VTISI O OSKARJEVI ŠOLI VODENJA – 1. del

(Zaplata, 6. do 10. november 2024)

Ko sem se prijavila na vodniško šolo Oskar, sem izpolnila svoje mladostniške sanje postati vodnica. Te želje so nekje v meni tlele ves čas, včasih bolj, včasih manj.

Po poti na Gorenjsko sem se spraševala, ali sem se odločila prav. Bolj kot sem se približevala Tupaličam, bolj sta se me lotevala strah in dvom. Bom zmogla izpeljati zadano nalogo? Bom sposobna slediti?

Ob prijavi sem počakala na moji novi sostanovalki, nato pa se je začelo zares.

Vsak dan nove vsebine, nova spoznanja, nove vaje. Intenzivno, brez prestanka, brez daljših odmorov. Na trenutke mi je bilo težko. Do dneva preboja. Do strašljive centrifuge, ki je v vsakemu izmed nas, sopotnikov, pustila globoke posledice. Solze, razočaranja, utrujenost.

Po napornih ponavljajočih se nastopih pa tiho zadovoljstvo. Zadovoljstvo, da sem na pravi poti, pa čeprav me čaka še veliko dela. Brez pomoči gospoda Bramorja in njegovih pomočnikov – vodnikov skrbnikov ne bi šlo. Vsem sem hvaležna za to izkušnjo.

Gospod Bramor je predaval karseda spretno in zanimivo. Skozi ves proces nas je vodil kontinuirano in na nevsiljiv način privedel do celostnega pristopa ne samo k vodenju, ampak tudi k življenju. V skupini je med nami ustvaril neverjetno povezanost in prijazno sprejemanje drug drugega. In to v tako kratkem času.

Kljub utrujenosti in pomanjkanju spanca sem preživela pet lepih dni v družbi krasnih ljudi.

Hvala vsem,

Vešča

Šola vodenja agencije Oskar je unikatna izkušnja. Pomaga, da spoznate samega sebe in zaživite polnejšo življenje. Uči retorike, javnega nastopanja in sprejetje sočloveka. Krepi ekipni duh in v naših notranjostih topi slabo energijo. 

Vrabec

Ura je odbila 17.00. Služba za danes in naslednjih nekaj dni končana, prtljaga spakirana. Čas je bil za novo potovanje. Prevevala me je tista mešanica močnega vznemirjenja in rahlega strahu. Priznam, nisem točno vedela, v kaj se spuščam. Uščipnila sem se in si rekla: “Voditeljska šola? To je moj naslednji korak?”

Ob vstopu v hotel me je objela prijetna, a nekoliko sramežljiva atmosfera. Opazila sem, da sopotniki niso strmeli v zaslone telefonov. Temu je sledilo presenečenje dneva: “Prosim, oddajte svoj telefon.” Resno? Digitalni detox? To bo še zanimivo.

Šolanje je povezovala simpatična aktivnost: vsak sopotnik je izžrebal listič z imenom živali. Tako smo se prelevili v različne ptičke, tigre, slone in delfine. Ta preprosta igra je takoj sprostila vzdušje in nas povezala na povsem nov način. Postali smo pravi pravcati živalski vrt, z g. Bramorjem (Oskarjem) na čelu. Tako je moja malenkost iz danes na jutri postala ga. Lastovka.

Nekateri sramežljivi, drugi mirni, tretji energični. Oblikovati se je začela prijetna skupinska dinamika. Vsak je v celotno izkušnjo prinesel nekaj svojega. Ustvaril se je varen prostor, kjer smo lahko delili svoje misli, vprašanja. In da, tudi tiste najbolj “nore” ideje.

Sledil je dolg in intenziven učni proces. Vsaka delavnica in vsako predavanje je prineslo nekaj novega. V nekem trenutku sem se počutila kot nadobudna lastovka – vesela in samozavestna, v drugem trenutku sem tresoče spravila skupaj nič ali le nekaj besed. Ampak ravno ti vzponi in padci so mi pokazali, kaj zares pomeni rasti in se premikati naprej.

Konec koncev, če ne preizkusiš svojih meja, kako sploh veš, kako daleč lahko prideš? Osebna lekcija te vodniške šole? Sem lastovka in ne noj (ki ga šaljivo povezujemo z glavo v pesku), zato z dvignjeno glavo letim novim prebojem naproti. To pa želim tudi vsem vam, ki to berete.

Topel objem, Lastovka

Udeležba na vodniški šoli je bila ena izmed najintenzivnejših izkušenj skupinske dinamike, kar sem jih doživel v življenju. Program šole ponuja izjemno širok spekter znanj, ki vključujejo pravo razmerje med teorijo in prakso. Sama struktura je mojstrsko načrtovana in izvedena. Začne se s počasnejšim tempom, pri čemer se intenzivnost postopoma povečuje, dokler ne doseže vrhunca v zadnjih fazah. Zaključek šole je posvečen sintezi pridobljenih znanj in izkušenj. Čeprav je šola primarno namenjena kot podlaga za turistično vodenje, je zelo primerna prav za vse, ki jih zanima osebni razvoj.

Pav

Vodniška šola je bila vse, česar nisem pričakovala. To bi lahko bilo neprijetno in, ne morem lagati, na trenutke je bilo zelo izven cone mojega udobja, a zdaj, ko gledam za nazaj, bolj razumem in še bolj zaupam v proces, ki se je že zgodil in ki nas še čaka. Ne razumem še čisto vsega, a počasi se mi vse bolj kristalizirajo tudi zadeve, ki mi v določenem trenutku še niso bile blizu, zdaj pa jih ne morem pozabiti. Trčila sem ob svojo potrebo po nadzoru, po biti popolna, oz., kot bi rekel g. Oskar, obs vojo potrebo po blestenju. In šele danes zares razumem moto šole: “Preživeti, ne blesteti” – ker šele takrat, ko sem spustila svojo potrebo po všečnosti, sem lahko zares zaživela v svoji koži in pokazala sebe brez maske. Šola je bila prav zares mnogo bolj polna doživetij in spoznanj, kot bi si lahko kadarkoli zamišljala, za kar sem vsak dan bolj hvaležna – g. Oskarju, vsem vodnikom, najbolj pa morda skupini neznancev, ki so se skozi šolo spremenili v znance, in njihovi brezmejni podpori. 

Mravlja

Čeprav sem bil na začetku skeptičen pri vprašanju dejanskega učinka vodniške šole na moje trenutno življenje, je šola presegla vsa moja najbolj visoka pričakovanja. Sam sebe se trepljam se po ramenu, da moj skepticizem ni prevladal nad radovednostjo, da sem lahko pridobil to resnično bogato izkušnjo. Gospod Bramor nas je z natančno izdelano vizijo in z zanimivimi predavanji že v prvem dnevu popolnoma ‘priklenil’ nase. Na šoli je vladala stroga disciplina na katero smo se navadili in se medsebojno bodrili. Tako smo udeleženci skozi pet dni spletli neomajno trdne vezi. Učili smo se retorike skozi valove različnih vaj in faz kričanja ter molka. Mešanica vojaških in skavtskih metod, politika brez telefona, žar in neomajna vizija gospoda Bramorja ter resnično dobra družba so ustvarile čudovito mešanico za popolno vodniško šolo. Nadaljujemo konec novembra!

Netopir

Vtisi o Oskarjevi šoli vodenja – 2. del