010cudna so pota… In mi dobimo prosto popoldne v letovi\u0161kem mestu Kushadasiju. Po kosilu in nargili je treba nazaj v hotel na hribu. Avtobus naj bi nas \u010dakal ob osmih zve\u010der. Pri\u0161lo je do nesporazuma, zato se vsi napokamo v dolmu\u0161 in prijazen voznik nas zlo\u017ei tik pred na\u0161im hotelom. Izka\u017ee se, da hotel ni tako blizu in je treba \u0161e kar nekaj \u010dasa pe\u0161. Pri\u0161li smo pa le. Ve\u010der se spet zavle\u010de v no\u010d, ki je tokrat zelo mrzla in svetla. Polna luna sije z vso mo\u010djo in me pusti nenaspano. Tema je \u0161e, ko odrinemo od hotela in se odpravimo v Priene. \u010cetrti dan je in smo \u017ee malce utrujeni. A skupinska mo\u010d daje energijo in vle\u010de naprej. Z zanosom in voljo. Intendantska ekipa nam pripravi najbolj\u0161i zajtrk v \u010dajnici, ki skupaj s \u010dajem pre\u017eene zaspanost in povle\u010de naprej. Neverjetno, kako je skupinska mo\u010d velika. \u017de se sprehajamo po Prienah in odkrivamo malenkosti, ob\u010dudujemo razgled na dolino pod mestom in u\u017eivamo v kratki gledali\u0161ki predstavi. Smeh in spro\u0161\u010denost… De\u017e nas pre\u017eene po poti naprej. Mo\u010dna tur\u0161ka kava po\u017eene kri po \u017eilah in \u017ee pre\u010dkamo veliki Meander, prav tisti, ki je dal ime za meander<\/em>. Tu je \u0161e eno anti\u010dno mesto. Neko\u010d obmorsko pristani\u0161\u010de. Danes le ostanki. Kosilo imamo v Didimah in po siesti se zbudimo v pravlji\u010dnem svetu…
\nZame gotovo vi\u0161ek potovanja, ta popoldanski sprehod \u010dez balvane. Pravlji\u010dna vasica in nad njo se vzpenja pravlji\u010dni svet, ki ga je ustvarila narava. Sprehod prebudi in poslu\u0161amo predavanja v najlep\u0161em okolju. Neopisljivo… Med velikimi skalami tu in tam odkrije\u0161 polno belih cvetlic. Nekje te\u010de potok in ustvarja zvok za meditacijo. Kot da ne bi bili na zemlji. Ko je vse \u017ee tako lepo, pa dose\u017eemo samostan. Pravljica je tu popolna. Zgrajen po balvanih, na najlep\u0161i mo\u017eni lokaciji… Razgled je fantasti\u010den. Za ovinkom je balvan – kapelica… Freske so \u0161e zmeraj lepo ohranjene. Predstavljam si, kako so tukaj neko\u010d \u017eiveli… Sonce gre po\u010dasi navzdol in prav tako tudi mi.
\nTo pa je popolnoma druga zgodba. Balvani so povsod in pot mora\u0161 iskati sam. La\u017eje gre, ker smo skupina. In si pomagamo, pazimo drug na drugega, se vzpodbujamo. Pot je v\u010dasih la\u017eja, v\u010dasih te\u017eja. Malce drsi in roke so kmalu popraskane. Ponekod je treba po vseh \u0161tirih, drugod postrani… Misli ne uhajajo nikamor. Tu deluje samo telo. Razmi\u0161ljanje, ali bomo pri\u0161li dol in \u0161e za \u010dasa svetlobe… Svetloba po\u010dasi uhaja. Slike so vedno lep\u0161e. Jezero se svetlika tam dale\u010d… Prebijamo se \u010dez drn in strn in skupinska mo\u010d je tista, ki nas pripelje na varno. Nogavice so ponovno mokre, ko \u010dofotamo po lu\u017eah, ker je to pa\u010d edini prehod. Veseli in sre\u010dni, ker smo prispeli. In navdu\u0161eni nad pohodom. \u010ceprav je vsakdo pomislil na marsikaj. A zdaj je to samo \u0161e lep spomin. In morda najmo\u010dnej\u0161e do\u017eivetje… Sigurno ga ne bom pozabila. Najbolj zaradi odkritih skritih koti\u010dkov… Zaradi pravljice, ki obstaja. Tam nekje med balvani, do kamor pelje ve\u010d poti. In vse so prave. Treba jih je le najti…\"\"<\/a>
\nVe\u010derja je bila \u0161e kako odli\u010dna in se je najbolj prilegla. \u010caj nas je ohranil pri \u017eivljenju za \u0161e eno predavanje v zakajeni \u010dajnici \u017ee dokaj pozno zve\u010der. Da ne bi bilo prelepo, nas ni \u010dakal hotel, ampak avtobus in no\u010dna vo\u017enja \u0161e bli\u017ee morju. Ne vem, \u010de sem \u017ee kdaj prej tako dobro spala na avtobusu. In tako dolgo. In se zjutraj zbudila v drugem svetu, kjer mi ni bilo jasno prav ni\u010d. Iz lepih sanj v realnost narave. Jutranja budnica in mrzla voda. Potem pa odli\u010den improviziran zajtrk. Sve\u017e sir, olive, kumare, paradi\u017enik, paprika… Kaj je \u0161e lahko bolj\u0161ega… \u010cas je priganjal in \u017ee smo se odpravili po poti naprej in navzgor. Tukaj, kjer so neko\u010d hodili \u017ee likijci, smo se zna\u0161li mi, \u0161e malce v drugem svetu, zdaj ob morju in sve\u017eem zraku in na poti naprej… Prvi pogledi so zbudili in prebudili \u017eelje… Prekrasna modra barva in skriti zalivi. Pa tudi svetilnik in postanek in tur\u0161ke boljne ladje sredi morja… Son\u010dek in sen\u010dka… Vztrajanje na poti naprej. \u010ceprav sem imela v\u010dasih ob\u010dutek, da gre samo navzgor! A postanki! Sredi ni\u010d, nobenih motenj, nobenih glasov, samo pravljica… In zanimive zgodbe… Tisti \u0161e kako dobri ore\u0161\u010dki! Pi\u0161koti, fige… Vsaka energija je pri\u0161la \u0161e kako prav. Pozno popoldne smo zagledali na\u0161 cilj in trud je bil popla\u010dan. Razbolele noge so se masirale na kamnih in v morju, kar vriskali smo in se veselili nove zmage. \u0160e ve\u010dja zmaga je bila ve\u010derja, malo kasneje. \u0160e prej pa…
\nSe ekipa \u0161tirih zanesenjakov odpravi na ve\u010derni tek po Olymposu. Tu smo namre\u010d prebivali ta ve\u010der in to no\u010d. Po ve\u010d urnem trekingu \u010dez drn in strn \u0161e te\u010dt. In to v hrib! Kdo bi pomislil, da smo popolnoma nori. A se je prileglo in ob\u010dutek je bil \u0161e bolj\u0161i. In razbolele mi\u0161ice so se pretegnile. In ve\u010derja je bila \u0161e mnogo bolj\u0161a! Vse je bilo fantasti\u010dno. In pa ve\u010derno n\"\"<\/a>ebo, zvezdice in ta \u010disti zrak lepe doline med strmimi vrhovi. No\u010d v lesenih hi\u0161kah je bila pravi balzam za du\u0161o. Topel tu\u0161, ki \u0161e nikoli ni bil bolj\u0161i, tople odeje in spali bi lahko najbr\u017e kar cel dan! A rana ura je zlata ura in tu je bil \u017ee nov dan. \u0160e niti ne zajtrk, ko smo \u017ee hiteli na jutranji sprehod. Kot marsikatera druga beseda, je tudi beseda jutranji sprehod dobila povsem drug pomen!
\nZagrizli smo v bli\u017enji hrib. Semrin dag, kot se je izkazalo kasneje. Poti se sicer ni videlo, a je bila tam. \u010cez kot no\u017e ostre skale, skozi trnje, a pogumno in z veliko volje smo se prebili na vrh, na prelep razgled in pre\u010dudovit zrak, toplo sonce. Trud je bil popla\u010dan. Za vzpon. A \u017eelodci so \u017ee za\u010deli kruliti. Pot nazaj pa \u0161e zmeraj nekje pred nami, dolga in \u0161e neodkrita. Tako so se bratsko delile rozine, fige, pistacije… Kar je kdo pa\u010d imel. In \u017ee smo \u0161li naprej! Pot navzdol je bila \u0161e bolj trnova. In je poglobila bojne rane od prej. Zarezala nove… po\u010dutila sem se kot otrok. Ko smo raziskovali bli\u017enji gozd in nikoli nisi vedel, kaj je za ovinkom… In na\u0161el zanimive re\u010di. Pesem je odzvanjala in opogumljala. Delili smo zadnje kaplje pitne vode. Potem pa se je prikazala odre\u0161itev. Le \u0161e zadnjih nekaj trnov in skal in smo tam. Po ve\u010d kot sedmih urah hoje smo dosegli cilj. Ta je bil tako fantasti\u010den, kot \u0161e nikoli prej. La\u010dni kot le kaj smo zagrizli v sve\u017ee pripravljen zajtrk od zjutraj… Smo ga namre\u010d zgre\u0161ili… Teknil je. Semrin dag pa je ostal na\u0161. In na\u0161a pot je nekaj posebnega. Zato, ker je na\u0161a skupna… In smo se priborili do konca… Nekaj po\u010ditka in vro\u010dih \u010dajev za du\u0161o in \u017ee gremo naprej…
\nNamre\u010d ob morju je mesto, staro anti\u010dno piratsko mesto… Ga je treba pogledat in raziskat! Vmes \u0161e pobrat kak\u0161no pomaran\u010do na tleh… Odli\u010dne so, tele tur\u0161ke pomaran\u010de. Lepo jih je gledati, kako rastejo na drevesih! Zve\u010der se odpeljemo na ve\u010derjo. Ta prese\u017ee prav vsa pri\u010dakovanja! Tako dobre ve\u010derje \u017ee dolgo nisem imela. Tudi dr\"\"<\/a>u\u017eba je super in gostoljubje se vidi povsod! Po\u010dutim se doma\u010de in prijetno… Odli\u010dna tur\u0161ka hrana in velik kozarec ajrana… Vse to pomiri na\u0161o du\u0161o in telo in nabere se energija za naprej! Vozimo se ob obali proti turisti\u010dni Antalji, ki je v tem \u010dasu druga\u010dna. Prazna. in zelo simpati\u010dna. \u0160e bolj pa vrt ob eni od starih hi\u0161, kjer srkamo polno\u010dni \u010daj in puhamo nargile. No\u010d bo ponovno na avtobusu. in ponovno se izka\u017ee, da je to ena dalj\u0161ih no\u010di! Zjutraj se zbudimo v povsem drugi de\u017eeli… Sprememba je neverjetna.
\nPokrajina se spremeni in je popolnoma ravna. Na desni strani uzrem Hasana. Osrednja Anatolija in veli\u010dasten vulkan, ki je pomagal ustvariti de\u017eelo, kamor smo namenjeni. No\u010d je bila spet kar dolga. Prijetnih \u0161est ur spanja, kar je \u017ee pravi luksuz. \u010corba za zajtrk povrne mo\u010di in z zanimanjem \u010dakamo nadaljevanje… Vasica, kjer se je ustavil \u010das, nas pri\u010daka z jutranjimi barvami. Prve pravlji\u010dne oblike in mraz… Dvignili smo se na prbl. 1000m, vse od morja. Prijazni doma\u010dini nas pozdravljajo in se smehljajo. Mlada \u017eenska z otrokom pove, da \u017eivijo prav tako kot neko\u010d. Z \u017eivalmi, v preprostih hi\u0161ah. V pravlji\u010dnih sto\u017ecih pa so skladi\u0161\u010da. Sprehod nas malo pogreje in \u017ee se vozimo naprej. Postanek vsakih nekaj minut. Vse je lepo, vse je zanimivo, druga\u010de… Le kako je nastala ta prelepa de\u017eela. Vpra\u0161anje, ki marsikomu ni u\u0161lo iz glave vse potovanje! Dolina angelov je tokrat povsem prazna. Sami raziskujemo male cerkvice in hodimo ob vodi. Res je angelsko. Barve so popolne in se kar prelivajo. Kot nala\u0161\u010d je na sredi doline \u010dajnica. Na lesenih \u0161torih in ob \u0161umenju reke majhna \u017eli\u010dka ponovno me\u0161a teko\u010dino barve zaj\u010dje krvi v steklenem kozar\u010dku. Poslu\u0161amo predavanja in misli se umirijo. Lepo je… Kapadokija, tukaj smo.
\nIz doline nas pot pelje v notranjost in v mesto, kjer obstajata v bistvu dva mesta. Eno je spodaj, pod zemljo. Drugo pa zdaj raste nad zemljo. Tisto pod zemljo je neverjetno. V\u017eivim se v \u010das, ko so tukaj \u017eiveli ljudje. Gotovo ni bilo\"\"<\/a> ravno prijetno. A bili so na varnem, kar je pomembnej\u0161e. Zunanja svetloba skoraj osvetli, ko pridemo ven. Utrujeni, a navdu\u0161eni… V drugih vidimo sebe… A zvezdice vle\u010dejo naprej! Ho\u010demo, \u017eelimo, vztrajamo! Kljub temu, da se v\u010dasih o\u010di malce zapirajo, nih\u010de ne obupa! \u010cuti se mo\u010dna energija skupine, ki ve, kaj ho\u010de. Kot v pravljici je, ko priplezamo na vrh naravne trdnjave! Na vrhu pa veter in mraz. A je tako lepo. In \u0161e lep\u0161a je \u010dajnica v sto\u017ecu, kjer zaklju\u010dujemo naporen dan! Topel \u010daj, predavanja, evalvacije. Z zanimanjem poslu\u0161amo. Okolje je najbolj\u0161e. Majhna izbica, izdolbena iz tufa in prav vsi smo tam. Ko stopimo ven sonce zamenjajo zvezdice… In namesto avtobusa je tu hotel. In mi se \u0161e zmeraj ne damo in poklepetamo ob nargili in toplem salepu… Ve\u010derj je umirjen in spro\u0161\u010den. Priprava na naslednji dan…
\nNaslednji dan prinese spet nekaj novega. Mese\u010devo pokrajino v snegu! Jutranja telovadba tako kar v hotelu in po zajtrku \u017ee gazimo sneg po oblikah kamelje doline. Lepo je, umirjeno, spro\u0161\u010deno. Sneg pomirja! Ampak obla\u010dila so ponovno mokra! In o\u010di postanejo zaspane. A se vedno znova zbudijo. Vztrajajo. Po siesti nepozaben pogled na doline z vrha in ponovno \u010daj v na\u0161i \u010dajnici v sto\u017ecu zdaj smo \u017ee njihovi. Poznajo nas in tako poleg \u010daja dobimo \u0161e pistacije. Spet je tako lepo in prijetno! Vse uredimo tukaj, ker se nam nikamor ne mudi. A ve\u010der je hitro tu in treba se je urediti za tur\u0161ki ve\u010der. Ples, dobra hrana in pija\u010da, tur\u0161ki temperament! Vsi ple\u0161emo in se veselimo. Nih\u010de se niti ne spomni, da je utrujen ali zaspan! \u0160ele potem, ko je treba ven… In ko se zavemo, da nas \u010daka \u0161e en dan. En bolj napornih dni… Zadnji dan. Dan, ki lahko marsikaj spremeni.
\nZgodnja je bila ura, ko smo zapustili pravlji\u010dno de\u017eelo in od\u0161li realnosti naproti. Splet dogodkov in naklju\u010dij je povzro\u010dil, da se je zgodilo marsikaj zanimivega. Najprej mavzolej \u0161e enega velikega mistika, ki je bil zame pravo odkritje! Mraz je spet rezal v kosti. Potem mo\u0161eja v mestu, ki sploh ni bilo na programu. Ta mo\u0161eja je bila res nekaj posebnega. Neverjetna energija notri in toplina. Posebno vzdu\u0161je, ki ga je te\u017eko opisat. Zanimiva arh\"\"<\/a>itektura in preproge, ki kar vle\u010dejo k sebi… Morda je bila samo utrujenost in je toplina prijetnega prostora ponujala zavetje. Ampak mislim, da je bilo mnogo ve\u010d. Nekaj tam je in je nekaj posebnega. Dali smo intervjuje za lokalno televizijsko hi\u0161o in se potem zbasali v majhno \u010dajnico ob mo\u0161eji. O\u010ditno je bilo, da smo redki gostje v tem prijaznem popolnoma tur\u0161kem mestu. A tako simpati\u010dno mesto… Pot nas je priganjala in treba je bilo naprej. \u010cas nam ni dopu\u0161\u010dal ovinka v glavnem tur\u0161kem mestu, zato smo jo mahnili naprej. Po neki \u010disto drugi cesti, saj smo zgre\u0161ili tisto pravo smer! Napaka je postala zabava in dosegli smo celo ve\u010d kot 1500m visok prelaz in se lovili in kepali z novo zapadlim snegom… \u0160e ena pravljica. Potem pa so mo\u010di po\u010dasi uga\u0161ale in kmalu je cel avtobus spal in tako je ostalo vse do sti\u010dne to\u010dke na\u0161ega potovanja, mesta na dveh kontinentih, Istanbula.
\nZaklju\u010dili smo na\u0161o pot v \u010dajnici ob di\u0161e\u010di nargili in \u0161e zadnjem tur\u0161kem \u010daju. Toliko vtisov in toliko do\u017eivetij, dogodkov. Nemogo\u010de je bilo vse povedati na kratko in kar tam. Vse bo pri\u0161lo \u0161e za nami. Poveselimo se ob tur\u0161kem Efesu in poslovimo. Jaz ostajam tukaj in vem, da jih bom kmalu pogre\u0161ala. Zjutraj ne bo budilke in skupnih zajtrkov. Ne bo skupine. A energija ostaja in daje mo\u010d za naprej. \u017divljenje je lepo, mi pade na misel. Potovanje je bilo lepo. In besed kar ne zmanjka. Te\u017eko se je posloviti. Ko pa se je toliko zgodilo vsem nam na tej na\u0161i rahlo trnovi poti. A pri\u0161li smo na cilj z novimi spoznanji in mo\u010dnej\u0161i za \u0161e eno pomembno izku\u0161njo. Mo\u010d in volja, vztrajnost… Vsak dan znova postane lep\u0161i! In ni\u010d ve\u010d ni tako naporno, kot se zdi… Potovanje \u0161e zmeraj prihaja za mano in bo ostalo…<\/p>\n

Suher<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Kako smo se letos \u00bbmu\u010dili\u00ab z vodni\u0161kimi kandidati po \u010dudoviti zahodni Tur\u010diji in tudi – kaj vse ta \u010daroben koti\u010dek sveta nudi radovednemu opazovalcu!!! Petek zve\u010der in mi se odpravljamo na letali\u0161\u010de. Polno\u010dno letalo nas \u017ee \u010daka. Najprej so tu vse formalnosti, prvi stik s sopotniki in prva navodila. Ni mi \u0161e povsem jasno, za kaj se sploh gre. Razpolo\u017eenje je dobro, energija je v zraku. Eno leto je minilo od prej\u0161nje \u0161tudijske in tokrat […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"closed","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_acf_changed":false,"ngg_post_thumbnail":0,"footnotes":""},"categories":[7],"tags":[],"class_list":["post-1003","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-clani-pisejo"],"acf":[],"aioseo_notices":[],"aioseo_head":"\n\t\t\n\t\n\t\n\t\n\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t\n\t\t